Nedelja, 28. 10. 2018, 12.28
6 let
"Blazen eksperiment, zaradi katerega morju lahko grozi popolna katastrofa"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,79
7
Število mrtvih morskih con, kjer je stopnja kisika padla na nič, se je od leta 1950 izrazito povečalo, na odprtem morju za štirikrat, na obalnem pa celo za desetkrat.
Zaradi človeških posegov na ozkem obalnem območju in globalnega segrevanja svetovni oceani z naglico dobivajo neprepoznavno podobo. Svetovna morja stradajo kisika, kar ima lahko drastične posledice tako na življenje v morju kot na človeštvo, opozarjajo svetovni znanstveniki. Človeštvo morje "ubija" z različnimi dejavniki, kar je po besedah klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj "blazen eksperiment, ki nima enega napovedljivega izida, lahko je tudi popolna katastrofa."
Znanstveniki ocenjujejo, da morja proizvedejo med 50 do 85 odstotki vsega kisika na Zemlji.
Število mrtvih morskih con, kjer je stopnja kisika padla na nič, se je od leta 1950 izrazito povečalo, na odprtem morju za štirikrat, na obalnem pa celo za desetkrat, kjer jih je bilo pred skoraj 70 leti 50, jih je zdaj 500.
Obalna območja z nizko stopnjo kisika so označena z rdečimi pikami, na odprtem morju pa z modro barvo.
Na dolgi rok bomo posledice čutili vsi
Večina morskih bitij v takem morju ne more preživeti, na dolgi rok to pomeni izumrtje številnih morskih vrst, na drugi strani pa širitev škodljivih vrst, ki ne proizvajajo kisika, temveč ga ravno nasprotno še več potrošijo.
Posledice bodo v prvi vrsti kritične za obmorsko prebivalstvo in lokalno prehransko verigo, saj to tako rekoč pomeni smrt ribolovu. Na dolgi rok bomo umiranje ekosistema, ki proizvede polovico kisika na zemlji, čutili prav vsi.
"Če ne moreš dihati, vse drugo ni nič več pomembno," opozarja vodilna avtorica študije o zmanjševanju kisika v globalnih oceanih in obalnih vodah, objavljeni v reviji Science, Denise Breitburg z raziskovalnega centra za okolje Smithsonian. Umiranje največjega proizvajalca kisika pripisuje globalnemu segrevanju.
"Toplejša morja spreminjajo morske tokove, slanost, ribe se selijo v hladnejše vode, ki so bolj bogate s hranljivimi snovmi, seli se tudi ribištvo," dodaja Lučka Kajfež Bogataj.
Kako globalno segrevanje vpliva na raven kisika
Zaradi globalnega segrevanja se namreč segrevajo površinske vode na odprtem morju, kar otežuje prehod kisika v notranjost morja, navaja študija. "Toplejša morja spreminjajo morske tokove, slanost, ribe se selijo v hladnejše vode, ki so bolj bogate s hranljivimi snovmi, seli se tudi ribištvo," dodaja Lučka Kajfež Bogataj.
"Koralni grebeni, ki so pritrjeni in se ne morejo seliti, so tipični primer, kjer zelo nazorno vidimo, kako se v pretopli vodi belijo in propadajo," pojasnjuje klimatologinja.
Še bolj so ranljiva obalna območja, ki so poleg segrevanja deležna še odplak in drugih kemičnih onesnaženj, od tovarniških do farmacevtskih. "Ena snov sama po sebi morda niti ni škodljiva, a ko se združi z drugimi, je to lahko uničujoče. Dobimo koktajle," pravi Kajfež Bogatajeva.
Predvsem pa klimatologinja poudarja, da je umiranje morja na obali posledica pretiranega vnosa dušika, ki v stiku z gnojilom v kmetijstvu postaja topen in kot tak prehaja v podtalnico, naprej v reke in nato v morja. "Ta dušik v morju pognoji plankton in alge, ki dobesedno zacvetijo, in ko odmrejo, se sesedejo na dno morja in tam uničijo vse življenje. To so mrtve cone, ki jih poznamo tudi v jezerih."
Kajfež Bogatajeva opozarja, da ne smemo pozabiti na vso plastiko, ki onesnažuje morja, mikroplastika pa prehaja v prehranjevalno verigo in še dodatno slabi morske organizme.
Evolucija ne uspe slediti globalnemu segrevanju
Strokovnjaki v omenjeni študiji sicer navajajo, da globalno segrevanje ni toliko problematično samo po sebi, temveč je kritična hitrost, s katero napreduje. Zemlja je bila v preteklosti že toplejša, a je bilo življenje na njej vseeno mogoče, navajajo strokovnjaki. Do težav prihaja zdaj, ko naravna selekcija in evolucija ne uspeta slediti naglim spremembam. Rezultat je masovno izumiranje.
"Če bomo šli dalje po tej poti, bodo posledice za človeštvo tako grozljive, da si jih je težko predstavljati," navaja strokovnjakinja za pomorsko ekologijo. Vendar hkrati dodaja, da je situacijo še mogoče rešiti, poroča The Guardian.
Nujno potrebni ukrepi za zamejitev podnebnih sprememb sicer zahtevajo globalne napore, a tudi lokalni ukrepi ne bodo zaman, še dodaja Breitburgova. Kajfež Bogatajeva pa dodaja, da so potrebni "tektonski gospodarski premiki", ki zahtevajo nov tip gospodarstva, krožno gospodarstvo, kjer ni tolikšne porabe materiala, industrija in kmetijstvo pa bi morala postati bolj energijsko učinkovita.
Oceani sicer niso le vir kisika. So glavni vir hrane za pol milijarde ljudi, med njimi je velika večina revnih, od oceanov je odvisno tudi delo 350 milijonov ljudi.
"Blazen eksperiment, ki lahko vodi v popolno katastrofo"
"Četrtino naših grehov absorbirajo morja," opozarja Kajfež Bogatajeva.
Kajfež Bogatajeva omenja še drug pojav, ki ga stroka pozna šele kakšno desetletje, a se dogaja že sto let ali več. Gre za pojav, ki neposredno povzroča zakisanje oceanov in je bolj kot s podnebnimi spremembami povezan z rabo fosilnih goriv.
Morje namreč vpije četrtino ogljikovega dioksida, ki ga povzročamo z izgorevanjem nafte, premoga in tako dalje. "Četrtino naših grehov absorbirajo morja," opozarja.
"Ogljikov dioksid v vodi povzroča padec pH-vrednosti, zato morja postajajo bolj kisla. Ker se to dogaja že celo stoletje, je zadeva že tako daleč, da se na sistemih že čuti, kaj to pomeni za življenje," pojasnjuje klimatologinja in navaja, da apnenčasti organizmi - polžki, školjke, lignji in podobno - že odmirajo. V kislem morju težje živijo tudi ribe, ki se tako rekoč dušijo.
Kam lahko vodi kislost morja, lahko vidimo na primerih naravno kislih morij zaradi podvodnih vulkanov, na primer morje okoli Loparskih otokov v Italiji, kjer se v naravi vidi, kako življenje umira.
"Ko začnejo odmirati majhni organizmi, počasi odmirajo večji. To je blazen eksperiment, ki ga delamo, in nima enega napovedljivega izida, lahko je tudi popolna katastrofa," je zaskrbljena Kajfež Bogatajeva. Pri tem dodaja, da ne smemo pozabiti na vso plastiko, ki onesnažuje morja, mikroplastika pa prehaja v prehranjevalno verigo in še dodatno slabi morske organizme.
Jadran Faganeli z morske biološke postaje v Piranu ob tem dodaja, da je na srečo to počasen proces: "Če bi bil proces raztapljanja ogljikovega dioksida iz atmosfere v morje oziroma vodo hiter proces, bi bilo verjetno hujše."
Le še 13 odstotkov pravega divjega morja
Na pospešeno umiranje morja opozarja tudi poročilo Lokacija in zaščita pomorske divjine na Zemlji, objavljeno v reviji Current Biology, ki navaja, da je neokrnjenega le še 13 odstotkov oceana, medtem ko je preostalih 78 odstotkov izropanih in uničenih.
"Osupnili smo nad podatkom, kako malo je še divjega morja," je za The Guardian dejal Kendall Jones z avstralske univerze v Queenslandu, vodja raziskave, na osnovi katere je nastalo omenjeno poročilo. "Ocean je ogromen, pokriva 70 odstotkov našega planeta, pa nam je vseeno uspelo tako močno vplivati na skoraj ves njegov ekosistem."
Večina neokrnjenega oceana je na odprtem Pacifiškem oceanu ter na severnem in južnem tečaju, a le pet odstotkov tega je znotraj zaščitenih pomorskih območij, zato znanstveniki pozivajo k nujni zaščiti, saj se sicer lahko zgodi, da bodo hitro uničeni še ti koščki divjega morja.
S Sočo v slovensko morje stalno dotekajo karbonatni delci, ki naj bi po zadnjih raziskavah preprečevali zakisanost morja.
Slovensko morje ima srečo oziroma Sočo
Svetovnemu trendu sledi tudi slovensko morje, ki se prav tako vidno izrazito segreva, gladina se viša. Zaradi razmeroma zaprtega zaliva dotoki onesnaženja zastajajo, največjo težavo po navedbah klimatologinje Kajfež Bogatajeve pa pri nas predstavlja mikroplastika iz naše osebne rabe in katere se niti ne zavedamo dobro.
Ima pa naše morje posebno srečo, to je Soča. Z njo namreč v morje v tržaškem zalivu stalno dotekajo karbonatni delci, ki nastajajo z izpiranjem Julijskih Alp, zaradi česar se ohranja dobro ravnovesje glede pH morja. "Zaradi tega naj pri nas ne bi bilo tega pojava vpliva zakisanosti morja zaradi raztapljanja ogljikovega dioksida," pa pojasnjuje Faganeli.
7