SiolNET. Novice Svet
4,80

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Odlomki iz knjige Ogenj in bes

Trump v čudaškem govoru: Verjemite mi, pameten človek sem

4,80

termometer

Donald Trump
Foto: Reuters

Ta govor lahko z vso gotovostjo opišemo kot enega od najbolj čudaških, kar so jih kdaj imeli ameriški predsedniki.

V prihodnjih tednih bomo na Siol.net objavljali odlomke iz knjige Ogenj in bes, ki razkriva zakulisno dogajanje v Beli hiši in družini Donalda Trumpa. Knjiga je razburkala ameriško in svetovno javnost, ameriški predsednik je izdajo knjige poskušal preprečiti, a mu ni uspelo.

Kljub razočaranju nad Washingtonom, ki ga ni znal primerno pozdraviti in se veseliti z njim, je Trump, kot pravi trgovec, ostajal optimističen. Prva lastnost in glavna vrlina dobrega trgovca je sposobnost, da nikoli ne neha prodajati, torej da nenehno ohranja pozitivni pogled na svet. Tisto, kar pri večini vzbudi malodušje, je zanj zgolj znamenje, da je treba razmere izboljšati.

"Vsaj milijon jih je moralo biti, kajne?"

Tako je Trump naslednje jutro takoj začel iskati potrditve, da je bil nastop pravzaprav velikanska uspešnica. "Ljudje so se gnetli daleč v daljavo. Vsaj milijon jih je moralo biti, kajne?" je s pogledom, ki ni dopuščal ugovora, spraševal sodelavce. Opravil je serijo telefonskih pogovorov s prijatelji, ki so mu večinoma pritrjevali. Kushner je potrdil, da je bilo ljudi ogromno. Conwayjeva ga ni prepričevala o nasprotnem. Priebus se je strinjal. Bannon se je šalil.

Eden od prvih Trumpovih ukazov je bil, da je treba navdihujoče fotografije, ki sta jih Obamova razobesila po pisarnah zahodnega krila, zamenjati s fotografijami nepregledne množice ljudi z včerajšnje slovesnosti.

Nastopiti je moral Bannon, da je spravil Trumpovo izkrivljeno podobo realnosti v še znosne okvire. Trumpove hiperbole, pretiravanja, fantazije, improvizacije in splošna lahkotnost pri razumevanju in sprevračanju dejstev so posledica njegovega temeljnega pomanjkanja nadzora nad zvijačno, prevarantsko in impulzivno naravo, s katero si večini ljudi pomaga ustvarjati vtis o neodložljivosti in spontanosti – in ki vse druge navdaja s takšno grozo.

Donald Trump, Jared Kushner in Steve Bannon Foto: Reuters Bannonu se je Obama zdel kot zvezda severnica, ki izgubljena tava sredi ničesar. "Politika," je razlagal avtoritativno, čeprav pred avgustom prejšnje leto še ni nikoli delal v politiki, "je veliko bolj neposredna igra, kot jo je on kadarkoli igral." Trump je zanj sodobni William Jennings Bryan*. (Bannon je že dolgo govoril, da bi v desničarski politiki potrebovali novega Williama Jenningsa Bryana, in prijatelji so ga sumili, da je imel v mislih sebe.)

Na začetku dvajsetega stoletja je Bryan navduševal ruralne množice s strastnimi, improviziranimi govori, ki so lahko trajali neskončno dolgo. Trumpovi zaupniki, vključno z Bannonom, so prepričani, da je Trump sposoben kompenzirati svoje pomanjkljivosti pri branju, pisanju in osredotočanju na bistvo, z improvizacijo, ki morda res ni čisto na Bryanovi ravni, je pa vsekakor bolj učinkovita kot Obamov suhoparni način komunikacije.

Trumpov govor je svareč, oseben, gostilniško navijaški, razvlečen, nepovezan, neosredotočen – to je pristop "kaj me zares skrbi", ki je kombinacija hujskaštva rumenih medijev, dvoranskega religioznega pridigarstva, židovskega burkaštva, motivacijskih govorov in YouTube vloganja. Karizma v ameriški politiki je rezultat šarma, duhovitosti in sproščenosti. Potem pa obstaja tudi druga vrsta ameriške karizme, pri kateri gre za bolj krščansko-evangelijski, čustveni, doživljajski spektakel.

