V zdravstvu obstaja hobotnica, zaradi katere izginja denar. In država pravi, da se tako lahko dela.

"Ravno zdaj sem se v ZDA dogovorila za neke proizvode, da jih bomo direktno kupovali pri proizvajalcih. Bomo videli, ali bo to delovalo." Foto: Matej Leskovšek Metka Zorc, direktorica zasebne klinike Medicor: Vsi moramo preživeti, a naj bo to pošteno. Služenje na način, da so vse cene od dva do trikrat višje kot recimo na Švedskem Poljskem, Finskem ali v Nemčiji ne gre. Zelo sem se trudila znižati cene za Medicor. Mnogokrat sem tudi izgubila živce. Biti mora pošten odnos, saj gre vse na koncu na račun zdravniškega dela in bolnikov. 

Neposredno s proizvajalci se pogovarjamo samo za določene artikle. Načeloma se z njimi sploh ne moreš pogovarjati. 

S proizvajalcem sem se pogovarjala za dobavo šivov in rekli so mi, da imamo dobavitelja v Sloveniji. Ta je takoj izvedel, da sem se v ZDA pogovarjala za šive. Prav napadli so me, kako si drznem pogovarjati direktno s proizvajalci. To je sistem, ki se je razvil po osamosvojitvi, ker bolnišnice niso bile fleksibilne, da bi šle do proizvajalcev, in zato so se razpredle te mreže. 

Ministrstvo za zdravje bi moralo prekiniti vse te povezave. Vse bolnišnice bi morale drage stvari kupovati neposredno. Lahko tudi prek ministrstva ali pa s skupno nabavo. Vsi imajo v zdravstvu manjše plače, ker denar izginja, in to se dogaja legalno, to je legalizirana hobotnica. Marže povečujejo, kolikor hočejo. Država pravi, da se tako lahko dela.

Tudi zame je bolj preprosto, da imam dobavitelja doma in da on niža ceno s proizvajalcem. Za nakup medicinskih pripomočkov so namreč potrebne cele službe, ki hodijo po Evropi in iščejo artikle. Naša ustanova na primer potrebuje devet tisoč artiklov. Ampak naj bo to poštena igra, marže se morajo znižati. Lahko bi tudi uzakonili nižje marže. Obstaja pa nevarnost, da se uvaža slab material za isto ceno, in tako bodo posredniki še vedno preživeli.

"Obstaja strahoten interes dobaviteljev, ki jim gre krvavo za denar. Na njihovi strani je veliko več energije kot pri direktorjih. Ta bistveno večja energija na strani dobaviteljev nujno privede do mnogih načinov, ki so bistveno bolj inovativni, kot je inovativen direktor, ki že vnaprej ve, da bo bilanca bolnišnice negativna." Foto: Bor Slana Alojz Ihan, redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti:

Glavna težava je v tem, da bolnišnica ni obvezana, da svoje poslovanje drži v svojih rokah. Direktor načeloma vodi poslovanje, a v resnici je daleč od tega, da bi imel ves poslovni krog bolnišnice v svojih rokah. Zlasti nima investicij, ki so zunaj bilanc bolnišnice. To je ogromen del.

To pomeni, da si bolnišnice izprosijo politična darila, da si pridobijo dovoljenja, da kupijo nov aparat za magnetno resonanco, robota, laboratorij. Tako ni skrbi, da je nakup racionalen, ampak grejo v maksimiranje cene, ker je to darilo. Bolnišnica bo načeloma raje kupila aparaturo za dva milijona kot za enega ali nepotreben nov laboratorij, kot plačevala mnogo cenejše laboratorijske storitve, ker je to investicija in ne gre v bilanco bolnišnice. Denar, ki bi ga bolnišnica morala dajati za neke laboratorijske storitve, pa gre medtem v bilanco bolnišnice. Investicijski del je popoln absurd našega sistema.

Poleg tega direktor zaradi pogodb z zavarovalnico ni zainteresiran za to, da bi pridobival paciente. Ima maksimalno kvoto, ki jo brez težav doseže, saj jo ZZZS določi na podlagi realizacije prejšnjega leta, ne na podlagi dejanskih potreb. Zato mora bolj skrbeti za to, da ne bo preveč bolnikov, saj mu to ustvari izgubo. Umetnost direktorovanja je, da se ne preseže lanske realizacije.

Ker pa imamo določene zaveze glede sprejemanja bolnikov, politika izgube bolnišnice ne jemlje zelo resno. Izguba bolnišnice je bolj džentelmenska napaka, ni pa usodna za direktorja. Politika razume, da si v izgubi, ker je sama naredila sistem, ki tako ali tako vodi v izgubo.

Težko govorimo o direktorju, ki ima neke resne obveze do bilanc bolnišnice. Ker so te obveze neresne, se mu nič ne zgodi, če so razlike milijonske ali če so bilance negativne. Politika ga razume, zato direktorji nimajo neke silne potrebe, da bi bili racionalni pri nabavah. To je na koncu le del izgub, ki bodo tako ali tako nastale.

"Smo majhen trg, vsi se poznamo, tveganje korupcije je že samodejno večje." Foto: Vid Ponikvar Gregor Šavli, vodja oddelka za radiologijo splošne bolnišnice v Novi Gorici:

Ne verjamem v javni zdravstveni sistem. V britanskem javnem zdravstvenem sistemu menda v sifonih korupcije izgine 20 odstotkov. Ko je moj znanec koncesionar, ki seveda pazi na stroške, želel aparat kupiti v Italiji, ker je bil cenejši, so mu v Italiji rekli, naj gre k njihovemu posredniku v Sloveniji, ki je bil dražji.

To se dogaja tudi nam. Bayer na primer nam prodaja prek svoje podružnice v Sloveniji, nočejo, da kupujemo neposredno pri njih v Nemčiji. Menda na Švedsko prodajajo bistveno ceneje. Kako proizvajalca prepričati o švedski ceni, ne vem.

Sicer pa psihologija deluje. Strokovnjaki pravijo, da že ena večerja, ki ti jo plačajo, vpliva na tvoje odločitve in preference. Smo majhen trg, vsi se poznamo, tveganje korupcije je že somodejno večje.