Srb, ki je življenje na Finskem zamenjal za toplo in sončno Slovenijo

Sportal Odraščal v milijonskem Sao Paulu, družino si je ustvaril v vasici ob Soči

Nikola Zujić prihaja iz Priboja. Foto: Bojan Puhek "Prihajam iz Priboja. To je malo mesto na jugozahodu Srbije, ki je bilo nekoč znano po tovarni avtomobilov in tovornjakov. Že pred 15. rojstnim dnem sem dobil prvo profesionalno pogodbo v rokometu. Najprej sem igral v Srbiji, nato sem šel na Dunaj, iz Avstrije v Turčijo, nato v Tunizijo in nazadnje na Finsko. Na Finskem sem živel 11 let. Tudi moja žena je iz Priboja, a je prišla na Finsko dve leti za mano. Pred štirimi leti sva dobila otroka," je v pogovoru za Siol svojo življenjsko zgodbo opisal 39-letni Nikola Zujić. "Rokomet sem igral do leta 2020. Vmes sem že študiral za kondicijskega trenerja. Ko sem končal kariero, sem slučajno prek prijatelja iz Hrvaške, teniškega trenerja, začel delati z nekaj igralci tenisa. Moje delo je bilo všeč največjemu teniškemu klubu v Helsinkih. Povabili so me, da bi delal zanje. Tam sem bil tri leta glavni trener za kondicijsko pripravo. Vmes sem že začel razvijati svoj posel na spletu, na družbenih omrežjih, kjer mi je doseg zelo narastel. Po treh letih sem se tako odločil, da ustanovim svoje podjetje. Naredil sem svoj spletni kondicijski trening za tenisače. Zdaj delam samo še to."

Igral je rokomet, danes je kondicijski trener za igralce tenisa

"V prvih letih sem bil najboljši strelec finske lige, igral sem levega zunanjega. V svojem prvem finskem klubu sem bil prvi tujec, tudi kapetan. Nato sem imel eno večjo poškodbo in operacijo rame. Po štirih letih v Helsinkih sem podpisal pogodbo za drugi klub, v Hankoju, ki je najbolj južno mesto na Finskem. Tam sem ostal šest mesecev. Potem sem se vrnil v Helsinke, podpisal za drugi klub, kjer sem igral še malo manj kot dve sezoni. Januarja 2020 sem se odločil, da je to to. Imel sem občutek, da ne morem pokazati več. Takrat sem sicer še bil tretji strelec lige." 

Nikola Zujić dela kot kondicijski trener za igralce tenisa. Foto: Bojan Puhek Izobraževanje za kondicijskega trenerja je začel že v Srbiji, dokončal je na Finskem, imel je tudi ameriške spletne tečaje. Zanimivo, da se je znašel v tenisu in ne rokometu. "Človeško telo je človeško telo. Obstajajo pravila, kako se trenira, kako naše telo deluje. Premikanje tenisača je zelo podobno premikanju rokometaša. Servis v tenisu in met v rokometu sta zelo podobna. Motorični proces je zelo podoben. Zato se mi ni bilo težko privaditi na tenis. Samo poznati moraš svojega športnika, da veš, kaj mu ustreza in kaj ne, in potem vaje prilagajaš." Največja razlika je v načrtovanju kondicijskih treningov. "Tenisač lahko izgubi v prvem krogu in ima nato teden ali dva do naslednjega turnirja. Lahko pa se zgodi, da igra polfinale in že čez tri dni igra na novem turnirju. Tako moramo narediti nekaj različnih načrtov treninga."

View this post on Instagram

A post shared by Nikola Zujic (@nikola.zujic)

S selitvijo v Slovenijo je obdržal svoj posel, saj večji del poteka prek spleta. "Na začetku sodelovanja s posameznim tenisačem naredimo testiranje, da vemo, kje začeti, in da dobim sliko, na kakšni ravni pripravljenosti je. Ni pomembno, ali gre za mladinca ali za profesionalca. Nato pa skladno s turnirji in pri otrocih s šolskimi obveznostmi pripravim program treningov." Priznava, da je spletni posel sicer malo težji, ker športnika pri vajah ne vidi. "Imam aplikacijo za vsakodnevno komunikacijo s športniki. Imajo tedensko tabelo, kamor vpisujejo, kako se počutijo, ali so utrujeni, kakšne vaje jih ustrezajo … S pomočjo aplikacije vse teče gladko, saj lahko spremljam, kdaj je športnik začel trening, kako dolgo je ta potekal, koliko kalorij je porabil, od ena do deset mi piše, kako težak je bil trening. Vse to upoštevam, da treninge prilagajam." V sicer dragem športu, kot je tenis, je tak način kondicijskih treningov predvsem za mlade oziroma za starše cenejši.

Tri mesece je delal z Žigo Šeškom: "Kako trenira, kako se obnaša, kako profesionalen je!"

Trenutno ne sodeluje z nobenim tenisačem z Balkana, dela pa z igralci s Finske, Rusije, Španije, Malte, največ iz Anglije, ima tudi dva Američana. "Najdlje sem delal z Ottom Virtanenom, ki je prišel med najboljših sto na lestvici ATP. V mladinski konkurenci je bil šesti. Z njim sem delal tri leta. Skupaj smo naredili tranzicijo iz mladinske konkurence v profesionalni tenis. V dvojicah je takrat osvojil mladinski Wimbledon."

Žiga Šeško Foto: Guliverimage "Ko sem prišel v Slovenijo, sem tri mesece delal z Žigo Šeškom, ki je zdaj osvojil mladinsko OP Avstralije. Delala sva do oktobra, nato pa je odšel v Nadalovo akademijo. Nisva mogla nadaljevati sodelovanja, saj mu je Nadalova akademija ponudila celoten paket, tudi kondicijske treninge." Tako kot mnogi je tudi Zujić navdušen nad Žigo Šeškom, predvsem nad njegovim pristopom. "Že lani sem rekel, da ima veliko potenciala, da lahko naredi velike stvari. Potencial ima tudi zaradi svojega odnosa do tega, kako trenira, kako se obnaša, kako profesionalen je! Za nekoga, ki ima samo 17 let, je to neverjetna stvar. Zame je to talent. Vsi gledajo, kako dobro igra tenis. A zame je talent tudi, da prideš prej na trening, da se dobro ogreješ, da vse narediš profesionalno, da podaljšaš trening, in on to ima. Zato mislim, da lahko veliko doseže. Je dober fant, zelo delaven. Če imaš tak odnos, ti lahko uspe. Že zdaj je naredil veliko stvar, a zanj je to šele začetek."

Sportal Odbojka in ljubezen sta jo pripeljali v Slovenijo, edini strah je bil jezik

Po skoraj 11 letih je zapustil Finsko in se preselil v Slovenijo

Nikola Zujić se je v Ljubljano preselil ženo in sinom. Sem je preselil tudi svoj posel. Foto: Bojan Puhek

"Ko si dolgo na istem mestu, daleč stran od družine in prijateljev … Prve tri, štiri leta niti nisem bil pozoren na to, da je mrzlo, da je pozimi tema. To mi je bilo takrat v redu, ker sem imel cilj v rokometu. Ko pa to dosežeš, ko si starejši – moja mama v Priboju je starejša, starši od žene so starejši –, takrat pa si želiš, da si jim bližje, da jih lahko kadarkoli obiščeš, jim pomagaš. Če si dva tisoč kilometrov stran, je to veliko težje. Glavni razlog za selitev je bil, da smo bližje Srbiji," je zgovorni Nikola začel naštevati razloge za slovo od Finske in prihod v Slovenijo. Sprva so sicer razmišljali o Španiji, a tako ne bi bili nič bližje Srbiji. "Imam veliko prijateljev iz rokometa tu v Sloveniji. Najboljši prijatelj iz otroštva živi le 200 metrov stran, je nekdanji rokometaš Vuk Lazović, njegova žena pa je nekdanja slovenska reprezentantka Barbara Varlec Lazović. Pomembno je bilo tudi vreme, lokacija Slovenije, pa njena narava. Želeli smo tudi, da ostanemo v Evropski uniji, saj smo državljani EU, a da bomo bližje Srbiji in nam bo jezik lažji." 

"Naučil se bom slovensko, da pokažem spoštovanje do države, kjer živim"

Pomembno mu je, da se nauči slovensko. Foto: Bojan Puhek "Meni je zelo pomembno, da se naučimo slovenščine. Ni prav, da prideš nekam in se ne naučiš jezika. Sicer še ne govorim dobro, a se bom potrudil, da se bom naučil. Naučil sem se finsko, naučil se bom tudi slovensko, da pokažem spoštovanje do države, kjer živim. Pa tudi, da bom razumel vse, ko bom šel na roditeljski sestanek v šolo. Ljudje nate gledajo drugače, te lažje sprejmejo, če ti sprejmeš jezik, če spoštuješ kulturo." Ko je na portalu YouTube objavil nekaj videoposnetkov o selitvi v Slovenijo, se je soočil tudi z negativnimi komentarji. "Naletel sem na neke ljudi, ki še vedno živijo v 18. stoletju: 'Zakaj si prišel sem, tukaj ni tvoje mesto. Ljudje, ki živijo tu 20 let, ne govorijo našega jezika.' Ljudje sodijo, ne da bi poznali stvari. Sam sem bil sprejet na Finskem, imam tam prijatelje, saj sem se trudil, da sem se vklopil v družbo. Spoštoval sem zakone, kulturo, naučil sem se njihovega jezika. In tega pristopa tukaj ne bom spremenil, čeprav je tu jezik podoben in je tu več ljudi iz Srbije." Po pol leta bivanja v Ljubljani pravi, da je bila odločitev pravilna. "Ne vem še vsega, kako je živeti tu. A za to, kar že poznam, lahko rečem, da mi je všeč. Sinu in ženi prav tako. Načrtujemo, da bomo ostali tu. Tukaj sem odprl svoje podjetje, sem sem prestavil svoj posel. Tukaj plačujem davke, tukaj nam je dobro."

"Rad imam svojo državo. Ponosen sem, da sem od tam, ne bi pa mogel tam živeti."

Ne more se sprijazniti s stanjem v Srbiji. Foto: Bojan Puhek Čeprav je bil eden od razlogov za selitev iz Finske, da bi bili bližje domačim v Priboju, pa o vrnitvi v samo Srbijo niso razmišljali. "Nočem sicer preveč o politiki, a meni trenutna situacija v Srbiji ni všeč. Ni mi bila že pred desetimi leti. Stanje tam ni dobro. Ne gre za delo, saj jaz svoj posel nosim s sabo in kar dobro zaslužim za standarde v Sloveniji, še posebej pa za standarde v Srbiji. Nočem pa, da se moj otrok sooča s težavami, s kakršnimi sem se jaz v preteklosti. Mislim na stvari, ki so povezane s korupcijo, pa na nespoštovanje zakonov. Vem, da je korupcija povsod, tudi v Sloveniji in na Finskem. A tukaj je je veliko manj kot v Srbiji. Ne morem se sprijazniti s tem, da grem v Srbiji k zdravniku in mu moram nekaj prinesti ali mu plačati. To je njegova služba. Ne morem si predstavljati, da bi živel v takem sistemu. Ne sovražim svoje države, rad jo imam. Ponosen sem, da sem od tam, ne bi pa mogel tam živeti. Ker jo imam rad, ne morem živeti v takem sistemu. In vse več ljudi se tako odloča. V Vukovem vrtcu je v njegovi skupini 20 otrok, štirje so samo v zadnjem letu prišli iz Srbije. Niso prišli, ker bi si želeli živeti v tujini, ampak ker je položaj v Srbiji tako slab. Za mojega sina je lepša prihodnost tukaj oziroma nekje v Evropski uniji kot pa v Srbiji. Žal je tako."

Najtežje na Finskem: "Zima je zelo težka, depresivna"

"Najlepše je bilo finsko poletje. Je sicer kratko, traja dva meseca, ampak je lepo, ker sploh ni noči, samo malo mraka. Dan traja 20 ur. Lep občutek je tudi, ker je temperatura večji del dneva enaka. Je sicer nižja kot tu, a je čez dan enaka kot zvečer," o lepši plati življenja v Helsinkih razlaga Zujić. A obenem so prav letni časi in vreme manj prijetna plat severa Evrope. "Zima je zelo težka, depresivna. Prvih nekaj let, ko se trudiš za svoje cilje, o tem ne razmišljaš. Ko pa jih izpolniš, te začnejo te stvari motiti. Ni ti všeč, da je šest mesecev zima. Pogrešaš tudi toplo pomlad. Ko je tu že 20 stopinj, je na Finskem pet stopinj, še vedno potrebuješ zimsko jakno, kapo, rokavice."

"Sonce je izvir življenja! Na Finskem smo stalno pili vitamin D, pozimi in poleti."

Slovenijo so izbrali tudi zato, ker je tu topleje in več sonca kot na Finskem. Foto: Bojan Puhek

"Poznam veliko ljudi, ki živijo na Finskem že 20 let in več, in so se na to privadili. Imajo zimske hobije, recimo nordijsko smučanje. Jaz pa se na to nisem navadil. Po desetih letih mi mraz še vedno ni bil všeč. Pa prihajam iz hribovskega dela Srbije, kjer je huda zima, a ne tako huda, da bi bilo 20 pod ničlo. Predvsem pa ni tako dolga. Psihološko je res težko, če zima traja šest mesecev, če toliko časa nosiš zimska oblačila. Meni je bilo to najtežje." In zato sva za najin pogovor izbrala nabrežje Ljubljanice, kjer je bilo ta dan sredi februarja sončno in deset stopinj. "Včeraj je bilo celo 12. Sediš na soncu in piješ kavo! To je na Finskem pozimi nemogoče. Še maja ni mogoče. Pravijo, da je sonce izvir življenja. Sonce je res izvir življenja! Sonce nam res veliko pomeni. Na Finskem smo deset let stalno pili vitamin D, poleti in pozimi, ker ni dovolj sonca. Razlika je res velika."

"Ljudje sredi delovnega dne pijejo kavo in se družijo. Tega na Finskem ni."

Nikola Zujić nam je razlagal o razlikah življenja na Finskem in v Sloveniji. Foto: Bojan Puhek Tudi pri navadah so razlike. "Ljudje sredi delovnega dne pijejo kavo in se družijo. Tega na Finskem ni. Ko je v službi čas za malico, gredo v menzo, to pa je to. Da bi šli sredi delovnega dne s prijatelji na kavo, je nepredstavljivo. Imam dobre prijatelje na Finskem, a ko sem se z njimi dogovarjal za kavo … On pravi, da se lahko dobiva naslednji četrtek. Jaz sem mislil danes. Tudi če nimajo drugih obveznosti, če niso načrtovali kave, ne bo nič iz tega. Mi Balkanci smo navajeni, da se družimo, smo socialni. To mi je manjkalo, te vsakodnevne stvari, da se dobiš s prijatelji, da te v bloku pozdravijo. Tam ti nihče ne reče dober dan, samo spustijo glavo. Ne pravim, da te ne spoštujejo, takšna je pač njihova kultura. Lahko se na to navadiš ali ne. Jaz se nisem mogel."

Zato mu je prijaznost Slovencev še toliko bolj všeč. Malo mu je neprijetno, ker slovensko še ne govori dobro. "Vedno se opravičim. Jasno mi je, da se drugi ne bodo podrejali meni in govorili mojega jezika. Jaz sem prišel sem." Za zdaj se slovensko uči sam. Pri nas sicer imamo tečaje za ljudi iz držav nekdanje skupne države, a se sam teh ne more udeležiti, saj ima finski potni list. "A tudi finsko sem se naučil tako, da sem samo poslušal. Enako tudi ruščino. Gledam televizijo in poskušam malo govoriti. Če mi tako ne bo uspelo, si bom po enem letu našel zasebnega učitelja."

Finščina je bila seveda precej težja. "Zelo težka! In zelo drugačna. Nima nič skupnega z drugimi jeziki. Estonski jezik ji je le malo podoben. Estonci razumejo Fince, Finci pa Estoncev ne, podobno kot Slovenci razumejo Srbe, Srbi pa se morajo naučiti slovensko. Finščina ima kar 17 sklanjatev, uporabljajo pa jih 14. Samo piše se tako, kot se govori, drugih podobnosti pa ni. Recimo problem je po celem svetu problem, v finščini pa je ongelma. Ali pa program. V finščini je ohjelmoida."

Cene najemnin so na Finskem enake kot v Sloveniji, kava, pivo ali pica pa so precej dražji

Cene so na Finskem precej višje, razen za najemnino. Foto: Bojan Puhek Življenjski standard je na Finskem višji kot v Sloveniji. Višje so plače, višje so cene, ne pa tudi cene nepremičnin in najemnin. "V Helsinkih je bilo v novi stavbi stanovanje, veliko 50 kvadratnih metrov, z garažo 1.200 evrov na mesec. Tukaj pa je skupaj s stroški malo večje stanovanje v stari stavbi brez garaže prav tako 1.200. Vse drugo je v Sloveniji cenejše, recimo hrana, ki je v Sloveniji tudi bolj kakovostna. Tukaj lahko kupiš bolj domače, greš na tržnico, v mesnico, v manjše trgovine. Na Finskem je v lokalu kava že pet, šest evrov, pivo je že devet ali deset evrov. Najcenejša pica v restavraciji je 22 evrov. Če ješ kakšno meso, stane 30, 40 evrov. Če bi šli mi trije v kino, bi bile vstopnice okoli 50, 60 evrov, popovka je deset. Od 70 do sto evrov bi potrebovali, če bi šli v kino." So pa v Sloveniji višji davki.

V Sloveniji mu je všeč tudi pokrajina. Pravi, da se spremeni že, ko na Obrežju prečkaš mejo. "To je bil tudi eden od razlogov, da smo izbrali Ljubljano, da si lahko v eni uri na morju ali pa v Alpah. To je neverjetna stvar. Nam je to zelo pomembno. Radi smo v naravi. Oba z ženo sva aktivna in tako skušava vzgojiti tudi sina. Ves čas kam hodimo. Zdaj smo bili v termah Olimia. V uri in pol si v toplicah, pa je v Sloveniji več kot deset takih toplic. To je neverjetno, to je super. Pa vsako mesto je urejeno, čisto, ne vidiš smeti na ulici. Meni te stvari veliko pomenijo, že sprehodi s sinom ob Ljubljanici," še dodaja. 

View this post on Instagram

A post shared by Nikola Zujic (@nikola.zujic)

Ob koncu pogovora sem ga še vprašal, ali se tudi čez deset let vidi pri nas. "V Sloveniji ja, v Ljubljani ... ne vem. V Sloveniji pa stoodstotno. Predstavljam si, da bi imel čez deset let kakšno kmetijo, mogoče kje v Savinjski dolini, nekje od 40 minut do ene ure stran od tu. Meni je všeč narava. Najbolj idealno je, da si blizu mesta, blizu Ljubljane, Maribora, da imaš svoj mir, naravo, pa mogoče kakšno žival ali da sam pridelaš hrano. Z ženo veliko gledava, kaj jeva. Imel bi svoja jajca, svoje kokoške, svoje sadje in zelenjavo. Pa da lahko kupiva lokalno mleko, sir, meso. To je zdaj moj cilj," je pogovor za Siolovo rubriko Prek meja sklenil Nikola Zujić.

Sportal Vsem pove, da je Slovenec, a je že 11 let njegov dom Nova Zelandija