Nedelja, 7. 4. 2024, 22.16
7 mesecev, 2 tedna
Reportaža iz zapora: tihotapci ljudi, Jo Nesbo ter intervju z zapornikom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,18
"Med zaprtimi imamo žal tudi takšne, ki ne želijo iz zapora na prostost, saj se tam več ne znajdejo. Ravno zdaj imamo tak primer, gre za Slovenca," je med intervjujem za Siol.net razkrila direktorica koprskega zapora Danijela Devčić.
Zavod za prestajanje kazni zapora Koper. Uradna kapaciteta je 110 oseb. Trenutno je v njem 147 zapornikov, od katerih je 109 tujcev. Kar 90 oseb prestaja zaporno kazen zaradi nedovoljenega prehoda čez državno mejo. Oziroma po domače – zaradi tihotapljenja migrantov. O tem, kaj se dogaja v zaporu, kako se soočajo s prenapolnjenostjo ter kakšne so zgodbe zapornikov, smo se pogovarjali z direktorico zapora Danijelo Devčić, vodjo oddelka za vzgojo Mirjano Petrović ter vodjo oddelka za varnost na obsojeniškem oddelku in pravosodnim policistom Brankom Gverićem.
Prvi stik s koprskim zaporom je za vsakega obsojenca enak. Po sprejemnem postopku novi zapornik nekaj časa preživi v t. i. sprejemni sobi. To obdobje traja največ mesec dni. "V tem času z njim opravijo razgovor strokovni delavci: pedagog, psihologinja in socialna delavka. Pravzaprav naredijo triažo," prve dneve zapornika v Kopru opiše direktorica zapora Danijela Devčić. Danes, kot že nekaj let, pa je prvo vprašanje za zapornika tudi, kateri jezik govori.
Sledi analiza novega stanovalca koprskega zapora. Strokovni delavci zapora podrobno analizirajo sodbo in podrobnosti storjenega kaznivega dejanja. Preverijo, ali ima zapornik družino, ali je zaposlen, ali ima težave z odvisnostjo od alkohola ali prepovedanih drog, kakšne predhodne delovne izkušnje ima … "Na podlagi tega sestavimo osebni načrt za vsakega posameznika, kjer je tudi navedeno, v katerem režimu, v polodprtem ali zaprtem oddelku, bo kazen prestajal," razloži vodja oddelka za vzgojo Mirjana Petrović.
"Večina ljudi si zapor predstavlja na podlagi ameriških filmov. Takih situacij, kot jih gledate v filmih, je v Sloveniji mogoče en odstotek. So izredni dogodki, so izredne razmere, na katere je treba biti pripravljen in zanje usposobljen. Vendar so razmeroma redki. Preden sem postala direktorica, sem v zaporu delala kot socialna delavka, vendar se nikoli nisem počutila ogroženo. So neprijetne situacije, vendar smo ekipa, ki deluje enotno. In vedno imamo poleg odlične ljudi, ki se znajo soočiti z vsako situacijo. Tudi večini zapornikov je jasno, da smo mi tu zato, da jim pomagamo, ne pa da jih kaznujemo. In tukaj smo predvsem zato, ker želimo ljudem pomagati na pravo pot," pove direktorica koprskega zapora Danijela Devčić.Življenje v zaporu
Ko zapornik opravi začetne preglede in zapusti sprejemno sobo, ga čaka dnevna rutina. Ta lahko traja tudi leta, odvisno od dolžine zaporne kazni. "Imamo veliko programov znotraj zavoda, sodelujemo pa tudi z zunanjimi organizacijami. Lahko zaključijo šolanje, lahko opravljajo delo znotraj zavoda, od hišnih del do majhne proizvodnje, ki jo imamo v zavodu," Devčićeva pojasnjuje povprečen dnevni urnik zapornika. Pri aktivnostih sodelujejo skoraj vsi zaporniki v Kopru.
"Nekateri imajo težave z odvisnostjo. Nekateri nimajo ustreznih delovnih navad," razloge zapornikov, zakaj se ne pridružijo aktivnostim, našteje Devčićeva. Kdor ne sodeluje, pa ni upravičen do ugodnosti.
"Recimo možnosti za pogojni in predčasni odpust. Razporeditev zaprte osebe na delo je zelo pomembna, ravno tako njegova dolžnost, da je pri opravljanju dela prizadeven. To jim razložimo takoj ob sprejemu. K nam pridejo tudi posamezniki, ki pred tem nikoli niso delali, nimajo niti osnovne delovne rutine – npr. občutka, da morajo zjutraj vstati, se pripraviti na delo … Želimo jim dati delovne navade tudi za čas, ko bodo zapustili zapor," pojasni Petrovićeva.
Ivan je star 31 let. Svoje družine še nima. Prihaja iz črnogorske prestolnice Podgorica. V Kopru prestaja triletno zaporno kazen zaradi tihotapljenja migrantov."Kako sem pristal v zaporu? Hotel sem hitro in enostavno zaslužiti. Od vseh teh želja sta mi ostala samo metla in čiščenje prostorov. Tukaj delam kot čistilec. In to je vse, kar je ostalo od mojih načrtov. Ujeli so me blizu Kopra. Vozil sem kombi, v njem je bilo 21 migrantov. Čeprav sem v zaporu, sem še vedno pozitivno naravnan. Veliko težje je tistim, ki so zunaj. Moji družini. Oni se vsak dan sprašujejo, kako nam je v zaporu, ali smo lačni, žejni … Ljudje si napačno predstavljajo zapor. Niso ves čas samo težave. Za normalnega fanta je vse v redu. To seveda ne pomeni, da mi je tukaj odlično. Sem vendarle v zaporu. Najbolj pogrešam komunikacijo z družino. Ravno danes sem imel po mesecu in pol 15 minut časa za pogovor z družino prek Skypa. Želel bi si, da bi se lahko več pogovarjal z njimi. Moj položaj pravzaprav ni najhujši. V zaporu so fantje, ki prihajajo iz res oddaljenih držav. Tukaj so končali, ker so potrebovali denar. In njihova družina si ne more finančno privoščiti obiskov. Skype je nam tujcem zelo pomemben. Največ sojetnikov je sicer iz Moldavije, Ukrajine in Romunije. Govorimo malo angleško in italijansko in gre. V zaporu se udeležujem vseh aktivnosti, ki se jih lahko. Vsak dan lahko treniram, kar mi je najpomembnejše. Treningi so najboljši način, da človek ostane psihološko zdrav," nam je zaupal Ivan, ki bo svoboden človek postal decembra prihodnje leto.
"Komaj čakam, da spet kot svoboden človek vidim svojo družino," je pogovor končal Ivan.
Osemurni delavnik
Zaporniki imajo osemurni delavnik. Od sedmih do treh delajo v delavnicah. Pralnica ima svoj urnik. V kuhinji, kjer pripravljajo hrano tako za zapornike kot za zaposlene, delajo v dopoldanskih in popoldanskih urah ter ob koncih tedna.
Dostopa do interneta nimajo, lahko pa imajo v bivalnih prostorih svoje elektronske naprave, kot so televizija, igralne konzole, osebni računalnik … "Lahko zaprosijo za vnos tehničnega predmeta. Tega mora predhodno pregledati naš pogodbeni serviser," pojasni Devčićeva. Zavod pa ima v lasti svoje elektronske naprave, kot so televizorji in radii, ki jih lahko zaporniki uporabljajo v skupnih prostorih. Kako preživljajo prosti čas, je odvisno predvsem od zapornikov.
Zaporniki lahko delajo tudi v delavnici v zavodu, kjer za podjetja izdelujejo različne izdelke iz brizgane plastike. Zaporniki za delo dobijo nagrado. "Plačilo je različno, odvisno od dela, ki ga opravljajo. Zaprta oseba ob prihodu v zavod napiše prošnjo za delo, ki jo obravnavamo na strokovni skupini. Zapornika naročimo na pregled na medicino dela. Po prejemu izvida in sprejeti odločitvi, kam ga bomo razporedili, inštruktor z njim opravi razgovor. Sledi razporeditev na delo," je med ogledom delavnice pojasnila vodja oddelka za vzgojo Mirjana Petrović.Zaporniki imajo na voljo tudi knjižnico, fitnes, igrišče za nogomet ter zunanje prostore za sprehode.
Petrovićeva tudi poudari, da velika večina zaprtih oseb spoštuje hišni in dnevni red ter pripravljenost osebja, da jim kar se da olajša prestajanje kazni. "Imamo tudi nekaj oseb, pri katerih se je izvršitev kazni prenesla iz tujine, recimo iz Avstrije in Nemčije. Kot pravijo zaporniki, so npr. obiski tam zelo omejeni, v nekaterih zaporih morajo zaporniki sami plačati tolmača, če želijo klicati domov in govoriti v svojem jeziku," pojasni Petrovićeva.
"Zaporniki radi igrajo nogomet. Enkrat na mesec zato organiziramo nogometni turnir med zaprtimi osebami v zavodu in podelimo pokal. Poleg nogometa igrajo še košarko, odbojko in namizni tenis. Če obstaja možnost, organiziramo tudi tekmovanja med zavodi," je pojasnila vodja oddelka za vzgojo Mirjana Petrović.Izobraževanje
Če želijo, imajo zaporniki dostop do izobraževanj, čeprav trenutno nimajo zapornikov, ki bi bili vključeni v izobraževanje. "V preteklosti pa je bilo takih primerov precej. Predvsem so zaključevali osnovno šolo," pojasni Petrovićeva.
"Izvajali smo tudi izobraževanje za nacionalno poklicno kvalifikacijo za kuharja. Usposobili smo kar nekaj kuharjev, ki so tudi po izhodu iz zapora še naprej opravljali ta poklic," dodaja Devčićeva.
"Zaporniki najraje berejo kriminalke. Najraje imajo npr. Joa Nesboja, Grishama …, tudi atlasi so občasno priljubljeni. Knjižnico trenutno vodi tujec, in sicer Ukrajinec. Knjige dobimo večinoma kot donacijo iz Osrednje knjižnice Koper. Veliko knjig donirajo tudi fizične osebe, ki obiščejo zavod. Včasih dobimo donacijo od veleposlaništev. Na voljo so tudi knjige v različnih tujih jezikih," nam je med ogledom knjižnice zaupala vodja oddelka za vzgojo Mirjana Petrović.Družinski obiski
V zaporu so tudi posebni prostori, kjer se lahko zaporniki srečajo s svojci, prijatelji, odvetniki … Sorodniki nekaterih živijo predaleč, da bi lahko obiskali zapornike, zato "smo leta 2020 uvedli klice prek Skypa. Takrat zaradi epidemije, danes pa to prakso nadaljujemo predvsem zaradi tujcev, da lahko ohranjajo stike s svojci. Lani smo tako zabeležili več kot 700 klicev prek Skypa. Nekateri, predvsem zaprte osebe iz sosednjih držav, pa imajo obiske, čeprav so tujci", pojasni Petrovićeva, Devčićeva pa dodaja, da se v primerih, ko na obisk pride družina iz tujine, prilagodijo in jim za srečanje omogočijo več časa kot običajno.
Ne sprejemajo žensk
V koprskem zaporu je 109 tujcev, torej več kot dve tretjini vseh zapornikov. Kulturne razlike so zato velik izziv za zaposlene. "Kulturološke razlike so velike. Nekateri recimo ne sprejemajo žensk in se z njimi ne želijo pogovarjati. Zaposleni nimajo lahkega dela, a se zelo trudijo," pojasni Devčićeva.
Kulturne razlike med drugim vplivajo tudi na prehrano v zaporu. "Hrano lahko v določeni meri izbirajo – če so vegetarijanci ali pa iz verskih razlogov. Vsem pa omogočamo tudi posebne diete, če tako določi zdravnica," doda Devčićeva. "Ravno zdaj je za nekatere vernike mesec posta in vsem omogočimo, da dobijo hrano v skladu z verskimi običaji. Če izrazijo željo po molitvi, jim priskrbimo tudi molitveni koledar, in če se da, če je to mogoče glede na zagotavljanje varnosti, jih nastanimo v isto sobo," še pojasni Petrovićeva.
Med ogledom zapora smo obiskali tudi pralnico, kjer delajo zaporniki. "Če kdo želi zlikano perilo, ima v sklopu dela v pralnici tudi to možnost, kar seveda opravijo zaprte osebe. Obleke nato zložijo po vrečkah, ki so oštevilčene," razloži vodja oddelka za vzgojo Mirjana Petrović. Dodaja, da v koprskem zaporu ni uniform. "Zaporniki so oblečeni v svoja oblačila, torej so lahko oblečeni, kot želijo. Oblačila ne smejo izražati znakov, simbolov in napisov, ki bi lahko predstavljali sovražni govor ali žaljive, tudi seksistične vsebine," še pojasni Petrovićeva.Novoletne zabave
V zaporu omogočajo tudi praznovanje verskih praznikov. "Zabave ravno ne morejo organizirati, jim pa pomagamo, da lahko v okviru omejitev obeležijo svoje praznike. Tako imamo tudi novoletne in božične proslave, katerih vsebino pripravijo zaporniki."
Se ob proslavah pojavlja uživanje prepovedanih substanc? "Te so seveda tudi v zaporu prepovedane. Varnost v zaporu je stabilna, izjemoma pa beležimo tudi izredne dogodke z najdbami prepovedanih substanc, telefonov ipd.," odgovori direktorica zapora.
29 različnih jezikov
Jezikovna ovira je, kot je bilo že omenjeno, eden največjih izzivov, s katerim se na skoraj vsakem koraku srečujejo zaposleni v zaporu. "Imamo pripomočke, ki nam pomagajo pri sporazumevanju v tujih jezikih," razloži Petrovićeva, vendar tudi tehnologija velikokrat ni kos izzivom. "Naši zaporniki govorijo 29 različnih jezikov," doda vodja oddelka za varnost na obsojeniškem oddelku Branko Gverić.
Zaporniki v Kopru prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije, Romunije, Turčije, Ukrajine, Afganistana, Pakistana, Alžirije, Turčije, Sirije, Palestine … "Nekateri govorijo različna narečja uradnih jezikov. Se je že zgodilo, da je prišel uradni tolmač za določeno državo, pa se z zapornikom nista razumela," vsakodnevne izzive našteva Petrovićeva.
Zapornikom je na voljo telefonska govorilnica.
Upokojenci, odvetniki, policisti ...
"Najmlajša zaprta oseba je pred kratkim praznovala 19. rojstni dan. Imamo pa tudi veliko starejše zapornike. Vendar so tako različni, da bi težko rekli, da gre za določen profil ljudi," na vprašanje, ali obstaja določen profil zapornika, odgovori Petrovićeva.
Med njimi so tudi izobraženi ljudje. Doktorjev znanosti sicer nimajo zaprtih, "imamo pa odvetnika, tudi nekdanje policiste iz Srbije", pojasni Gverić. Med zaporniki so tudi programerji z univerzitetno izobrazbo, večina zapornikov pa ima po besedah Devčićeve poklicno izobrazbo. "So pa v zaporu tudi upokojenci," še pojasni direktorica zapora, pravosodni policist Gverić pa doda, da so med njimi tudi invalidi.
"V preteklosti smo izdelovali različne figure za knjigo – tipanka za slepe in slabovidne osebe. Zaporniki so to zelo radi delali, predvsem zaradi občutka, da nekomu pomagajo. Knjigo je napisal Jernej Kuntner, ki nas je tudi povabil na njeno predstavitev. Seveda smo se predstavitve udeležili in tudi obsojence so tam zelo lepo sprejeli. Tudi zaradi takih trenutkov rada delam v zaporu. Delo je zanimivo, ni dolgočasno, delavnik mine zelo hitro. Tudi zgodbe zapornikov dajo nekaj. Vsaka zaprta oseba ima svojo zgodbo in odgovor, zakaj je v zaporu. V zaporu delam 15 let in sem zadovoljna s svojo službo. Seveda so tudi naporni dnevi, ampak to je neizbežno v vsaki službi," pove vodja oddelka za vzgojo Mirjana Petrović.Kaj pa je res v ozadju?
"Ko nam uspe najti rešitev za jezikovno oviro, se marsikateri tujec od zaprtih v pogovoru odpre. Mnogi imajo težke življenjske zgodbe. Predvsem so na udaru mlajši. Naša psihologinja je odlična in z marsikom ji uspe vzpostaviti pristen stik in izvedeti, zakaj in kako je končal v zaporu. Zaupajo se tudi svojim pedagogom, saj veliko časa preživijo skupaj," na vprašanje, ali so zaporniki pripravljeni zaposlenim v zaporu zaupati svoje življenjske zgodbe, odgovori Petrovićeva.
Po njenih besedah zaporniki kot razlog za odločitev za storitev kriminalnega dejanja navedejo neko obliko stiske, "v veliki večini primerov finančne. To je njihova plat zgodbe, ki seveda ne upravičuje protipravnih dejanj", dodaja Petrovićeva.
Samomori, pomirjevala
Kako pa zaporniki prenašajo izgubo svobode? In predvsem tujci iz Afganistana, Maroka ipd. novo okolje? "Zaporniki imajo enkrat na teden dostop do psihiatrične pomoči," razloži Petrovićeva in doda, da se je število obiskov pri psihiatru v zadnjih letih zelo povečalo. "Odkar spremljam situacijo, vse več ljudi poišče tudi psihiatrično pomoč. Število teh obravnav je skoraj enako številu obravnav v zdravstveni ambulanti," pritrdi direktorica Devčić.
Za dobro počutje in psihološko zdravje zapornikov pravzaprav skrbijo prav vsi zaposleni. "Tudi pravosodni policisti, ki ob koncih tedna ostanejo brez dodatne pomoči strokovnih delavcev, velikokrat pomagajo s pogovorom," pojasni Petrovićeva in doda, da se zelo trudijo, da bi v dogovoru z Zdravstvenim domom Koper vzpostavili dodatno psihiatrično ambulanto.
In kaj čaka zapornike, če psihiater potrdi hujše zdravstvene težave? "UKC Maribor ima Enoto za forenzično psihiatrijo, kamor pošljemo ljudi s takimi težavami, seveda na podlagi napotnice psihiatrinje," pojasni Devčićeva. Vendar so po besedah Petrovićeve tudi v Mariboru kapacitete precej zasedene, tam se namreč opravlja tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja.
"Že večkrat smo imeli na prestajanju zaporne kazni osebo, ki zelo rada riše, zato smo jo prosili, naj nariše nekaj v prostoru, kjer se zaporniki srečujejo s svojo družino. Naslikal je živali, v enem prostoru slona, v drugem pa delfina. Za te motive se je odločil, ker naj bi sproščali otroke, ki tudi lahko obiščejo svoje starše v zaporu," je slike v prostorih za srečanje zapornikov z družinskimi člani pojasnila vodja oddelka za vzgojo Mirjana Petrović.Prezasedenost
"Eden, dva ali trije," na vprašanje, koliko oseb je v posamezni celici, odgovori direktorica Devčićeva. Velikosti bivalnih prostorov so različne, po njenih besedah pa trendi prezasedenosti zapora niso pozitivni. "Zasedeni smo 139-odstotno. Za zdaj položaj rešujemo tako, da nameščamo dodatna ležišča v eno- ali dvoposteljne sobe," pojasni direktorica. Dnevna oskrba enega zapornika stane med 80 in 100 evrov, kar vključuje vse stroške zapora, tudi investicije in plače zaposlenih.
Gradnja novih zaporov je po mnenju Devčićeve ena od rešitev za prenapolnjenost. "Največ zaprtih oseb je trenutno v zaporu zaradi prepovedanega prehoda čez mejo. Če bi obstajala alternativa za kaznovanje tovrstnega kaznivega dejanja, kar seveda v tem trenutku ni mogoče, bi bila situacija veliko boljša," meni direktorica zavoda. Sama z ekipo situacijo rešuje z iskanjem novih kadrov.
"Naša vizija je, da se kadrovsko okrepimo. Tako bomo veliko lažje reševali prezasedenost. Mi se s prezasedenostjo spopadamo že leta, imeli smo tudi že več zapornikov kot danes. Imamo torej izkušnje z delom v takih razmerah, želeli pa bi si manj tovrstnih težav, saj je na dolgi rok to za zaposlene zelo veliko breme. Prav tako je za soočanje s prezasedenostjo potrebnih več zaposlenih," razloži Devčićeva.
Zapornikom so v skupnih prostorih ves čas na voljo prigrizki in pijača iz avtomata, televizija, pa tudi knjige.
Kdo bi delal v zaporu?
In ravno iskanje novih pravosodnih policistov in drugih kadrov, ki jih potrebujejo v zaporu, ni enostavno. "Ves čas imamo odprte razpise," pojasni Gverić in doda, da ko se je sam prijavljal za delo, je zapor prejel 55 prošenj za delo pravosodnega policista. "Sprejeli so samo mene. Danes je iskanje novih kadrov veliko zahtevnejše. Ravno smo zaključili razpis, dobili smo dve prijavi," poudari Gverić.
"Začel sem kot pravosodni policist. Za to službo sem se odločil iz dveh razlogov. Takrat je bila finančna kriza in vse več podjetij je odpuščalo. Potem mi je sosed, ki je pravosodni policist, dejal, naj se mu pridružim. In res sem se. Kolektiv je bil in še vedno je odličen. V času, ko sem bil že zaposlen, sem dokončal tudi fakulteto. Drugi razlog pa je bil beneficiran delovni staž. Danes ni več tako. Takrat so najstarejši hodili v pokoj pri 51. ali 52. letu. Danes je to skoraj povprečna starost zaposlenih v zavodu. Mlajše generacije na žalost ne pridejo v takem številu, kot bi si želeli. Zaradi nižjih vstopnih plačilnih razredov smo pravosodni policisti ob začetku zaposlitve premalo plačani in mlade to odvrača. A z leti in s karierno potjo se stanje izboljša, zato bi si želel, da se nam pridružijo tudi mladi in se preizkusijo v vlogi dinamičnega poklica," pove vodja oddelka za varnost na obsojeniškem oddelku Branko Gverić.So tudi zgodbe o uspehu
"Je kar nekaj pozitivnih zgodb," na vprašanje, ali si je kdo od nekdanjih zapornikov po odhodu iz zapora ustvaril življenje, ki ni bilo več povezano s kriminalom.
"Ena oseba je prišla k nam iz Doba in nismo imeli veliko upanja, da se bo vključil v kakšen naš program. Vendar smo bili uspešni in smo v njem vzbudili strast do risanja, danes pa vodi zelo uspešen studio za tetoviranje. Privolil je v to, da je zapornikom povedal svojo zgodbo. Želel jim je sporočiti, da jih za rešetkami lahko čaka uspešno življenje," pojasni Petrovićeva. Nekaj nekdanjih zapornikov danes svoje delo opravljajo kot kuharji. Znanje in izkušnje so dobili v zaporu.
"Imeli smo tudi primer, ko je med zapornikom in njegovo odvetnico preskočila iskrica in sta po tudi po njegovem odpustu ostala skupaj in si ustvarila družino," se lepih zgodb spominja Petrovićeva.
"Med zaprtimi pa imamo žal tudi takšne, ki ne želijo iz zapora na prostost, saj se tam več ne znajdejo. Ravno zdaj imamo tak primer, gre za Slovenca," dodaja Devčićeva.
