SiolNET. Novice Svet
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tajni govor, ki je zatresel komunistični svet

4

termometer

V času vladavine Nikite Hruščova je komunistična Sovjetska zveza doživela t. i. odjugo, mehčanje komunističnega režima. Toda namesto pomladi je spet prišla politična ohladitev.

Pred 58 leti, med 14. in 25. februarjem 1956, je v Moskvi potekal 20. kongres sovjetske komunistične partije. Na zadnji dan kongresa je generalni sekretar partije Nikita Hruščov prebral govor, v katerem je obračunal s svojim predhodnikom Josipom Stalinom.

Govor, zaradi katerega so Stalinovi privrženci delali samomore Govor se je uradno imenoval O kultu osebnosti in njegovih posledicah. V njem je Hruščov svojega predhodnika na čelu najmočnejše komunistične partije na svetu obtožil kulta osebnosti ter odgovornosti za krvave množične čistke v partiji in Rdeči armadi.

Kritika Stalina je bila šok za udeležence kongresa, zlasti za Stalinove občudovalce. Nekaterim med njimi naj bi zaradi razburjenja odpovedalo srce, nekateri naj bi po kongresu storili celo samomor.

Vsebina tajnega govora, ki je bil v Sovjetski zvezi (SZ) prvič uradno javno objavljen šele leta 1989, je pricurljala tudi v javnost drugih komunističnih držav in na Zahod. Tajni govor je imel tudi zunanjepolitične posledice v komunističnem svetu, saj se je zaradi njega zgodil razkol med Sovjetsko zvezo in Kitajsko.

Več umetniške svobode, odprava gulagov … Na notranjepolitičnem področju se je obdobja vladavine Hruščova oprijelo ime odjuga (rusko ottepel'). Ime je obdobje dobilo po romanu Odjuga sovjetskega pisatelja Ilije Ehrenburga, ki je bil objavljen leta 1954.

Trdi komunistični režim se je v času odjuge malce omehčal, začeli so izpuščati politične zapornike iz t. i. gulagov, sovjetska vrata so se bolj odprla tujim umetnikom in njihovim delom – šele v tem obdobju so na primer v SZ prvič natisnili romane Ernesta Hemingwaya.Hruščov sam je leta 1962 osebno dovolil izdajo knjige En dan v življenju Ivana Denisoviča, ki ga je napisal nekdanji politični zapornik v gulagu Aleksander Solženicin.

Ni pa bilo vse rožnato. Oblast na primer ni dovolila objave romana Doktor Živago, ki ga je napisal sovjetski pisatelj Boris Pasternak. Roman je bil nato objavljen na Zahodu, zaradi česar je postal Pasternak tarča ostrih kritik oblasti. Ko je leta 1958 Pasternak prejel Nobelovo nagrado za književnost, jo je moral zaradi hudih pritiskov oblasti javno zavrniti.

Krvava zadušitev vstaj v Vzhodni Nemčiji, Gruziji, na Poljskem in Madžarskem Kljub odjugi pa je postalinska oblast s trdo roko zatrla vsak poskus ljudskega upora – doma in na tujem. Junija 1953 je sovjetska vojska skupaj z vzhodnonemško policijo zatrla množične demonstracije v Vzhodni Nemčiji. Marca 1956 je sovjetska vojska zadušila demonstracije Gruzijcev, ki so bili ogorčeni zaradi kritike Stalina, njihovega nacionalnega junaka, in so zahtevali odstavitev Hruščova in celo odcepitev Gruzije od Sovjetske zveze.

Hruščov je jeseni 1956 s trdo roko obračunal tudi z Madžarsko, ki je skušala uiti izpod nadzora Sovjetske zveze. Še pred madžarsko vstajo je junija 1956 izbruhnila vstaja delavcev v poljskem mestu Poznanj, ki so jo prav tako zatrli s silo. Je pa Hruščov oktobra 1956 dovolil menjavo v vodstvu poljske komunistične partije – na čelo partije se je zavihtel bolj zmerni komunist Wladyslaw Gomulka.

Hruščov je v mednarodni politiki zagovarjal politiko t. i. miroljubne koeksistence med kapitalističnim in socialističnim blokom. Leta 1955 se je končala okupacija Avstrije in naša severna soseda je spet postala neodvisna država. Odnosi z Nemčijo, tj. z zahodno Zvezno republiko Nemčijo (ZRN), so se izboljšali z izpustitvijo zadnjih nemških vojnih ujetnikov iz druge svetovne vojne.

Sestrelitev ameriškega vohunskega letala, berlinski zid in kubanska kriza Kljub temu se odnosi niso popolnoma otoplili, hladna vojna se je nadaljevala. Maja 1960 so Sovjeti sestrelili ameriško vohunsko letalo U-2, ki je letelo v njihovem zračnem prostoru. Jeseni istega leta je Hruščov pritegnil pozornost svetovne javnosti, ko si je med zasedanjem Združenih narodov sezul čevlje in udarjal z njimi po mizi v znak nezadovoljstva z nekaterimi govorniki na zasedanju.

Še bolj so se odnosi med ZDA in SZ zaostrili v času kubanske krize oktobra 1962, ko so Američani odkrili, da kubanski voditelj Fidel Castro namešča sovjetske rakete z jedrskimi konicami. Kriza, ki je svet pripeljala na rob jedrskega spopada, se je končala s kompromisom – Sovjeti so umaknili rakete s Kube, Američani pa iz Turčije.

V obdobju vladavine Hruščova je komunistična Vzhodna Nemčija (po nekaterih virih celo na pobudo Hruščova) avgusta 1961 zgradila berlinski zid, simbol hladne vojne in ideološke razdeljenosti stare celine.

Ohladitev "odnese" Hruščova Odjuga, ki ni imela nikoli realne možnosti, da bi se razvila v politično pomlad, se je končala oktobra 1964, ko so Hruščova njegovi nasprotniki odstranili s položaja generalnega sekretarja partije. Novi prvi mož komunističnega režima je postal Leonid Brežnjev.

Nova politična ohladitev pa kljub temu ni vrnila Sovjetsko zvezo v čas Stalinove "ostre polarne zime". Nekatere pridobitve odjuge so ostale (med njimi tudi odprava stalinistične navade, da so poražence partijskih bojev za oblast umorili – Hruščov je tako ostal živ, a je bil pahnjen v politično osamo). Hruščov je umrl leta 1971, star 77 let. Sovjetska zveza, ki je leta 1968 s tanki zatrla praško pomlad, je v 80. let prejšnjega stoletja padla v hudo krizo. Novi reformno usmerjeni generalni sekretar partije Mihail Gorbačov, ki je prevzel oblast leta 1985, je upal, da mu bo z reformami uspelo ohraniti socialistični sistem in Sovjetsko zvezo, a se je uštel. Komunistični režimi po vsej vzhodni Evropi so morali v letih 1989–1990 privoliti v zahteve po demokraciji, leta 1991 je razpadla tudi Sovjetska zveza.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin