To je revija, ki je Slovencem pokazala pot iz jugoslovanske agonije

20. februarja je minilo 28 let od prvega javnega napada tedanje komunistične oblasti na 57. številko Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program.

Rupel in Nova revija Razlog za oster napad na revijo in avtorje (tedanji odgovorni urednik Nove revije Dimitrij Rupel je nekaj dni pozneje odstopil) so bile v reviji zapisane zahteve oziroma razmišljanja o večji slovenski samostojnosti (tudi o samostojni državi zunaj Jugoslavije) in uvedbi demokracije.

Zgodba Nove revije se je začela 10. junija 1980, ko so se v Ruplovem stanovanju sestali Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič in Boris A. Novak. Napisali so predlog za ustanovitev nove revije – Nove revije (glej: D. Rupel, Skrivnost države).

Partija končno le dovoli Novo revijo Predlog, opremljen s 60 podpisi, so poslali tedanji slovenski komunistični oblasti. Ta je po dveh letih le dovolila izhajanje Nove revije. Revija, ki je bila uradno mesečnik za kulturo, je prinašala tudi politično drzna besedila. Še zlasti odmevna je bila 57. številka Nove revije.

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila namreč leta, ko je bila v Sloveniji na oblasti komunistična partija, ki ni dovolila politične konkurence in je vztrajala pri enostrankarskem sistemu.

57. številka kot odgovor na unitaristično-centralistične zahteve Slovenija je bila takrat del Jugoslavije – republika v okviru zvezne države. V Jugoslaviji, ki se je v osemdesetih letih pogrezala v vse večjo gospodarsko agonijo, so se v južnih republikah vse bolj krepile zahteve po čim večji unitarizaciji in centralizaciji države (preoblikovanje zvezne države v enotno državo brez federalnih enot s pomočjo spremembe jugoslovanske ustave iz leta 1974).

57. številka Nove revije je tako bila svojevrsten slovenski odgovor na te unitaristično-centralistične zahteve in deloma tudi na razvpiti velikosrbsko usmerjeni Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je bil javno objavljen jeseni 1986.

16 avtorjev prispevkov Na več kot 240 straneh so v 57. številki svoje misli o tem, kakšen bi moral biti slovenski nacionalni program, zapisali naslednji avtorji (avtorji so zapisani po vrstnem redu njihovih prispevkov v reviji):

Tine Hribar: Slovenska državnost

Ivan Urbančič: Jugoslovanska "nacionalistična" kriza in Slovenci v perspektivi konca nacije

Dimitrij Rupel: Odgovor na slovensko narodno vprašanje

Spomenka Hribar: Avantgardno sovraštvo in sprava

Veljko Namorš: O vprašanju slovenskega jezika v JLA

Alenka Goljevšček: Arhaičnost:civilnost

Jože Pučnik: Politični sistem civilne družbe

Gregor Tomc: Civilna družba pod slovenskim socializmom

France Bučar: Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda

Peter Jambrek: Pravica do samoodločbe slovenskega naroda

Janez Jerovšek: Slovenska univerza včeraj, danes, jutri

Veljko Rus: Slovenci in intergeneracijska socialna politika

Marjan Rožanc: Nekaj iracionalnih razsežnosti

Jože Snoj: Moderni kristjan in absurd slovenstva

Drago Jančar: Slovenski eksil

Niko Grafenauer: Oblike slovenskega samomora

Poglejmo nekaj zanimivejših odlomkov iz 57. številke:

Slovo Nove revije Nova revija je prenehala izhajati leta 2010. Že prej, v devetdesetih, so se pojavila trenja in nasprotja med posameznimi – bolj desno ali bolj levo usmerjenimi – člani uredništva. Torej ista nasprotja, ki so leta 1991 pokopala Demos.