Prek meja
Sreda, 14. 1. 2026, 4.00
5 dni, 1 ura
Prek meja (68.) – Jakob Kveder
Jakob na severu Švedske: Največja lekcija je, da življenje tu poteka ne glede na temo, nizke temperature, sneg, dež, veter ... Mora potekati.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,17
Gost rubrike Prek meja je Radovljičan Jakob Kveder, ki živi in dela na severu Švedske.
Kako je živeti tam, kjer tema za več mesecev postane del vsakdana, zima traja pol leta, samostojnost velja za eno temeljnih vrednot, informacije javnega značaja pa zajemajo občutno širši spekter kot v Sloveniji? Odgovore smo v rubriki Prek meja poiskali pri Radovljičanu Jakobu Kvedru, ki živi in dela na severovzhodu Švedske, v mestecu Vindeln, kjer je severni sij z balkona samoumeven, vložena repa in skuta v trgovinah pač ne.
V rubriki Prek meja gostimo Jakoba Kvedra, ki se je poleti 2020 v želji po magistrskem študiju psihologije iz naselja v občini Radovljica preselil na Švedsko. Sprva je spoznal (skrajni) jug skandinavske države (Trelleborg, Lund, Malmö), zadnja leta pa se je ustalil na njenem severu.
Domuje in službuje v majhnem mestu Vindeln, kjer se je bilo najtežje privaditi na zimske mesece, ko tema zapolni večji del dneva, a je treba znati živeti, tudi ko sonce zaide že kmalu po 13.30.
Njegove službene obveznosti, zaposlen je kot vodja več oddelkov v socialni službi, so povezane tudi z ljudmi s posebnimi potrebami, težavami v duševnem in telesnem razvoju. Gre za zahtevno, a izjemno smiselno delo, pravi, saj švedski sistem temelji na močni podpori posamezniku in poudarja pomembnost samostojnega življenja.
Z 29-letnikom, ki tekoče govori švedsko, smo se sprehodili skozi številne teme. Od medosebnih odnosov, ureditve stanovanjske problematike, cen nepremičnin in hrane, različni kulturi pitja alkohola, kot je je vajen iz domovine, do tega, da informacije javnega značaja tam obsegajo precej večje polje podatkov kot v Sloveniji, česar še danes ni povsem sprejel.
V času našega pogovora pred dnevi so imeli zvečer le nekaj pod –10 stopinjami Celzija, že kak dan pozneje pa se je temperatura znova spustila na za ta čas običajnih –20 stopinj Celzija.
V Sloveniji je zadnje dni tako mrzlo, kot že nekaj časa ni bilo (pogovarjali smo se sredi preteklega tedna). Kako je pri vas?
Pri nas je relativno toplo za januar. Imamo približno isto temperaturo kot vi, trenutno –11 stopinj Celzija, kar je precej nenavadno in se ne zgodi velikokrat.
Še pred kakšnim dnevom, preden sem se vrnil na Švedsko, je bilo skoraj –30, v nekaterih vasicah tu naokoli je šlo tudi do –35 stopinj, kar je že ekstremno. Okoli –20 stopinj Celzija pa je januarja pri nas standard. (Nekaj dni po pogovoru se je temperatura v njegovem kraju spustila pod –20 stopinj Celzija, op. a.)
Ljudje pa so kljub nizkim temperaturam verjetno pogosto na prostem, na snegu?
Zagotovo. Izjema so morda starejši, ki se v res nizkih temperaturah izogibajo kakšnim daljšim pohodom, ampak življenje pri –20 stopinjah Celzija in na snegu poteka povsem običajno, ljudje hodijo v trgovino, na sprehode s psi ... Življenje na svežem zraku je na Švedskem zelo pomembno, tu je življenje na prostem velika vrednota.
Vajeni smo mraza in snega, ki ga imamo od sredine oktobra ali pa sredine novembra, ko prvič zapade, in se obdrži do konca aprila, začetka maja.
Kje natančno na severu Švedske ste se ustalili?
Živim v majhnem mestu Vindeln, ki je približno, 55, 60 kilometrov severozahodno od večjega mesta Umeå.
Živi in dela v malem mestecu Vindeln, ki je del predzadnje regije Västerbotten, gledano od juga proti severu. Regija je velika za površino dveh Slovenij in pol, v njej pa živi le okoli 240 tisoč ljudi.
Gre za severovzhod Švedske, v resnici pa je vse skupaj precej severno, smo predzadnja regija od juga proti severu. Regija je velika za površino dveh Slovenij in pol, v njej pa živi le okoli 240 tisoč ljudi.
Gosto res niste poseljeni, a predvidevam, da vam to ustreza, da ste tam našli svoj košček miru.
Tu gor so res bolj ali manj gozdovi, prostranstvo in divjina. Meni ustreza predvsem kontrast.
Precej srečen sem, da živim le 45 minut vožnje z avtomobilom od mesta Umeå, ki je tudi za švedske standarde večje mesto in nekje na desetem mestu po številu prebivalstva na Švedskem.
Po drugi strani pa mi ugaja živeti tudi na podeželju Vindelna, v samoti, kamor sem se iz Umeå preselil pred skoraj letom in pol.
Kako ste se navadili na tako kratek zimski dan, na toliko teme, za katero severnjaki pravijo, da je lahko še kako depresivna in jo je težko razložiti nekomu, ki k njim pride zgolj na obisk za kratek čas?
Iskreno, mi je to najmanj ljuba stvar, sploh zdaj, ko sem na severu države. Pri meni je tema res ekstremna, in kadar je najtemneje, konec decembra, imamo več kot štiri ure sončne svetlobe na dan manj kot vi. Sonce vzide ob 9.30, zaide pa že 13.30, tako da je ob 14. uri že tema.
Med tednom sem v času, ko je zunaj svetlo, v službi, tako da tega toliko niti ne opazim, sem pa zato konec tedna, ko vstanem ob osmih zjutraj in je tu še čista tema, medtem pa mi mama iz Slovenije že pošlje fotografijo s sprehoda in je sonce že vzšlo, kar malo nejevoljen.
"Že nekaj časa imamo četrtkovo skupino, s katero vsak četrtek po službi skupaj tečemo ne glede na to, ali je temno ali svetlo, ali je –20 ali +20, sonce, sneg, dež, veter ..."
Težko mi je bilo tudi na primer po kosilu. Ravno poješ, pa je zunaj že tema, tako da ti telo samodejno sporoča, da bi bilo najbolje, če bi se kar ulegel.
Se znate aktivirati v trenutkih, ko je videti, da je dneva skoraj konec, pa ga v resnici še zdaleč ni?
To je bila zame ena od največjih lekcij Švedske. Življenje tu poteka ne glede na temo, sneg, nizke temperature, dež, veter, svetlobo ... Mora potekati.
Tukaj imamo sneg na tleh in zimo šest mesecev, kar pomeni, da so temperature do šest mesecev na leto pod ničlo ali pa pri ničli, tri mesece je zelo temno, pet mesecev pa precej temno, tako da tema postane del tvojega vsakdana.
Če bi živel tukaj in se ne bi znal spopadati s tem, bi bil lahko pol leta samo notri, kar pa seveda ne bi bilo dobro. Že nekaj časa imamo četrtkovo skupino, s katero vsak četrtek po službi skupaj tečemo ne glede na to, ali je temno ali svetlo, ali je –20 ali +20, sonce, sneg, dež, veter ... Mi vsak četrtek tečemo, ker drugače ne bi bilo nič. Švedi imajo načelo, da se pač oblečeš primerno vremenu in greš, kar se mi zdi pohvale vredno.
Priznam pa, da sem na začetku malo iskal izgovore, češ da je mokro, da piha veter in zato ne bomo šli ven, a so mi dali vedeti, da ne morem biti cele dneve notri. Pa sem se navadil. To je bil zame velik mejnik. Tu se naučiš, da tema, sneg in nizke temperature ne pomenijo, da ne moreš živeti.
Predvsem spomladi in jeseni imamo ogromno severnega sija. Vidim ga s svojega balkona. Na začetku sem bil prav zaljubljen vanj, sčasoma pa je postal vsakdanja stvar.
Pogled na severni sij z balkona stanovanja: "Predvsem spomladi in jeseni ga imamo ogromno".
So vas Švedi lepo sprejeli?
Da. Nikoli nisem imel res slabe izkušnje, incidenta, za kar sem zelo hvaležen. Do mene so bili vsi zelo prijazni in so me dobro sprejeli. Imam res lepe izkušnje.
O nordijcih krožijo stereotipi, vezani tudi na njihovo zadržanost, na to, da imajo radi svoj osebni prostor. Kako bi Švede opisali vi, ki ste jih v teh letih pobližje spoznali iz prve roke?
Šveda ne vidim kot bolj zaprtega, je pa res, da morda potrebuje dlje časa, da se odtaja, in morda ni toliko spontan pri iskanju stikov. V Sloveniji je pogosto tako, da ko začneš nekje delati in se s sodelavci dobro razumeš, po službi skupaj odidete na pijačo, kdaj tudi v hribe, iz tega pa se sčasoma lahko razvije prijateljstvo.
Tukaj to ni taka danost. Zdi se mi, da ni toliko spontanosti, kar pa ne pomeni, da se tu s sodelavci ne bi razumeli ali pa kdaj dogovorili, da kam gremo. A dogovarjanje tu poteka na drugačen način, saj je vse skupaj bolj strukturirano in je, vsaj kot opažam sam, spontanosti manj. Na Švedskem smo za neko stvar dogovorjeni tri tedne vnaprej, pri čemer je zelo dobro jasno, kam in kdaj bomo šli, koliko bo kdo plačal, medtem ko smo v Sloveniji vajeni, da te nekdo pokliče in se dogovorita še za isti dan. A zdaj, ko sem na podeželju oziroma na vasi, pride tudi kdo mimo, potrka na vrata, vpraša, ali sem doma, ali bi skuhal kavo.
"Švedska in Slovenija sta si podobni v tem, da je velik del obeh držav prekrit z gozdom ali pa je zaščiten. Menim, da imamo tudi zaradi tega oboji radi naravo." Na fotografiji naravni rezervat Mårdseleforsen.
Morda je tu res malce nižja potreba po socialnih stikih, ne bi pa rekel, da so bolj zaprti. Sam sem stkal lepe odnose, imam srečo, da imam tu štiri prijatelje, ki so mi zelo zelo blizu. Njihova prijateljstva bi si upal primerjati tudi s slovenskimi prijateljstvi. Imam tudi več bližnjih prijateljev in veliko znancev, tako da zame neke velike razlike v življenju ni.
Bi lahko povlekli kakšne vzporednice med Švedi in Slovenci?
Švedska in Slovenija sta si podobni v tem, da je velik del obeh držav prekrit z gozdom ali pa je zaščiten na takšen ali drugačen način, tako da menim, da imamo tudi zaradi tega oboji radi naravo.
Zdi se mi, da smo vsi odprtega srca, radi se gibamo, veliko našega vsakdana je vezanega na različne športne aktivnosti.
Rafting.
Je fika res tako sveta stvar, da si moraš takrat nujno vzeti odmor, popiti kavo?
Da. To je vsakdanji standard (smeh, op. a.). Imajo več vrst fik. Lahko imaš fiko pred spanjem, kar pomeni sendvič in čaj, a najbolj klasična fika je kava in nekaj sladkega. Ta je na sporedu vsak dan po kosilu.
Pri nas v službi imamo kosilo ob 12. uri, ob 14.30 pa se gre na veliko in široko po pisarni, pokliče sodelavce, tako da se vsi zberemo v jedilnici. Nekdo skuha kavo, drugi je nekaj kupil ali pa kaj spekel. To je res velika stvar, Švedi pričakujejo, da si boš vzel čas za fiko. Tudi če si sredi dela, ti rečejo "Kar pridi, prekini klic, boš že poklical nazaj, zapri knjigo. Pa nikar na hitro, moraš poskrbeti zase, si vzeti čas, usedi se, popij kavo v miru ...".
Za fiko si je treba vzeti čas, tudi če si sredi dela.
Tega iz Slovenije res nisem bil vajen, zdaj pa sem to že sprejel in tudi sam kdaj kaj spečem.
Kako pa je s sladkarijami in sobotami, ki naj bi bile na Švedskem dan za sladko?
O, da, sobotne sladkarije so še vedno pomembna stvar. Njim se zdi zmernost lepa čednost, ampak to si razlagajo tako, da si lahko določen dan v tednu pač privoščiš več nekaterih stvari. Sladkarije se tako v največji meri jedo v petek in soboto, podobno je s čipsom in alkoholom.
Ko sem bil med prazniki v Sloveniji in smo bili s prijatelji med tednom na pijači, smo videli čisto običajen pojav: tri gospode, ki so ob 12. uri pili pivo. V šali sem rekel, da če bi bili zdaj pri meni v službi na Švedskem, bi že moral razmišljati o tem, da bi eni od svojih skupin v socialni službi rekel, naj gospode kontaktirajo in jim ponudijo pomoč, ki jo ponujamo osebam s škodljivim odnosom do alkohola, saj je bil četrtek opoldne (smeh, op. a.).
Velika razlika je namreč pri uživanju alkohola, Slovenci pijemo na drugačen način kot Švedi. Skupinsko gledano. Mi znamo spiti enega kratkega sredi belega dne in se tam tudi ustaviti, tu pa tega ne opažam. Načeloma tu pijejo v petek in soboto zvečer, veliko pa se jih ustavi šele, ko je večera konec in nihče več ni trezen.
Pa tudi pri kupovanju alkohola je razlika, v navadnih trgovinah, supermarketih načeloma prodajajo pivo z znižano odstotno stopnjo alkohola?
Gre za to, da ima na Švedskem država monopol nad prodajo alkohola. V veliki večini primerov ima na primer pivo, ki ga najdemo v navadnih trgovinah, oni mu pravijo ljudsko pivo, največ 3,5 odstotka alkohola.
Potem pa so tu posebne trgovine Systembolaget, kjer dobiš različne alkoholne pijače, tudi njihovo močno pivo in preostali alkohol, lahko pa se dogovoriš še za uvoz kakšne pijače.
Na ta monopol, ki ga ima država, so zelo ponosni, z njim imajo boljši nadzor, statistiko nad prodajo alkohola.
Ko sva ravno pri pivu, koliko je pri vas v lokalu treba odšteti za "normalno pivo"?
Tu pri meni na Švedskem za eno točeno pivo plačam toliko, kot bi v Radovljici za štiri točena piva. Ne, ni poceni.
Seveda pa cene v trgovinah Systembolaget niso tako visoke. Tam dobiš pol litra "normalnega piva" za evro in pol, kar je relativno nizka cena za Švedsko, saj bi za takšno pivo v lokalu plačal verjetno okrog devet evrov. Še dražji so koktajli, ti včasih stanejo dvajset evrov.
"Slovenci pijemo na drugačen način kot Švedi. Skupinsko gledano. Načeloma tu pijejo v petek in soboto zvečer, veliko pa se jih ustavi šele, ko je večera konec."
Kakšne so cene običajnih kosil v restavraciji?
Jaz odštejem manj za kosilo kot za koktajl. Zdi se mi, da smo pri kosilih, kar zadeva cene, s Slovenijo približno na enakem. V času malic se da kosilo dobiti za od 11 do 13 evrov, kar so sprejemljive cene.
Kaj pa se vam zdi najdražje v trgovinah?
Zelo drago je meso, pa tudi kruh je izjemno drag. Kilogram tistega, ki ga kupujem jaz, stane med osmimi in devetimi evri, kar je res veliko. Zelo dragi so tudi siri, maslo, čokolada.
Med nabiranjem lisičk in lijastih trobent.
Pogrešate kakšno hrano iz Slovenije?
To pa je stvar, ki si je nikoli ne bi predstavljal, ampak tu pogrešam res veliko hrane. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom imel krizo, ker ne bom našel vložene repe (smeh, op. a.). Zgodilo se je že, da sem si želel skuhati joto, pa nisem našel vložene repe.
Zelo pogrešam tudi zmrznjene cmoke, tako da si jih moram tukaj pripraviti sam. Tu seveda ni sliv bosank, ampak moram najti najboljši švedski približek.
Ni skute, tako da je treba poiskati švedski približek. Ne vem, kaj je tako posebnega na skuti, da skoraj nihče, z izjemo nas, tega zares nima. Meni pa so taka živila res neprecenljiva in jih pogrešam. Slišim celo, da ljudje tovorijo skuto sem v vrečkah in doplačujejo za pretežke kovčke. V to skrajnost nisem šel, ampak skuto res pogrešam.
Povejte malo več o tem, kaj vas je sploh odpeljalo na Švedsko.
V Ljubljani na filozofski fakulteti sem diplomiral iz študija psihologije, nato pa sem se z namenom magisterija po prvem valu pandemije, avgusta 2020, preselil na Švedsko. Čeprav nisem imel nobenega načrta, je šlo moje življenje v to smer, da sem še vedno tukaj in končujem magisterij.
Kje so največje razlike v študijskem sistemu, če ga primerjate s Slovenijo? Vas je kaj presenetilo?
Ena od stvari, ki me je presenetila, je ta, da se na Švedskem na študij gleda precej podobno kot na zaposlitev. Tu lahko pri študiju pričakuješ približno osem ur dela na dan, približno 40 ur na teden, in sicer nekje med osmo zjutraj in 16. uro popoldne. V tem času boš imel tako predavanja kot tudi čas za samostojno delo. Od tebe se pričakuje, da boš takrat delal.
Seveda je predvsem na magistrskem študiju zelo veliko odvisno od tebe, kaj počneš oziroma česa ne. To je bil prvi kontrast, ki sem ga opazil, saj smo imeli na filozofski fakulteti včasih vaje zjutraj, drugič zvečer, včasih si imel deljen urnik, tako da je bilo precej razkropljeno.
Še eno razliko pa sem opazil ob prvem izpitu na magistrskem študiju, ki sem ga ocenil povsem narobe. Navodila so predvidevala, da imamo lahko na izpitu s seboj vso študijsko literaturo. Jaz sem si to razlagal, da se ni treba učiti vsega na pamet oziroma imeti veliko podatkov v sami glavi, ker bom pač lahko odprl knjigo. Pred izpitom sem si sicer vse prebral, a drugo vprašanje je, koliko sem snov res razumel.
Med švedskim in slovenskim učnim sistemom je okusil več kontrastov.
Vprašanja namreč niso bila v stilu "razloži to in to teorijo", da bi lahko odgovore zgolj na hitro prepisal iz knjige, pač pa si moral naučeno znati uporabljati praktično. Ugotovil sem, da mi tista študijska literatura ne bo pomagala na izpitu, saj če nisi razumel snovi, nisi imel časa rešiti izpita. Na koncu sem izpit sicer zvozil, a pomembneje je bilo, da sem takrat razumel, kako bodo ocenjevali moje znanje.
Ko sem šel na naslednje izpite, sem si res prebral snov, poskusil razumeti in razmišljati, kje mi bo to pri poklicu prišlo prav. Ne želim pa reči, da se je bilo treba v Ljubljani zgolj na pamet učiti, zagotovo ne, tudi tam je bilo treba praktično razmišljati.
Kako ste si sprva financirali življenje na Švedskem?
Torsdagsgruppen (četrtkova tekaška skupina) poleti.
V Sloveniji sem pred pandemijo opravljal več študentskih del hkrati, potem pa je prišla pandemija in nisem imel več dela, tako da ob odhodu na Švedsko denarja, da bi sam sebi financiral življenje tam, nisem imel.
Na začetku sta mi pomagala starša, že v prvem letniku študija na Švedskem pa sem začel delati za občino Malmö, kjer sem delal z otroki z avtizmom ali pa kakšno motnjo v intelektualnem razvoju, jih spremljal na različne stvari, jim pomagal ... Hkrati sem opravljal tudi zadolžitve, ki jih v Sloveniji opravlja nižja medicinska sestra, kar pomeni, da sem med drugim obiskoval starejše občane, jim pomagal pri osebni higieni. To je bila moja prva služba, s katero sem si lahko privoščil življenje in študij tu. Glede na to, da takrat še nisem znal švedščine, sem službo dobil izključno zato, ker je primanjkovalo kadra.
Bilo je zahtevno, veliko sem delal, da bi sploh lahko bil tu. Ko sem opravil vse izpite in sem moral narediti le še magistrsko nalogo, sem približno pol projekta takrat naredil, potem pa sem našel svojo mejo. Na neki točki je bilo zame vse preveč naporno, nisem več mogel delati in študirati hkrati, tako da sem leta 2022 moral narediti pavzo, zadnje poletje pa sem spet začel delati magistrsko nalogo.
Kakšno službo opravljate v Vindelnu?
Že prej sem delal z ljudmi s posebnimi potrebami, ob selitvi z juga Švedske v mesto Umeå sem delal na zaprtem oddelku za otroško psihiatrijo, danes pa sem v svoji občini vodja petih oddelkov v socialni službi.
Ena od stvari, ki po mojem mnenju najbolj zaznamuje Švedsko in ki jih jaz najbolj cenim na Švedskem, je ta, da je samostojnost tu zelo velika vrednota. Ideja je, da lahko vsak državljan živi samostojno življenje. Na samostojnost gledajo kot na nekaj, kar da življenju vrednost. Če si samostojen in stvari lahko narediš na lastno roko, potem imaš življenje, ki ga je vredno živeti oziroma je tvoje življenje smiselno. Pri vsem tem ti bo pomagala družba. Lahko si povsem sam, nimaš nikogar v družini ali prijateljev, ampak veš, da se boš lahko znašel, ker obstaja družba, da ti pomaga. To je nekako njihova osnovna premisa.
Na Švedsko ga je odpeljal študij: magisterij iz psihologije.
Za marsikaj, kar v Sloveniji rešijo starši, stari starši ali pa prijatelji, na Švedskem v občini, regiji ali pa na državni ravni obstaja služba, ki bo človeku pomagala. Njihova osnovna ideja je, da v življenju ne potrebuješ nikogar, ker imaš sam sebe in imaš državo oziroma družbo, kot oni temu rečejo. Meni se zdi to zelo lepo, saj menim, da na ta način oseba lahko ohrani dostojanstvo, njen stik z družino in prijatelji pa zaznamujejo pozitivne izmene, ne pa obremenjevanje.
Sam se delno ukvarjam z ljudmi s posebnimi potrebami; težavami v duševnem in telesnem razvoju ali pa dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Nadzorujem več centrov, ki ljudem s posebnimi potrebami ponujajo zaposlitev pod posebnimi pogoji. Se pravi, če ima nekdo avtizem, motnje v intelektualnem razvoju ali pa kombinacijo tega, ali pa je gibalno zelo oviran in ni zmožen opravljati dela na klasičnem trgu dela, potem lahko pride v enega izmed naših centrov in tu opravlja določeno delo. Naloga uslužbencev pri nas je, da za te osebe ustvarijo stimulativno okolje in pripravijo naloge zanje.
Sem tudi vodja tako imenovane odprte socialne službe, kjer delamo z družinami, svetujemo staršem, ki se ločujejo, po navodilu sodišča podajamo mnenje o vprašanjih glede skrbništva, sodelujemo s šolami in pomagamo posameznim otrokom, pa tudi odraslim z zmernimi težavami v vsakdanu. Ker smo ena manjših občin, opravljamo veliko nalog, med drugim sprejemamo tudi begunce in se ukvarjamo z vprašanji trga dela.
Sonce pozimi zaide tudi že malo po 13.30.
Opisujete zahtevne tematike, pa znate odklopiti delo?
Kakšen dan je lažje, pridejo pa tudi zahtevnejši dnevi, saj živim v kraju z le 2.500 ljudmi. Se mi je že zgodilo, da sem pomagal neki osebi, ki je bila v težkem položaju, potem pa sem jo čez dve uri srečal v trgovini. Včasih je lažje odklopiti, včasih težje.
Že toliko časa delam s temi vprašanji, da sem se nekako naučil spopadati s stvarmi, ne morem pa reči, da se me določene ne dotaknejo, saj slišim in vidim veliko.
Kako je pri vas s stanovanjsko problematiko, ki v Sloveniji predstavlja velik izziv?
V nordijskih državah otroci precej hitreje zapustijo družinsko okolje, kot smo tega vajeni v Sloveniji. Tu se jih veliko odseli že pri 18., 19. letih, pa ne zaradi študija, pač pa ker je tu samostojnost res velika vrednota.
Včasih je tako, da se preselijo v svoje stanovanje v istem mestu in dnevno ostajajo v stiku s starši, hodijo k staršem na kosilo in podobno, ampak živijo na svojem in imajo svoje stanovanje. Večgeneracijskih hiš, kot so pri nas, ko so v enem nadstropju starši, v drugem ti, v tretjem pa sestra z možem in otrokom, tukaj ne vidim oziroma so zelo redke.
Je pa treba vedeti, da je to področje tu urejeno na drugačen način. Tukaj ima vsaka občina svoje podjetje, ki je pristojno za področje stanovanjske politike. Vsaka občina ima v lasti kup nepremičnin, ki jih oddaja ljudem. Dostopnost teh stanovanj je zelo različna od občine do občine.
"Če pet ljudi zaprosi za isto stanovanje, ga ponavadi najprej ponudijo tistemu, ki je bil najdlje v vrsti. Če živiš v občini, kjer je ogromno povpraševanja, je tudi v tej občini stanovanjska kriza velika."
Pri stanovanjih je tako, Švedi namreč zelo cenijo pravičnost, da se moraš postaviti v vrsto. Če pet ljudi zaprosi za isto stanovanje, ga ponavadi najprej ponudijo tistemu, ki je bil najdlje v vrsti. Če živiš v občini, kjer je ogromno povpraševanja, je tudi v tej občini stanovanjska kriza velika.
Bral sem, da se v občini Umeå, kjer sem prej živel, na občinsko stanovanje čaka 18 let. Medtem ko je v Vindelnu povsem drugače. Živim v občinskem stanovanju, ki sem ga dobil takoj, ko sem si zaželel, niti malo mi ni bilo treba čakati.
Ob občinskih podjetjih so tu še zasebni najemodajalci, stanovanje lahko najameš od nekoga, ki je kupil nepremičnino in ti jo potem odda v najem v drugi roki, kot temu tu pravijo.
Kakšne so cene najema ali pa nepremičnin? Pri tem ne mislim vaših številk, pač pa predvsem vidik dostopnosti.
Naj povem, da je na Švedskem odprtost zelo velika vrednota. Informacije javnega značaja so tu drugačne kot v Sloveniji. Na spletu se tako lahko dobi naslov določene osebe, izveš lahko, kje živi, v katerem nadstropju, katera vrata, ali živi sama, s kom drugim, je poročena, ima avto ali ne, tudi registrsko tablico lahko izveste.
To so podatki javnega značaja in sploh še nisva končala, ker lahko tu kupiš tudi poročilo o tem, koliko davka je nekdo na primer plačal, lahko pa nekdo tudi pokliče mojo občino, mojega delodajalca, vpraša, koliko zaslužim, in dobi podatek.
S švedščino sta dobra prijatelja, manj blizu pa mu je švedsko pojmovanje informacij javnega značaja.
Vse to?
Da. Tudi meni je bilo to izjemno zanimivo in sem potreboval veliko časa, da bi razumel. Iskreno, z vsem tem se še vedno nekoliko "borim".
Tudi telefonska številka je na primer javno dostopna. Včasih mi je zaradi tega še vedno zelo neprijetno, sploh ker delam kot vodja v socialni službi, kar pomeni, da imamo včasih jezne stranke ali pa stranke, ki težko ocenijo, kaj je značilno za profesionalni odnos.
Še en osebni primer: ker sem javni uslužbenec, je vsako elektronsko sporočilo, poslano s službenega naslova, informacija, za katero lahko zaprosi kdorkoli in jo načeloma tudi dobi.
Ampak na Švedskem govorijo, da je odprtost tako zelo pomembna zaradi preprečevanja korupcije. To je najpogostejši odgovor, ko se o tej temi pogovarjam s kakšnim kolegom. Tukaj je to pač standard in del vsakdana, tako da se nihče sploh ne odzove na to.
Če si izpostavljen nasilju ali pa bi zaradi kakšnega drugega razloga potreboval zaščito, potem ti bo seveda država to omogočila, zaprosil boš za skrito identiteto in bo to rešeno. A za navadnega državljana je tako, da če imaš hišo ali stanovanje, lahko drugi človek pride do informacije, koliko je stanovanje vredno, koliko si plačal zanj, od koga si ga kupil.
Kot Slovencu in osebi, ki ji je mar do svoje integritete in zasebnosti, mi je to zelo nenavadno in tega še nisem sprejel.
Da se vrnem k cenam nepremičnin in najemninam ... Res je zelo odvisno od tega, kje živiš. Sam živim v majhnem stanovanju v malem mestu, ki je meni super in si težko predstavljam, da bi se preselil kam drugam, ampak v tem mestu ni velikega povpraševanja po nepremičninah, tako da je tudi cena sorazmerno nizka in lahko vsak mesec kaj privarčujem.
V Vindelnu, kjer je zame zelo visok življenjski standard, na primer dvosobno stanovanje stane med 20 in 30 tisoč evrov. Zelo lepa, krasna hiša, velika 150 kvadratnih metrov, bi tu stala 120, 130 tisoč evrov, enako kot dvosobno stanovanje v mestu Umeå.
Kako na ti ste si s švedščino?
Zelo dobra prijatelja sva, saj na Švedskem načeloma ne dobiš zaposlitve, če ne obvladaš jezika. Ko sem začel delati v Malmöju leta 2021, seveda še nisem znal tekoče švedsko, kar pomeni, da sem na začetku opravljal naloge, ki ne zahtevajo toliko znanja jezika.
Jezika sem se naučil prek službe in že dlje časa govorim tekoče. Na delovnem mestu, na katerem sem trenutno, se od mene pričakuje izražanje na najvišji stopnji, tako da lahko napišem tudi kakšen dokument za sodišče ali pa pogodbo v švedščini.
A načeloma znajo dobro angleško.
Zagotovo. A če si želiš živeti na Švedskem in se integrirati v družbo, sploh v javnem sektorju, se boš moral naučiti jezika. Pa tudi lažje se boš s kom spoprijateljil, če govoriš švedsko, saj se mi zdi, da Švedi ne bodo šli ven in se pogovarjali angleško, pač pa bodo govorili švedsko.
Najbolj pogreša družino in prijatelje. Na fotografiji Jakobova najboljša prijateljica med raziskovanjem Švedske.
Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije?
Starša in druge družinske člane, brate, prijatelje. Njih res pogrešam, saj sem nanje navezan. Pa seveda gore in hrano, ki sem jo prej omenil.
Kje je vaš dom?
Moj dom bo vedno Gorenjska, tam sem rojen. Nekega dne se bom vrnil, čeprav še ne vem, kdaj. To zagotovo ne bo v zelo kratki prihodnosti. Ima pa Vindeln zelo posebno mesto v mojem srcu in se tudi tu počutim kot doma. Bom rekel, da je moj dom tam, kjer me pogrešajo. In v resnici me pogrešajo tako v Sloveniji kot v Vindelnu.
Tu se počutim zelo domače, tako med ljudmi kot v švedskem sistemu, ki mi je na marsikateri način bližje kot slovenski. Ali pa urejenost države. Prijateljem in družinskim članom večkrat govorim, kako bi lahko bile stvari v Sloveniji drugačne, če bi v določenih delih kopirali Švede, ampak ...
In kaj bi prenesli iz švedskega sistema v Slovenijo?
Ena od meni zelo pomembnih stvari je enakopravnost med spoloma. Menim, da se imamo v Sloveniji na tem področju še marsikaj naučiti. Kot vodja določenih oddelkov imam na Švedskem naloge ali pa odgovornosti, ki zadevajo enakopravnost med spoloma, za katere recimo kakšen kolega v Sloveniji še nikoli ni slišal oziroma si jih ne zna predstavljati.
Ena izmed takih nalog je recimo, da moram skrbeti, da ni razlik v plači na podlagi spola v mojih skupinah. Pri enakopravnosti med spoloma so svetlobna leta pred nami in so kritični tudi do stvari, za katere bi bili v Sloveniji recimo hvaležni, če tako rečem.
"Pri enakopravnosti med spoloma so svetlobna leta pred nami in so kritični tudi do stvari, za katere bi bili v Sloveniji recimo hvaležni."
Tukajšnji sistem ti da vedeti, da sta ženska in moški enaka in enako pomembna, da so družbena pričakovanja od enih in drugih praktično identična. To je vidno tudi na primer, če imata ženska in moški otroka. Če otrok zboli, ti državna služba krije stroške tistega dne, ko si odsoten z dela in doma z bolnim otrokom. Na Švedskem se pričakuje, da bo približno polovico časa z otrokom doma mati, polovico pa oče.
Podobno je z dopustom ob rojstvu otroka. Moški tukaj pogosto vzamejo veliko očetovskega dopusta, nekateri so doma več mesecev, tudi po eno leto. Zanimivo mi je tudi na primer to, koliko očetov vidiš, ko gredo sami na sprehod z vozičkom. Pri nas bi rekli, da so mamice skupaj vozičkale, tukaj pa bi lahko mirno rekel, da skupaj vozičkajo očetje.
Preberite še:
