Petek, 9. 9. 2016, 4.02
6 let, 7 mesecev
Hrvaška gre na predčasne volitve
Kdo je kdo na hrvaških volitvah in kaj se obeta sosedom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,70
Če se bodo uresničile napovedi anket, bodo hrvaške stranke tudi po teh volitvah zelo težko sestavile parlamentarno večino. Veliko koalicijo dveh najmočnejših in programsko nasprotujočih si strank za zdaj vsi zavračajo. Se bo ponovila negotova zgodba s prejšnjih volitev in kaj si lahko od hrvaških volitev obeta Slovenija?
Hrvaški volilni upravičenci se bodo to nedeljo, 11. septembra, ponovno odpravili na volišča. Na predčasnih parlamentarnih volitvah bodo določili poslance za deveti sklic hrvaškega sabora.
Razne ankete in raziskave, ki se te dni vrstijo na Hrvaškem, sicer nimajo povsem enakih napovedi, a je kar nekaj skupnih imenovalcev. Predvsem je očitno, da tudi tokrat nihče ne bo absolutni zmagovalec volitev in da bo glede na pričakovane rezultate ostalih zelo težko doseči parlamentarno večino.
Regionalni zemljevid brez sprememb
Na Hrvaškem še naprej ostaja regionalna politična polarizacija: sever in zahod države ter Zagreb se tudi tokrat nagibajo v smeri levosredinske opcije, ki jo v okviru Narodne koalicije vodi SDP Zorana Milanovića, medtem ko ostajajo Lika, Dalmacija in Slavonija večinsko naklonjeni desnosredinski stranki HDZ, ki pod novim vodstvom Andreja Plenkovića skuša oprati breme nečednosti prejšnjih voditeljev, predvsem Tomislava Karamarka in Iva Sanaderja.
Deset po svoje oblikovanih volilnih enot v državi
Hrvaška je razdeljena v deset volilnih enot, katerih oblikovanje je nekoč burilo duhove, češ da so bile prikrojene interesom takrat vladajoče opcije, a nihče nima volje ali moči za kakšne spremembe. Meje volilnih enot so namreč potegnjene povsem po svoje, mimo vseh mestnih in županijskih meja.
Tako je veliko županij razdeljeno med več volilnih enot, prestolnica Zagreb pa je razdeljena kar med štirimi volilnimi enotami, ki vsaka zajema še druge dele države.
Volivci lahko oddajo preferenčni glas
Vsaka od deset hrvaških volilnih enot prispeva po 14 poslancev, tudi tokrat pa bodo volivci lahko oddali preferenčni glas izbranemu posamezniku in ne samo listi. Tako denimo nekdanji hrvaški predsednik v dveh mandatih Stipe Mesić, ki v prvi volilni enoti (središče Zagreba) nastopa kot enajsti na listi Narodne koalicije, natančneje hrvaške stranke upokojencev (HSU), ima zelo dobre obete za izvolitev (sam je dejal, da bi lahko bil tudi na zadnjem, 14. mestu te liste).
Hrvaška je razdeljena v deset volilnih enot, katerih oblikovanje je nekoč burilo duhove, češ da so bile prikrojene interesom takrat vladajoče opcije, a nihče nima volje ali moči za kakšne spremembe. Meje volilnih enot so namreč potegnjene povsem po svoje, mimo vseh mestnih in županijskih meja.
(Ne)upravičenost enajste volilne enote ostaja vroč kostanj
Še več polemik povzroča tako imenovana enajsta volilna enota, v kateri volijo polnoletni hrvaški državljani s prebivališčem v tujini – največ jih je v Bosni in Hercegovini. Vprašanje, ali je njihova udeležba na volitvah utemeljena, je zelo vroč politični kostanj, predvsem zato, ker v praksi to pomeni tri zagotovljene mandate za HDZ.
Pomisleki so, da volivci enajste volilne enote ne plačujejo davkov hrvaški državi in v njej ne prebivajo. Večni madež hrvaških volitev so tudi navidezna prebivališča tistih, ki na Hrvaškem ne živijo, a so tam stalno prijavljeni.
V nedavni akciji hrvaškega notranjega ministra v odstopu Vlaha Orepića je bilo tako črtano hrvaško stalno prebivališče okrog 13 tisoč volivcev, ki so bili premeščeni v enajsto volilno enoto. Po Orepićevih ocenah je takšnih fiktivnih stalnih prebivališč vsaj še trikrat toliko.
Kar 13 let je morala čakati Hrvaška na javno soočanje vodij dveh najmočnejših hrvaških strank. Zoran Milanović vodi levosredinsko stranko SDP, Andrej Plenković pa desnosredinsko stranko HDZ.
Boj za vsakega poslanca do nadpolovične večine
Popolno sestavo 151 poslancev zagotavlja še posebna dvanajsta volilna enota, kjer pripadniki manjšin volijo skupaj osem poslancev. Magična številka, ki jo tako lovijo na Hrvaškem, je 76.
Pričakovati je, da bo v volilnih enotah znotraj Hrvaške levosredinska koalicija Narodna koalicija dobila okrog 60 mandatov ali kakšnega več, HDZ pa nekje med tri in pet manj – zato ne preseneča, zakaj je HDZ zelo zainteresiran za obstoj enajste volilne enote.
Narodna koalicija računa na predvidoma tri poslance regionalne zaveze istrskih in reških strank, ki jo vodi stranka IDS. Ti sicer nastopajo ločeno od narodne koalicije kljub velikim podobnostim, saj računajo, da bodo svoje zahteve po fiskalni in upravni decentralizaciji države lažje dosegli v dogovorih po volitvah.
Most: zamajano zaupanje, samo volja še ni dovolj
Boj za vsak glas bo tako gotovo potekal tudi med manjšinskimi zastopniki in zastopniki drugih opcij, ki bodo dobili nekaj poslancev. Most, ki se mu vlada s HDZ-jem ni posrečila in je na prejšnjih volitvah dobil glasove predvsem tistih, ki so bili naveličani duopola dveh največjih političnih strank, bo tokrat glede na ankete predvidoma prepolovil podporo volivcev.
Svojih napovedi, da bodo z reformskimi prepričanji skušali spremeniti vse slabo, kar sta ustvarili največji dve hrvaški politični stranki, v osmem sklicu hrvaškega parlamenta niso uspeli uveljaviti, kar je glavni razlog, zakaj kar nekaj volivcev stranki, ki jo vodi nekdanji župan južnohrvaškega Metkovića Božo Petrov, tokrat ne bo namenila svoje naklonjenosti.
Mali bodo morda pomenili veliko
Zagrebški župan v petem mandatu Milan Bandić, ki je trdno prepričan, da je prav on najboljši, če ne celo edini primeren bodoči premier, bo po najbolj optimističnih napovedih s svojimi partnerji dobil pet poslancev – najverjetneje tri ali manj. Bandić je zase dejal, da je "za dobro Hrvaške pripravljen koalirati tudi s črnim hudičem", kar pomeni, da je (kot vedno) zmožen raznih presenečenj.
Tu je še slavonska regionalna stranka HDSSB, ki se ji obeta poslanec ali dva, in je desno usmerjena.
Edini, ki bo glede na prejšnje volitve skoraj gotovo okrepil svojo prisotnost v hrvaškem parlamentu, je Živi zid Ivana Vilibora Sinčića, ki se je na politični sceni zaslovel kot zagovornik tistih, ki jim banke grozijo z deložacijami. Njihovi partnerji so tudi borci za pravice posojilojemalcev v švicarskih frankih. Živi zid, ki bo gotovo pritegnil nekaj nezadovoljnežev nad hrvaškim političnim duopolom, je sicer napovedal, da ne bo šel v koalicijo z nikomer.
Odmerjanje moči bo za Hrvaško predraga igra
Ob tako zapleteni porazdelitvi je doseganje števila 76 zelo težko dosegljivo brez velike koalicije dveh največjih strank, ki jo za zdaj še vsi zavračajo. Razlike med SDP in HDZ so (spet) videti nepremostljive, po razmeroma spoštljivem odmerjanju moči na prvem medijskem soočanju njunih voditeljev, prvem te vrste po 13 letih, se je retorika v predvolilni kampanji močno zaostrila, tudi na osebni ravni.
Hrvaška si tako ne želi in ne more privoščiti še enega obdobja politične negotovosti, ki bi ga prinesle zamude pri sestavljanju vlade, kajti finančni trgi bi to nemudoma kaznovali z dražjim zadolževanjem. To bi bilo za Zagreb izjemno neugodno, saj se v naslednjih mesecih iztekajo ogromna posojila za avtoceste, ki jih bodo morali reprogramirati, zato jim ni vseeno, kako drago bo to novo posojilo.
A na Hrvaškem jih veliko še ne ve, komu naj oddajo svoj glas. Pri vseh je veliko takih obljub, ki segajo med neizvedljivim in iracionalnim – vsi bi nižali davke, višali nadomestila za rodnost, delili brezplačne učbenike in še marsikaj, a nihče ne pove, od kod denar za vse to.
Kaj si lahko obeta Slovenija od teh volitev?
Hrvaško močno delijo mnoga vprašanja, med drugim tolmačenje polpretekle zgodovine in vloga cerkve v političnem in družbenem življenju, kar zajema tudi vprašanje verouka v šolah in smiselnost nadaljevanja za obubožano Hrvaško dragega sporazuma z Vatikanom.
Toda vprašanje mejnih sporov, tudi tistega s Slovenijo, je eno, kjer so vse uradne politike dokaj enotne (in podobne uradnim slovenskim stališčem): ni popuščanja.
Obe strani sicer podarjata pomen reševanja mejnega spora, a imata zelo različne poglede glede načina reševanja in pričakovanega izida. Razhajanj med državama je manj, kot jih je bilo, kar ima vpliv še na eno pomembno stvar: na gospodarsko sodelovanje med državama.
Nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić je sicer šele enajsti na listi Narodne koalicije v prvi volilni enoti, a bi ga pričakovano število preferenčnih glasov vendarle lahko spravilo v poslanske klopi. Možnost preferenčnega glasovanja so na hrvaških parlamentarnih volitvah prvič uvedli pri zadnjih rednih volitvah, ki so potekale lani.
Osmi sklic zdržal komaj pol leta
Predhodni, osmi sklic sabora bo ostal zapisan kot najkrajši v dozdajšnji zgodovini samostojne Hrvaške. Prvič so se sestali 3. decembra 2015, a se jim je uspelo konstituirati šele na naslednji seji 28. decembra 2015. Nepovratna pot do njihove razpustitve se je začela 16. junija 2016, ko je ista parlamentarna večina, ki je 22. januarja 2016 potrdila vlado v Kanado izseljenega poslovneža Tihomirja Oreškovića, premierju izkazala nezaupanje.
Ker novega mandatarja niso uspeli izvoliti, je že 20. junija 2016 sabor na predlog 89 od 151 poslancev na dnevni red uvrstil predlog o samorazpustitvi. Podprlo ga je 137 poslancev, sklep o razpustitvi sabora pa je začel učinkovati 15. julija. V skladu z zakonskimi roki je hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović razpisala volitve za 11. september, volilna kampanja, do zdaj najdaljša na Hrvaškem, se je začela 16. avgusta.
