Torek, 2. 11. 2021, 22.23
2 leti, 5 mesecev
Bo ta mož največje presenečenje leta 2022?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,66
4
Bo nekdanji pogajalec EU za brexit Michel Barnier, za katerega njegovi kritiki pravijo, da je bolj znan v Veliki Britaniji kot v Franciji, postal francoski Joe Biden?
Desnosredinski konservativci so v velikih težavah v številnih zahodnoevropskih državah. Zlasti to velja za francoske konservativce, ki jim prihodnje leto grozi, da se njihov kandidat še drugič zapored ne bo uvrstil v drugi krog predsedniških volitev. A zanje še obstaja žarek upanja.
Desnosredinski neogolistični konservativci, ki so od leta 2015 znani kot republikanci (Les Republicains v francoščini), bodo svojega predsedniškega kandidata izbrali na primarnih volitvah, ki bodo 4. decembra letos. Za kandidaturo se poteguje šest republikancev, realne možnosti za strankino nominacijo pa imajo samo trije.
Trije glavni konservativni kandidati
To so Xavier Bertrand, predsednik regije Hauts-de-France, Valerie Pecresse, predsednica pariške regije Ile-de-France, ter Michel Barnier, nekdanji glavni pogajalec EU z Veliko Britanijo o prihodnjih odnosih po brexitu. Po javnomnenjskih anketah ima še najvišjo podporo Bertrand, tam okoli 13 odstotkov. Sledi Pecressejeva z okoli desetimi odstotki, zadnji je Barnier z okoli osmimi odstotki.
Na prvo žogo bi torej rekli, da ima še največ možnosti za republikansko nominacijo Bertrand, najmanj pa Barnier. A zadeve niso tako preproste. Razpoloženje v stranki (pravico do glasovanja bo imelo več kot 90 tisoč članov stranke francoskih republikancev) je malce drugačno od splošnega francoskega.
V stranki najbolj navdušeni nad Barnierjem
Kot za britanski medij UnHerd piše nekdanji dolgoletni pariški dopisnik Independenta John Lichfield, ima v stranki največjo podporo Barnier. Podpira ga 58 odstotkov članov. Pecressejevo podpira 52 odstotkov in Bertranda samo 38 odstotkov.
Francoski Joe Biden s predsedniškim obrazom?
Če so Barnierja letos avgusta, ko je napovedal kandidaturo, številni odpisali kot dolgočasnega ter preveč povezanega z Brusljem in premalo znanega v Franciji, zdaj nekateri upajo, da bi lahko 70 let stari Barnier postal francoski Joe Biden. Kandidat, ki je star in podcenjen pred volitvami. Barnierjevi podporniki tudi pravijo, da ima visokorasli in aristokratsko uglajeni Barnier obraz predsednika.
Javnomnenjske ankete napovedujejo, da bo zdajšnji predsednik Emmanuel Macron spomladi prihodnje leto zmagal najprej v prvem krogu (dobil naj bi okoli petino vseh glasov), nato pa še v drugem krogu. V drugem krogu bo imel Macron lažje delo, če se bo spopadel z Le Penovo ali Zemmourjem, kot pa s kandidatom desnosredinskih neogolistov. V primeru soočenja s katerim od obeh desnih kandidatov lahko Macron namreč računa na popolno podporo levih volivcev (okoli 30 odstotkov francoskega volilnega telesa), v primeru soočenja z neogolistom pa se lahko glasovih levih volivcev bolj razpršijo.
Lichfield opozarja, da je do francoskih predsedniških volitev, te bodo aprila (prvi krog 10., drugi 24.), še nekaj mesecev in da je javno mnenje zelo spremenljivo. V anketah samo 60 odstotkov vprašanih pove svoje mnenje.
Boste Zemmour in Le Penova izločila eden drugega?
Tudi strmi vzpon Erica Zemmourja, ki je trenutno po anketah tretji najbolj priljubljeni kandidat (za predsednikom Emmanuelom Macronom in Marine Le Pen), se lahko izkaže za zelo kratkega daha. Podobno se je že zgodilo na preteklih francoskih predsedniških volitvah, poudarja Lichfield.
Poleg tega bi lahko Zemmour in Le Penova v boju za preboj v drugi krog izločila eden drugega. V skladu s pregovorom Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima bi lahko na koncu v drugi krog prišel prav Barnier. Tu bi poleg Zemmourjevih in Le Penovih volivcev lahko računal tudi na glasove levice (socialiste, radikalne levičarje in ekologe), ki ji je Macron trn v peti.
Referendum za prepoved priseljevanja
Barnier skuša podporo francoskih volivcev pridobivati tudi s pobudo za referendum, na katerem bi se Francija odločila za odprave delov pogodb EU in Sveta Evrope, da bi lahko potem za tri ali pet let prepovedal priseljevanje v Francijo.
Desnosredinskim neogolistom je na desni strani že nekaj let velika konkurenca Marine Le Pen. Nekaj upanja so francoskim republikancem vlile lanske lokalne volitve in letošnje regionalne volitve, na katerih so se odrezali bolje od lepenovcev.
Britanski mediji in tudi del francoskih so to označil za hinavščino. Potem ko je Barnier leta poučeval Britance, zdaj predlaga Franciji, naj izstopi iz evropskih pogodb in spet prevzame nadzor nad politiko priseljevanja.
Goreč Evropejec
A Lichfield piše, da zadeva ni tako preprosta. Kot poudarja Barnier, EU nima dosledne politike glede zunanjega priseljevanja in imajo zato nacionalne vlade pravico do oblikovanja svoje politike.
Referendumska pobuda je tudi spremenila njegovo podobo brezkompromisnega bruseljskega tehnokrata. Ob tem Lichfield še poudarja, da je Barnier glede drugih vprašanj goreč Evropejec.
Malo verjetni, a ne nemogoči preboj v Elizejsko palačo
Če bo Barnier ali kateri drugi neogolistični kandidat prišel v drugi krog, bo izid zelo tesen. "Bi lahko bil ta predsednik Barnier? Še vedno je malo verjetno. Toda nič več ne menim, da je to nemogoče," piše Lichfield.
Črni scenarij za republikance
Če pa bo neogolistični kandidat spet pogorel, tako kot je zaradi korupcijskih afer leta 2017 Francois Fillon, pa Lichfield napoveduje težke čase za republikance. Ti so že leta v primežu.
Francoska nacionalna desnica, ki stavi na boj proti naraščanju islamizma v Franciji, bo imela dva močna kandidata – Le Penovo in Zemmourja. To je lahko voda na mlin neogolističnemu kandidatu, saj obstaja velika možnost, da se bodo glasovi desnonacionalnih volivcev razpolovili, kar ga lahko pripelje v drugi krog. Zemmour in Le Penova imata po anketah skupaj podporo dobre tretjine francoskega volilnega telesa. Približno toliko podpore je dobila Le Penova leta 2017 v drugem krogu.
Na eni strani bolj zmerni, liberalno usmerjeni volivci prehajajo k Macronovi stranki, po drugi strani se bolj desno usmerjeni volivci, ki bi radi v Franciji bolj trdo politiko do islamistov, nagibajo k Le Penovi in Zemmourju.
Razpad neogolistov
Morebitni polom neogolistične desne sredine prihodnje leto bo tako samo še pospešil razpadanje republikanske stranke. Zmerni, proevropski del bo dokončno vsrkal vase macronizem, kar bo ostalo v stranki, se bo združilo z nacionalno desnico, še poudarja Lichfield.
4