Prek meja
Sreda, 25. 3. 2026, 4.00
7 ur
Prek meja (77.) – Clayton Kirichenko
Kanadčan Clayton Kirichenko na delu v Ljubljani: Tu je precej bolj mirno kot doma, kjer se vsem mudi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,38
Gost tokratne rubrike je Kanadčan Clayton Kirichenko.
Kanadčan Clayton Kirichenko je pred štirimi leti domovino zamenjal za Evropo, lansko poletje pa s trebuhom za kruhom prišel v Ljubljano. Na sončni strani Alp ga navdaja občutek, da življenje teče bolj umirjeno in počasneje kot v kanadskem velemestu, navdušuje ga, da večina dobro govori angleško, nič pa nima niti proti slovenskim sladicam, med katerimi je na vrhu liste priljubljenih blejska kremna rezina. Kako se je hokejski branilec Olimpije znašel v Sloveniji, kjer med drugim občuduje kolesarsko prevlado Tadeja Pogačarja, izveste v tokratni rubriki Prek meja.
Športne poti so nepredvidljive, klubski ustroji športnike pogosto odpeljejo v tujino in nič drugače ni bilo v primeru gosta Prek meja Claytona Kirichenka. Ne le da je zaradi službovanja zamenjal državo, zamenjal je tudi celino.
Na obrobju Edmontona rojeni in vzgojeni mladenič se je, tudi zaradi očeta, kaj hitro zapisal športu številka ena v Kanadi, hokeju. Ta ga je lansko poletje pripeljal v Ljubljano. Oblekel je dres hokejske Olimpije in se brez večjih težav prilagodil novemu okolju.
Na obrobju Edmontona rojeni in vzgojeni hokejski branilec se je v Ljubljano preselil lansko poletje.
V "udobni Ljubljani" si hitro z enega na drugem koncu
Čeprav je Evropo prvič bolje spoznal leta 2022, ko se je preselil v Avstrijo na Predarlsko, kjer je igral za Pioneers Vorarlberg, s katerim je na gostovanjih obiskal tudi Ljubljano, pozneje pa igral še v Nemčiji in na Slovaškem, priznava, da pred selitvijo o Sloveniji ni vedel veliko.
"Iskreno, o vaši državi nisem imel veliko podatkov. S hokejskega zornega kota sem poznal Olimpijo, ki je bila vedno ekipa, proti kateri je bilo težko igrati. Tu smo nekajkrat igrali, a časa za ogledovanje ni bilo. Vse skupaj je bilo na hitro, pripeljali smo se na tekmo, odigrali in odšli. Danes, ko sem tu že več mesecev, pa lahko govorim le v superlativih. Od tega, da so bili fantje zelo prijazni do mene, da so me v klubu lepo sprejeli, do tega, da mi je mesto izjemno všeč," pripoveduje branilec, navdušen nad Ljubljano.
"Rekel bi, da je skoraj popolno mesto. Je vaše večje mesto, a še vedno dovolj majhno in udobno, da lahko hitro prideš z enega dela na drugega. Središče ob reki je izjemno, ponuja velik nabor stvari, s katerimi se lahko zaposliš, ali pa lokalov, kjer lahko v miru kaj popiješ ali poješ. Na neki način se tu počutim kot doma, zelo dobrodošlo."
"Vaše večje mesto, a še vedno dovolj majhno in udobno, da lahko hitro prideš z enega dela na drugega."
V Edmontonu precej več gneče, norenja, hitenja
Prav počasnejši tempo življenja, kot ga je bil vajen v domovini, izpostavlja kot prednost trenutnega hokejskega doma. "Odrasel sem v bližini Edmontona, tam imamo res lepo rečno dolino, kjer rad preživljam čas, ko sem doma. A Edmonton je tako veliko mesto, s toliko "džumbusa," da ti vzame ogromno časa, da prideš z enega konca na drugega. Prav zato mi je Evropa všeč v primerjavi s Severno Ameriko, saj ni toliko gneče, norenja, hitenja. Tu je precej bolj mirno kot doma, kjer se vsem nekam mudi. Tukaj nimam takega občutka, da bi vsi nekam hiteli. Ob tem pa je Slovenija tako majhna, a ponuja toliko lepot, na eni strani ima morje, na drugi tudi gore."
"Zelo pomembno je, da sva lahko zunaj, v naravi"
V Ljubljani mu družbo dela žena.
V Ljubljano je z njim prišla tudi žena in se prav tako hitro prilagodila novemu mestu. "Nobenih težav nisva imela, že od začetka je klub lepo poskrbel za naju, od letalskih vozovnic do vizumov in namestitve, pa tudi med mojo rehabilitacijo. Ljudje so bili zelo prijazni, soigralci nama vedno pomagajo z nasveti, če jih potrebujeva. Tudi žena dela, in sicer za polni delovni čas, tako da je pogosto pred računalnikom, saj je tudi ona zelo zaposlena na svojem področju," pravi 30-letnik, ki zelo ceni naravo: "Z ženo živiva nekoliko izven mesta, kar nama je res všeč, saj se lahko sprehajaš po poljskih poteh, vidiš kakšno kmetijo ... Zelo pomembno je, da sva lahko zunaj, v naravi."
Klobase, sladice, kremna rezina ...
Kaj bi najprej razkazal prijateljem ali družini, če bi prišli na obisk? "Tast in tašča sta prišla. Obvezen je sprehod po središču Ljubljane ob reki, pa tudi Bled je vreden ogleda. In še moja najljubša sladica prihaja od tam," je v smehu razkril sladko pregreho.
Kremni rezini ne bo rekel ne.
In ko smo ravno pri hrani. Katero slovensko jed najraje vidi na svojem krožniku? "Poskusili smo več različnih vrst sladic, pa tudi druge slovenske hrane, ki je naravnost odlična. Lahko rečem, da imate odlične klobase, predvsem pa ogromno vrst, pojedel sem jih kar nekaj. Blejska kremšnita mi je teknila, pa tudi druga peciva so bila okusna. V klubu so nam organizirali tudi kuharski tečaj, na katerem smo med drugim pekli tudi majhne potice, ki so bile prav tako odlične," našteva kulinarične dobrote in prižge zeleno luč tudi slovenskemu pivu: "Zelo mi je všeč, zagotovo precej boljše kot doma naš Bud Light," (smeh, op. a.).
S slovenščino si nista na ti, ga pa veseli, da tu skoraj vsi govorijo angleško.
"Večina govori angleško, kramljanja manj kot v Kanadi"
Kaj pa slovenščina, mu je tudi ta prirasla k srcu? "Joj, raje me ne sprašujte o njej. Se opravičujem, a res mi ne gre dobro. Naučil sem se nekatere besede, osnovne fraze, upam pa, da bom imel še čas, da to znanje nadgradim."
V nekaj mesecih je bolje spoznal Slovence, kulturo, značaj. "Izpostavil bi, da vsi govorite angleško, kar nama je z ženo še olajšalo življenje tu. Občudujem odnos soigralcev, dobil sem občutek, da ste pripravljeni trdo delati. Lepo se mi zdi, da ko vstopiš v neki prostor, ti ljudje dajo roko, te pozdravijo. Saj te tudi doma, ampak tu se mi zdi, da je bolj namensko, resnično. Bi pa rekel, da je tu malo manj kramljanja, "small talka", medtem ko za Kanadčane velja, da vseskozi govorijo."
Pogačar, Kopitar, Dončić ...
Sam se je v športu predal hokeju, ki je Sloveniji kljub majhnosti in nezavidljivim pogojem prinesel kar nekaj veselja, Anže Kopitar pa je skozi zadnji dve desetletji v ligi NHL ustvaril izjemno kariero. Pozna še kakšne druge slovenske športnike?
Občuduje prevlado Tadeja Pogačarja v kolesarskem svetu.
"Tadej (Pogačar, op. a. ) in Luka (Dončić, op. a.). Vem, da so pri vas pomembni tudi košarka, nogomet, rokomet. Slišal sem, da ste dosegli ogromno uspehov. Če se tu navežem na Pogačarja, saj malo spremljam kolesarstvo. Vav, kakšen kolesar ... Z ženo sva neko poletje začela spremljati Tour (Dirko po Franciji, op. a.) in od takrat gledava. Nemogoče bi ga bilo spregledati. Neverjetno, kako dominanten je v svojem športu. Da iz tako majhne države prihajajo ne le športniki, znani v svetu, pač pa najboljši športniki v določenem športu na svetu, je neverjetno," je Kiri, kot se ga je prijel vzdevek, pohvalil slovenske športnike.
"Pravi profesionalec in vodja ekipe." O Kopitarju: "Neverjeten hokejist. Vedno je bil dosleden, treniral in igral na način, ki pritiče pravim športnikom. Nabira točke ob tem pa je eden najboljših obrambnih napadalcev lige. Ekipo je vodil do dveh naslovov. Ko pomislim nanj, sta prvi misli pravi profesionalec in vodja ekipe. Sijajna kariera."
"Nevsakdanja, a zame čudovita mešanica"
Kirichenkove korenine skrivajo zanimivo dediščino. "Stari starši po očetovi strani so iz Rusije in Nemčije, mama pa je potomka ameriških domorodcev, tako da smo res nevsakdanja, a zame čudovita mešanica. Ne bi mogel biti bolj ponosen na svoje korenine, saj sem zaradi njih postal človek, kakršen sem," je ponosen na svoje poreklo, pa tudi na to, da so v družini poudarjali pomembnost izobrazbe.
Oče ima ruske in nemške korenine, mama pa je potomka ameriških domorodcev. Kot pravi, so v družini vselej poudarjali pomembnost izobrazbe, na kar je ponosen. Šele po diplomi iz kineziologije se je po 25. letu podal med profesionalce.
"Po koncu mladinske hokejske kariere sem bil na taboru Los Angeles Kings. Starša sta od mladih let izpostavljala, kako pomembno je šolanje. Odločil sem se, da če ne dobim resnejše priložnosti, najprej diplomiram, potem pa, če bi obstajala priložnost, razmišljam o ligi NHL ali pa zaigram kje drugje. Pripravljen sem bil sprejeti to tveganje," pripoveduje diplomirani kineziolog Univerze v Alberti, ki pridobljeno akademsko znanje s pridom izkorišča tudi v hokejski karieri.
"Študij mi je dal veliko znanja. Krepitev telesa in skrb zanj je bila vedno moja strast. Naučil sem se veliko, zdaj pa še v praksi gradim na tem znanju. Danes mi to vsakodnevno pomaga, pa naj gre za to, da bolje vem, kaj ustreza mojemu telesu na določen dan, ali kako se bolje pripraviti na hokejske izzive."
"Lagal bi, če bi rekel, da mi ni bilo težko"
"Če bi mlajšim hokejistom lahko dal nasvet, bi jim rekel, naj bodo v prvi vrsti dobri ljudje."
Pomagalo mu je tudi v zadnjih tednih, ko je moral zaradi poškodbe soigralce spremljati le kot gledalec. Izpustil je tudi celotno četrtfinalno serijo, želje pa vključujejo nastop v polfinalu IceHL, ki ga bo Olimpija začela konec tedna.
"Okrevanje je potekalo dobro. Bi pa lagal, če bi rekel, da mi ni bilo težko. Nekako sem si sebično želel, da bi bil na ledu in bi jim lahko pomagal. A tudi zunaj ledu sem poskušal pomagati, kolikor sem pač lahko, jih spodbujal in navijal zanje. S fanti smo res super ekipa, veliko se šalimo. Tudi naš trener (Ben Cooper, op. a.) je odlična oseba, resnično trener igralcev. Ko mora biti, je strog, zahteva sledenje načrtu, a nam na poti do uresničitve načrta dopušča določeno svobodo in kreativnost. Želi, da uživamo, a da smo seveda tudi resno pri stvari. Menim, da drži zelo dobro ravnovesje med vsem tem. Verjamem, da še nismo rekli zadnje. Z Olimpijo želim osvojiti naslov," je odločen naš sogovornik, ki se je v otroštvu preizkusil še v lacrossu, a hitro uvidel, da bo njegov glavni šport hokej.
"Naj ne bodo le športniki, pač pa v prvi vrsti dobri ljudje"
"Hokej je zame vse, je moja strast, me pa je tudi naučil, da želim biti v življenju več kot le hokejist. Sem brat, sin, stric, mož ... Če bi mlajšim hokejistom lahko dal nasvet, bi jim rekel, naj bodo v prvi vrsti dobri ljudje in naj delajo trdo, stvari pa se bodo zagotovo postavile na mesto. Osebno želim biti poznan po tem, da sem dober soigralec in hokejist, ki je pripravljen garati za uspeh," pred drugim delom končnice o hokejskih lekcijah razmišlja Kirichenko, vesel, da liga ICE napreduje.
30-letnik upa, da se bo iz gledalca kmalu spet prelevil v hokejista.
"Razlika je očitna. Tu sem igral pred dvema letoma, in če ligo primerjam z današnjim stanjem, je trenutna raven vseh ekip precej višja, kot je bila. Ekipe imajo v svojih vrstah vse več visoko profiliranih tujcev, s tem je tudi raven hokeja višja. Tak primer je tudi Olimpija. Ko sem se poleti pogovarjal z Ulijem (direktorjem Anžetom Ulčarjem, op. a.), mi je razlagal vizijo kluba te sezone in naslednjih treh, načrta, ki ga ima klub. Lepo je slišati, da klub želi rasti, ko pa si temu priča še v praksi, je še toliko bolje," je sklenil Kirichenko.
