Mesec žensk
Prek meja
Sreda, 28. 1. 2026, 4.00
1 teden
Prek meja (70.) - Rodah Nchore
Kenijka v Mariboru, ki se uči slovenščine: Jezika se naučiš le, če si res predan #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,46
V rubriki Prek meja gostimo Kenijko Rodah Nchore, ki jo je v Maribor pripeljala ljubezen.
V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen, zadržali pa ljudje, občutek varnosti in spoznanje, da je mogoče tudi daleč od doma kljub jeziku in poklicnim oviram počasi zgraditi nov vsakdan. Rodah Nchore, diplomantka okolijskih študij, prihaja iz Nairobija v Keniji in danes živi v Mariboru.
V rubriki Prek meja brez olepševanja govori o selitvi v državo, za katero pred leti sploh ni vedela, da obstaja, o učenju slovenščine in o iskanju lastne poti v okolju, ki je bilo zanjo sprva popolna neznanka.
Ljubezen ne pozna meja
Z možem, Mariborčanom, sta se spoznala v Nairobiju, v njenem najljubšem klubu. "Mož je Kenijo obiskal kot turist. Presenetilo me je, da je potoval sam, to se mi je zdelo zelo pogumno. Rekel je, da si je želel doživeti safari in obalo Kenije. Kenija je zelo turistična država. Takrat sem delala za turistično agencijo, upravljala sem njihova družbena omrežja, zato sem mu lahko svetovala in ga povezala z agencijo. Tako se je začelo najino druženje," pripoveduje.
Hitro sta se ujela, si izmenjala kontaktne podatke in dve leti gojila zvezo na daljavo, nakar se je Rodah po temeljitem premisleku odločila, da se preseli v Slovenijo.
"Odločitev ni bila lahka. Najtežje je bilo zaradi moje družine, ker smo zelo povezani in sem edina hči. Z mamo sva si res blizu, kot sestri, zato je bilo vse skupaj še težje."
Izziv je bil tudi začetek v novi državi: učenje novega jezika in menjava kariere. "V Keniji sem študirala okolijske študije, vendar se zavedam, da bom v Sloveniji težko dobila službo, ki bi ustrezala moji izobrazbi. Vse to sem morala upoštevati pri odločitvi in biti prepričana, da je odločitev res prava. Vedela sem, da bo težko, ampak da se mi bo na dolgi rok obrestovalo."
Prvi test: ali je Slovenija prostor zame
Slovenijo je prvič obiskala leta 2024. Šlo je za testni obisk, v katerem je želela preveriti, ali je to sploh prostor, v katerem si lahko ustvari novo življenje.
"Prišla sem spomladi, konec maja 2024, in bilo je res lepo. Zeleno, cvetoče, sončno. Malo hladneje kot v Nairobiju. Spomnim se, da sem na letališče prišla brez puloverja, ker sem imela vse v kovčkih. Tašča mi je posodila svoj pulover, ker je bilo zunaj tako hladno," se spominja prvega stika s Slovenijo.
Maribor je sprva obiskala kot turistka, z jasno mislijo, da je vse – tudi ljubezen – lažje, če imaš ob sebi možnost umika. "Če mi ne bi bilo všeč, ne bi podaljšala vizuma in bi se vrnila domov," pove brez ovinkarjenja.
Pri končni odločitvi je pomembno vlogo odigrala moževa družina oziroma občutek, da je v novem okolju dobrodošla. "Zelo pomembno je bilo, da me je moževa družina takoj sprejela. To me je najbolj skrbelo. Tašča je res krasna in topla oseba, ob njej sem se takoj počutila domače. Rekla mi je, naj ne skrbim in naj se samo sprostim. Mislim, da če ne bi imela dobrega odnosa z moževo družino, bi se verjetno vrnila domov."
Majhna država, drugačen ritem življenja
Pred prihodom o Sloveniji ni vedela skoraj nič. "Iskreno, sploh nisem vedela, da obstaja. Slišala sem za Slovaško, Slovenijo pa sem prvič resno spoznala šele, ko sem jo poiskala na spletu in videla, da je v obliki kokoške," se zasmeje.
Razlike med Slovenijo in Kenijo so, kot pravi, gromozanske, ne le v površini, temveč v občutku prostora in ritmu življenja. "V Keniji imamo vse leto 12 ur dneva in 12 ur noči, saj država leži tik ob ekvatorju. Letnih časov, kot jih poznate tukaj, nimamo – zime in snega nisem poznala –, imamo pa dolge in kratke deževne sezone ter obdobja suše. Kenija je ogromna država; čez palec bi rekla, da bi vanjo spravili približno 30 Slovenij. V njej živi okoli 59 milijonov ljudi in sodi med bolj naseljene afriške države. Samo v glavnem mestu Nairobi jih je okoli pet milijonov, pri čemer jih vsak dan približno milijon v mesto pride in ga zapusti."
Občutek varnosti in urejenosti
Rodah v Sloveniji najbolj ceni občutek varnosti in urejenosti. "Slovenija je majhna, a ima vse. Ko stojim doma na balkonu, vidim banko, trgovino, kavarno, šolo. Vse je blizu in dobro deluje. Slovenija je zelo urejena država in sama sebi zadostna."
A hkrati pogreša prostor za samoizražanje – v modi, glasbi, umetnosti in predvsem v plesu. "Tukaj so ljudje bolj zadržani, tudi glede oblačenja. Pogosto so v kavbojkah in majici, medtem ko si v Keniji ljudje dovolijo biti posebni. Enako je tudi pri plesu. Kenijci zelo radi plešemo in to ne glede na to, ali smo kaj spili ali ne."
Kot primer izpostavi dogodek na Festivalu Lent, kjer je nastopal glasbenik iz Senegala in igral na bobne. "Glasba je bila neverjetna, želela sem plesati, a ko sem se ozrla naokrog, sem videla, da vsi sedijo. No, vseeno sem zaplesala, a precej zadržano, da ne bi preveč izstopala ali motila. Saj veste, kaj pravijo, ko si v Rimu, delaš tako kot Rimljani."
Ko te opazijo, še preden te spoznajo
Prizna, da so bili začetki naporni tudi zaradi pogledov ljudi, tistih, ki jih začutiš, še preden jih znaš razumsko razložiti. "Na začetku sem imela občutek, da me vsi gledajo, kar me je delalo anksiozno. V Keniji sem bila lahko nevidna, tukaj pa sem se nenadoma znašla v središču pozornosti, za katero nisem prosila. Razumem, da barva moje kože izstopa, tega se zavedam. Danes to sprejemam in razumem, hkrati pa sem se naučila tudi ignorirati. Vem, da sem zaradi barve polti drugačna, a poudarjam, da to ni edina stvar, ki jo lahko ponudim. Če danes opazim, da me kdo gleda, mu včasih preprosto pomaham in se nasmehnem. Običajno mi pomahajo nazaj in to je res super (smeh, op. p.)."
Pravi, da je v Sloveniji srečala zelo različne ljudi in da bi bilo na podlagi teh srečanj krivično delati splošne zaključke o tem, kakšni so Slovenci.
"Spoznala sem res izjemno prijazne Slovence, tudi popolne neznance, hkrati pa sem imela tudi neprijetne izkušnje samo zaradi barve kože. Nekateri Slovenci so zelo odprti, drugi bolj zadržani, konservativni in te vidijo kot grožnjo. A ko te spoznajo, hitro ugotovijo, da si preprosto človek tako kot oni. Velikokrat gre za predsodke, ki jih ustvarijo mediji ali govorice. Ko pride do osebnega stika, razlike izginejo," pripoveduje na podlagi lastnih izkušenj.
Brez copat ne gre
Če bi morala izpostaviti eno navado, ki jo je v Sloveniji osvojila najhitreje, so to copati. "Ja, obožujem copate! To je ena od navad, ki sem jo takoj posvojila. Zdaj sem jaz tista, ki prosi za copate, če mi jih ne ponudijo."
In če copati pomenijo vstop v hišo, pomeni krog ljudi vstop v življenje, ki ga ne more urediti noben urad. "Na začetku nisem poznala nikogar, razen moža in to je bilo zelo težko. Kot da začneš svojo zgodbo pisati znova. Zdaj, po skoraj dveh letih življenja v Sloveniji, imam lep krog prijateljev. Nekaj ljudi sem spoznala tudi prek družbenih omrežij, ker objavljam na TikToku. Tako sem spoznala prijateljico iz Portorika, ki tudi živi v Sloveniji, in je bila osamljena. Imam tudi prijateljico Brino, ki sem jo spoznala prek moža. Poznam tudi nekaj Kenijcev, ki živijo v Sloveniji. Razpršeni smo po različnih mestih – ena prijateljica iz Kenije živi v Dupleku, ena v Benediktu – v stikih pa smo prek skupine na WhatsAppu."
