Sreda, 25. 3. 2020, 10.12
4 leta, 1 mesec
Preživetje v divjini
"V naravi ni herojev, edini pravi heroj je narava sama!" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,09
V drugi oddaji Preživetje v divjini smo med preizkušnjo v naravi lahko spremljali Natašo Brance iz Celja, ki nam je priznala, da je bolj kot bitko z naravo dobila bitko sama s sabo. V pogovoru nam je zaupala, kaj je bilo med preizkušnjo najtežje, katero svojo odločitev bi spremenila in ali je razmišljala tudi o predaji.
Za vami je vsekakor naporna izkušnja, ki ste jo kljub vsem težavam uspešno prestali. Bi jo ponovili?
Res je, ne glede na začetne težave, ko je verjetno bilo videti, kot da prvič v življenju v roki držim nož, in prepričana sem, da se je tudi Brane spraševal, kaj sploh počnem tam. Potem za finale mi je uspelo izgubiti še nož. Kljub vsemu je bila izkušnja nepozabna in ni mi niti malo žal, da sem jo prestala in bi jo ponovila.
Kaj pa bi spremenili, če bi lahko zavrteli čas nazaj?
Pravzaprav ne vem. Doma sem najprej dvanajst ur skupaj spala, potem pa začela analizirati stvari za nazaj. Seveda bi spremenila cel kup stvari, ampak zdaj je brez zveze biti pameten, kaj vse bi, če bi. Ampak, saj namen te oddaje ni bil, da tja pridemo neki hudi "poznavalci" veščin preživetja, ampak, da se tega tam tega naučimo vsaj približno in da preizkusimo sebe in svoj nagon preživetja. Je pa res, da bi brez Branetove pomoči in njegovih nasvetov lahko ob prvem mraku "spakirala" domov. Če bi seveda našla pot nazaj iz gozda (smeh, op. p.).
Je bil izziv zahtevnejši ali lažji, kot ste pričakovali?
Ko sem izvedela, da gre "samo" za en dan in eno noč, priznam, da sem si mislila, pa dobro, to bom pa že, saj gre samo za 24 ur. Pa se je kar hitro izkazalo, da bo to zelo dolgih 24 ur. Takoj na začetku sem tudi ugotovila, da sem s kondicijo na psu, čeprav sem bila prepričana, da ni tako. Da bo izziv vse prej kot lahek, mi je bilo jasno, takoj ko sem zabredla v ledeno vodo, čeprav se ledene vode nisem bala, bolj me je bilo strah noči.
Preden vam je uspelo zakuriti ogenj, ste bili celo na meji podhladitve. Ste kdaj pomislili, da bi se predali in predčasno zaključili preizkušnjo?
Doma so bile prve stvari, o katerih sem razmišljala, pa kako tega nisi vedela, pa kako tega nisi znala, kako nisi zmogla. Ampak v tistem trenutku sem dala vse od sebe in nič ne morem spremeniti. In mraz je bil res hud, do jutra so mi mokre nogavice zmrznile, tako da sem jih morala zlomiti, da sem jih pospravila v nahrbtnik. In čas brez ognja res ni bil mačji kašelj, prstov na nogah nekaj časa sploh nisem čutila, še potem nekaj časa ne, ko sem že imela ogenj in obutev. Ampak o tem, da bi kar zaključila izziv, nisem razmišljala, vsaj v tistem trenutku ne. Bolj me je to preganjalo potem ponoči, ko sem ostala sama in ko se je začel oglašati gozd. Nekajkrat so bili zelo glasni zvoki živali čisto blizu mojega tabora in takrat me je imelo, da bi jo kar ucvrla iz gozda.
Je bilo to za vas najtežje, biti ponoči sami sredi divjine?
Ponoči je gozd prekleto glasen. Se mi je zdelo, da je iz ure v uro bolj glasen. Zelo glasen. Na trenutke, ko se je kaj oglasilo čisto za menoj, niti pogledati nisem si upala, kaj bi to bilo. Po Branetovih navodilih sem ploskala, pa naj se sliši še tako neumno. Menda ti zvoki odženejo živali. Res si nisem želela bližnjega srečanja s katerimkoli prebivalcem gozda, čeprav vem, da so se smukali čisto blizu, vsaj po zvokih sodeč. Potem sem še sredi noči ugotovila, da drv, ki sem jih imela, nikakor ne bo dovolj do jutra. Nisem dosti premišljevala, ampak sem hitro začela na ogenj metati tudi veje, iz katerih sem si prejšnji dan naredila bivak. Do jutra sem tako zakurila več kot tri četrt bivaka, ampak bolje brez bivaka, kot v bivaku v temi.
Kaj je bil glavni nauk, ki ste se ga naučili na tej preizkušnji?
Da mi vsi premalo cenimo to, kar imamo. Po tej izkušnji vse to, kar imam, v toplem zavetju doma bolj cenim, pa naj gre za tekočo vodo ali pa le za prižig luči s stikalom. To so stvari, ki nas spremljajo že toliko časa v življenju, da so postale za nas popolnoma samoumevne. In to, da smo ljudje izgubili stik z naravo, tisto naravo z veliko začetnico. Že res, da se ob koncih tedna množično podajamo v parke "na zrak", ampak to še zdaleč ni niti približno tako, kot če se podaš v tisti pravi gozd. Tam, kjer ne slišiš brnenja avtomobilov in so edini zvoki zvoki narave. Šele takrat doživiš tisto prvinsko naravo, ki ti lahko toliko da, če si se le pripravljen pokoriti in to ponižno sprejeti. V naravi ni herojev, edini pravi heroj je narava sama.