Trump ni nadarjen za podrobnosti

Osrednja strategija Trumpove kampanje je slonela na velikih zborovanjih, ki so pritegnila na desettisoče ljudi, kar je politični fenomen, na katerega demokrati niso bili pozorni, saj so ga razumeli kot znamenje Trumpovega omejenega dometa. Za Trumpovo ekipo pa je bil ta slog, ta neposredna zveza z volivci – njegovi govori, tviti, spontani telefonski klici v radijske in televizijske oddaje in pogosto tudi vsakemu, ki ga je bil pripravljen poslušati – pravo razodetje nove, osebne, navdihujoče politike.

Po drugi strani pa je to klovnovstvo, ki v najboljšem primeru napoveduje oživljanje že dolgo diskreditirane avtoritarne demagogije s smetišča zgodovine, in je poraženo, kadarkoli pojavi v ameriški politiki.

Če so bile prednosti takšnega sloga med kampanjo kristalno jasne, pa je težava v tem, da pogosto – pravzaprav vedno – prinaša sklepe, so daleč od resnice, kar je vedno bolj vodilo do dveh različnih realnosti Trumpove politike.

Prva, ki povezuje večino Trumpovih navdušencev, njegovo osebnostno naravo razume in sprejema. Trump ni nadarjen za podrobnosti. Ni specialist. Je pa človek instinktov. Ljudski človek. Človek džeza, repa, pristnega folka. V drugi realnosti, večinoma med njegovimi nasprotniki, te njegove vrline razumejo kot žalostne mentalne ali celo kriminalne motnje.

Del te druge realnosti so mediji, ki v svojem prepričanju, da je njegovo predsednikovanje "zunajzakonsko, tako rekoč pankrtsko", verjamejo, da ga smejo poniževati, udrihati po njem in mu z nenehnim dokazovanjem, kako neprimeren je, jemati kredibilnost.

Kako, da ga ni neskončno sram?

Mediji, ki se zatekajo k moraliziranju v slogu "oh, šokirani smo, kako smo šokirani", ne morejo razumeti, da neresnice, ki jih širi, same po sebi pravzaprav še ne pomenijo njegovega absolutnega padca. Zato se ves čas sprašujejo: Kako, da ga ni neskončno sram? Kako ga lahko brani njegovo osebje? Dejstva so dejstva! Če ga braniš, ignoriraš, se mu podrejaš, potem si sam lažnivec – zavajaš, lažno pričaš. (Med drugim se je v medijih pojavila manjša polemika, kako poimenovati vse te neresnice: netočnosti ali laži?)

Bannonovo stališče je bilo: 1. Trump se ne bo nikoli spremenil; 2. Če bi ga poskušali spremeniti, bi oklestili njegov slog; 3. Trumpovim privržencem je popolnoma vseeno, kakšen je; 4. Mediji ga v nobenem primeru ne bodo marali; 5. Boljše je nastopiti proti medijem, kot pa z njimi; 6. Prevara je že to, da se imajo mediji za varuhe pravičnosti in resnice; 7. Trumpova revolucija je napad na ustaljene predpostavke in resnice, zato je Trumpovo vedenje boljše sprejeti, kot pa ga poskušati popravljati ali omejevati.

Melania Trump Foto: Reuters Težava je, da si Trump tudi za vse tisto, kar ves čas dela v nasprotju z vnaprej pripravljenimi stališči ("njegovi možgani preprosto ne delujejo na takšen način" je ena od internih racionalizacij), želi medijskega priznanja. Bannon opozarja, da Trump nikoli ne bo razumel zadev na pravi način, prav tako pa ne bo nikoli priznal, da jih razume narobe, in zato ne more nikoli dobiti priznanja medijev. To v še najboljšem primeru pomeni, da se bo še naprej agresivno branil pred medijskim zgražanjem.

Težava pri tem je, da bolj, ko je hrupna obramba – večinoma s trditvami, ki jih je zelo preprosto postaviti na laž – bolj mediji intenzivirajo napade in očitke.

Trump: Sam s seboj se pogovorim

Pa ne le to, Trump je graje deležen tudi pri svojih prijateljih. In še več, ne kličejo ga samo prijatelji, ki jih skrbi zanj, kličejo tudi ljudje, ki so jih prosili njegovi sodelavci, naj ga pokličejo in mu rečejo, naj ustavi konje. "Koga imaš ob sebi," je besno po telefonu vpil Joe Scarborough. "Kdo je človek, ki mu lahko zaupaš? Jared? S kom od osebja se lahko pogovoriš, preden se odločiš, kaj boš naredil?"

"No," je odgovoril predsednik, "tole ti morda ne bo všeč, toda odgovor je: jaz. Jaz sem ta oseba. Sam s seboj se pogovorim."

In tako je predsednik v 24 urah po zaprisegi iznašel milijon ljudi ali kaj takšnega, ki zanj sploh ne obstajajo. Novega tiskovnega predstavnika Seana Spicerja – katerega osebna mantra je kmalu postala: "Ne morete mi narediti tega sranja" – je določil, da ga bo zagovarjal pred novinarji, kar je neopaznega političnega profesionalca spremenilo v državnega klovna, od česar si verjetno ne bo nikoli opomogel.

Za nameček pa je predsednik Spicerja potem krivil, ker ni poskrbel, da bi se milijon fantomskih duš zdelo resničnih.

To je bil prvi predsednikov izbruh tistega, kar so njegovi spremljevalci med kampanjo poznali že mesece: na najbolj osnovni ravni, kot je pozneje opisal Spicer, Trumpu "dol visi". On ve, kar ve, lahko mu pripovedujete, kar želite, toda če je to v nasprotju s tistim, kar ve, vam preprosto ne bo verjel.

KellyAnne Conway Foto: Reuters Alternativna dejstva

Naslednjega dne je Kellyanne Conway, katere agresivni nastopi med kampanjo so iz dneva v dan postajali bolj čemerni in samopomilovalni, začela poudarjati pravico novega predsednika do "alternativnih dejstev". Najverjetneje je mislila "alternativnih informacij", kar bi lahko pomenilo, da morda obstajajo tudi informacije, ki še niso bile predstavljene.

Toda tako, kot je bilo povedano, je zvenelo, kot da si nova administracija lasti pravico do preurejanja realnosti. Kar je bilo nekako tudi res. Čeprav je bila Conwayjeva seveda prepričana, da realnost preurejajo mediji, ki iz krtine (dobronamerna in nepomembna, četudi pogosta pretiravanja) naredijo goro (torej "lažne novice").

Kakorkoli, na pogosta vprašanja, ali bo Trump nadaljeval svoje nenadzorovane in pogosto nerazložljive tvite tudi zdaj, ko je kot predsednik Združenih držav Amerike uradno v Beli hiši – vprašanje, ki je bilo eno od vročih tako v Beli hiši kot zunaj nje – je odgovorila: bo.

To je bila bistvena novost njegove vladavine: redni, nenadzorovani izbruh jeze in besa.

                                                                       ***

Trump: Potem pa trdijo, da Donald Trump ni intelektualec

Toda predsednikov najnujnejši uradni opravek tistega dne je bilo urejanje odnosov s Cio.

V soboto, 21. januarja, je v organizaciji Kushnerja odšel na prvi predsedniški obisk v Langley, da, kot je opisal Bannon, "odigra nekaj politike" in s premišljeno pripravljenimi sporočili v znamenitem Trumpovem laskavem slogu predrami Cio in druge dele razbohotenega in na vse konce prepustnega sveta ameriških obveščevalnih služb.

Ne da bi odložil črni plašč, se je kot kakšen zajeten gangsterski šef pustil odpeljati mimo zidu slave za padlimi heroji Cie in stopil pred kakšnih tristo agentov in skupino osebja iz Bele hiše … In potem je novi predsednik nenadoma, v stanju neubranljivega navdušenja, da spet stoji pred očarano publiko, pozabil na vnaprej pripravljeni (Bannonov) tekst in se zagnal v nekaj, kar lahko z vso gotovostjo opišemo kot enega od najbolj čudaških govorov, kar so jih kdaj imeli ameriški predsedniki.

"Veliko vem o West Pointu, sem človek, ki zelo zaupa akademijam. Vedno pripovedujem, da sem imel strica, ki je bil 35 let odličen profesor na MIT, fantastično akademsko delo je opravil – akademski genij je bil – potem pa trdijo, da Donald Trump ni intelektualec? Verjemite mi, pameten človek sem."

To naj bi služilo kot pohvala novemu, že kmalu potrjenemu direktorju Cie Miku Pompeu, ki je hodil na West Point in je bil zdaj pomešan nekje med množico – in je bil ob nagovoru predsednika prav tako osupel kot vsi drugi.

"Seveda se počutim mladega"

"Saj veste, kakšen sem bil, ko sem bil mlad. Seveda se počutim mladega – počutim se, kot da jih imam 30 … 35 … 39 … Nekdo me je vprašal, ali se počutim mladostnega? Seveda se počutim mladostnega. V zadnjih mesecih kampanje sem se ves čas selil, štiri postaje, pet postaj, sedem postaj na dan – in nastopi, govori pred petindvajset, trideset tisoč ljudmi … Petdeset, devetdeset tisoč. Mladega se počutim – mislim, da smo vsi zelo mladi. Ko sem bil še mlad, smo v tej deželi ves čas zmagovali. Zmagovali smo v trgovini, zmagovali smo v vojnah – spomnim se, ko so v nekem obdobju učitelji razlagali, da Združene države niso nikoli izgubile v vojni. In potem, naenkrat, kakor da nikjer ne moremo več zmagati. Saj poznate stari rek, da plen pripada zmagovalcu? Spomnite se, vedno sem govoril, da je treba poskrbeti za nafto."

"Kdo naj poskrbi za nafto?" je vprašal zmedeni uslužbenec Cie nekje v ozadju in se nagnil k sodelavcu.

Donald Trump Foto: Reuters

"Nisem bil navdušen nad Irakom, nisem hotel, da gremo v Irak. Ampak povem vam, ko smo bili že tam, smo delali narobe, razen tega pa ves čas ponavljam, poskrbimo za nafto. Zdaj to govorim iz gospodarskih razlogov, toda če pomisliš, Mike," – pogledal je po prostoru in nagovoril skorajšnjega direktorja – "če bi poskrbeli za nafto, ne bi imeli ISIS, kajti z njo so sploh lahko prišli denarja, in zato bi morali mi poskrbeti za nafto. Toda prav – mogoče boste dobili še eno priložnost – dejstvo je, da moramo poskrbeti za nafto."

Predsednik je umolknil in se samozadovoljno nasmehnil.

"Dež jih je prepodil"

"Hočem vam povedati, zakaj sem se najprej ustavil pri vas, Kot veste, sem v vojni z medijskimi ljudmi, ki so med najbolj nepoštenimi človeškimi bitji na zemlji in so si med drugim izmislili, da se hočem maščevati obveščevalni skupnosti, zato vam hočem povedati, da je razlog, da sem se najprej ustavil pri vas, prav nasproten, točno to, in to zdaj razumejo. Govoril sem o številkah. S tem smo opravili, to je bilo opravljeno v včerajšnjem govoru. Vam je bil vsem všeč? Mora vam biti všeč. Ogromno ljudi smo imeli. Sami ste jih videli. Vse je bilo polno. Potem se pa danes zjutraj zbudim, prižgem enega od kanalov in kažejo prazno zelenico, pa si rečem, čakaj malo, tam sem stal in govoril.

Gledal sem – točno na ta prostor sem gledal – in tam je bilo milijon, milijon in pol ljudi. Oni pa kažejo zelenico, na kateri ni skoraj nikogar. In trdijo, da Donald Trump ni privabil veliko ljudi, jaz pa pravim, da je skoraj začelo deževati in jih je dež prepodil, toda Bog je vse to gledal in je rekel, ne bom dovolil, da bi deževalo ravno med tvojim govorom, in v resnici, ko sem začel, sem že pomislil, oooh ne, že pri prvi vrstici sem začutil kaplje in si rekel, no, to pa je smola, vendar sem vztrajal in dejstvo je, da je takoj prenehalo …'

"Ne, ni," je ušlo iz ust eni od spremljevalk, ki se je takoj povlekla vase in zaskrbljeno opazovala, ali jo je slučajno kdo slišal.

inavguracija, Donald Trump, zaprisega Foto: Reuters

" … in se je pokazalo sonce in ravno ko sem končal in odhajal, se je spet ulilo. Vlivalo je, ampak mi smo imeli nekaj čudovitega – resnično je bilo videti milijon, milijon in pol ljudi, kolikor koli že, ampak bilo jih je polno vse tja do Washingtonovega spomenika, jaz pa sem po nesreči dobil ravno ta kanal, ker so kazali prazno zelenico in trdili, da smo imeli dvesto petdeset tisoč ljudi. Tudi to ni slabo, ampak je laž … In potem smo imeli včeraj še eno takšno, ki je tudi zanimiva.

V Ovalni sobi stoji čudovit kip dr. Martina Luthra Kinga, jaz pa imam rad tudi Churchilla – Winstona Churchilla – mislim, da ga imamo vsi radi. Ni sicer iz naše države, ampak ima veliko skupnega z nami, pomagal nam je, resnični zaveznik je bil, in kot veste, je bil Churchillov kip umaknjen ... Tako je poročala revija Time in jaz sem bil na njihovi naslovnici kakšnih štirinajstkrat ali petnajstkrat. Mislim, da imam rekord v zgodovini revije. Tom Brady** je bil na primer enkrat, ko je osvojil super bowl ali nekaj takšnega. Jaz sem bil letos petnajstič. Ne verjamem, Mike, da lahko kdorkoli podre ta rekord, se strinjaš … Kaj misliš, Mike?

"Ne," je naveličano odgovoril Pompeo.

"Ampak povedati hočem, da trdijo, kako je zanimivo, da je Donald Trump umaknil doprsje, ta kip dr. Martina Luthra Kinga, ta pa je stal prav tam, snemalec je stal točno tam, pred njim. In tako je Zeke …Zeke … iz revije Time … objavil zgodbo, kako sem ga umaknil. Nikoli ga ne bi. Dr. Martina Luthra Kinga zelo spoštujem. Toda to je to nepoštenje medijev. Najprej velika zgodba, potem se pa čisto malo," – s prsti je pokazal, kako malo, "povlečejo nazaj."

"Fantastično delo opravljate, skupaj bomo spet začeli zmagovati"

"Je to njihova usmeritev ali gre samo za to, da se ne potrudijo dovolj? Samo to rečem, da imam rad poštenje, pošteno poročanje. Še enkrat vam povem, še zadnjič, čeprav bom še prišel in ponovil, ko boste lahko spustili zraven še tisoče svojih ljudi, ki so me hoteli slišati, mogoče vam bomo morali najti takrat večji prostor, mogoče vam bomo morali najti večji prostor in morda, morda ga bo zgradil nekdo, ki zna graditi in vam ne bo treba čakati v vrsti.

Se razumemo? Znebili se bomo vrst, ampak da veste, želim vam samo povedati, da vas imam rad, spoštujem vas, nikogar ni, ki bi vas bolj spoštoval kot jaz. Fantastično delo opravljate, skupaj bomo spet začeli zmagovati in vi boste v prvih vrstah, zato vsem najlepša hvala."

In tako, v znamenju Rašomonovega učinka – njegovi govori vzbujajo ali navdušenje ali grozo – so očividci opisovali tudi njegov obisk v prostorih Cie: ali kot čustveni izbruh, podoben vreščanju najstnic ob pojavu Beatlesov, ali kot takšno osuplost in zgroženost, da bi bilo v tišini, ki je zavladala, ko je utihnil, slišati šivanko, če bi padla na tla.


* William Jennings Bryan (1860–1925), politik iz Nebraske, nekdanji zunanji minister in spreten govornik, ki je znal navduševati množice.

** Igralec ameriškega nogometa


Naslednji odlomek bomo objavili v petek.

Knjiga Michaela Wolfa Ogenj in bes bo v slovenskem prevodu izšla predvidoma konec februarja pri založbi Ciceron. V prednaročilu stane 25 evrov (15-odstotni popust). Naročite jo lahko na e-naslovu zalozba@ciceron.si, na spletni strani založbe ali po telefonu 031 343 837.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin