Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
24. 2. 2024,
22.15

Osveženo pred

3 tedne, 4 dni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,21

Natisni članek

prostovoljstvo Aktivno državljanstvo Aktivno državljanstvo

Sobota, 24. 2. 2024, 22.15

3 tedne, 4 dni

Aktivno državljanstvo

"Takoj, ko gremo v en ali drug ekstrem, smo zavozili socialno državo"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,21
Revščina | Kdaj ste nazadnje pomagali neznancu? | Foto Matej Leskovšek

Kdaj ste nazadnje pomagali neznancu?

Foto: Matej Leskovšek

Vsi smo prostovoljci, pravi sociolog in predavatelj na fakulteti za socialno delo Srečo Dragoš. Velika količina prostovoljnega dela je omejena na družino in sosede. Zelo pomemben del prostovoljnega dela pa je tisti, ki seže onkraj znancev, med neznance civilne družbe. Za prostovoljno udejstvovanje so izrednega pomena nevladne organizacije, ki so se v Sloveniji zadnjih 30 let mukoma vzpostavljale. O tem, zakaj je kot aktiven državljan v družbi pomembno biti prostovoljec, smo se pogovarjali z več sogovorniki. 

"Takoj, ko gremo v en ali drugi ekstrem, razvijati nevladne organizacije z namenom ukinjati državne programe in javni sektor ali pa vse monopolizirati pod državo z namenom preprečiti razvoj civilne družbe, da jo lažje nadziraš, smo zavozili socialno državo kot najpomembnejšo družboslovno inovacijo prejšnjega stoletja. To sta dva ekstrema, ki sta v razvitih demokratičnih družbah zdavnaj presežena, mi se pa še vedno igramo z njima in to je nevarno," med drugim opozarja Dragoš.

Iz poročila o prostovoljnem delu za leto 2022 izhaja, da je okoli 226 tisoč prostovoljcev opravilo devet milijonov ur prostovoljnega dela. Še nekoliko več, skoraj 12 milijonov ur, je leta 2019 opravilo 285 tisoč prostovoljcev. 

"Prostovoljstvo je v Sloveniji močno prisotno in ima spoštovano tradicijo. Veliko ljudi se aktivira znotraj različnih organizacij in sodeluje pri izvajanju dejavnosti, vendar se s pojmom prostovoljstva ne identificirajo," pojasnjuje Tjaša Arko, vodja programa Prostovoljstvo na Slovenski filantropiji. Doda, da smo Slovenci v primerjavi s Hrvati bistveno bolj vključeni v prostovoljstvo. 

Arkova sicer opaža, da se za prostovoljno delo odloča približno enako število ljudi, a se prostovoljstvu zavežejo za kratek čas, saj je tudi potreb po kratkotrajnih akcijah več. "Vsekakor se tudi pozna, da se danes ljudje upokojujejo kasneje, kar pomeni, da je na nekaterih področjih manj prostovoljcev. Opažamo tudi, da se v prostovoljstvo vključuje veliko mladih, še več pa bi se jih, če bi obstajale priložnosti znotraj izobraževalnih institucij. Kjer jim je to omogočeno, se zelo radi priključijo in ustvarjajo zanimive projekte, kot kažejo zgodbe Junaki našega časa," pove Arkova. 

Dragoš: Bulshit job ali nesmiselnemu delu se elegantno izognemo s prostovoljstvom

O socioloških vidikih prostovoljstva smo se pogovarjali s Srečem Dragošem, sociologom in predavateljem na ljubljanski fakulteti za socialno delo.

Zakaj se ljudje odločijo za prostovoljno delo? 

Motivacija za prostovoljno delo je kombinacija empatije in dekomodifikacije. Empatija ne pomeni le, da sočustvujemo z drugimi, da se znamo postaviti v čevlje drugega, ampak pomeni povezavo, ki jo posameznik čuti, ko se drugemu človeku nekaj dogaja, in je pripravljen tudi nekaj narediti. Empatijo imamo vsi, a je pri ljudeh različno razvita (od popolnega primanjkljaja pri ekstremnih patoloških primerih do ekstremno razvite empatije).

Empatija poganja prostovoljno delo. Vsi smo prostovoljci in skoraj ni človeka, ki ne bi prostovoljno delal. A je velika količina prostovoljnega dela omejena na ožje socialne mreže, torej na družino, sorodnike in sosede. Zelo pomemben del prostovoljnega dela pa je tisti, ki seže onkraj močnih socialnih mrež in onkraj znancev, med neznance civilne družbe.

Sociolog Srečo Dragoš kot enega izmed ekstremnih primerov vpliva zunanje motivacije na delo vidi stavkajoče zdravnike. "Zdravnikov ne zanima dobro ljudi, pripravljeni so iti tudi čez trupla. To je bila včasih nezamisljiva kletvica in insinuacija, danes pa je to dejstvo, ki ga vsi vidimo. Oni delajo za čim višje plačilo in ker so v položaju, da lahko izsiljujejo, to tudi počnejo," je kritičen Dragoš. | Foto: STA Sociolog Srečo Dragoš kot enega izmed ekstremnih primerov vpliva zunanje motivacije na delo vidi stavkajoče zdravnike. "Zdravnikov ne zanima dobro ljudi, pripravljeni so iti tudi čez trupla. To je bila včasih nezamisljiva kletvica in insinuacija, danes pa je to dejstvo, ki ga vsi vidimo. Oni delajo za čim višje plačilo in ker so v položaju, da lahko izsiljujejo, to tudi počnejo," je kritičen Dragoš. Foto: STA Poleg empatije je generator prostovoljnega dela še dekomodifikacija. To bi v slovenščino prevedli kot raztrženje dela. Živimo namreč v svetu, kjer moramo služiti s pridobitnim delom, zato da lahko preživimo. Vsa dela, razen znotraj našega doma, se odvijajo na trgu, torej so komodificirana, potržena. Trg pa ubija smisel dela. A to ni neki levičarski ekstremizem, tega niso dokazovali le marksisti, ampak nazadnje tudi pokojni antropolog David Graeber. Z delom na trgu se namreč zgodi dvoje, kar škodi motivaciji za delo. Prva stvar, ki se zgodi, je, da se vse skupaj običajno zreducira zgolj na zunanje nagrade. Smisel dela ni to, da je človek ustvarjalen, ampak da dobi plačo, nagrado in podobno. In to je velik ubijalec dela. Tukaj ne govorim proti trgu, pač pa pojasnjujem slabe posledice komodifikacije oziroma potrženja dela.

Ekstreme vidimo v primerih, ko so na primer najbolje plačane skupine v državi daleč najbolj vztrajne in stavkajo. Tukaj imam v mislih sindikat Fides, po njih se zdaj zgledujejo še sodniki in tožilci. To je ekstrem tega, o čemer govorim, torej zunanja motivacija. Zdravnikov ne zanima dobro ljudi, pripravljeni so iti tudi čez trupla. To je bila včasih nezamisljiva kletvica in insinuacija, danes pa je to dejstvo, ki ga vsi vidimo. Oni delajo za čim višje plačilo in ker so v položaju, da lahko izsiljujejo, to tudi počnejo.

Drugi pojav oziroma antropološko-sociološka kategorija, ki jo v povezavi s tem omenja antropolog Graeber, pa je pojav t. i. bulshit jobs. To bi lahko prevedli kot "usrana dela". S tem ni označeval prekarnih del, kjer človek težko dela in dobi premajhno plačo, s katero komaj preživi, ampak druga dela. Bulshit jobs so tista dela, ki niso nujno podplačana, lahko so celo zelo dobro plačana, vendar ljudem, tako delodajalcem kot zaposlenim, zmanjka smisla. Delo opravljajo samo zaradi denarja, sicer pa od tega dela nima nihče nobene koristi, ker so povsem brezvezna. Tukaj Graeber navaja številne primere – od sprehajalcev psov, zaposlenih v korporativnem pravu, borznikov, strokovnjakov za PR ... Vse to so nesmiselna dela, v kapitalizmu jih je do 40 odstotkov in še se širijo. Temu se težko izognemo, a se da, in sicer elegantno – s prostovoljstvom.

Empatija in dekomodifikacija dela sta močna vzgiba za prostovoljstvo. Poleg tega so prostovoljci nagrajeni z ugledom. Deležni so zadovoljstva uporabnikov storitev, hkrati pa imajo ugled, če ne v širši družbi, pa vsaj v neposrednih krogih, v katerih se gibajo.

Po lanskih uničujočih poplavah se je znova pokazalo, kako pomembna je medsebojna pomoč. Brez pomoči prostovoljcev bi v marsikateri slovenski občini sanacija po poplavah trajala veliko dlje.  | Foto: STA Po lanskih uničujočih poplavah se je znova pokazalo, kako pomembna je medsebojna pomoč. Brez pomoči prostovoljcev bi v marsikateri slovenski občini sanacija po poplavah trajala veliko dlje. Foto: STA

Se Slovenci v primerjavi z drugimi državami EU pogosto odločamo za prostovoljno delo?

Spomnim se raziskave javnega mnenja med letoma 2003 in 2013, ko so Slovenci odgovarjali na vprašanji, ali so pripravljeni pomagati drugim, ki jim gre slabše, in ali so pripravljeni pomagati ljudem zunaj Slovenije, ki jim gre slabše kot njim. Delež pritrdilnih odgovorov ("se strinjam" in "zelo se strinjam") je znašal kar nekaj čez 80 odstotkov. To je zelo visok odstotek, ki je bil v omenjenih letih v porastu. Seveda je razlika med načelno izjavo in dejanskim ravnanjem, a vseeno gre za dober pokazatelj, saj nihče ne prakticira prostovoljstva, če ga prej ne vrednoti pozitivno. Torej ta visok delež je vseeno pomemben pokazatelj prostovoljnega udejstvovanja Slovencev.

Kar zadeva primerjave z drugimi državami, je še vedno tako, kot je bilo v času tranzicije. Slovenija je po razvitosti prostovoljskega sektorja v civilni družbi med vsemi nekdanjimi socialističnimi državami druga, boljša od nas je samo Češka. Torej smo na zelo dobrem drugem mestu, a hkrati smo slabši od vseh preostalih evropskih držav. Daleč najbolj množično prostovoljstvo na vseh področjih ima skandinavska skupina držav, vključno z ZDA, čeprav so neoliberalne. Nimamo se s čim hvaliti, a glede na tradicijo nekdanjega sistema smo še kar dobri v primerjavi z nekdanjimi socialističnimi državami.

Prostovoljci in zaposleni v prostovoljnih organizacijah opažajo, da se ljudje nekoliko redkeje odločajo za prostovoljno udejstvovanje. Kaj je glavni vzrok za to?

Velja splošna zakonitost glede povečevanja oziroma upada prostovoljnega dela. Prostovoljstvo je eden od najpomembnejših generatorjev socialnega kapitala v civilni družbi. Prostovoljne angažmaje delimo na dva tipa prostovoljstva. Oba potrebujemo, ni pa vseeno, kateri od njiju prevladuje.

En tip prostovoljstva je egoistični, drugi je altruistični. Egoistično prostovoljstvo je tisto, kjer iskreno pomagam drugim, ker bom imel tudi jaz od tega korist. Na primer, ko v sorodniških ali pa sosedskih mrežah pomagaš, da bodo tudi drugi pomagali tebi, ko boš potreboval pomoč. Če ne boš pomagal, se zavedaš, da lahko tudi sam izvisiš. Eden od pomembnih motivov, ki spada v egoistični tip prostovoljstva, je, da pomagaš zato, da se kaj naučiš. Praksa, ki se z Zahoda seli v Slovenijo (in sploh ni slaba!), je tudi prostovoljstvo kot načrtno sredstvo za zviševanje družbenega ugleda, npr. zlasti odvetniške družbe, ki ponujajo brezplačno pravno pomoč in si na ta način zvišujejo priljubljenost. To je na primer tipičen primer egoističnega dela.

Drugi tip pa je altruistični, tako kot pri Aljoši v Bratih Karamazovih, ki je ljubil za nič – torej ko pomagaš drugemu brez kakršnegakoli drugega namena ali povračila.

Vprašanje je torej, iz česa je obstoječe prostovoljstvo sestavljeno, kateri tip prevladuje znotraj celotnega obsega prostovoljnih dejavnosti. Je več tistih, ki se gredo v prostovoljstvo v smislu egoističnega prostovoljstva, ali je obratno in je več altruističnih motivacij na račun egoističnih? To je odvisno od razvitosti socialne države. Sam sem delal študijo na to temo in pokazala se je korelacija med velikostjo deleža BDP, ki je namenjen socialnim funkcijam države, in prevlado enega ali drugega motivacijskega tipa prostovoljstva.

"Če bomo še naprej šibili socialno državo, v omenjenem segmentu zdravstva nam že popolnoma razpada, potem lahko pričakujemo ne zgolj krčenje prostovoljstva, ampak prevlado egoističnih motivov nad altruističnimi," pojasnjuje sociolog Srečo Dragoš. | Foto: Thinkstock "Če bomo še naprej šibili socialno državo, v omenjenem segmentu zdravstva nam že popolnoma razpada, potem lahko pričakujemo ne zgolj krčenje prostovoljstva, ampak prevlado egoističnih motivov nad altruističnimi," pojasnjuje sociolog Srečo Dragoš. Foto: Thinkstock Evropske države, mi mednje žal ne spadamo, ki večji del BDP namenijo za socialno politiko, torej za socialno delo, socialno pomoč in javni sektor nasploh, so socialno močnejše. V teh državah prevladuje altruistični tip prostovoljstva, ker je znotraj prostovoljstva manj egoistične motivacije. In obratno, v tistih državah, ki so manj socialne in manjši del BDP namenijo za socialo, se oba tipa prostovoljstva izenačita ali pa prevlada egoistični tip nad altruističnim.

Če to povežemo z našim položajem, bi bila sociološka napoved naslednja. Če bomo še naprej ožili socialno državo, ki v nekaterih segmentih dobesedno razpada, tukaj imam v mislih javno zdravstvo, se bo motivacijska struktura prostovoljstva spreminjala. Naj bom jasen: v nobeni državi na svetu se v javnem zdravstvu ne dogaja to, kar se dogaja pri nas. In ne pozabimo, pri tem politika ni ključni krivec, daleč od tega. Ključni krivec so zdravniki v sindikatu Fides in Zdravniška zbornica Slovenije.

Če bomo še naprej šibili socialno državo, v segmentu javnega zdravstva nam že popolnoma razpada, potem lahko pričakujemo ne zgolj krčenje prostovoljstva, ampak prevlado egoističnih motivov nad altruističnimi. To je tudi logično. Če živite v državi, kjer veste, da boste morali vsako zadevo, zlasti življenjsko najpomembnejše, kot so zdravstvene storitve, plačevati iz lastnega žepa, potem bo prostovoljno angažiranje čisti luksuz, ki si ga bo težko privoščiti. Seveda bodo še vedno obstajali tudi altruisti (tipa delam za nič), a še več bo tistih, ki bodo tudi na področju prostovoljstva kalkulirali, kaj se jim izplača in kaj dobijo od tega.

čakalna doba zdravnik pregled
Novice Stavka Fidesa med najdaljšimi v zgodovini

Je v interesu države, da financira nevladne organizacije? 

To je kritična točka, ki se ni popravila. Leta 1991 smo skrenili v popolnoma neoliberalen koncept, ki je penetriral v vsa področja, od gospodarstva do socialnega sektorja in nasploh v razmerje države do civilne družbe. Neoliberalni koncept pomeni krčiti stroške, krčiti davke, civilno družbo pa pustiš, da se sama znajde, misleč, da jo s tem revitaliziraš. V parlamentu je bila celo izrečena pobuda takoj na začetku osamosvojitve, ki se na srečo ni tako hitro udejanjila, kot se je zahtevalo. Zdaj že pokojni parlamentarec je takrat zagovarjal, da ukinimo centre za socialno delo, saj da imamo Karitas. To je bistvo neoliberalizma, ko se država umakne z izgovorom, da se bo pocenila in da se bodo ljudje in civilna družba brez države lažje aktivirali in si pomagali.

Država je tako še posebej na začetku osamosvojitve špartansko financirala nevladni sektor, misleč, da bo nadomestil javne storitve. Najobsežnejši, najzgodnejši in najbolj dramatičen primer so bile storitve na centrih za socialno delo, najpomembnejših institucijah socialnega varstva in socialne države pri nas. Vse strokovne stvari, ki so jih socialni delavci delali z ljudmi, so umaknili iz centrov in ti so zdaj postali birokratske ustanove. Strokovne stvari so potisnili v civilno družbo. Včasih pa so bili centri za socialno delo res to, kar pravi njihovo ime, torej središče socialnih storitev in dogodkov. To je napačen pristop, da daš nevladnikom nekaj, s čimer se bodo ukvarjali in razvijali le zato, da boš lahko ukinjal državne programe. To je pot v katastrofo.

Nevladne organizacije se veliko hitreje prilagajajo potrebam in odzivajo na probleme civilne družbe. | Foto: RKS Nevladne organizacije se veliko hitreje prilagajajo potrebam in odzivajo na probleme civilne družbe. Foto: RKS Po škodi enaka, a ekstremno drugačna je nasprotna teza, ki je do 70. let prejšnjega stoletja vejala v socializmu. To je teza, da se vsi strokovni programi najbolje razvijejo skozi državne programe in da nevladnih organizacij ne potrebujemo, da lahko državi celo škodijo. Od 50. let prejšnjega stoletja se je zaradi Katoliške cerkve dopuščal samo Karitas. S tem, ko ima država roke nad vsem, stroški rastejo, ko ne dovoli vzpostavljanja nevladnih organizacij in monopolizira javne storitve, sistem postane okostenel, neodziven, zapleten in predrag. Nevladne organizacije se na drugi strani potrebam prilagajajo veliko hitreje.

V preteklosti je bila Slovenija, lahko da je tako še danes, v primerjavi z nekdanjimi socialističnimi državami tista, ki je dala najmanjši del denarja, merjen v BDP, za delovanje nevladnih organizacij. Že na začetku 90. let smo se znašli v položaju, ko sta bili razviti le dve organizaciji, to sta katoliški Karitas in Rdeči križ. Drugih organizacij sploh ni bilo in v naslednjih desetletjih jih je bilo treba mukoma postaviti.

Država bi lahko pri tem zelo preprosto pomagala in z državnim denarjem plačala organizatorja, ki vzpostavi nevladno organizacijo na noge, da ta organizacija potem lažje zaživi in sama dela naprej. Mi tega nismo hoteli, izgovarjali smo se na racionalizacijo. Privarčevali nismo nič, na strani državnih financ pa smo zavirali nevladni sektor. Nove nevladne organizacije so se tako z muko same vzpostavljale zadnjih 30 let. Mi smo bili v preteklosti poznani kot država, ki ima zelo špartanski, mačehovski odnos do nevladnega sektorja. Bili smo slabši od nekdanjih socialističnih držav, kaj šele držav EU.

Kako je danes?

Po mojem mnenju se to kaj bistveno ni spremenilo, na slabše skorajda ne more iti. Pri tem bi rad opozoril na previdnost, ko se javnost bombardira – tukaj imam v mislih stranko SDS, ki pravi, da je nevladni sektor prebogat. To je čista ideologija, ki ji vseskozi in vedno znova nasede najmanj 20 odstotkov Slovencev.

Takoj, ko gremo v en ali drugi ekstrem, ki sem jih omenil zgoraj, torej razvijati nevladne organizacije z namenom ukinjati državne programe in javni sektor ali pa vse monopolizirati pod državo z namenom preprečiti razvoj civilne družbe, da jo lažje nadziraš, smo zavozili socialno državo kot najpomembnejšo družboslovno inovacijo prejšnjega stoletja. To sta dva ekstrema, ki sta v razvitih demokratičnih družbah zdavnaj presežena, mi se pa še vedno igramo z njima in to je nevarno. Recept je, da razvijamo javne storitve in socialno državo, tisto, česar javni sektor ne zmore, pa prepustiti civilni družbi, ki jo je treba podpirati.

"V preteklosti je bila Slovenija, lahko da je tako še danes, v primerjavi z nekdanjimi socialističnimi državami tista, ki je dala najmanjši del denarja, merjen v BDP, za delovanje nevladnih organizacij. Že na začetku 90. let smo se znašli v položaju, ko sta bili razviti le dve organizaciji, to sta katoliški Karitas in Rdeči križ," je za Siol.net povedal Srečo Dragoš. | Foto: Siol.net/ A. P. K. "V preteklosti je bila Slovenija, lahko da je tako še danes, v primerjavi z nekdanjimi socialističnimi državami tista, ki je dala najmanjši del denarja, merjen v BDP, za delovanje nevladnih organizacij. Že na začetku 90. let smo se znašli v položaju, ko sta bili razviti le dve organizaciji, to sta katoliški Karitas in Rdeči križ," je za Siol.net povedal Srečo Dragoš. Foto: Siol.net/ A. P. K.

Nevladnikom letos namenjenih skoraj 130 milijonov evrov

V Sloveniji deluje več kot 27 tisoč nevladnih organizacij (NVO), ki so dejavne tako rekoč na vseh področjih življenja, od sociale, kulture, športa, zagovorništva, ekologije in zdravja do civilne zaščite. Skoraj nobena nevladna organizacija ne deluje brez prostovoljcev. Podatki namreč kažejo, da več kot 90 odstotkov nevladnih organizacij nima zaposlenih. 

Kot so nam sporočili z ministrstva za finance, je bilo z naslova tekočih transferjev nepridobitnim organizacijam in ustanovam lansko leto realiziranih 157,6 milijona evrov, v proračunu za leto 2024 pa je za ta namen načrtovanih 129,4 milijona evrov. 

"Največja lanska realizacija iz tega naslova je bila v okviru ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, in sicer v višini 36,5 milijona evrov, ministrstva za obrambo v višini 26,4 milijona evrov, ministrstva za kulturo v višini 25,3 milijona evrov ter ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport v višini 22,7 milijona," so pojasnili na ministrstvu za finance. 

Obrnili smo se tudi na ministrstvo za javno upravo, znotraj katerega deluje sektor za nevladne organizacije. Kot pravijo, se zavedajo, da nevladne organizacije za uspešno delo in razvoj potrebujejo ustrezno sistemsko podporo, in zato pripravljajo sistemske rešitve za razvoj NVO in prostovoljstva, zagotavljajo sofinanciranje projektov in spodbujajo sodelovanje NVO pri pripravi predpisov.

Po podatkih, ki so nam jih posredovali, so bili iz sklada za razvoj NVO, ki ga upravlja ministrstvo za javno upravo, v lanskem letu objavljeni javni razpisi v skupni vrednosti skoraj 23 milijonov evrov za sofinanciranje projektov nevladnih organizacij in razvoj prostovoljnih organizacij. Dva milijona evrov je bilo tako namenjenih za zaposlitev 35 mentorjev in koordinatorjev prostovoljstva za obdobje dveh let. Kot pravijo na ministrstvu, s temi razpisi spodbujajo profesionalizacijo NVO.

Stavka Ljubljana
Novice "Če se najde kakšen pametnjakovič, ki bo rekel, da javni sektor nič ne dela, naj gre tja delat"

Arkova: Nevladne organizacije ves čas delujejo v finančni negotovosti

Kljub zgoraj navedenim sistemskim premikom in finančni podpori pa se po besedah Tjaše Arko s Slovenske filantropije nevladne organizacije spopadajo s številnimi težavami.

"Veliko je birokracije, pogosta je kadrovska podhranjenost, zato se veliko dela izvaja s prostovoljci. Zaradi slabih pogojev dela so pogoste kadrovske menjave. Številne organizacije imajo težave zaradi neustrezne infrastrukture in prostorske stiske. Ves čas delujejo v finančni negotovosti zaradi projektnega financiranja. Težava je tudi nepoznavanje dela nevladnih organizacij in širjenje negativne podobe v medijih," opozori sogovornica in doda, da so nevladne organizacije politiki tudi moteče, ker opravljajo vlogo zagovorništva in opozarjajo na dostojanstvo ljudi in okoljske izzive. Po njenih besedah na to kaže primer Anhovega. 

"Niti najbogatejše družbe ne zmorejo zadovoljiti vseh potreb. Osebni stik, ki ga prostovoljec da osamljenemu človeku, je stvar, ki je ne moremo plačati," pravi Tjaša Arko, vodja programa Prostovoljstvo na Slovenski filantropiji. | Foto: STA "Niti najbogatejše družbe ne zmorejo zadovoljiti vseh potreb. Osebni stik, ki ga prostovoljec da osamljenemu človeku, je stvar, ki je ne moremo plačati," pravi Tjaša Arko, vodja programa Prostovoljstvo na Slovenski filantropiji. Foto: STA

Po besedah sogovornice naj bi prostovoljske storitve predstavljale družbeni nadstandard in zato si želijo, da prostovoljci ne bi bili prisiljeni opravljati storitev, za katere mora poskrbeti država. 

"Pogosto so nevladne organizacije pomembne za dvig kakovosti življenja, saj skrbijo, da nihče ne ostane pozabljen. Na področju duševnega zdravja na primer delujeta društvi Šent in Ozara, brez katerih si ne moremo predstavljati mreže pomoči. Pomembno vlogo imajo tudi na področju mladine, na katerem delujeta Zveza prijateljev mladine in Center za pomoč mladim. Tudi brez prostovoljnih gasilskih društev in gorske reševalne službe si življenja sploh več ne znamo predstavljati," izpostavi Arkova.

Organizacije svoje potrebe po prostovoljcih objavljajo na portalu prostovoljstvo.org

Spodaj si lahko preberete pogovor z nekdanjo prostovoljko, zdaj zaposleno mladinsko delavko, in poveljnikom prostovoljnega gasilskega društva.

Mladinska delavka: Pri nas ni tako, da greš domov, se izklopiš in te ni

Sandra Ružičić
 je danes kot mladinska delavka zaposlena v organizacijski enoti Skala, ki uresničuje mladinsko ulično vzgojo v okviru Zavodu Salesianum. Na zavod jo vežejo lepi spomini, saj je kot otrok obiskovala program, nato pa tudi sama postopoma zakorakala v svet prostovoljstva. Ker so bili z njenim delom zadovoljni, je na zavodu najprej delala kot študentka, po končanem študiju pa so jo zaposlili. Aktivnosti v zavodu se pozimi udeležuje okoli 20 otrok, medtem ko jih poleti, ko večino programa izvajajo zunaj, pride med 50 in 60. 

"Prostovoljno delo je zame en velik užitek. Nasploh me veseli delo z mladimi, sem športni tip človeka in tukaj je res veliko športa. Zato sem se tudi priključila projektu in postala prostovoljka. In še naprej bi bila prostovoljka, tudi če me ne bi zaposlili. Ko si zaposlen, imaš seveda plačo, a to je za nas več kot delo. Pri nas ni tako, da greš domov, se izklopiš in te ni. Pri sebi imam službeni telefon, zvečer sem večkrat na voljo staršem za pogovor. Imamo težke primere, ko pokliče kakšna mama in ne ve, kje je njen otrok. Dostikrat razmišljaš o kakšnem primeru, ko veš, da stvari v družini niso urejene," o svojem delu pripoveduje Ružičićeva. 

Ružičićeva opaža, da se ljudje odločajo za prostovoljstvo, a v manjši meri: "Včasih smo mi imeli 15 ali 20 prostovoljcev, zdaj je ta številka precej nižja. Kadrovski primanjkljaj krpamo z mednarodnimi prostovoljci. Veliko prostovoljcev pride v času prakse, ker jo pač morajo opraviti, preostalih pa je danes zelo malo. Očitno jih to ne pritegne. To delo je težko in ni za vsakogar. Veliko jih pride na prakso, pa potem tudi mi vidimo, da niso za to. Poleg tega ljudje svoj prosti čas raje usmerijo drugam in se ne ukvarjajo z drugimi." 

Ružičićevo pri njenem delu žene, ko vidi njihove nekdanje člane in ve, da so svoje delo uspešno opravili. "Veliko je otrok, ki jim starši ne zmorejo pomagati, sistem in šola jim ne moreta pomagati in potem se zatečejo k nam. Ko pomagaš otroku, je zelo dober občutek. Če se samo pogovarjaš z njim in vidiš, da si mu za tiste pol ure bil prijatelj, je veliko. Ne obnašamo se, kot da smo nad njimi, imamo prijateljski odnos, seveda pa sta do določene mere prisotni avtoriteta in disciplina. Ti otroci odraščajo z nami, ko odrastejo in pridejo nazaj k nam, pa vidiš, da so na pravi poti, da je naše delo uspešno, da je to, kar počneš, dobro. To me žene naprej," pravi sogovornica. 

Prostovoljci ustvarjajo odporne skupnosti, ki so bolj pripravljene na krize in izzive. Ena izmed bolj razširjenih prostovoljskih dejavnosti v Sloveniji je prostovoljno gasilstvo, ki ima pri nas dolgoletno tradicijo. Spada v sistem zaščite in reševanja ter skrbi za pomembne elemente družbenega življenja, tako tiste neposredne, kot je odzivanje na nesreče, kot na posredne, kamor spadajo preventivne dejavnosti, delo v skupnosti, z mladimi, starejšimi ...

Prostovoljna gasilska društva je dolžna financirati lokalna skupnost oziroma občina. Z različnimi aktivnostmi, kot so nabava gasilskih vozil in opreme, financiranje usposabljanj prostovoljnih gasilcev, sofinanciranje delovanja Gasilske zveze Slovenije, nabava specialne zaščitne in reševalne opreme, pa prostovoljnemu gasilstvu pomaga tudi država. 

Prostovoljni gasilec: Brez prostovoljnih gasilskih društev bi bila Slovenija pol manj varna

Poveljnik prostovoljnega gasilskega društva Žeje Marjan Smolnikar je v prostovoljstvo vpet vse svoje življenje. Z osmimi leti se je priključil gasilcem, saj so bili tam že njegovi starejši bratje in sestre. "Na vasi ni bilo toliko možnosti za udejstvovanje. Logično je bilo, da če si bil kje, si bil pri gasilcih," pripoveduje Smolnikar. 

Šele nekje po 20. letu, ko človek dozori, se je začel zavedati, s čim se ukvarja: "Občutki, ki jih doživiš, ko nekomu pomagaš, so neprecenljivi. In ko vidiš, da ti je človek hvaležen za to. Ni materialne dobrine, ki bi to odtehtala. Zbrani smo ljudje s podobnim mišljenjem, z istimi vrednotami in cilji."

