Sobota, 11. 1. 2020, 15.29
4 leta, 11 mesecev
Dnevnik: Slovenija na mednarodnem zmajarskem festivalu
Popotovanje z zmaji po deželi levov #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,38
Ko se sonce na svoji nebesni poti obrne in se usmeri proti severu, se konča zima in pred vrati je doba obilja. A le veter ve, koliko bo tega obilja. Da bi od vetra dobili odgovor, kakšna bo letina, so v daljni Indiji v nebo spuščali zmaje, ki so po smeri in moči vetra znali ljudem povedati, ali bo zemlja bogato obrodila ali dala piškav sad.
Slovenski zmajarji v Indiji
Vsak od nas je kot otrok imel zmaja v obliki pikapolonice ali orla, ki nas je razveselil, ko ga je veter prijel in dvignil v zrak, in razžalostil, ko je pristal in ostal na drevesu. A ko smo držali v rokah vrvico, na katero je bil v vetru pripet zmaj, se nismo zavedali, da nas prav ta vrvica povezuje s tradicijo, staro tisočletja. Tega se niso zavedali niti člani zmajskega društva KAP Jasa, ko so sešili svojega prvega zmaja in ga skupaj s fotoaparatom poslali v zrak, da bi posneli lepote naše dežele iz zraka.
A prav fotografije Slovenije, posnete z zmajem, so pritegnile pozornost indijskih navdušencev nad zmaji. V Indiji zmaji niso otroška igra, čeprav se z njimi igrajo tudi otroci. V Indiji so zmaji stik z nebom, kjer živijo bogovi; so občutljiv instrument, ki napoveduje letino; so spomin dežele in najbolj naraven način, da se umiri duša. In ko so indijski zmajarji odkrili, da se z zmaji ukvarjajo tudi v deželi na sončni strani Alp, so bili navdušeni. Člane društva KAP Jasa so povabili, da se udeležijo njihovega največjega praznika, ki mu rečejo utarajan: dan, ko po sončnem obratu v nebo spustijo zmaje in z njimi povprašajo veter, kakšna bo prihodnost.
Mednarodni zmajarski festival IKF Gujarat
Praznovanje utajana v indijski zvezni državi Gudžarat je danes seveda povsem drugačno kot nekdaj. Danes v mestih Gudžarata na milijone ljudi spušča na desetine milijonov zmajev hkrati v zrak, da pobarvajo nebo - in danes tam prirejajo največji zmajarski festival na svetu, na katerem svoje zmaje predstavijo ekipe držav z vsega sveta, med njimi od lani tudi Slovenija.
Odprtje festivala - mednarodnega zmajskega festivala IKF Gujarat 2020 - je dogodek brez primere. Na tisoče otrok, oblečenih v barve indijske zastave, kot eden izvajajo vse položaje joge in na koncu pozdravijo sonce. Sto in en pomembnež ima svoj pozdravni govor, sto in eno kulturno-umetniško društvo ima nastop, skupine pojejo, plešejo in bobnajo. In končno desettisočglavo občinstvo dočaka in kriče pozdravi zmajarje z vsega sveta. Mimohod ekip traja skoraj uro, zastave vihrajo, ljudje vpijejo in mahajo, bliskavice se prožijo. Dobrodošlica, kot jo zmore le Indija, v Indiji pa le ljudje Gudžarata.
Letošnji IKF Gujarat je posvečen 150. obletnici rojstva Velike duše Gandija, ki se je rodil prav v Gudžaratu. V Ahmedabadu, kjer je prvič zares stopil na pot osvoboditve Indije, pa še danes deluje njegov ašram, gaj premisleka in miru.
Popotovanje z zmaji
Na lanskem festivalu je slovenska ekipa ves čas ostala v Ahmedabadu, glavnem mestu Gudžarata. Tokrat pa smo imeli posebno čast, da svoje zmaje predstavljamo tudi v drugih mestih te zvezne države. Pet krajev bomo obiskali, poleg Ahmedabada še pametno Vadodaro, pa Kevadijo z največjim kipom na svetu, 182-metrsko podobo Sardar Patela, pa draguljev polni Surat in v meglicah skrito Saputaro.
Kako malo vemo o Indiji, kajne? Kdo je že slišal za Vadodaro, pa ima dva milijona prebivalcev? Kdo ve, da se skoraj vsi diamanti sveta brusijo v Suratu in da je to mesto trenutno najhitreje rastoče na svetu? Zmaji ne zmorejo le napovedovati prihodnosti - znajo nam tudi odpreti oči za sedanjost.
Šestmilijonski Ahmedabad nas je pozdravil s srcem, s kaotičnostjo, s hrupom, s svojim prekrasnim nemirom, s čudovito indijsko hrano in s še čudovitejšimi indijskimi prijatelji - a z vetrom žal ne. Tako je prvi dan zmajarskega festivala minil v vedno bolj obupanih poskusih spraviti vsaj najlažjega zmaja nad reko Sabarmati, orjaške stvaritve vseh mogočih barv in oblik, med njimi tudi naša dvajsetmetrska človeška ribica - ne pozabite, gre za največji zmajarski festival na svetu in za svojo predstavitev na njem si zmajarji res damo duška -, pa so žalostno ležale na gladkem zelenem polju in zaman čakale veter, ki bi jih dvignil v nebo.
Zmajske poljane Vadodare
Vadodara je drugo največje mesto v državi Gudžarat in se kot vsa druga največja mesta predvsem trudi preseči največje. Ne uspe jim vedno, a Vadodari je s svojim sprejemom zmajarskih ekip z vsega sveta uspelo v celoti. Razkošje barv, zvokov in gibov; sam predsednik gudžaratskega parlamenta s svojim zabavnim in navdihujočim - ter kratkim - govorom, odlična hrana, prekrasna poljana za spuščanje zmajev, udobne hišice ekip, predvsem pa veter. Veter, ki nas je v Ahmedabadu pustil na cedilu, tako da smo že pomislili na slabo letino.
Veseli vadodarski veter je razposajeno pobral naše žalostne zmaje in jih ponesel v nebo, kjer so se srečali s pticami (te so začudeno in nezaupljivo krožile okoli zmajev, v skrbeh za svojo vladavino nad zračnim prostorom). Tam ukrajinski trilobit rine v sonce (in bo prav po Ikarjevo končal, a več o tem v naslednjem javljanju), tu orjaška španska delta reže zrak, da kar žvižga, malo od nje so trije poslikani japonski zmaji, pa indijski bol, pa novozelandski morski pes, pa pisani bobni Singapurja (in še in še, nebo je polno, tako da ni mogoče našteti vseh zmajev). In tam letijo naši, slovenski zmaji: v družbi najlepših, največjih in najboljših zmajev sveta.
Veter nežno spusti zmaje nazaj na zemljo. Bliža se večer in pot nas in naše zmaje nosi naprej, proti oceanu in goram. O dogodivščinah, ki so pred nami, pa boste brali kmalu.
Preberite, kako je bilo na festivalu lani:
