Prek meja
Sreda, 4. 3. 2026, 10.39
3 tedne, 1 dan
Prek meja (74.) – Roberto Monas
Legendarni Robi iz Krtine d'Ampezzo: Italijan z eno najbolj priljubljenih gostiln v Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
Roberto Monas se je pred dvema desetletjema iz Torina v Slovenijo preselil brez jasne ideje, kaj bo počel, zdaj pa vodi eno največjih gostinskih uspešnic pri nas, kronično razprodano oštarijo Krtina d'Ampezzo.
Skoraj 20 let je, odkar se je Roberto Monas iz Torina priselil v Slovenijo. "Nobenega načrta nisem imel," nam je o svojem prihodu odkrito povedal vedno nasmejani Italijan, ki je v nekaj letih ustvaril eno največjih gostinskih uspešnic v Sloveniji, gostilno Krtina d'Ampezzo ob cesti med Ljubljano in Litijo.
Istra–Torino–Istra
Celotna zgodba pa je, kot je to običajno, bolj ovinkasta. Morda se je njegova pot sem začela že s staršema, mamo z Reke in očetom iz Pazina, ki sta se po drugi svetovni vojni kot ezula izselila v Torino, kjer se je nato pred dobrimi šestimi desetletji rodil Roberto.
Morda je bil zanj najbolj usoden kamp v Balah, kjer je neko poletje kot najstnik spoznal Slovenko, zaradi katere se je nato leta pozneje priselil v Slovenijo. Morda pa je prevladalo to, da se je že pri 17 letih v Torinu zaposlil v baru, kjer so kuhali preproste malice.
"Takrat me je že prijela ta strast do kuhinje in tudi doma sem prijel za kuhalnico. Z mamo sem se dogovoril, da je v hladilniku ena polica moja, in potem sem kuhal za celotno družino – vsi so bili veseli, če sem nedeljsko kosilo pripravil jaz," je o svojih kulinaričnih osnovah povedal Roberto, ki je iz mamine kuhinje prinesel bistvene temelje: "Poudarjala je dobre sestavine, doma smo recimo vedno uporabljali le ekstra deviško oljčno olje."
Pogosto se zgodi, da se v jedilnici Krtine d'Ampezzo naenkrat družijo politiki, estradniki in "navadni smrtniki", toda pri Robertu so vsi enaki.
Prvi korak v Sloveniji: catering
Iz kuhinje ga je pot vodila k zaposlitvi v Fiatu, kjer je takrat delal velik del Torina, nato pa ga je pred kakšnimi 20 leti ljubezen pripeljala v Slovenijo. "Majhno stanovanje v Torinu, ki sem ga imel, sem prodal in od tega živel kakšno leto ter razmišljal, kako naprej. Potem pa mi je sorodnik, ki se je tukaj ukvarjal s snemanjem oglasov, predlagal, da bi naredil podjetje za catering in skrbel za prehrano na snemanjih."
In res – kupil je kombi in vso potrebno opremo, v kar je investiral vse prihranke. Tveganje se je obrestovalo. "Ugotovil sem, da mi gre to dobro od rok, ljudje so me hvalili, da znam kuhati, in me spraševali, zakaj ne odprem gostilne," se je teh časov spomnil Roberto.
Kako je nastalo ime Krtina d'Ampezzo?
Nato pa je naletel na lokal v Moravčah, kjer je odprl gostilno z najduhovitejšim imenom v Sloveniji. "S prijatelji, ki so mi pomagali, smo se pogovarjali, kako bi poimenovali gostilno, padali so predlogi kot Portofino, Piemont, Torino, Milano, Toskana ... potem pa je neki prijatelj omenil Cortino d'Ampezzo. Nenadoma se mi je posvetilo, da smo pri kraju Krtina, in tako se je iz šale rodila Krtina d'Ampezzo. Vedel sem, da je to pravo ime, ker je vsakogar nasmejalo."
Ni se motil, ime Krtina d'Ampezzo pozna vsa Slovenija, čeprav je gostilno po pandemiji iz moravške doline preselil k Dolu pri Ljubljani. Zdaj je ta gostilna resnična uspešnica, v času našega pogovora so ljudje klicali za rezervacijo dva meseca vnaprej. Kuhajo iskreno in preprosto hrano po receptih iz različnih regij Italije, tam boste jedli vitello tonnato, špagete z vongolami, parmigiano in florentinca, pa tudi manj znane specialitete, kot je piemontska bagna cauda, topla omaka iz inčunov in česna, v katero se pri mizi pomaka zelenjavo in kruh.
Bagna cauda v Krtini d'Ampezzo
V čem Roberto vidi skrivnost svojega uspeha? "Gostilna je kombinacija več dejavnikov – eden je hrana, drug je ambient in tretji osebje. Tukaj imamo vse skupaj, predvsem pa imamo dušo in delamo s srcem. Izbiramo najboljše sestavine, nabavljamo jih sami, kot bi to počeli doma, če bi na obisk prišli gosti," je pojasnil.
Spletne strani nimajo, na cesti na gostilno opozarja le majhna tabla, pa vendar so nabito polni: "Na začetku ni bilo lahko, vse sem delal sam, nato pa se je o gostilni začelo vse več govoriti, dober glas je šel od ust do ust in uspeh smo gradili korak za korakom."
Če za svojo ekipo dobro skrbiš, bodo ostali s tabo
Ob tem poudarja, da brez dobre ekipe ne bi šlo: "Bistveno je, da uživamo v tem, kar delamo. Jaz zase ne potrebujem veliko denarja, razkošnega življenja in avtomobilov. Raje delim s sodelavci, ker delamo dobro, in zato imam že kakšnih pet ali šest let isto ekipo. Za delavce – jaz jim rečem sodelavci, ker se ne počutim kot šef – moraš poskrbeti. Imajo dober urnik, lepe plače, ki jih vsako leto dvignem, če je le mogoče."
Sam je že pred dvema letoma izpregel iz kuhinje, ki jo zdaj vodi še ne 20-letni Matic: "Takoj sem videl, da ima talent, pa tudi, da ima vedno čisto kuhinjo. Tukaj je rasel z nami ter usvojil naše temelje – brez zapletanja in penic, samo dobre sestavine. Hrana mora ostati preprosta, da začutiš njen osnovni okus. To je naš moto – preprosto in dobro."
Italijan, ki mu je všeč bučno olje
Hrana v Krtini d'Ampezzo je, jasno, italijanska. A Roberto zelo rad jé tudi slovensko. "Slovenska hrana je odlična. Obožujem radič s krompirjem in ocvirki in malo bučnega olja." Bučnega olja?! "Ja, na začetku sem čudno gledal, kaj je to, motorno olje? Sčasoma pa mi je postalo zelo všeč. Tudi na vaniljevem sladoledu se odlično obnese!"
Roberto je z umikom iz kuhinje postal polnokrvni oštir. Nemara je skrivnost priljubljenosti Krtine d'Ampezzo tudi to, da ljudi vedno pričaka znan obraz? Zagotovo, čeprav je, kot pravi, to lahko tudi naporno: "Z vsakim omizjem moram spiti kozarec."
Roberto pod zdaj že legendarno tablo Krtine d'Ampezzo, ki jo je ob selitvi gostilne iz moravške doline prinesel s seboj v Senožete.
Gostilna, v kateri so vsi gosti enaki
Pogosto se zgodi, da se v jedilnici Krtine d'Ampezzo naenkrat družijo politiki, estradniki in "navadni smrtniki", toda v gostilni so vsi enaki. "K nam ljudje ne prihajajo, da bi nekaj na hitro pojedli, ampak si vzamejo čas. Nekateri ostanejo ves dan – ali pa vso noč," se je zasmejal Roberto in poudaril: "Tukaj nam je vseeno, kako je gost oblečen, kar zadeva mene, je lahko tudi v japonkah. Jaz sem prijatelj z vsemi, zame so vsi enaki, ni pomembno, kdo so in koliko denarja imajo."
Roberto pravi, da se po dveh desetletjih življenja v Sloveniji že ima za Slovenca, le državljanstva še nima. "Letos bom preveril, kako je s tem, ker bom šel v pokoj," je presenetil, čeprav je jasno, da iz gostilne ne bo šel nikoli. Razmišljal je tudi o lokalu v Ljubljani, a nato ugotovil, da bi bile s tem same težave.
Namesto da bi šel v Ljubljano, iz Ljubljane prihajajo k njemu
"Težko dobiš primeren prostor, najemnine so astronomske, in ko sem začenjal, si tega preprosto nisem mogel privoščiti. Zdaj bi si mogoče že lahko, ampak mi ni treba – zdaj smo si naredili ime in ljudje iz Ljubljane prihajajo sem. Tukaj imamo naravo, sonce in moje mucke, v Ljubljani tega ne bi bilo."
Če že, bi v Ljubljani imel drugačen lokal, takšen, kjer bi se ljudje zvečer družili ob glasbi v živo, je pojasnil in povzel misli marsikaterega prebivalca glavnega mesta: "To v Ljubljani manjka, zdaj ob 22. uri nimaš več kam, mesto spi. A ne vem, ali si hočem nakopati še to, saj zdaj živim lepo, prav nič mi ne manjka."
Preberite še:
