Petek, 1. 5. 2020, 9.54
3 leta, 11 mesecev
Navdih za oskarjevsko uspešnico je dobil kar pri svoji hčerki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,56
Nocoj ob 20. uri si boste lahko na Planetu ogledali sinhronizirano animirano uspešnico Vrvež v moji glavi (Inside Out), ki je bila nagrajena s prestižno filmsko nagrado oskar. Režiserjeva hči in njeno muhasto obnašanje med odraščanjem pa sta bila glavna "krivca" za to, da je film sploh nastal.
Ustvarjalci animiranih uspešnic Pošasti iz omare (Monsters, Inc.) in V višave (Up) so s filmom Vrvež v moji glavi (Inside Out) poskušali predstaviti zabaven vpogled v najstniške misli prek čustev, ki nadzorujejo vedenje mlade Riley.
V možganskem nadzornem centru ves čas svetujejo Veselje, Strah, Jeza, Gnus in Žalost. Naporno usklajevanje njihovih različnih karakterjev se povsem poruši, ko se Žalost in Veselje izgubita v deželi domišljije in sanj, kar povzroči zabavne spremembe v Rileyjinem obnašanju.
Navdih za zgodbo je dobil pri svoji hčerki
Zanimivo je, da je scenarist in režiser Pete Docter navdih za zgodbo dobil kar pri svoji hčerki. Ta je v zgodnjem otroštvu veljala za zelo odprto in zabavno deklico, ki ni imela težav začeti pogovora s popolnim neznancem.
Nato je pri 11 letih njena otroška razposajenost nenadoma izginila. Ko je Docter razmišljal o spremembah v vedenju pri hčerki, ki je značilno za vse najstnike, se je začel spraševati, kaj se dogaja v njeni glavi. In tako je dobil navdih za zgodbo filma Vrvež v moji glavi (Inside Out).
Ko je scenarij za film predstavil producentu Jonasu Riveri, se je ta z zgodbo takoj poistovetil: "Ko mi je povedal, kako se je njegova hči spremenila, sem takoj pomislil, da ima moja hči devet let in da opažam enake spremembe. Vseh, ki imajo otroke, se bo ta zgodba zagotovo dotaknila," je razmišljal Rivera in dodal: "Lahko rečem, da smo med ustvarjanjem filma o starševstvu spoznali marsikaj novega."
Petu Docterju ustvarjanje filma ni pomagalo samo pri tem, da se je spoprijel s težkimi nalogami starševstva, ampak je tudi predelal lastne travme iz srednje šole. "Mislim, da sem v animaciji pristal tudi zato, ker sem o svojih občutkih zelo težko govoril z drugimi ljudmi. Veliko lažje mi je bilo sedeti v svoji sobi in se izražati z risanjem. Ta film je zato tudi precej osebnoizpoveden."
