Indija in Kitajska se zavzemata za tesnejše stike

Do obiska generala Liang Guanglia, prvega v zadnjih osmih letih, v Indiji prihaja v času, ko kitajska komunistična partija izbira novo vodstvo in je istočasno vpletena v mejne spore v Južnokitajskem morju. Guanglijev obisk pa ponazarja tudi vedno večjo tekmovalnost med vzpenjajočima se globalnima silama za vpliv in surovine v Aziji. Liang se je, preden je prispel v Mumbaj, ustavil še v Šrilanki, kjer je povedal, da: "Kitajska posveča izredno pozornost odnosom z južnoazijskimi državami in si prizadeva za vzpostavljanje harmoničnega sobivanja, ki bo v vzajemno korist vseh udeleženih". Na ta način je general poskušal pomiriti tudi indijske strahove, da Kitajska s svojo finančno infrastrukturo in vojaško močjo, ki se razteza od Kitajske prek Mjanmara, Pakistana in Maldivov vse do Sudana, ustvarja tako imenovani Niz biserov, s katerimi poskuša politično in ekonomsko obkoliti Indijo.

Indija in Kitajska imata zapleten odnos in čeprav je njuna trgovska menjava v zadnjem času naraščala z vrtoglavo hitrostjo, uradni Peking vseeno sumničavo gleda na tesne odnose Indije z ZDA, spomini na obmejno vojno med Indijo in Kitajsko, pol stoletja nazaj, prav tako ostajajo še izredno živi. Navkljub 15 krogom najvišjih srečanj, na katerih so želeli zakoličiti himalajsko mejo med državama, ne ena ne druga ni pripravljena odstopiti niti pedi svojega ozemlja. Zato nihče ne pričakuje da bo Liang na tem obisku sploh odpiral to občutljivo vprašanje. S tem obiskom uradni Peking poskuša dokazati predvsem to, da tudi v času tranzicije oblasti na najvišji partijski ravni kitajska oblast brez težav opravlja tudi bolj zahtevne politične projekte.

Kitajska vse močneje prisotna v državah Indijskega oceana

V Šrilanki je Liang obljubil še dodatnih 12 milijonov dolarjev (9,5 milijona evrov) vojaške pomoči, kar je treba prišteti več milijardam dolarjev, ki jih je Peking že prej zagotovil predsedniku Mahindi Rajapaksu. Glavnina teh sredstev je bila namenjena pomoči za zmago v četrt stoletja dolgi državljanski vojni in posledični obnovi državnih pristanišč in cest. Predsednik Maldivov, Mohammed Waheed, pa je v petek odpotoval v Peking z namenom, da zagotovi pol milijarde dolarjev (skoraj 400 milijonov evrov) posojil za infrastrukturne projekte, s čimer je še poudaril vedno večjo kitajsko moč širšemu področju Indijskega oceana.

Tako Indija kot Kitajska sicer poudarjata, da sta zavezani gradnji izobilja po miroljubni poti. Trgovinska menjava med državama zdaj znaša , kar je skokovit porast izpred desetletja, ko je menjava na letni ravni znašala samo 3 milijarde dolarjev (2,3 milijarde evrov). Menjava pa je predvsem v korist Kitajske. Na svojem štiridnevnem obisku bo Liang s svojim indijskim kolegom A. K. Antonyjem govoril o obmejni varnosti in nemara bosta naznanila tudi nov krog skupnih vojaških vaj. Več podrobnosti trenutno še ni znanih, a po pričakovanjih bosta obrambna ministra govorila predvsem o njunih skupnih sosedah, Afganistanu in Pakistanu, in o tem, kakšni varnostni izzivi ju čakajo, ko bodo Natove sile leta 2014 zapustile regijo.

Med nerešenimi vprašanji tudi Tibet

V Liangovi delegaciji je tudi Yang Jinshan, vodja vojaškega območja Tibet, ogromne himalajske planote na meji z Indijo. Kitajska in Indija sta se leta 1962 na tem območju za kratek čas celo spopadli, kar se je zgodilo dve leti po tem, ko je Indija Dalajlami, ki ga uradni Peking razume kot separatista, ponudila zatočišče. Od zadnjega obiska kitajskega obrambnega ministra v Indiji, leta 2004, je Kitajska porabila več milijard dolarjev za izgradnjo železniških povezav, cest in vojaške infrastrukture v Tibetu in tudi Indija je močno okrepila svojo obrambo na meji s Kitajsko.

Na meji še zmeraj prihaja do občasnih, manjših incidentov, večjim pa so se zaradi številnih srečanj in nenehne komunikacije do zdaj izogibali. Nestabilnost v Tibetu se je povečala v zadnjem času v pričakovanju menjave partijskega vodstva, ko se je v protest proti kitajski politiki do Tibeta zažgalo že 51 Tibetancev, predvsem menihov.

V Indiji obisk kitajskega obrambnega ministra pozdravljajo in v njem vidijo priložnost za tesnejše odnose med državama, a kot poudarjajo nekateri, je obisk obrambnega ministra vseeno mlačna gesta, ki ne more nadomestiti obiska kitajskega predsednika.