"Nekateri policisti so samo psihopati." Kitajski genocid nad Ujguri v praksi.

"Vedno smo jih ugrabili ponoči. Če je bilo treba, smo odpeljali več sto ljudi naenkrat," nasilje kitajske policije nad muslimanskimi Ujguri, ki živijo v zahodnem delu Kitajske, za CNN opisuje prebegli kitajski policist, ki zdaj živi v Evropi. Po njegovih besedah Kitajska Ujgure zapira v taborišča, kjer so podvrženi sistematičnemu mučenju, ki mu ne ubežijo niti najstniki, starejši od 14 let. Obtožbe nevladnih organizacij o sistematičnem in organiziranem nečloveškem ravnanju z muslimansko manjšino oziroma genocidu proti Kitajski letijo že vrsto let. Kitajska partija vse navedbe odločno zanika.

Novice Posiljevanje ujgurskih žensk v kitajskih taboriščih za prevzgojo

Metode mučenja

"Brcajte jih, dokler ne bodo močno poškodovani in ležali na tleh ter prosili za milost," se navodil svojih nadrejenih spominja prebegli policist. Po njegovih besedah so čisto vsakega priprtega Ujgura, pa naj je šlo za moškega, žensko ali najstnika, med prvim zaslišanjem po aretaciji mučili. Policistom je bilo dovoljeno uporabiti vse metode in vrste orožja. "Ljudi smo priklenili na stole in jih pretepali, jih obešali s stropa, uporabljali smo 'waterboarding' (t. i. simulacija utapljanja), jim odrekali hrano, vodo in spanje po več dni zapored," metode mučenja našteva prebegli policist. Kot pravi, so bila nekaj vsakdanjega tudi posilstva in mučenja z elektriko.

Kitajska priznava obstoj taborišč, vendar trdi, da gre le za zapore in prevzgojne centre, v katerih zaporniki niso podvrženi mučenju. Foto: Reuters

Priznaj!

"Vsak je imel svoje metode, nekateri policisti so svoje žrtve pretepali s kovinskimi palicami, drugi pa so skakali po njihovih telesih, dokler niso priznali, da so pripravljali teroristični napad," pravi prebegli policist, ki meni, da nihče od ljudi, ki so jih mučili pred njim, ni bil kriv. "To so bili navadni civilisti, ne pa teroristi," meni prebegli policist. Kljub temu so policisti mučenje takoj prekinili, ko je oseba priznala svoje udejstvovanje v protikitajskih aktivnostih. Tiste, ki so priznali, so takoj odpeljali v taborišča, kjer so začeli program "prevzgoje".

Novice Vsak njihov korak nadzirajo, ves čas so pod kamerami #video

Na milijone ljudi

Ameriško zunanje ministrstvo predvideva, da je od leta 2017 samo v pokrajini Sinkiang, kjer je služboval prebegli policist, v taboriščih pristalo več kot dva milijona ljudi. Kitajska sicer obstoj taborišč priznava, vendar trdi, da gre za zapore za teroriste in da se tam ne dogajajo kršitve človekovih pravic. "Tako imenovani genocid v Sinkiangu je laž, s katero želijo nasprotniki Kitajske oslabiti našo državo," je junija letos za zahodne medije dejal kitajski zunanji minister Zhao Lijian. Pretekli teden so kitajske oblasti javnosti predstavile eno izmed nekdanjih pridržanih oseb v taboriščih. Ta je zanikala, da bi jo v času pridržanja kitajske oblasti mučile. Ali je bilo njeno pričanje iskreno, ni jasno.

Ujguri, ki jim je uspelo pobegniti iz Kitajske, v zahodnih državah vse pogosteje organizirajo demonstracije, na katerih želijo opozoriti na genocid nad svojim narodom. Foto: Reuters

150 tisoč policistov

Vendar pričanje prebeglega policista potrjuje navedbe nevladnih organizacij, ne kitajske vlade. "Bil sem eden izmed 150 tisoč policistov, ki smo na vsake toliko časa odšli iz drugih pokrajin v Sinkiang, da bi tamkajšnjim oblastem pomagali v boju s terorizmom," pojasnjuje prebegli policist, ki dodaja, da je zaradi prostovoljne udeležbe v operacijah v Sinkiangu dobil povišico, nadrejeni pa so mu obljubili tudi hitrejše napredovanje. Vendar, kot pravi sam, so ga razmere Sinkiangu hitro prizemljile.

"Že pri samem prihodu v mesto sem opazil, da je nekaj narobe. Ljudje na ulicah so bili mrki, številne restavracije in trgovine so bile sredi dneva zaprte. Ko se je znočilo, pa smo po posameznih skupinah dobili sezname ljudi za pridržanje v naslednjih urah. Dobesedno smo imeli kvote, koliko ljudi moramo aretirati. Ali so bili krivi ali nedolžni, ni bilo pomembno," je dogajanje opisal prebegli policist, ki je ob tem poudaril, da je bila celotna operacija izjemno dobro organizirana. "To, da je v povprečju vsako leto pridržanih okoli 900 tisoč Ujgurov, je bila javna skrivnost med policisti," je dejal prebegli policist, ki je ob tem poudaril, da bi, če bi se uprl nadrejenim, tudi sam pristal v taborišču.

Policisti so v pokrajini Sinkiang vsepovsod. Foto: Reuters

"Nekateri so samo psihopati"

Aretirane ljudi so najprej odpeljali v posebne policijske centre, kjer so iz njih z mučenjem izvlekli priznanja o sodelovanju v terorističnih aktivnostih. Po priznanju so jih poslali v taborišča. "Najhitreje smo priznanja dobili s pomočjo mučenja z elektriko. Predvsem pri moških je bilo lahko, žice smo le namestili na njihov spolni organ," je dogajanje opisal prebegli policist, ki je ob tem poudaril, da je bilo mučenje za večino policistov le služba. "Nekateri pa so bili samo psihopati, ki so uživali v mučenju ljudi," je poudaril.

Zgodbe taboriščnikov: Abduweli Ayup, 48-letni vzgojitelj v vrtcu

"Aretirali so me 19. avgusta 2013 v vrtcu, kjer sem delal. Najprej so me odpeljali v policijski center, kjer me je posililo več kot 12 drugih zapornikov. To so storili po navodilih paznikov, drugače bi njih doletela podoba usoda. Pazniki so mi dejali, da naj se slečem in sklonim, potem pa so ukazali drugim zapornikom, da me posilijo. Ves čas sem moledoval in jih prosil, da prenehajo, vendar … Sredi dogajanja sem omedlel in zbudil sem se naslednje jutro. Hitro sem priznal vse, kar so hoteli od mene, in postal vzoren zapornik, zato so me 20. novembra 2014 celo izpustili iz taborišča." Abduweli Ayup zdaj živi na Norveškem, kjer uči otroke o kulturi Ujgurov in piše otroške knjige.

Zgodbe taboriščnikov: Omir Bekali, 45-letni poslovnež

Omir Bekali se je že kot otrok skupaj s starši odselil iz Kitajske, vendar se je marca 2017 vrnil v Sinkiang zaradi poslovnega obiska. Ker sta njegova starša Ujgura, ga je policija takoj pridržala. "Štiri dni so me mučili in pretepali. Hoteli so, da priznam financiranje terorističnih organizacij. Ko sem to storil, so me poslali v taborišče, kjer sem preživel osem mesecev. V tem času je umrlo več zapornikov, ki sem jih poznal."