Pretresljiva izpoved slovenskega vojaka, ki se je psihično zlomil #video

V ponedeljek smo poročali o slovenskem vojaku, ki se je po vrnitvi s Kosova zlomil. Nočne more, slike z bojišča, depresija. Zadnja štiri leta je nenehno v rokah slovenskih psihiatrov.

"Da vojak poišče psihiatra oziroma psihologa, je tabu. Nate bi kazali s prstom, glej ga, ta pa hodi k psihiatru," je za Planet TV dejal 37-letni nekdanji vojak.

Njegova izpoved je skoraj filmska

Ob obisku na odprtem oddelku psihiatrije na Polju je njegova izpoved skoraj filmska: opisuje veliko strast in predanost vojski in bolečino ob dejstvu, da poti nazaj v uniformo ni več.

Odpustili so ga marca 2014, malo pred tem je kupil stanovanje, a hipoteke kmalu ni mogel več odplačevati, zato je bil avgusta lani prisiljen v prodajo. Kam se bo vrnil, ne ve. Razmišlja o selitvi v tujino.

"Težava obstaja že zelo dolgo"

Da bi vojak, ki mora vedno biti v najboljši formi in pokazati kar najmanj čustev, moral prositi za psihološko pomoč, je v vrstah naše vojske še vedno precej stigmatizirano. A za to niso krivi vojaki.

"Težava obstaja že zelo dolgo. Verjetno odkar se je ustanovila profesionalna vojska leta 2003. Vojaki so imeli težave, vendar pomoči ni bilo nobene," je povedal nekdanji vojak.

Dva, trije na ves bataljon

Čeprav na ministrstvu za obrambo zagotavljajo, da vsem vojakom ponujajo štiriindvajseturno psihološko pomoč, tako doma kot na misijah, vojaki tega očitno ne občutijo. Zato živijo v stiskah.

"So prisotni, da, ampak dobiš občutek, da jih sploh ni zraven," je dejal. Pristnega stika med vojakom in psihologom na misiji ni, je še povedal. Civilni psihologi jih ne razumejo, prav tako jih je na misijah premalo.

"Ko je bil ves bataljon, sta bili tam dva ali trije. In to za ves bataljon, ki šteje okrog tisoč ljudi," je povedal.

In tako se po tem, ko so pol leta odrezani od navadnega sveta, z njim ne znajo več spopasti. "Ne znam več živeti civilnega življenja, ne znam zaživeti. Zaljubljen sem v vojsko," je še povedal.