Slovenščina: vsakodnevno piljenje jezika
Eden največjih izzivov selitve v Slovenijo je bil jezik. Rodah se zaveda, da je asimilacija zelo pomembna in da je eden prvih korakov pri tem učenje jezika. "Šele ko spoznaš jezik, začneš zares spoznavati tudi ljudi," postreže z rekom iz svahilija.
Slovenščine se je začela učiti že v Keniji in to prek jezikovnih aplikacij. "Ugotovila sem, da slovenščine ni na Duolingu, sem pa jo našla v aplikaciji Memrise. Kupila sem premium paket in se začela učiti. Želela sem poznati osnove, da bi ob prihodu znala naročiti vsaj vodo," se spominja.
Po selitvi v Slovenijo je učenje nadaljevala na Andragoškem zavodu Maribor, kjer je opravila 180-urni tečaj in izpit za stopnjo A2 (druga stopnja po evropskem referenčnem okviru in spada med osnovno raven znanja jezika, op. a.).
"Jezika se naučiš le, če si res predan. Ni dovolj, če samo poslušaš na tečaju, sam moraš ogromno vložiti v to," pravi in k temu resnično predano pristopa. "Vsako jutro se zbudim ob 5.30, vzamem knjigo in slovar ter vadim. Pomagajo mi tudi pogovori s taščo, ki ne govori veliko angleško, zato sem prisiljena govoriti slovensko, kar je super. Na začetku sva si pomagali z Google Prevajalnikom, kar mi je bilo v veliko pomoč. Učenje jezika je proces in zavedam se, da me čaka še veliko dela."
Sogovornica sicer tekoče govori svahili, nacionalni jezik Kenije, in angleščino, uradni jezik, ki ga Kenijci uporabljajo v šolah, uradih in institucijah.
Birokracija deluje, zdravstvo pa ima svoje luknje
Rodah ima z birokracijo v Sloveniji dobre izkušnje, z zdravstvenim sistemom pa mešane. "V Sloveniji je birokracije veliko, a sistem deluje. Če ti rečejo, da bo dokument urejen v dveh mesecih, bo. V Keniji je birokracije manj, a sistem pogosto ne deluje, zato osnovne storitve niso vedno dostopne. To v Sloveniji zelo cenim."
Večji izziv je zdravstvo. "V Keniji nimamo osebnega zdravnika, na pregled greš lahko kamorkoli in kadarkoli, vendar moraš za storitev plačati. V Sloveniji pa je težava najti osebnega zdravnika, zobozdravnika ali ginekologa. Ko vidiš, da je termin čez 12 mesecev, se vprašaš: Kako naj telesu razložim, naj naslednjih 12 mesecev ne zboli (smeh, op. p.)? Trenutno sicer imam zdravnico in ginekologinjo, še vedno pa sem brez zobozdravnika."
Novo življenje zahteva novo pot
Pri iskanju zaposlitve je morala cilje prilagoditi, saj se zaveda, da je s trenutno ravnjo znanja slovenskega jezika v primerjavi z ostalimi (slovenskimi) kandidati v slabšem položaju.
"Največja ovira je jezik. Za večino del potrebuješ zelo visoko raven slovenščine, se pravi tekoče znanje, česar sama še nimam. Poleg tega je večina služb v Ljubljani, jaz pa živim v Mariboru in nimam vozniškega dovoljenja. Zato sem se odločila, da se usmerim v praktično veščino, februarja začnem tečaj medicinske pedikure. Nekoč si želim odpreti svoj salon," pravi. Ker želi še vedno stimulirati tudi miselno delo, še vedno prostovoljno sodeluje z okolijsko organizacijo v Keniji.
Ali bo dolgoročno ostala v Sloveniji, še ne ve. "Nimam natančnega načrta. Moje življenje je kot prazno platno, ki ga slikam sproti. Gledam nekaj korakov naprej in se prilagajam. Selitev v Slovenijo mi je prinesla veliko lepih trenutkov, pa tudi frustracij in domotožja, a verjamem, da sem na pravi poti."
Preberite še:
