Četrtek, 23. 1. 2014, 14.16
8 let, 7 mesecev
Zgodba o državi, ki je metala denar skozi okno
Predkrizna Španija je bila v času gospodarskega buma cvetoča in optimistična država. Še preveč optimistična država, kjer se je gradilo in gradilo – stanovanja, sodobno železniško omrežje za najhitrejše vlake, avtoceste, letališča, pristanišča …
Primer metanja poceni denarja skozi okno je gradnja Alta Velocidad Española (AVE), železniškega omrežja hitrih vlakov, ki dosegajo do 300 kilometrov na uro. V ta projekt sta konservativna vlada Joseja Marie Aznarja in socialistična vlada Joseja Luisa Rodrigueza Zapatera zmetali več kot 40 milijard evrov (poleg bruseljskega denarja tudi posojila).
Tisto, kar je bilo za Španijo najbolj usodno, pa je bil nepremičninski mehurček. Nepremičninsko-gradbeni trg je rasel kar pol stoletja. Španija je tako dežela, v kateri ima skoraj 90 odstotkov odraslih v lasti svoje stanovanje (za primerjavo: v ZDA, ki so v letih 2007–2008 prav tako doživele pok nepremičninskega mehurčka, samo 70 odstotkov).
Ko je po izbruhu svetovne finančne krize počil tudi španski nepremičninsko-gradbeni mehurček, je to povzročilo padec cen stanovanj, kar je v finančne težave potisnilo tudi španske banke.
EU je prek mehanizma ESM Španiji ponudila pomoč v višini 100 milijard evrov. Pomoč ni bila brezpogojna – tako kot Irci so morali tudi Španci izvesti reforme (pokojninska reforma, reforma trga dela …) in zategniti proračunski pas. Prav varčevalna politika je sprožila precej jeze med prebivalstvom in pognala ljudi na proteste.
A kot kaže, je bila varčevalna politika prava pot. Po devetih zaporednih četrtletjih gospodarskega krčenja je špansko gospodarstvo v lanskem tretjem četrtletju zraslo za minimalnega 0,1 odstotka. Razlog za rast: nižja cena dela, ki je spodbudila španski izvoz. Še hitrejše okrevanje zavira slabotna domača poraba.
Banke nimajo likvidnostnih težav, čeprav je v državi še vedno kreditni krč, saj banke nerade dajejo posojila zasebnikom in podjetjem. Bankia, največja španska banka, ki jo je bilo treba reševati in podržaviti, ima znova dobiček in bo kolikor mogoče hitro delno spet privatizirana.
Optimistične napovedi so pocenile tudi špansko zadolževanje. Ko je Rajoy prevzemal vladno krmilo, so bile obresti državnih obveznic rekordno visoke, zdaj pa so padle na raven pred krizo. Pred dnevi je tako Španija izdala triletne državne obveznice v vrednosti 5,9 milijarde evrov po 1,6-odstotni obrestni meri. Za primerjavo: novembra lani je Slovenija na evrskem trgu izdala za 1,5 milijarde evrov triletnih obveznic z letno kuponsko obrestno mero 4,7 odstotka.
Tako se je na primer od 2,5 milijona turistov, ki so se zaradi nemirov lani izognili Egiptu, velik del odločil za dopust na Kanarskih in Balearskih otokih. Španija je tako po turistični beri na svetu spet na tretjem mestu, saj je prehitela Kitajsko, pred njo so le Francija in ZDA.
Ni pa vse v Španiji bleščeče. Državo pesti visoka brezposelnost, zlasti med mladimi. Lani je bila brezposelnost več kot 26-odstotna, tudi v prihodnjih letih se ne bo občutno zmanjšala. Do leta 2015 naj bi tako padla le na 25,3 odstotka. Res pa je, da je imela Španija tudi v cvetočih letih pred krizo, 1994–2009, visoko povprečno brezposelnost – okoli 13,7 odstotka.
Narašča tudi javni dolg. Če je bil leta 2010 53,7-odstoten, je leta 2012 presegel 80 odstotkov BDP, do prihodnjega leta pa naj bi po napovedih Evropske komisije zrasel na kar 104,3 odstotka BDP.