Mesec žensk
Prek meja
Sreda, 18. 3. 2026, 4.00
4 tedne, 1 dan
Prek meja (76.) – Maja Nagelj
Slovenka v Kambodži: Občutek imam, kot da sem se preselila v 80. leta prejšnjega stoletja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,48
Maja Nagelj je Slovenijo zapustila leta 2014 in potovala po svetu, med drugim je živela v Romuniji, na Poljskem in na Dunaju. Pot jo je zanesla tudi v Azijo, ki je postala njen drugi dom.
Slovenka Maja Nagelj od lanske jeseni skupaj s partnerjem Leom živi v Kambodži, državi, ki pri večini turistov ni prva na seznamu, ko se odločajo za obisk Azije. Našo sogovornico, ki je v življenju obiskala že 52 držav, so v Kambodži zadržali ljudje, njihova srčnost in gostoljubje. Takšni so Azijci, sprejmejo te z odprtimi rokami in dajo vse, četudi sami nimajo veliko. "Azija ti da neko širino, postaneš malo bolj ponižen in spustiš se na realna tla. Ljudje tukaj so sproščeni, živijo preprosto življenje. Nekateri delajo do 80. ali 85. leta, vidiš, da so že v letih, a imajo nasmeh na obrazu. Njihov pogled na življenje je pozitiven, mislijo si, kar bo, pa bo," pripoveduje sogovornica.
V tokratni rubriki Prek meja smo odpotovali v devet tisoč kilometrov oddaljeno Kambodžo, Azijsko državo, kjer se je lani oktobra ustalila Slovenka Maja Nagelj.
Maja Nagelj skupaj s partnerjem Leom, ki prihaja iz Avstrijske Štajerske.
Državo s skoraj 18 milijoni prebivalcev je najbolj zaznamoval režim Rdečih Kmerov, ki so vladali med letoma 1975 in 1979 in pod katerim je v genocidu umrlo dva milijona ljudi. Kambodža se je do danes uspela izviti iz temne zgodovine in se postopoma razvija. Kljub temu številni še vedno mislijo, da gre za nerazvito in nevarno državo. A kot pravi Maja Nagelj, to še zdaleč ni res. V pogovoru za Siol.net je spregovorila o življenju v Kambodži in o tem, zakaj ji je država prirasla k srcu, pa tudi o tem, kaj v Aziji najbolj pogreša in kaj ima tetovirano na roki.
Ko odpremo vaš profil na Instagramu, kmalu ugotovimo, da veliko potujete. Kdaj se je rodila strast do potovanj in katere vse države ste že obiskali?
Začelo se je leta 2009, ko sem šla prvič od doma na izmenjavo Erasmus v Talin v Estonijo. Z družino nismo veliko potovali, ker smo imeli doma kmetijo, zato je bila to zame prva preizkušnja "out of comfort zone". Najprej sem želela iti na Češko, a nisem bila sprejeta in edina možnost, ki mi je ostala, je bila Estonija. Na Češkem je bilo veliko Slovencev, medtem ko v Estonijo, po besedah moje takratne svetovalke za mednarodno izmenjavo, že dolgo nihče ni šel na izmenjavo. To je bila tudi moja prva izkušnja z govorjenjem angleščine v tuji državi. Ker ni bilo nobenega Slovenca, sem se morala vreči v vodo in začeti govoriti. Mislim, da sem potrebovala tri tedne in potem je steklo. V Estoniji sem spoznala veliko tujcev in jih potem obiskovala po svetu.
Že od leta 2014 ne živim več v Sloveniji. Po Estoniji sem leto in pol živela v Romuniji, dve leti in pol na Poljskem, na Dunaju in šele nato začela digitalno nomadstvo. Obiskala sem že 52 držav, večinoma evropskih in azijskih, devet mesecev sem preživela v Mehiki, ampak Azija je moj drugi dom.
Na Tajskem in v Kambodži je super to, da boš vedno dobro jedel, ne glede na to, ali imaš denar ali ga nimaš. Kultura hrane je tukaj zelo pomembna.
Na fotografiji je glavno mesto Kambodže Phnom Penh.
Torej dalj časa ostanete na eni lokaciji?
S partnerjem sva bila pet let digitalna nomada, en mesec sva živela v eni državi, drug mesec v drugi. Imela sva en nahrbtnik in en kovček in tako sva se pet let premikala po svetu, dokler nisva prišla do Kambodže. Trenutno sva v nekem zen stanju, zato želiva tukaj tudi ostati.
Kako to, da ste izbrali ravno Kambodžo?
Maja Nagelj prijateljem pomaga pri zažiganju in lupljenju indijskih oreščkov.
V Kambodžo sva prvič prišla lani aprila. Plan je bil, da ostaneva en mesec, potem sva podaljšala še za mesec dni, ker nama je bilo fino. Poletje sva nato preživela v Evropi, potem sva šla na Bali in takoj zatem v Kambodžo. Tukaj sva od oktobra lani in plan je, da ostaneva dalj časa. Imam občutek, kot da sem se preselila v 80. leta prejšnjega stoletja. Zdi se mi, kot da sem že živela v prihodnosti, zdaj pa sem se vrnila nazaj in živim v preteklosti.
Pritegnil me je tudi sam način življenja, stvari so bolj poenostavljene in po petih letih potovanj je kombinacija tega in tega, da sem si želela imeti omaro, kamor bi lahko pospravila svoje stvari, prevladala.
Kar mene žene naprej je to, da kjerkoli sem, vedno poskušam stvari sprejeti takšne, kakršne so. Če sem recimo na podeželju v Kambodži, kjer ni tekoče vode, kjer ljudje živijo iz rok v usta, ne moreš pričakovati takšnega standarda, kot je v Evropi. Zame je pomembno, da si odprt, in če razmišljaš na ta način in sprejmeš ljudi takšne, kakršni so, lahko veliko negativnih presenečenj spreobrneš v pozitivo.
Maja Nagelj skupaj s prijatelji na jezeru Tonle Sap.
Kje natančno ste se ustalili?
Trenutno živiva v mestu Siem Reap na severozahodu Kambodže. Za popotnike je mesto najbolj znano kot izhodišče za obisk templja Angkor Wat. To je zelo živahno mesto z bogato lokalno kulturo, zelo veliko je tudi izseljencev, ki tukaj živijo dalj časa, in turistov.
S čim se ukvarjate?
Zadnjih sedem let delam online za slovensko podjetje, ki deluje na področju optimizacije spletnih strani. Ta služba mi ustreza, ker mi omogoča veliko fleksibilnosti, ki je pri mojem načinu življenju nujna.
Decembra lani sva s partnerjem prevzela upravljanje vile z bazenom v Siem Reapu, ki jo oddajava na platformah za kratkoročni najem. To je zanimiva izkušnja, ker se je treba naučiti veliko o poslovanju tukaj in o tem, kako se približati lokalnim gostom, ki za iskanje nastanitev ne uporabljajo platforme Airbnb ali Bookinga, ampak Facebook in Telegram.
Maja Nagelj in njen partner oddajata vilo Zentro Khmer v mestu Siem Reap.
Kaj vse je treba urediti za selitev v Kambodžo?
Če prideš kot turist, potrebuješ turistični vizum (tip T), ki velja 30 dni. Urediš jo lahko pred prihodom ali ob prihodu na letališču. Če želiš ostati dalj časa, večina ljudi vstopi z navadni vizum (tip E), ki prav tako velja 30 dni, vendar ga je nato mogoče podaljšati.
Najpogostejša je t. i. EB vizum (poslovni), ki omogoča podaljšanje za šest ali 12 mesecev. Podaljšanja se v praksi pogosto urejajo preko lokalnih agencij. Cena enoletnega podaljšanja je približno 280 do 350 dolarjev (od 250 do 320 evrov). Če v državi delaš ali vodiš posel, je uradno potrebno tudi delovno dovoljenje, čeprav se pravila v praksi izvajajo različno strogo. Vizumi sicer niso dragi, začetni vizum stane okoli 30 do 35 dolarjev (od 27 do 32 evrov), vendar je za daljše bivanje treba upoštevati tudi strošek podaljšanj.
Kako bi nekomu, ki še ni bil v Kambodži oziroma sploh še ni obiskal Azije, opisali življenje tukaj?
Azija ti da neko širino, postaneš malo bolj ponižen, spustiš se na realna tla. Ljudje tukaj so sproščeni in gostoljubni, živijo preprosto življenje in res nimajo veliko. Nekateri delajo do 80. ali 85. leta, vidiš, da so že v letih, a imajo nasmeh na obrazu. Njihov pogled na življenje je pozitiven, mislijo si, kar bo, pa bo.
Na roki imam vtetoviran izraz sabai sabai, ki ga uporabljajo predvsem Tajci in pomeni, da si sproščen in se ne obremenjuješ. Ko mi um kdaj zameglijo nepomembne skrbi, si rečem, sabai sabai. Zveni malo hipijevsko, a stvari so še vedno pod kontrolo, vendar brez nekega stresa.
Maja Nagelj, Leo in njun prijatelj taksist.
Za Azijce velja, da so izjemno prijazni ljudje. Bi se strinjali s tem?
Pri potovanjih so zame glavna točka ljudje in kako se počutim med njimi. Ena od stvari, zaradi katere sva se odločila ostati v Kambodži, je bila povezava z domačini, ki so odprti in srčni, človek se med njimi počuti resnično dobrodošlega. Tudi izseljenci, ki živijo tukaj in imajo svoj biznis, te sprejmejo z odprtimi rokami in spodbujajo, da bi delali skupaj, da se mesto razvija naprej.
Večina mojih prijateljev je domačinov in zelo fascinantno je to, da me še nikoli niso vprašali, kaj delam oziroma kako služim denar in koliko denarja zaslužim. To nikogar ne zanima. Oni ljudi ne predalčkajo, glede na to, kaj delaš.
Maja Nagelj na tradicionalni kamboški poroki svojih prijateljev.
Kaj pa je tisto, kar mogoče najbolj pogrešate?
Stvar, ki jo v Aziji najbolj pogrešam, je naša pitna voda. Pogrešam to, da odpreš pipo in spiješ kozarec vode. Tukaj moraš kupovati plastenke z vodo in vedno razmišljaš, ali je imaš dovolj. Še ena stvar, ki jo pogrešam, je, da zjutraj odpreš okno in vdihneš svež zrak. Tukaj je večino časa 35 stopinj Celzija, okna imaš zato zaprta in vključeno klimo. Tega sem se morala na začetku navaditi.
Na roki imam tetoviran izraz sabai sabai, ki ga uporabljajo predvsem Tajci in pomeni, da si sproščen in se ne obremenjuješ. Ko mi um kdaj zameglijo nepomembne skrbi, si rečem, sabai sabai.
Kako je urejeno zdravstvo v Kambodži?
Kot digitalni nomad imam urejeno mednarodno zavarovanje, ki ga plačujem vsak mesec. Če potrebujem zdravnika tukaj, ga plačam. Enkrat na leto opravim celovit zdravstveni pregled, ki stane okoli 120 evrov. Storitve v zdravstvu so profesionalne, ampak niso dostopne v vseh mestih, tako da je za večje zdravstvene težave bolje iti v Phnom Penh.
Koliko stane življenje v Kambodži? Kakšne so recimo cene nepremičnin, hrane, pijače?
Kosilo na tržnici. V Aziji hrano pogosto pripravljajo in jedo na ulici.
V Kambodži hrana v restavraciji stane približno enako kot na ulici. Cena za en obrok je od dva do štiri dolarje (od 1,80 do 3,6 evra). Na Tajskem imajo veliko več ulične hrane, ki je cenejša kot tukaj, alkohol pa je tukaj cenejši kot na Tajskem. V gostilni za točeno pivo plačaš od 0,50 dolarja (0,40 evra) do dveh dolarjev (1,80 evra) v klubu. Tukaj imajo dve valuti, kamboški riel in dolar.
Hrana in pijača sta poceni, uvoženi izdelki, kot so mleko, sir in maslo, pa stanejo enako kot v Evropi, mogoče so celo nekoliko dražji. Mislim, da imajo problem z mlekom in veliko stvari uvozijo, te pa so potem precej drage. Če želiš skuhati evropsko kosilo in greš v trgovino po sestavine, recimo mlečne izdelke, te bo kar udarilo po žepu. Lokalci kupujejo samo na tržnicah, specializirane trgovine z uvoženimi izdelki so za turiste.
Razlika med nepremičnino za nakup in najemnino je zelo velika in nesorazmerna. Midva najemava dvosobno stanovanje in plačujeva 250 dolarjev (230 evrov) na mesec, kar je zelo ugodno. Če se ne motim, za tujce obstajajo omejitve pri nakupu stanovanja ali hiše v smislu, da ne moreš biti stoodstotni lastnik nepremičnine.
Katere so tradicionalne jedi v Kambodži?
Na Tajskem in v Kambodži je super to, da boš vedno dobro jedel, ne glede na to, ali imaš denar ali ga nimaš. Kultura hrane je tukaj zelo pomembna. Hrana je vedno na mizi in je del vsakega druženja. Ko greva s partnerjem na večerjo, včasih še vedno pozabiva, da bo hrana na mizi tudi kasneje, ko se dobiva s prijatelji.
Druženje s prijatelji.
Azijo imam rada tudi zato, ker zelo nerada kuham (smeh, op. a.). Nikoli oziroma zelo redko kuham, mogoče pripravim kakšno solato, če kupim zelenjavo pri sosedu. Tukaj se ne splača kuhati, prvič zato, ker moja jed ne bo nikoli tako okusna kot tista, ki jo pripravijo domačini, drugič zato, ker zapravim veliko več denarja za sestavine, kot pa če obrok pojem zunaj. To je velik plus za takšne, kot sem jaz.
Hrana v Kambodži ni tako pikantna kot na Tajskem in to malo pogrešam. Imajo ogromno tradicionalnih jedi, ena bolj znanih je fish amok, to je riba v omaki, postrežena v bananinem listu. Priljubljena jed je goveji lok lak, to je kot nekakšna njihova različica našega golaža. Jedo veliko juh, zelenjave, praženega riža in rezancev, morskih sadežev. Glavnina mojih prijateljev je domačinov in včasih na žaru spečejo kakšen poseben kos mesa, recimo prašičja ušesa, kurje nogice, jedo tudi kače, polže, žabje krake in insekte. To jaz raje izpustim, nisem še tako domača s temi jedmi, poskusila sem le polže.
Se učite njihovega jezika in kako vam gre?
Ne še. Za zdaj je moj znanje omejeno na sok sabai, kar pomeni, kako si oziroma kako se imaš. V planu imam, da se naučim jezika, ker prijatelji že malo pritiskajo name (smeh, op. a.). Počasi bo prišlo obdobje, ko me bo postalo sram, da sem tukaj že toliko časa, in ne govorim jezika, in takrat si bom vzela čas za učenje.
Se Kambodža, tako kot recimo Tajska, sooča z množičnim turizmom? Ali lahko človek še vedno začuti neko pristnost in izkusi, kako živi lokalno prebivalstvo?
Kar zadeva turizem Tajska in Kambodža nikoli nista bili na istem nivoju. Če pogledamo samo otoke, je na Tajskem veliko več priložnosti za turizem, medtem ko ima Kambodža otok Koh Rong, ki sicer postaja vse bolj priljubljen med turisti. Tja hodi vse več vplivnežev in mogoče bo zato destinacija postala bolj znana.
Turizem v Kambodži se do danes ni vrnil na raven pred epidemijo covida. Po besedah domačinov je še vedno 70 odstotkov manj turistov kot pred covidom in pri ljudeh je čutiti, da bi jim prav prišlo, če bi se turisti vrnili. Pred epidemijo je Siem Reap cvetel. Tukaj je vsa lokalna ekonomija, še posebej zaradi templja Angkor Wat, odvisna od turistov. Strogi center mesta Siem Reap je za turiste, če stopiš dva koraka vstran, pa lahko najdeš lokacije z domačini. Zadržujejo se predvsem ob reki, kjer so restavracije z mizicami in plastičnimi stolčki.
Pub Street je najbolj žurerska ulica v mestu Siem Reap.
Na turizem vplivajo tudi napetosti s Tajsko. Decembra lani je bilo kar kritično. Ravno takrat sva začela oddajati vilo in imela sva kar nekaj odpovedi rezervacij, ker ljudje niso hoteli priti sem. Mi smo oddaljeni okoli 150 kilometrov od meje, kjer se je vse to dogajalo, in ljudje so svoje plane raje odpovedali. Potem ko so se stvari s Tajsko umirile, se je začelo dogajati na Bližnjem vzhodu. Pozna se, da je bilo veliko letov odpovedanih, veliko manj je zahodnjakov, rezervacije v hotelih so odpovedali in vsi resnično upamo, da se bo situacija na Bližnjem vzhodu čim prej umirila.
Poleg tega je za mnoge turiste Kambodža še vedno obstranska destinacija. Turisti načrtujejo dopust, obiščejo Tajsko in Vietnam, če jim ostane še kakšen dan časa, gredo v Kambodžo pogledat Angkor Wat. Če so v ospredju dogodki, kot je vojna s Tajsko, bodo ljudje še vedno šli tja, ne bodo pa prestopili meje s Kambodžo, ker jih je strah. Ljudje še vedno mislijo, da je Kambodža nerazvita država in zato ni varna. Sama se tukaj počutim bolj varno kot v kateremkoli evropskem mestu. Ponoči lahko hodim naokoli in nikoli nisem imela občutka, da bi se mi lahko kaj zgodilo. Ljudje so bolj tihi, držijo se zase, na ulicah nihče ni vsiljiv in na splošno je vse bolj umirjeno.
Simbol Kambodže je Angkor Wat, največji verski spomenik na svetu.
Med 13. in 15. aprilom v Kambodži, na Tajskem in v Laosu praznujejo novo leto – Songran. Praznovanje je najbolj znano po metanju vode – ljudje se škropijo z vedri, vodnimi pištolami ali cevmi. To simbolizira očiščenje, nov začetek in srečo.
Vemo, da odpadki v Aziji predstavljajo velik problem. Kako se Kambodža spopada s tem?
Plastike je ogromno. Šejk dobiš v plastičnem kozarčku, v plastični vrečki s plastično slamico. Veliko je smeti v naravi, je pa res, da ljudje zbirajo pločevinke, plastenke in plastične vrečke, jih nesejo na zbirno mesto in za to dobijo nekaj denarja.
Tradicionalno prevozno sredstvo v Kambodži je tuk tuk.
Pred najino vilo smeti odnašajo vsak ponedeljek, a že večkrat sem videla, da se proti koncu tedna pred vilo ustavi družinica in pobere plastenke. Plastika predstavlja problem, a že obstaja nekaj lokalov, ki se plastiki izogibajo. Kako je drugod po državi, ne vem.
Je v Kambodži veliko Slovencev? Se družite?
Nisem še spoznala Slovenca, ki bi živel tukaj. Poleg tega se, ko pridem nekam, raje družim z lokalnimi prebivalci, ker mi je to bolj zanimivo. Če bo to bral kakšen Slovenec, pa seveda dobrodošel v Kambodži.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost, ali nameravate v Kambodži ostati?
Plan je, da ostaneva tukaj do izteka pogodbe za najem vile, to je tri leta. Poleg Kambodže sta moji priljubljeni destinaciji Tajska in Vietnam, kjer vsako leto preživiva nekaj časa. Veliko je še držav, ki jih bo treba obiskati, med njimi so afriške države. Mislim, da v prihodnjih letih ne bova samo na eni lokaciji, ampak se bova malo selila. Lokacijo izberem glede na to, kje se najbolje počutim, in dokler se bo dalo, se bova premikala, potem pa – kdo ve – se mogoče tukaj ustaliva.
"Ukvarjamo se tudi s športom, ne samo konzumiranjem dobrot," pravi Maja Nagelj.
