Prek meja
Ponedeljek, 9. 2. 2026, 4.00
3 tedne, 3 dni
Marko Magister o odraščanju v slovenski skupnosti v Argentini in problematiki Antarktike #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,34
Marko Magister je predstavnik tretje generacije Slovencev v Argentini. Svoj najnovejši obisk Slovenije je posvetil ozaveščanju o problematiki prekomernega lova na antarktični kril, ki je tudi osrednja tema dokumentarnega filma Antarktika – Območje 1, ki ga bodo v prihodnjih dneh predvajali na Festivalu gorniškega filma.
Marko Magister je predstavnik tretje generacije Slovencev v Argentini. Odraščal je v tesno povezani slovenski skupnosti, v kateri se je ves čas govorilo slovensko. Špansko se je naučil šele ob vstopu v osnovno šolo. Danes dela kot snemalec in fotograf ekstremnih športov in ekspedicij, na letošnjem 20. Festivalu gorniškega filma pa predstavlja dokumentarni film Antarktika – Območje 1, ki se osredotoča na problematiko lovljenja antarktičnega krila na najbolj mrzli celini, ki močno ogroža tamkajšnji ekosistem. V intervjuju za Siol.net se je razgovoril o svojem odraščanju, tudi ob slovenski glasbi ter romantični predstavi o Sloveniji, glavni fokus pa je bil namenjen opozarjanju na enega najbolj perečih problemov na Antarktiki.
Marko Magister je odraščal med dvema svetovoma, argentinskim vsakdanom v Bariločah v Patagoniji in slovenskim jezikom, pesmijo ter spominom, ki se je v njegovi družini prenašal iz generacije v generacijo. Predstavnik tretje generacije Slovencev v Argentini, ki je slovenščino govoril, še preden je v šoli spoznal španščino, danes z objektivom v rokah potuje na različne dele sveta. Kot snemalec in fotograf ekstremnih športov ter ekspedicij se podpisuje pod zgodbe z najbolj neizprosnih koncev planeta, tokrat pa se na 20. Festivalu gorniškega filma predstavlja z dokumentarcem Antarktika – Območje 1. Film ni le vizualno osupljivo popotovanje na najhladnejšo celino, temveč predvsem jasno opozorilo o krhkem ekosistemu in nevarnostih intenzivnega lova na antarktični kril. V pogovoru za Siol.net se Magister ne vrača le k svojemu odraščanju v močno povezani slovenski skupnosti in romantični predstavi o Sloveniji, temveč v ospredje postavlja nujnost, da Antarktika ne ostane le oddaljena kulisa, temveč postane skupna odgovornost.
INTERVJU: Marko Magister
Marko, že to, da se pogovarjava v slovenščini, pove veliko o vašem odraščanju. Kako ste kot družina v Argentini, daleč od Slovenije, ohranjali jezik, kulturo in občutek pripadnosti?
Prihajam iz Bariloč v Argentini. Moji stari starši so bili Slovenci – dva sta se preselila v Bariloče, kjer se je rodila moja mama, druga dva pa v Buenos Aires, kjer se je rodil moj oče, ki se je pozneje prav tako preselil v Bariloče. Gre za zelo priljubljeno turistično destinacijo, kamor Argentinci radi hodijo na počitnice, in prav tam sta se moja starša tudi spoznala.
Odraščal sem v slovenski skupnosti, ki sicer ni velika, je pa bila od nekdaj zelo povezana in aktivna. Še danes je nekaj družin, ki govorijo slovensko. V naši družini smo se vedno pogovarjali izključno v slovenščini. Imam tudi veliko prijateljev iz slovenskih družin in z njimi še danes govorimo slovensko. Zato mi je včasih kar nenavadno, ko se z brati in prijatelji dobimo na pijači, pa se nam pridruži kak argentinski prijatelj in moramo nenadoma preklopiti v španščino.
To verjetno pomeni, da ste se špansko naučili šele v vrtcu oz. šoli?
Da. Sem najstarejši od šestih otrok – v naši družini nas je pet bratov in ena sestra – in v zgodnjem otroštvu sem poslušal praktično izključno slovenski jezik. Starši, stari starši, tete in strici so se z mano vedno pogovarjali samo slovensko. Nato pa sem pri šestih letih začel obiskovati prvi razred osnovne šole, ne da bi zares znal špansko. Poznal sem le osnovne pozdrave in znal povedati, da bi rad šel domov (smeh, op. a.).
V vrtec nisem hodil, saj imamo v Bariločah sobotno slovensko šolo, katere namen je prav ohranjanje slovenskega jezika in kulture. Tako sem bil ves čas obdan s slovenščino in slovenskim okoljem. S španščino sicer nisem imel večjih težav. Ko si otrok, se jezika hitro naučiš.
Kar pa zadeva mojo slovenščino, verjetno se vam zdi, da govorim nekoliko drugače. Pogosto me ljudje, ki me srečajo prvič, vprašajo, ali prihajam s Primorske ali iz Italije. Argentinski Slovenci namreč govorimo slovenščino s primorskim naglasom.
So se iz vas v šoli norčevali, ko ste prišli kot šestletni otrok, ki ni govoril jezika države, v kateri ste živeli?
Ne, v Argentini glede tega res ni težav. To je država priseljencev in skoraj vsakdo ima kakšno zgodbo o tem, od kod prihaja. Vsi smo bodisi sami prišli od nekod ali pa smo potomci priseljencev. Večina ljudi ima vsaj enega, pogosto pa dva prednika iz Evrope.
Argentina je v tem pogledu zelo odprta družba. Nihče te ne gleda postrani, če prihajaš od drugod ali če so tvoji starši iz druge države. Različni jeziki, naglasi in poreklo so nekaj povsem običajnega in sprejetega, zato se kot otrok zaradi tega nikoli nisem počutil izključenega ali drugačnega.
Ste odraščali z romantično predstavo o Sloveniji? So vam vaši stari starši Slovenijo predstavljali kot raj na zemlji? So vas vzgajali v tem duhu?
Da. Spomnim se, da sem ves čas poslušal, kako so moji starši govorili o Sloveniji. Vedno jih je vleklo nazaj. O Sloveniji se je govorilo z neko posebno toplino, skoraj hrepenenjem. Sam sem jo prvič obiskal pri 15 letih, leta 2003, ko je moj stari ata prvič po selitvi v Argentino znova prišel v Slovenijo.
Preden sem prišel, sem imel o Sloveniji zelo romantično predstavo: gore, narava, mir. Doma imamo fotografijo, na kateri je moj stari ata, v ozadju pa Ojstrica, njegov najljubši hrib. No, in potem je bilo izjemno zanimivo vse to doživeti v živo. Vemo pa, da ko nekje začneš tudi živeti, se svet pokaže v bolj realni luči. Ne izgubi se romantika, a poleg nje vidiš še marsikaj drugega. Tako kot povsod.
Pri nas doma smo ljubezen do Slovenije ves čas ohranjali tudi skozi glasbo. Sam na primer poznam na pamet vse pesmi Adija Smolarja, ogromno smo poslušali in prepevali tudi komade skupine Don Mentony Band, tudi pesmi Andreja Šifrerja so bile kar naprej na programu. Tudi sami smo jih izvajali in snemali, stokrat smo jih poslušali.
Glasba je bila pri nas stalnica. Oba moja starša sta glasbenika. Mama je profesorica flavte in klavirja, igra tudi orgle na piščali in se ukvarja z baročno glasbo – skratka, z vsem mogočim. Oče sicer ni profesionalni glasbenik, a obvlada kitaro, bas kitaro in tudi poje. Poklicni glasbenik je tudi moj stric Ivan Arnšek, mlajši brat moje mame, ki je operni pevec. Tudi on se je rodil v Bariločah in se pozneje preselil v Slovenijo.
Ste doma praznovali slovenske praznike?
Da, v tem smislu smo bili doma bolj navezani na slovenske običaje in praznike kot na argentinske. Praznujemo božič, Miklavža, pust. Jemo potico, moja stara mama še vedno kuha govejo juho. To so stvari, ki so bile pri nas vedno samoumevne. Če me vprašate, ali se glede kulture počutim bolj Slovenca ali Argentinca, bi rekel, da sem v resnici nekaj vmes – a hkrati zelo drugačen od Slovencev, ki so odraščali v Sloveniji. To seveda ne pomeni, da se tukaj ne počutim domače, ampak vseeno je veliko stvari, ki me delajo bolj argentinskega.
Spomnim se, da sem se kot otrok počutil precej bolj Slovenca kot Argentinca. Danes bi rekel, da sem nekje vmes, na sredini tega spektra. Identiteta se s časom pač premeša, razširi in postane bolj večplastna. Je pa en kraj, kjer nimam nobenih dvomov. Kjer se počutim najbolj doma. To so Bariloče v Patagoniji. Zame je to najlepši kraj na svetu, in pika.
Napovednik dokumentarnega filma Antarktika:
Preseliva se k osrednji temi najinega pogovora – dokumentarnemu filmu o Antarktiki, ki ga bodo v prihodnjih dneh prikazali tudi na Festivalu gorniškega filma. Na kaj z njim želite opozoriti in kako je sploh potekalo njegovo nastajanje?
Film smo snemali leta 2023, premierno pa smo ga avgusta lani predstavili v Buenos Airesu. Nastal je v sodelovanju z argentinskima bratoma Gauchos del Mar (Gavča morja) – Juliánom in Joaquínom Azulayem –, ki sta v deskarski skupnosti precej znani imeni. Gre za pustolovca in filmska ustvarjalca, ki že leta potujeta po odročnih obalah Južne Amerike in sveta ter iščeta valove na "divjih", pogosto povsem neobljudenih lokacijah.
Dokumentarec Antarktika je že njun osmi film, trenutno pa se že pripravljamo na snemanje naslednjega projekta. Pri snemanju sem sodeloval kot snemalec in direktor fotografije. Ekipa je bila izjemna, zame osebno pa je bil to do zdaj najljubši projekt.
Kaj je glavni poudarek filma poleg opozarjanja na problematiko globalnega segrevanja?
Brata, ki sem ju že omenjal, pri svojih filmih vedno izhajata iz istega pristopa: surfanje na najbolj norih, odročnih lokacijah povežeta z lokalno problematiko. V Afriki sta se denimo dotikala družbenih vprašanj, na Antarktiki pa smo želeli deskati na najjužnejših valovih na svetu in hkrati opozoriti na tako imenovano Območje 1, teritorij, kjer si prizadevajo za vzpostavitev zavarovanega morskega območja (Marine protected area).
To območje je izjemno pomembno zaradi morskega življenja, predvsem zaradi antarktičnega krila – majhnih morskih rakov, podobnih kozicam, ki živijo v ogromnih jatah in predstavljajo osnovo prehranjevalne verige na Antarktiki. Z njim se prehranjujejo kiti in številne druge živali. Gre za eno največjih, če ne kar največjo biomaso na svetu (ocenjena je na več 100 milijonov ton), in če to osnovo odstraniš, pride do kolapsa celotnega ekosistema.
Kril živi pod in ob morskem ledum in se prehranjuje z algami na spodnji strani ledene ploskve. Ker je zaradi podnebnih sprememb na Antarktiki vsako leto manj ledu, ima kril vse manj prostora za razvoj. Obenem so kiti danes zaščiteni in se njihova populacija povečuje, hrane pa je zanje vse manj.
Dodaten problem je intenziven lov na kril, predvsem s strani Rusije in Kitajske, kjer ga uporabljajo za prehranske dodatke, kot so nadomestki omega 3, pa tudi za barvila in krmo za ribe. Pri tem skoraj ni nadzora.
Antarktični kril so majhni morski raki, podobnih kozicam, ki živijo v ogromnih jatah in predstavljajo osnovo prehranjevalne verige na Antarktiki.
Težavo bi lahko reševal Antarktični sporazum, ki ga je podpisalo 57 držav, a deluje po načelu soglasja – z vsako odločitvijo se morajo strinjati vse podpisnice. Ker se Rusija in Kitajska s prepovedjo lova na kril ne strinjata, takšnih ukrepov ni mogoče sprejeti. Eden od teh sestankov je ravno v času našega snemanja potekal v Čilu, kjer smo lahko neposredno videli, kako zapleten in politično obremenjen je ta proces.
Surfarska ekspedicija v filmu Antarktika je zato na neki način le vizualno privlačen okvir, izgovor, da lahko opozorimo na bistvo – problematiko krila, ki je temelj vsega živega na Antarktiki. Glavni namen filma je ozaveščanje in ustvarjanje pritiska na odločevalce, da bi se končno vzpostavilo zavarovano morsko območje Domain 1, ki je ogromno in hkrati območje z največjo koncentracijo krila.
Ljudje lahko podporo izrazijo tudi s podpisom peticije. Morda se zaradi enega podpisa ne bo zgodilo nič konkretnega, a množica podpisov je jasen dokaz, da obstaja veliko ljudi, ki jim je mar.
Preberite še:
