"Vsem na očeh se je prepiral z Melanio, ki je bila na robu joka"

V urah pred Trumpovo zaprisego se je zdelo, da ves Washington zadržuje sapo. Na večer pred zaprisego je Bob Corker, republikanski senator iz Tennesseeja in predsednik senatnega odbora za mednarodne odnose, govoril na zborovanju v hotelu Jefferson, in začel z eksistencialnim vprašanjem: "Kam gremo?" Za trenutek je obmolknil, potem pa je kot v globoki zaprepadenosti odgovoril: "Pojma nimam."

Zjutraj, na dan zaprisege, se je novi predsednik zlovoljen – slaba postrežba, prevroče, preslab pritisk vode, obupne postelje – zbudil v uradni rezidenci za najvišje goste, Blair House, ki stoji nasproti Beli hiši, potem ko je pomočnikom uspelo, da so ga prepričali (in tega mu je bilo zdaj žal), naj ne prespi v apartmaju v hotelu Trump International.

Skoraj vsaka beseda, namenjena njej, je bila kričava in oblastna

Od tega trenutka ni šlo nič več na bolje. Vse jutro se je vsem na očeh prepiral z Melanio, ki je bila na robu joka in že odločena, da se takoj naslednji dan vrne v New York; skoraj vsaka, njej namenjena beseda, je bila kričava in oblastna. Kellyanne Conway si je Melanio Trump vzela za svoje osebno piarovsko poslanstvo; nova prva dama naj bi bila ključna življenjska oporo predsedniku, hkrati pa naj bi bila že sama po sebi glas dobrote.

Conwayjeva je poskušala Trumpa prepričati, da mora Melania dobiti v Beli hiši zelo pomembno vlogo. Toda Trumpova intimna razmerja so na splošno ena od tistih stvari, o katerih nihče noče kaj veliko spraševati in se vmešavati – so pač še ena od tistih skrivnostnih in nepredvidljivih postavk, ki usmerjajo predsednikovo razpoloženje.

Prepirljivi Trump

Ko sta se pred začetkom nastopne slovesnosti v Beli hiši ceremonialno sestala skorajšnji novi in skorajšnji nekdanji predsednik, je Trump dobil neomajen vtis, da sta se Obamova do njega in Melanie vedla prezirljivo – "zelo arogantno". Namesto da bi si nadel obraz za javnost, ko je odhajal na inavguracijski oder, je novi predsednik zato kazal podobo, ki jo njegovi najožji sodelavci poznajo kot izraz ob igranju golfa: jeza, bes, povešena ramena, mlahavo opletajoči roki, namrščene obrvi, stisnjene ustnice.

To je Trump, ki se je zasidral v percepciji javnosti – prepirljivi Trump.

Foto: Reuters

Slovesna zaprisega naj bi bila prijetna zadeva. Mediji dobijo novo optimistično zgodbo. Zvestim strankarskim ljudem se spet obetajo zlati časi. Za vladne uradnike – aparat – je to priložnost, da si pridobijo naklonjenost in odprejo nova karierna vrata.

Takšna so že stoletja vsa kronanja. Toda Bannon je imel tri povsem drugačne zamisli oziroma teme, ki jih je poskušal prodati svojemu šefu: prvič, njegovo predsednikovanje mora biti drugačno – drugačno od vseh po Andrewu Jacksonu (predsednika, ki ni prav zelo navdušen bralec, je vztrajno zalagal s knjigami in Jacksonovimi govori); drugič, nova ekipa natančno ve, kdo so njeni sovražniki, in se ne sme zapletati v zanko poskusov, da bi si iz njih naredili prijatelje, kajti to nikoli ne bodo postali; in tretjič, zato mora od prvega dne delovati, kot da je v vojni.

Če je to odlično nagovarjalo Trumpovo bojevito, "pretepaško" naravo, pa se slabo ujema z njegovo potrebo po ugajanju. Bannon se je videl kot posrednik, ki bo skrbel za ravnotežje obeh vzgibov, vseeno s poudarkom na prvem, kajti šef ne sme pozabiti, da sovražniki na eni strani pomenijo, da bo dobil prijatelje na drugi.

"Strahotno sranje"

Pravzaprav se je Trumpova užaljenost odlično prilegala užaljenemu sporočilu vse slovesnosti, kakor si ga je zamislil Bannon. Večina enournega govora je bila v slogu vsakodnevnih Bannonovih križarskih pohodov – njegovih "povrnimo si spet to deželo", "najprej Amerika", "rušenje vsega". Sporočilo, ki se je pretakalo prek filtra Trumpove zagrenjenosti in prišlo na dan na njegovem "obrazu za golf", je bilo pravzaprav še mračnejše in silovitejše.

Grozeči ton je vse od prvega dne sporočal, da se deželi obetajo temeljite spremembe. Trumpova užaljenost – občutek, da je bil celo na sam dan, ko postaja predsednik, prezrt in odrinjen – je sporočilo kvečjemu še podkrepila. Ko je po koncu govora odhajal od govorniškega pulta, si je ponavljal: "Tega govora ne bo nikoli nihče pozabil."

George W. Bush pa je na tribuni nedaleč stran približno hkrati z njim pripomnil nekaj, kar bi lahko postalo zgodovinska oznaka Trumpovega inavguralnega govora: "Strahotno sranje."

Naslednji odlomek bomo objavili prihodnjo sredo.