"V preteklosti prostovoljstvo ni bilo tako opevano, kot je zdaj. Prostovoljci so bili bolj vpeti v družabno življenje na vasi. Gasilska društva so bila že od nekdaj stičišče družabnega dogajanja. Karkoli se je dogajalo na vasi, se je dogajalo prek gasilskega društva, otroci so se vedno zbirali okoli gasilskega društva. Tako je tudi danes. S pojavom množičnih nesreč, ki smo jim priča zadnjih nekaj let, pa državljani gasilce vidijo tudi kot neke vrste rešitelje. Prišli smo tako daleč, da bi bila Slovenija brez prostovoljnih gasilskih društev pol manj varna oziroma veliko bolj ogrožena. Mi smo v sistemu civilne zaščite in v primeru velikega požara, spomnimo se požara na Krasu, ali pa lanskih uničujočih poplav se odzovemo. Brez gasilcev bi bilo škode veliko več in vse skupaj bi bilo sanirano mnogo kasneje. Brez prostovoljcev bi bilo praktično nemogoče delovati. Mreža prostovoljnih gasilskih društev je v Sloveniji izredno močna," poudari Smolnikar. 

Po zakonu je lokalna skupnost zadolžena za zagotavljanje sredstev za delovanje prostovoljnih gasilnih društev. "Velikokrat se govori, kaj jim bodo taki dragi kamioni. Ko je bila toča v Črnomlju ali pa v Domžalah, v požaru na Krasu in v uničujočih poplavah, pa se ni nihče vprašal, kaj je v gasilskem kamionu za 300 tisočakov," poudari sogovornik. 

Ugotavlja, da je zaradi obilice možnosti za hobije in udejstvovanje zanimanja za prostovoljno gasilstvo med mladimi danes manj. A kot pravi, je na koncu vse odvisno od tega, kako aktivno je društvo in ali prek krožkov v osnovnih šolah in dogodkov v društvu privablja mlade. Poleg tega je praksa, da se tradicija gasilstva prenaša iz generacije v generacijo in da se v društvo včlanijo otroci aktivnih članov. 

Zdi se, da je prostovoljstvo v manjših krajih in na vaseh bolj razširjeno, da se ljudje lažje dogovorijo in stopijo skupaj, medtem ko v mestu živimo drug mimo drugega. A sogovornika sociolog Srečo Dragoš in Tjaša Arko s Slovenske filharmonije pravita, da ni vse tako črno-belo. 

"Ljudje na vaseh so bolj povezani in aktivno sodelujejo v vaških organizacijah, ki skrbijo za kakovost življenja, kot so gasilci, turistična društva in društva za kulturno dediščino. Veliko več je neformalnega prostovoljstvo oziroma sosedske pomoči. Vendar so tudi na vaseh, predvsem odročnih, ljudje, ki ostanejo brez pomoči. V mestu resda živimo drug mimo drugega, vendar imajo ljudje veliko možnosti za vključevanje v različne organizacije – dnevni centri, mladinski centri –, ki pomagajo ljudem z različnimi vrstami oviranosti, na primer v duševnem zdravju. Na drugi strani so pa le še redki sosedje v blokih povezani na način, da bi vedeli, kdo potrebuje pomoč, kot je to na vasi. Obe obliki imata tako več popolnoma različnih prednosti," pravi Arkova. 

Tudi Dragoš pritrdi, da so na vasi sosedski odnosi bolj razviti kot v mestu tudi zato, ker je drugih segmentov prostovoljstva v mestu več kot na vasi. Poleg tega se v ruralnih območjih, ki so bolj tradicionalna, lažje podpre vaščane, medtem ko je socialna distanca do tujcev večja kot pa v urbaniziranih okoljih. "To pa seveda vpliva tudi na odnos do pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo," pove sociolog. Ob tem izpostavi še en vidik, in sicer da o pravih vaseh ne moremo več govoriti, saj te vse bolj postajajo del predmestja, tipičnega podeželja pa v Sloveniji ni več. 

Siol.net s prispevki v tematskem sklopu Aktivno državljanstvo predstavlja poglobljene vsebine, tematike in procese, da lahko državljani sprejemajo informirane odločitve o svojem življenju in delovanju družbe, katere del so. Tako se krepi poznavanje demokratičnih procesov in demokracije nasploh. Brez kakovostnih, verodostojnih in preverjenih informacij, ki jih zagotavljajo mediji, kot je Siol.net, državljani težko soustvarjamo demokratično družbo. 
Evropski parlament Strasbourg
Novice Letos so na vrsti Evropske volitve. Bi kandidirali tudi vi?
Slovenska vojska
Novice Pozabljena lekcija iz leta 1991, ko smo Slovenci pregnali okupatorja
Informativni dan
Novice Informativni dnevi: devetarji se odločajo o šolanju
Nataša Pirc Musar
Novice Pirc Musarjeva podelila priznanja na področju prostovoljstva za leto 2022
Ne spreglejte