Ponedeljek, 7. 1. 2019, 20.24
5 let, 3 mesece
Intervju s srbskim novinarjem Teofilom Pančićem
"Protesti v Srbiji so začetek Vučićevega konca" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,18
15
Vučić je velikokrat poudarjal, da se ničesar ne boji, a tokrat ima po Pančićevem mnenju prvič dober razlog za strah.
V soboto so srbski protestniki že petič zaporedoma napolnili ulice Beograda. Protesta proti predsedniku Aleksandru Vučiću, ki mu očitajo avtoritarno vladanje, se je udeležilo okoli 15 tisoč ljudi. Srbski novinar in kolumnist Teofil Pančić meni, da so se ljudje po šestih letih končno prebudili in deaktivirali mehanizem za samouničenje srbske družbe. Kot pravi, Vučić ne bo strmoglavljen že jutri, a protesti so začetek njegovega konca. Predsednik je velikokrat poudarjal, da se ne boji, a tokrat ima po Pančićevem mnenju za strah prvič dober razlog.
Ljudje so se na ulice podali po tem, ko so po obdobju številnih napetosti pretepli Borka Stefanovića, vodjo manjšinske stranke Levica Srbije. Stefanovićeva okrvavljena glava je za ljudi postala simbol tega, da v Srbiji normalno politično delovanje verodostojnih nasprotnikov vladi ni več mogoče.
Srbski novinar in kolumnist tednika Vreme Teofil Pančić je o stanju Srbije, zaradi katerega so ob kaplji čez rob izbruhnili protesti, govoril že veliko. Problematični so bili nadzor medijev, politika, način, na katerega deluje parlament – po njegovem mnenju se je ta dobesedno pretvoril v neko vrsto sadističnega izživljanja večine nad manjšino, saj opozicija ne more ničesar več reči, preprečili so ji vse možnosti replik, izražanja predlogov. Stvari so šle v skrajnosti, je povedal naš sogovornik.
Protestov pod geslom "Stop krvavim srajcam" niso ustavili niti vremenske razmere in neočiščen sneg, na četrtem protestu konec decembra se je na ulice podalo okoli 35 tisoč ljudi. Število udeležencev je presenetilo tako organizatorje kot Vučića, ta je po prvem protestu dejal, da zahtevam opozicije po svobodi medijev in poštenih izborih ne bo ugodil, "pa tudi, če bi na ulice prišlo pet milijonov ljudi". To je ljudi spodbudilo, da so si nadeli priponke in transparente z zapisom "1 od 5 milijonov". K izboljšanju svobode medijev in govora je Srbijo medtem spodbudil tudi Evropski parlament.
Po napadu na Stefanovića so se ljudje na ulici združili v protestu z geslom "Stop krvavim srajcam". So ti protesti nekaj, kar ljudem daje novo voljo in vero v to, da lahko kaj spremenijo in preostanka svojega življenja ne bodo preživeli v istih okoliščinah?
Zadnjih šest let je po svoje uspavalo in pasiviziralo ljudi. Številne je to porinilo v stanje brezupnosti in vere v to, da se nič ne more spremeniti. Po svoje je napad na Stepanovića sprožil v ljudeh energijo, potrebo po dvigu glasu, po tem, da tudi oni kot državljani nekaj naredijo za spremembo.
Po svoje je to vrsta upora brezupu. Spominjajo se, kako je bil leta 1996 in 1997 v obdobju Miloševića, ko so izbruhnile velike demonstracije po Miloševičevih prevarah na volitvah – ne glede na to, da je njegova vlada trajala še dve ali tri leta – to začetek njegovega padca. In čeprav so takšne analogije zelo nevarne, je trenutno dogajanje v Srbiji zelo podobno temu.
Ne mislim, da bi te demonstracije same po sebi lahko strmoglavile Vučića, a to je prvi dogodek po dolgem času, ki ima potencial in nosi neke vrste občutek, da so spremembe mogoče, da se je končno nekaj premaknilo. Začel se je proces, ki je morda bolj duhovni ali intelektualni kot pa neposredno politični, a v svojem sklepu prvič vodi do možnosti, da ta vrsta populističnega avtoritarnega režima pade.
Tovrstni režimi zelo težko padejo na volitvah, ker poštene in pravične volitve tu ne obstajajo. Onemogočene so vse sistemske in institucionalne možnosti za normalne poštene volitve, za normalno in pošteno tekmo, za medijsko svobodo in tako naprej, zato so potrebne takšne oblike uličnega upora, da državljani pokažejo, da ne želijo več trpeti.
Pa je mogoče, da bi Vučić padel?
Dolgoročno vsekakor, kratkoročno pa mislim, da ne. Seveda tega ne more vedeti nihče, ker vedno obstaja možnost nekih nepredvidenih dogodkov. A če pogledamo to, na podlagi česar lahko predvidevamo, menim, da je Vučić v tem trenutku še vedno močan in priljubljen, a je tokrat prvič resno ogrožena njegova dosedanja absolutna prevlada, da je to začetek njenega upadanja, razpada.
Ne spadam med tiste, ki menijo, da gre pri njegovem padcu za vprašanje dni, tednov ali mesecev, menim, da bo to trajalo dlje, a zelo težko bi smernice znova obrnil sebi v prid. To je skoraj nemogoče, saj je zares izčrpal repertoar populističnih trikov.
Mu verjamete, da se ničesar ne boji, kar je dejal že večkrat?
Ne, seveda ne. Gre za čisto psihologijo. Vučić ima ves čas potrebo po poudarjanju, da se ne boji. Tega ljudje, ki se zares ne bojijo, ne počno. Nimajo potrebe po tem, da bi stalno hodili naokrog in vpili "ne bojim se, ne bojim se". To počnejo tisti, ki se panično bojijo, ker mislijo, da bodo s tem svoj strah odgnali stran. Vučić se vsekakor boji in tokrat ima morda prvikrat za to tudi popolnoma racionalen razlog.
"Vučić se vsekakor boji in tokrat ima morda prvič za to tudi popolnoma racionalen razlog."
Pred leti ste bili zaradi svojega dela tudi sami deležni fizičnega nasilja. Kako nevarno je danes v Srbiji biti novinar, kako vi doživljate razmere v medijih?
Nevarnost ni vedno fizične narave, je pa tudi to vse pogosteje. Predvsem je v Srbiji nevarnost v novinarstvu nekaj drugega.
Vučićeva oblast je na kakršenkoli način postavila svoj nadzor v prav vse medije, kjer je to lahko naredila. In ta nadzor je treba vzeti zelo dobesedno, saj ne gre za nekakšno sofisticirano kontrolo ali vpliv, temveč za zelo neposredno, brutalno kontrolo na najbolj ogrožajoč način, ko so urednike politično nastavili, nato pa jim po telefonu narekovali, o čem lahko, morajo ali ne smejo pisati.
To je tista vrsta medijske strahovlade, o kateri ima Vučić dobesedno vsak dan večurne monologe na raznih gledanih televizijah. To so nekakšne "gadafijevske" ali "fidelcastrovske" razmere, ki danes v Evropi nimajo česa iskati.
Razen zelo redkih izjem – dveh ali treh tednikov, enega dnevnega časopisa in nekaj vplivnih spletnih strani – v resnici ni medija v Srbiji, v katerem je ob tej vladi mogoče govoriti resnico ali biti kritičen.
Tako je tudi, ko govorimo o televizijah. Kar zadeva te, je treba vedeti, da je struktura Vučićevih volivcev takšna, da so to pretežno starejši volivci, tisti z nižjo izobrazbo, iz manjših mest in tako naprej, in ti svoje informacije v glavnem črpajo s televizije. Ti ljudje niti na eni od televizij ne morejo slišati česa drugega kot le brutalno propagando. Kar je paradoksalno, je to, da niti ne toliko z nacionalne televizije kot z zasebnih televizij, ki so bile neposredno v službi Miloševičevega režima in so zelo gledane, najbolj TV Pink.
Najbolj drastičen napad na novinarja, menda že 50. letos, se je zgodil v začetku decembra. Novinarju portala Žig Milanu Jovanoviću so ponoči popolnoma požgali hišo in nanjo streljali s strelnim orožjem, medtem ko je v njej spal s svojo ženo. Javnost je poleg napada razburilo tudi dejstvo, da je storilec za kazen dobil šest mesecev hišnega pripora in 50 tisoč dinarjev, torej okoli 420 evrov, denarne kazni. Ali množični protesti v Beogradu kažejo tudi na to, da državljani zdaj bolje razumejo, da napadi na novinarje niso zgolj stvar stroke?
Da. Zagotovo tudi to. Menim, da se to počasi prebija v zavest vse več državljanov. Po svoje je bila družba več let uspavana, a zdi se mi, da se to spreminja in so smernice drugačne. Pri čemer vztrajam, ni to, da bo Vučić zjutraj strmoglavljen, daleč od tega, temveč da so politične smernice takšne, da prvič delujejo absolutno proti njemu.
Nikoli v zadnjih šestih letih še ni bilo takih razmer, to je prvič. Ko se enkrat začne ta proces osvobajanja od strahu, ga ni težko nadaljevati. Menim, da se zdaj dogaja prav to. Seveda imajo tudi mediji pri tem svojo vlogo, a njihova vloga pri tem ni primarna. Tudi ko sem bil sam navzoč na demonstracijah, sem videl, da so to v večini organizirani državljani, ki so prišli dobesedno ubranit osnovno človeško in državljansko dostojanstvo.
Kdo pa so po večini protestniki?
Skupina je zelo heterogena, ne moremo je opisati le z eno kategorijo, sestavljena je iz raznih skupin. V skupini so tako levičarji kot nekakšni sredinski liberalni predstavniki, so ljudje z desnice, menim pa, da prevladujemo tisti, ki tu živimo že dolgo in se spominjamo let 1996 in 1997, torej tisti, ki so protestirali tudi proti Miloševiču.
To je ta nekakšna levoliberalna inteligenca večjih mest, ljudje, ki so profesionalci, v cenjenih poklicih, odvetniki, lekarnarji, ljudje iz medijev, iz kulture, ljudje, ki jim je težje prodajati prazne obljube, a tudi ljudje, ki so morda nekoliko bolj materialno neodvisni in imajo več manevrskega prostora, da se lahko uprejo.
To je opis skupine, ki prevladuje na protestih, v sociološkem smislu, ideološko pa menim, da gre za bolj za sredinsko usmerjene volivce. Obstaja sicer tudi desna opozicija Vučiću, a daleč od tega, da bi prevladovala na teh protestih, tu je popolnoma v manjšini.
Poleg tega verjetno protest, tako kot na Madžarskem, združuje tudi skupine ljudi, ki se sicer med seboj ne marajo.
Tako je, kot je zdaj v Budimpešti, ko ljudje s skrajne desnice protestirajo skupaj z levičarji, liberalci. V boju proti avtoritarnim voditeljem se pogosto združujejo tiste skupine, ki v običajnih razmerah ne bi sodelovale druga z drugo.
Dejali ste, da so nekateri negativni fenomeni presegli tiste iz devetdesetih let. Če primerjate čas tedaj in danes, kaj to pomeni za prihodnost, kje so meje?
To je težko predvideti, niti ne bi želel igrati preroka, a mislim, da je družba nekako deaktivirala mehanizem za samouničenje. Na Vučićevo oblast namreč gledam kot na aktivirani mehanizem za samouničenje srbske družbe, kot na bombo, in končno se zdi, da sta pomembno število in pomembna struktura srbske družbe stopila skupaj, mehanizem želijo deaktivirati.
Omogočili bodo, da se bodo stvari počasi spet normalizirale. A poudarjam, da bo proces počasen, to namreč ni nekaj, kar bi v bližnji prihodnosti nekega dne privedlo do revolucionarnega preobrata, a mislim, da gredo stvari v to smer. Vučić je doživel svoj vrh in zdaj pada.
Takrat je res bila vojna, ki je danes ni, a je treba vedeti eno stvar. Med vojno so bili akterji vojne politike isti ljudje, ki Srbiji vladajo danes z isto ideologijo. Aleksander Vučić je bil takrat minister v vladi, tudi nekdanji predsednik Tomislav Nikolić je bil minister v vladi, današnja predsednica Narodne skupščine Srbije Maja Gojković je bila prav tako visoka funkcionarka in tako naprej. To so torej danes isti ljudje, le brez Miloševiča in Šešlja.
A kaj bi to pomenilo za Srbijo? Bi bilo to dobro v vsakem primeru? Kakšna so v tem primeru morebitna tveganja zanjo?
Verjetno nobena stvar ni dobra prav v vsakem primeru. Seveda to prinaša s sabo tudi tveganja. Tudi v opoziciji so ljudje, ki so zelo desno orientirani, tisti, ki ga kritizirajo zaradi Kosova, tisti, ki mu očitajo, da se preveč podreja Evropski uniji, premalo Putinu, in tako naprej.
Vsekakor ne bi želel Srbije videti v prihodnosti, kjer bi Vučića zamenjal nekdo, ki bi bil še hujši od njega. To tveganje ni neobstoječe, a Vučić je še vedno dovolj majhen in je tudi ta verjetnost tako majhna, da se v tem trenutku z njo ne bi obremenjeval. Odstranitev Vučića je mogoča na isti način kot odstranitev Miloševiča pred dvema desetletjema. Takrat smo prav tako imeli zelo heterogene politične sile, od katerih so bile nekatere precej "reakcionarne", a da se je družba ohranila, je bil nujen Miloševičev padec. Pri tem gre za podobno zadevo.
To ni nekaj, kar bi bilo brez tveganj, a navsezadnje nič, kar počneš v politiki v turbulentnih časih in na turbulentnih območjih, ni brez tveganj. To ni razlog, da tega ne bi počeli naprej.
Kaj bi dejali tistim, ki prek medijev spremljajo, kaj se dogaja v Srbiji?
Naj gledajo odprtih oči in naj ne pozabijo, da morajo na stvari vedno gledati v kontekstu notranje politike v Srbiji. To je notranja politična dinamika. Ljudje, ki gredo na ulice, ne razmišljajo o Bosni, o Kosovu in vsem drugem, temveč o notranji politični dinamiki, samo to jih skrbi, zato so proti Vučiću. Ne zanima jih, kdo je za nekaj, kdo je proti Evropski uniji, kdo je za Kosovo in tako naprej, to stvari, ki zdaj niso v ospredju dnevnega reda. Zdaj je v protestih v ospredju poskus odprave avtoritarnega upravljanja družbe.
15