Petek, 17. 4. 2015, 13.17
8 let, 6 mesecev
"Ljudje so omedlevali in umirali"
Zgodaj zjutraj se je pred obalo Libije prevrnila ribiška ladja z okoli 700 migranti na krovu. Obstaja velika verjetnost, da je večina utonila. Vse kaže, da gre za najhujšo nesrečo v Sredozemlju do zdaj.
Po podatkih organizacije za človekove pravice Amnesty International je letos na morju med Libijo in Italijo umrlo že več kot 900 ljudi.
"Ljudje pravijo, da je Evropa čudovita dežela," je za Horseed Media, nizozemski portal somalijskih priseljencev, dejal Abdikafi Jama, 21-letni Somalec, ki v Italijo prišel prek Sredozemskega morja: "Vemo, da je potovanje do sem nevarno in da življenje v Evropi ni tako, kot mislimo, da je, a je še vedno bolje kot doma."
Na čolnu je preživel štiri dni, predno so v začetku aprila dosegli obalo Malte: "Imeli smo le piškote in nekaj vode. Po dveh dneh nam je zmanjkalo vode in bencina. Bili smo prepuščeni na milost in nemilost morju. Veter nas je premetaval sem in tja. Mnogi so omedleli, nekaj jih je umrlo. Zdelo se mi je, da sem v grozljivki in da pot traja leta dolgo," je povedal.
Sprva je plačal 800 dolarjev. Iz Sudana so šli v Etiopijo, kjer so morali delati na črnem trgu, da so zaslužili dovolj za nadaljevanje poti. "Javiti smo se morali tudi Združenim narodom, da smo dobili status beguncev, da nas niso deportirali iz države," se spominja.
S statusom begunca je imel tudi dostop do humanitarne pomoči. A ko so nadaljevali pot naprej proti Libiji, so begunske izkaznice uničili.
Po 30 ljudi so naložili na terenska vozila in podali so se prek puščave. Odložili so jih v oazi Kufrah. V oazi so izpostavljeni kriminalcem. Mnogo jih ugrabijo in zahtevajo odkupnino. Tudi Abdikafiju se je zgodilo, da so jih zajeli. "Zahtevali so 5000 dolarjev, sicer nas bi pobili," se je spominjal. Ko so jih končno izpustili, so se morali za pot do Tripolija znajti sami. Tam pa so že imeli telefonsko številko, na kateri so jim organizirali pot prek Sredozemlja.
Za pot iz Gvineje je porabil vse družinske prihranke. Toda tihotapci so ga oropali. "Imel sem le še 200 evrov. Ko smo se srečali, so mi iz rok iztrgali denar in me pretepli. Rotil sem jih, a niso odnehali," je dejal.
Čeprav je bil poškodovan, je bil odločen, da bo prišel v Evropo. Nikakor se ni hotel vrniti domov. Trdi, da je od njegovega dela v Evropi odvisno preživetje njegove družine. Ponoči je skočil v morje in plaval, v upanju, da bo preplaval okoli ograje, ki stoji na maroško-španski meji. In v upanju, da ga ne bo ujela španska mejna kontrola.
Devet ur kasneje, zjutraj, so ga našli na španski obali. "Bilo je mrzlo, zelo mrzlo," je dejal članom ekipe Rdečega križa, ki so ga oskrbeli. Imel je prve znake podhladitve. A imel je srečo – plaval je septembra lani, ko je bilo morje še toplo. Če bi plaval zdaj, bi zelo verjetno umrl. Na obalo bi naplavilo le njegovo truplo.
V začetku aprila so na grškem otoku Symi, nedaleč od Rodosa, našli sedem trupel. Vsi so bili nelegalni migranti, ki so skušali iz Turčije prečkati morje do grških otokov. Vsa trupla so neidentificirana, po poročanju grških medijev predvidevajo, da so bili pribežniki iz Sirije.
Število nelegalnih migrantov, ki skušajo Grčijo doseči prek morja, se je v prvih treh mesecih letošnjega leta povečalo za trikrat – do zdaj so jih letos našteli že več kot 10.000, vsaj tistih, ki so pristali na grških otokih ob turški obali.
Pred dvema letoma je svojo zgodbo o potovanju iz Bangladeša za Der Spiegel opisal Oyud. Zanj je bila Evropa "čista mesta, lepa dekleta in super avtomobili". Prvemu tihotapcu je plačal 1000 dolarjev, da so ga s tovornjaki brez vsake prtljage odpeljali na jug. Šli so od avtomobila do avtomobila, nekaj ur so pešačili po puščavi. Nazadnje so prišli do glavnega mesta Omana Muscata.
Naložili so jih na čolne in ure dolgo so se v razburkanem oceanu vozili do južnega Irana. Tihotapci so zahtevali novih 3000 dolarjev, sicer so grozili, da jih bodo predali mafiji, ki preprodaja organe. "Moja sestra je potrebovala dva tedna, da je dobila dovolj denarja in mi ga poslala," je dejal: "Bilo je kot v peklu."
A pekel se je šele začel. Iran so dobesedno prehodili. Hodili so le ponoči. Čez zasnežene gore so se vzpenjali v supergah. V gorah so umrli trije sopotniki. Ko so prišli do meje s Turčijo, so jim tihotapci dali ponarejene potne liste. Kot turisti so potovali z avtobusom do Istanbula. Na cilju so jih čakali taksisti, ki so jih odpeljali do hiš za nastanitev. Za nadaljevanje poti je moral plačati še 3500 dolarjev. Sestra je prodala ves svoj nakit in hišo.
V Istanbulu je čakal nekaj tednov. Nato so peš krenili proti obmejnemu mestu Edirne. Zdaj jih je od obljubljene Evrope ločila le še reka Evros. Čeprav je meja zelo zastražena, so jim tihotapci vsakemu dali vrečko za telefon in 60 evrov, da bi lahko prišli do Aten ter jih ponoči poslali, naj preplavajo reko. Oyuda je po osmih urah blodenja po vodi na grški strani našla obmejna kontrola. "Bil sem popolnoma izčrpan. Moja karma me je zapustila," je dejal novinarjem.
Prek Sredozemlja po vsem Jadranskem morju so pluli deset dni. Večino dni so bili brez hrane in vode. Vsak od njih je za potovanje plačal 5000 dolarjev. Večina beguncev je bila iz sirijskega mesta Homs. "Hvala bogu, Italija. Hvala, Italija. Hvala," je s skrušenim glasom italijanskim novinarjem dejal eden od potnikov, potem ko mu je obalna straža dala odejo in steklenico vode.
Njena desetmesečna hčerka je na plečih moškega, ki je potoval v isti skupini kot ona, nadaljevala pot proti Srbiji. Bila je na poti k možu in staršem v Parizu. Dvakrat je skušala v Francijo z letalom, a so jo na letališču zavrnili. "Počutim se, kot da nisem človek," je obupavala.
Tihotapci za ta del poti zaračunajo 500 dolarjev, za otroke ni treba plačati. Vodniki ne hodijo s skupino, temveč jim dajejo navodila po telefonu. Na poti spijo na prostem ali v starih šotorih, hodijo ponoči. Hrane so imeli minimalno – pločevinska sardin za tri ljudi na dan.
Če kdo omaga, ga pustijo. Neko žensko, ki si je poškodovala nogo, so skupaj z otrokom pustili na pragu cerkve v Makedoniji. Eden izmed beguncev iz Malija je dejal, da je to sicer njegov prvi poskus peš, a da je v Grčijo vstopil šele v šestem poskusu s čolnom. Vseh držav, prek katerih je potoval, se spominja le po različnih sim karticah za telefone.
Na koncu je od skupine 25 migrantov v Srbijo prispelo le osem najmočnejših moških. Tam so jim tihotapci zaračunali še sto evrov, da so jih v tovornjakih prepeljali na Madžarsko. Po treh tednih, odkar so odrinili iz Grčije, je prvi iz skupine prijateljem poslal zmagoslavno sporočilo: "Prispel sem v Evropo."