Severni Korejci na prisilnem delu v Katarju

Združeni narodi so konec oktobra objavili, da bodo glede na preiskavo o kršenju človekovih pravic v Severni Koreji predlagali sprejetje resolucije, da voditelje te države obtožijo na mednarodnem kazenskem sodišču zaradi sistematičnega mučenja, ubijanja in stradanja državljanov.

Voditelji Severne Koreje so sicer vse obtožbe zanikali, a vsak dan prihajajo na dan nove zgodbe o izkoriščanju. Zadnja je povezana z gradnjo objektov za nogometno svetovno prvenstvo v Katarju.

Do zdaj je veljalo, da so delavci, ki v suženjskih razmerah delajo na katarskih gradbiščih, večinoma iz Nepala, Indije, Pakistana, Vietnama in Tajske. Toda izkazalo se je, da so tudi iz Severne Koreje ter da jih tja pošilja kar država. In res ne vidijo niti stotina svojega zaslužka.

Delajo od zgodnjega jutra do trde noči Po poročanju Guardiana so delavci iz Severne Koreje na gradbišču megapolisa Lusail City znani po tem, da nikoli ne prenehajo delati. Tudi ko vsi drugi delavci pozno zvečer odidejo na počitek, Severnokorejci še delajo. "Celo sobo sem jim naredil kar tukaj na gradbišču, ker nikoli ne odidejo v naselja za delavce," pravi eden izmed vodij gradbišča.

Njihove zgradbe v naselju delavcev na obrobju Dohe so prazne tudi ob petkih, ko imajo vsi delavci dan počitka. O tem, da tam res prebivajo Severnokorejci, pričajo le napisi na vratih: "Naša velika Kim Il Sung in Kim Džong Il sta vedno z nami."

Plača "njihovim družinam" Severna Koreja je v Katarju ustanovila podjetja za rekrutiranje delavcev. Trenutno naj bi jih tam delalo okoli tri tisoč. Na mesec vsak zasluži 700 evrov. Kot trdijo v posredniških podjetjih, polovico tega denarja posredniki pošljejo neposredno "njihovim družinam".

Toda prebežnik iz Severne Koreje trdi, da delavci v tujini dobijo le okoli deset odstotkov plače, preostalo gre na državne račune. "V začetku devetdesetih so sicer dobivali celo plačo, a so sredi devetdesetih to ukinili in denar je šel neposredno na državne račune," je potrdil tudi pribežnik, ki je delal v Kuvajtu.

Obstajajo celo trditve, da za delo v nekaterih državah Severna Koreja vzame kar vso delavčevo plačo, saj gre ta neposredno na državne račune, ki jih nadzira Pisarna 39, skrivni oddelek, zadolžen za pridobivanje deviz za ljubljenega vodjo.

Delavci v Katarju so novinarjem priznali, da v resnici sploh ne vidijo denarja in se jim zdi, da jih bodo plačali, ko se bodo po treh letih vrnili nazaj v domovino.

Pogoji, da delavec lahko odide na delo v tujino, so popolna lojalnost režimu, žena in najmanj dva otroka, kar je jamstvo, da ne bo prebegnil, poleg tega pa mora še podkupiti uradnike. Neverjetno je, da kljub temu da ne dobijo plačila, želijo delati v tujini, saj dobijo vsaj hrano in prenočišče. Upajo pa tudi, da bi lahko zaslužili nekaj dodatnega denarja z delom na črno. Denarja, za katerega država ne bi vedela.

Tekstilne delavke na Češkem Severna Koreja pošilja delavce v tujino, da bi v domovino prinesli devize. Odkar je na oblasti Kim Džong Un, se je število delavcev v tujini potrojilo. Ocenjujejo, da jih je trenutno okoli 65 tisoč, delajo pa v vsaj 40 državah – od gozdarjev v Sibiriji, rudarjev v Mongoliji, pomivalcev posode v restavracijah na Kitajskem do delavcev v tovarnah vzhodne Evrope.

Na Češkem so na primer v preteklih letih zaposlovali severnokorejske tekstilne delavke. Ko se je izkazalo, da gre njihovo plačilo na državne račune, so prenehali izdajati vizume za severnokorejske delavce. Na gradbiščih Katarja, Emiratov in Kuvajta naj bi jih delalo skoraj 10 tisoč. Med delovodji so priljubljeni, saj so ubogljivi, delavni, disciplinirani in nezahtevni.

Toda kljub temu, da so ti delavci v državah popolnoma legalno, se postavlja vprašanje moralnosti. Katarske oblasti trdijo, da so uvedli stroge nadzore nad izplačili plač delavcem iz drugih držav in da za zdaj niso dobili nobene pritožbe severnokorejskih delavcev.