SiolNET. Novice Slovenija
5,36

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Poveljnik sil Miha Škerbinc: Evropo mora skrbeti. Prihajajo konkretne geopolitične posledice.

5,36

termometer

"Dejstvo, da so Talibani prevzeli oblast in nadzor v Afganistanu, bo sprožilo konkretne strateške in geopolitične posledice. To mora skrbeti tako Evropo kot zavezništvo," je v intervjuju za Siol.net povedal poveljnik sil Slovenske vojske generalmajor Miha Škerbinc. "Slovenija bi po naših trenutnih ocenah potrebovala do 25 tisoč fantov in deklet, ki bi v primeru vojne, kar je sicer še vedno manj verjetno, a po drugi strani vedno bolj možno, lahko z orožjem branili domovino," je še dejal.

Generalmajor Miha Škerbinc, Slovenska vojska. Foto: Bojan Puhek Poveljnik sil Slovenske vojske generalmajor Miha Škerbinc se je rodil 6. junija 1965 v Mariboru. Na ljubljanski Fakulteti za družbene vede je pridobil naziv univerzitetni diplomirani obramboslovec, kasneje pa je na Univerzi nacionalne obrambe ZDA v Washingtonu postal tudi magister znanosti strateškega upravljanja z viri.

V preteklosti je zasedal številne visoke položaje tako v domačem kot mednarodnem okolju. Med drugim je bil poveljnik 1. brigade Slovenske vojske, vojaški opazovalec v misiji Združenih narodov na Bližnjem Vzhodu, poveljnik bataljonske bojne skupine v silah KFOR na Kosovu in namestnik direktorja sektorja za obrambno planiranje in obrambno politiko pri zvezi Nato.

Generalmajor Škerbinc je prejel vrsto domačih in tujih priznanj, med njimi zlato medaljo generala Maistra, zlato medaljo Slovenske vojske in legijo za zasluge v stopnji častnika oboroženih sil ZDA.

V intervjuju smo se z njim pogovarjali predvsem o aktualnih dogodkih v Afganistanu ter o položaju Slovenske vojske.

Gospod generalmajor, v svetu v zadnjih dneh najbolj odmeva dogajanje v Afganistanu. Američani po umiku in bliskovitem prevzemu oblasti s strani Talibanov pravijo, da njihov cilj tako ali tako nikoli ni bil izgradnja države. Kako vi to vidite?

Najboljši odgovor na vaše vprašanje bi iz več razlogov verjetno bil molk, ampak potem seveda ne bi imela intervjuja. Prvič bi bil molk pravi odgovor, ker kot državni uslužbenec države Evropske unije težko komentiram ameriško strategijo. V tem kontekstu je tudi vprašanje, ali je ameriška strategija glede Afganistana kdaj sploh obstajala in če je obstajala, ali je bila dobra. Mislim, da je to eden ključnih problemov.

V to vojno se je vstopilo zelo hitro po napadu 11. septembra 2001. Prvič v zgodovini Nata je prišlo tudi do aktivacije 5. člena pogodbe o zvezi Nato. Spomnim se, da sem bil devet let kasneje na magistrskem študiju na ameriški nacionalni vojaški univerzi in da sem takrat v enem eseju polemiziral o tem, ali Nato in ZDA sploh bijeta vojno v pravi državi. 

Danes je mogoče že marsikdo pozabil kaj je to Al Kaida in kdo je bil Osama bin Laden. Za to je šlo v začetku. ZDA so imele ključni interes po 11. septembru nevtralizirati Al Kaido in preprečiti, da bi se ta teroristična sprega s Talibani in nestabilnost v Afganistanu, ki je nudila zatočišče najbolj sofisticiranim terorističnim organizacijam, preselila v Pakistan, ki je država z jedrskimi zmogljivostmi. To je bil takrat ključen interes tako ZDA kot seveda tudi zveze Nato.

Leta 2010, ko sem se s temi stvarmi ukvarjal med študijem, se spomnim, da po obveščevalnih podatkih ni ostalo več kot od 300 do 400 pripadnikov Al Kaide, pri čemer jih je bilo največ v Pakistanu in ne Afganistanu. Že takrat sem si kot študent zastavil vprašanje, kakšna je naša strategija in ali mi bijemo to vojno za dosego političnih ciljev v pravi državi.

Seveda je načeloma najbolje, da vojak molči, tudi ko je vprašan o stvareh, kot so cilji politične strategije. Rekel bi, da če kdo, potem je v teh 20 letih v Afganistanu vojska tista, ki je opravila svoje delo. Seveda je za to plačala visoko ceno. Ne samo Američani, tudi zavezniki. Velika večina držav zaveznic tudi z žrtvami v živi sili. Med državami, ki so nam mogoče bližje, so bili med njimi tudi Hrvati, Črnogorci, Madžari, Slovaki, Čehi, Poljaki. Zato je v teh trenutkih za vse nas vojake to tudi dokaj čustven trenutek.

Če se malo simbolično izrazim, mislim, da bo marsikje cesar moral dati kakšno pojasnilo svojim legijam v smislu, zakaj smo se borili in zakaj so vse te žrtve bile pomembne. Verjamem, da bo v državah večjih od Slovenije, ki so ne samo sledile strategiji zavezništva in ZDA, ampak bi bilo razumeti, da imajo zaradi svoje velikosti tudi lastne strategije, to ena od zgodb prihodnosti.

Rekel bi, da je direktni odgovor na vaše vprašanje to, da ne ZDA ne Nato nista imela za cilj okupirati Afganistan. To je dejstvo. Menim, da so neki ključni vojaški cilji bili doseženi in to že zdavnaj, okoli let 2009 in 2010. Ob vseh debatah, ki se sedaj množično pojavljajo, mislim, da se je veliko bolj pomembno pogovarjati, kaj bo, in ne, kaj je bilo. Dejstvo, da so talibani prevzeli oblast in nadzor v Afganistanu, bo sprožilo konkretne strateške in geopolitične posledice.

Zelo sem skeptičen do novic, ki sem jih poslušal in ki so na nek način hotele povedati, da so to neki drugi Talibani in da bo zdaj v Afganistanu vladala neka demokracija s pravicami žensk in tako dalje. Da so Talibani nazaj, mora skrbeti tako Evropo kot zavezništvo. Zdaj je zelo pomembno, kaj se bo zgodilo na tem igrišču globalnih sil. Vprašanje je, kaj to pomeni za trikotnik med Kitajsko, Rusijo in zahodom, do kakšne mere se bo povečala ne samo trgovina z drogami, ampak tudi z orožjem, in do kolikšne mere bo to povečalo teroristične grožnje v Evropi.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: To je tako, kot če bi slovenska vlada 25. junija 1991 pobegnila v Avstrijo

Američani so v Afganistanu pustili tudi kup orožja, ki je zdaj pristalo v rokah Talibanov. Kaj bi morali Američani narediti s tem orožjem, da bi to preprečili?

Najprej je treba priznati, da je to, da je v Afganistanu ostalo veliko orožja, streliva in opreme, zelo slaba novica. Podatki o tem, koliko in kaj, so v tem trenutku še zelo nezanesljivi. Kar lahko ocenim je, da ne gre za kakšne visoko tehnološko razvite oborožitvene sisteme. Naloga vzpostavljanja zmogljivosti afganistanske vojske je ob usposabljanju zajemala tudi opremljanje in oboroževanje, po mojih podatkih so samo Američani za to namenili več kot 83 milijard dolarjev. To je pomenilo, recimo, tudi izgradnjo zračnih sil.

Po prvih podatkih naj bi večje število kosov bolj kompleksne opreme in oborožitve Američani pred odhodom sicer uničili, samo na letališču v Bagramu recimo 17 tisoč kosov opreme, večje število letalskih plovil naj bi se zateklo v sosednje države, umaknilo se je tudi večje število afganistanskih pilotov in podobno. Po nepreverjenih podatkih je recimo v Afganistanu ostalo približno šest tisoč bojnih vozil Hummvee in verjetno še množica druge bojne in nebojne tehnike in vozil. Pri tem je treba vedeti tudi, da ne gre pričakovati, da bi ta oprema sedaj znatneje dvignila bojno moč Talibanov, prvič zaradi specifičnosti njihove taktike in drugič zaradi nezmožnosti izvajanja vzdrževanja in zagotavljanja rezervnih delov.

V vsakem primeru je največji in ključni problem v velikem številu lahkega pehotnega orožja, streliva, eksplozivnih sredstev in druge lahke vojaške opreme, ki je prišla v last Talibanov. Z nabavo tovrstne opreme za svoje potrebe Talibani tudi do sedaj niso imeli nekih težav, zato lahko sklepam, da se bo vse to pojavilo na trgu nelegalnega orožja na globalni ravni, predvsem pa se bodo ponovno povečale grožnje teroristične narave. Objavljanje fotografij in javne predstavitve zaplenjenega orožja je treba razumeti tudi v kontekstu talibanske psihološke propagande. Naj omenim še to, da Slovenska vojska pri odhodu iz Afganistana tam ni pustila nobene vojaške opreme, le manjše količine osnovnih sredstev in potrošnega materiala, kot na primer dele pohištva, neuporabnega orodja in podobno.

"Tudi na izkušnjah iz vojne za samostojno Slovenijo bi se lahko kdo drug kaj naučil od nas, kot se bo sedaj ves svet učil na izkušnjah iz Afganistana." "Tudi na izkušnjah iz vojne za samostojno Slovenijo bi se lahko kdo drug kaj naučil od nas, kot se bo sedaj ves svet učil na izkušnjah iz Afganistana." Foto: Bojan Puhek

Kaj ste se v Slovenski vojski naučili iz misij v Afganistanu, na katerih so naši vojaki sodelovali kot del Natovih zavezniških sil?

Dvajset let vojaških operacij v Afganistanu je pustilo pečat na vseh oboroženih silah, ki so pri njih sodelovale. S tem tudi na Slovenski vojski. Veliko smo se naučili na vseh ravneh in prepričan sem, da se bomo veliko še naučili skozi analize izkušenj. Po mojem mnenju bi to lahko, ali celo moralo pripeljati tudi do nekaterih pomembnih sprememb v marsikateri vojski in državi. Na taktični ravni seveda gre za nekatere neprecenljive izkušnje, ki jih vojaki in vojske lahko dobijo smo v vojnah. Na operativnem nivoju Slovenska vojska sicer ni imela nekega opaznega vpliva in izkušenj, ampak tista ultimativna lekcija, ki smo se je v Afganistanu naučili vsi, kako pomembna je moralna komponenta bojne moči, nam mora dati misliti.

Nič ni pomagalo opremiti in usposobiti Afganistansko vojsko, če ni bilo bojne morale, nacionalne volje in urejenega sistema poveljevanja in kontrole, ki bi temeljil na nekih jasnih politično – vojaških odnosih. Pri zadnjem je bilo kar nekaj izzivov tudi na zavezniški strani in tudi na lastnih pomanjkljivostih se bo treba kaj naučiti.

V Slovenski vojski ravno v tem času intenzivno delamo na pripravi vojaške strategije. Nekatere lekcije smo že uporabili, ko govorimo recimo o vojaškem instrumentu moči, o pomenu celovitega pristopa pri iskanju odgovorov na sodobne grožnje, o ciljih, načinih, virih in podobno. Vojaška strategija že sama po sebi ponuja odgovor, kako v Sloveniji vidimo prenašanje političnih v vojaške cilje. V dvajsetih letih je bilo na tem področju kar nekaj dobrih lekcij tudi v zvezi z Afganistanom.

Slovenija sicer po mojem mnenju ni potrebovala svoje lastne strategije za Afganistan, ob zavezništvu in Američanih pa marsikatera večja država prav gotovo in prepričan sem, da se bodo temeljito odpirala sedaj tudi ta vprašanja.

Obstaja kakšna ocena celotnih stroškov vseh misij Slovenskih vojakov v Afganistanu?

V Slovenski vojski ocenjujemo stroške sedemnajstletnega sodelovanja na 51 milijonov evrov. Prva napotitev slovenskega kontingenta je bila namreč leta 2004 v takratne sile ISAF. Največji del teh stroškov, več kot 40 milijonov, je bil namenjen plačam. Nimam pa podatka, kolikšna je bila vrednost slovenskih donacij in prispevkov v posebnem fondu. Kar je pomembno poudariti, da je Republika Slovenija ena od redkih držav v koaliciji, ki ni plačala najvišje cene z življenji svojih vojakov. Razen enega ranjenega in nekaj poškodovanih vojakov, drugih žrtev nismo imeli.

Afganistan Novice Nekdanji dopisnik iz Afganistana Valentin Areh: Etnično čiščenje se že dogaja #foto

Zadnja splošna ocena pripravljenosti Slovenske vojske v miru je dobra, v vojni pa nezadostna, pri čemer načelnik Generalštaba SV Robert Glavaš računa na izboljšanje te ocene v naslednjih letih. Se tudi vi nadejate tega?

Večkrat sem že povedal svoje mnenje o oceni pripravljenosti. To je orodje za merjenje uspešnosti pri zagotavljanju izgradnje zmogljivosti in pripravljenosti za delovanje. Kriteriji morajo biti strogi, saj bi se za nedoseganje ciljev in potrebne pripravljenosti v primeru resne krize ali vojne lahko plačala ultimativna cena. To je po svoje tudi orodje za merjenje uspešnosti transformacije in prilagajanja obrambnih sil razvoju na tehnološkem področju in trendom v razvoju groženj in varnostne situacije v svetu.

Narobe je, če se razume to oceno kot oceno kvalitete Slovenske vojske in slovenskih vojakov. Pravzaprav bi se moralo razumeti, da nižja, kot je ocena pripravljenosti, večjo vrednost imajo vse uspešno opravljene naloge, saj jih pripadniki Slovenske vojske ob pomanjkanju kadrovskih in materialnih virov seveda izvedemo z veliko več napora, iznajdljivosti in sposobnosti. Osebno delim optimizem z načelnikom generalštaba. Zagotovitev stabilnejšega in dolgoročnejšega financiranja bi v nekaj letih morala imeti posledice tudi na izboljšanju ocene pripravljenosti.

"Tudi v Afganistanu smo se naučili, da samo 'železje' ni ključno, ampak seveda moštvo." "Tudi v Afganistanu smo se naučili, da samo 'železje' ni ključno, ampak seveda moštvo." Foto: Bojan Puhek

Kateri so ključni problemi, ki jih ima trenutno Slovenska vojska?

Izzivov je veliko. Moje mnenje je, da moramo najprej postaviti nov strateški okvir, ki bo temeljil na razumevanju spremenjene globalne obrambno varnostne situacije in s tem povezanih sodobnih vojaških groženj. Vojaško gledano se je pravzaprav marsikaj postavilo na glavo. Še pred desetimi leti nas je najbolj skrbela stabilnost v območjih daleč od meja Evrope, danes je naša primarna skrb krepiti obrambo in odvračanje evropskega prostora. V zavezništvu smo spisali novo vojaško strategijo, izdelali nove koncepte in načrte. Kot sem omenil, podobno počnemo tudi doma.

Razumevanje novih strateških okoliščin nas bo nujno privedlo tudi do iskanja ustreznih rešitev, ko bo šlo za poslanstvo, obseg in strukturo, opremo, in usposabljanje Slovenske vojske. In seveda prvi resen problem, v kateremkoli razmisleku, je in bo ostal kader. Mi moramo najti ustrezne načine, da zagotovimo popolnjenost tako stalne, vedno bolj pomembno pa tudi rezervne sestave.

Slovenska vojska ima trenutno 6.347 pripadnikov stalne sestave in 696 pogodbenih rezervistov. Koliko vojakov bi še potrebovali in kako jih boste privabili v svoje vrste?

Izjemno pomembno za nas je, da se okrepimo tako s pripadniki poklicnega dela kakor tudi z vojaškimi rezervisti. Brez vsakih težav bi danes lahko našli mesto tudi za tisoč novih pripadnikov v t. i. stalni sestavi. V lanskem letu nam je uspelo ustaviti negativni trend razmerja med prihodi in odhodi ter večletno povprečje, ko smo vsako leto končali za več kot 300 pripadnikov šibkejši, se je obrnilo v pozitivne številke. S tem še nismo zadovoljni, zato smo intenzivno delali na prenovitvi načina vstopanja v Slovensko vojsko in pridobivanja kadra. Prvi rezultati so tudi tukaj že vidni. Težko trdim, vendar če sklepam po prošnjah za zaposlitev, odzivu na prostovoljno služenje vojaškega roka in na vojaške tabore, se zanimanje mladih za zaposlitev in za vojsko povečuje.

V teku je usposabljanje prve generacije po novem konceptu enovitega vstopa. Sedaj lahko nekdo takšno usposabljanje opravi že samo v petih tednih. Če opravi 11. tedensko usposabljanje lahko postane pogodbeni rezervist. Prve ankete so pokazale, da so kandidati bili zelo zadovoljni tudi s postopkom za zaposlitev oziroma za napotitev na prostovoljno služenje, ki je sedaj krajši, manj birokratski in bolj vojaku prijazen. Če sodim po znatno manjšem osipu, je boljši in bolj zanimiv tudi program usposabljanja.

Novembra bo nova generacija in mladim bi zelo priporočil, da se nam pridružijo na tak ali drugačen način.

Da so v vrstah Slovenske vojske nekateri izjemni posamezniki, je pokazala tudi nedavna zmaga naših vojakov na tekmovanju najboljših ostrostrelcev v Nemčiji, kjer so pometli s konkurenco iz skoraj tridesetih držav. Vas je ta uspeh presenetil?

No, vidite. To sem imel v mislih, ko sem govoril o oceni pripravljenosti. Nihče ne more dvomiti v to, da takšne uspehe lahko dosega samo dobra vojska. Vojsko predstavljamo ljudje in Slovenska vojska ima v svojih vrstah vrhunske ljudi. Pogovarjali smo se, kaj je tisto, kar je pripeljalo do tega uspeha. Prav gotovo nismo imeli najboljše opreme med tekmeci, tudi časa za priprave ob vseh ostalih nalogah ne. Verjetno tudi še nimamo primerljive tradicije in baze znanj.

Zaključili smo, da je bil ključen talent, predanost in motiviranost. Skratka volja. In spet se lahko spomniva lekcije iz Afganistana. Ker so se na tekmovanju ostrostrelci merili v standardnih ostrostrelskih veščinah brez predhodno objavljenih pogojev, je ta uspeh tudi potrditev kvalitete naših programov usposabljanja in načinov pristopa k usposabljanju. Seveda tudi kvalitete inštruktorskega kadra.

Snajper, ostrostrelec Novice Slovenski ostrostrelec: "Kolega je moral zadeti skoraj nemogoče tarče"

Po drugi strani lahko veliko težavo v vojski predstavljajo tudi medsebojni odnosi, kar kaže tudi primer vaše razrešitve s položaja poveljnika poveljstva sil leta 2019, ki jo je na predlog takratne načelnice generalštaba Alenke Ermenc, katere zaupanje naj bi izgubili, izpeljal obrambni minister Karl Erjavec, ki je v sodni poravnavi med vama to kasneje tudi obžaloval. Kako danes gledate na takratne dogodke?

Pomembno je, ali smo se iz te zgodbe kaj naučili. Zame to ni bila toliko stvar odnosov v vojski, dasiravno je seveda potem vrtiljak, ko se je zavrtel in so se podelile vloge v neki javni in politični zgodbi, izpostavil tudi to. Zame je šlo predvsem za vprašanje politično – vojaških odnosov. Za vprašanje meja pristojnosti in odgovornosti politike in politika do vojske.

Spomnite se, jaz sem se uprl interpretacijam, da lahko minister poveljuje poveljniku sil Slovenske vojske in uporabi Obveščevalno varnostno službo proti pripadniku Slovenske vojske na način, kot se je to zgodilo. Minister je trdil, da je on prepovedal nočno streljanje, čeprav so bili vsi akti takratne načelnice taki, da so izvedbo takšnega streljanja dopuščali. In generalštab Slovenske vojske je po zakonih še vedno najvišji organ poveljevanja v državi. To je bilo bistveno in vse ostalo so potem bili različni manevri v javnem in političnem prostoru, ki z bistvom zgodbe, vsaj tako, kot ga vidim jaz, niso imeli nič.

Trideset let samostojnosti Republike Slovenije pomeni, da smo še vedno relativno mlada demokracija. Veliko stvari se bo treba na nek način še naučiti. V procesu pisanja vojaške strategije smo se veliko pogovarjali tudi o tem, kakšen sistem odločanja smo izgradili za primer krize ali vojne. Takšne, na videz malenkosti, bi lahko imele v teh okoliščinah namreč odločilen pomen.

Trenja in konflikti na politično-vojaški ravni so del vsakdana tudi v državah z mnogo bolj tradicionalnimi sistemi. Pogovarjala sva se o Afganistanu in spomnim se vsaj dveh primerov, ko sta "potegnila kratko" generala McKiernan in McChristal, vsak ob svojem času. In prepričan sem, da je na tem seznamu še kdo, ki je v zgodovino odšel tišje, a iz enakih razlogov. Pa niso samo primeri, kjer so vojaki žrtve.

Zelo podoben primer kot meni se je zgodil pred leti avstrijskemu načelniku generalštaba. On je potem zadevo dobil na sodišču. Skratka, zadovoljen sem, da se je končalo, kot se je, in verjamem, da danes nekatere stvari bolje razumemo.

"Mladim bi zelo priporočil, da se nam pridružijo." "Mladim bi zelo priporočil, da se nam pridružijo." Foto: Bojan Puhek

Od letos je Slovenska vojska (SV) bogatejša za 38 najsodobnejših lahkih oklepnih štirikolesnikov. Kako ste zadovoljni z njimi?

Po mojem mnenju so to vrhunska vozila, ki so lahko dobra platforma za različne oborožitvene sisteme. Izdelana so z najnovejšo tehnologijo. V Slovenski vojski sicer vozil še nismo prevzeli in pred nami je še proces integracije pomembnih podsistemov, kot sta recimo oborožitvena postaja in sredstva zvez. Bi pa pri tem spomnil na dve pomembni zadevi. Tudi v Afganistanu smo se naučili, da samo "železje" ni ključno, ampak seveda moštvo, ki bo znalo take sisteme uporabljati, predvsem pa, ki se bo imelo voljo boriti.

In drugič, bojna tehnika je samo del tega, kar v vojski razumemo kot zmogljivost. Če je cilj izgraditi recimo srednjo bataljonsko bojno skupino, je ob oborožitvenih sistemih treba poskrbeti še za marsikaj drugega, za kader, za usposobljenost, kar zajema tudi opremo vadišč in strelišč ter izdelavo strokovne literature, treba je poskrbeti za vzdrževanje in tako naprej.  

Katere nakupe opreme še načrtujete?

Kot poveljnik sil SV nisem pristojen za nabavo nove opreme. Vem, da se na ministrstvu za obrambo izdelujejo ključni planski strateški dokumenti, ki bodo po mojih podatkih še pred koncem leta natančneje opredelili to področje. Tudi vem, da je Generalštab Slovenske vojske že izdelal več vojaških nasvetov in zahtevkov za nabavo različnih vrst opreme in oborožitve. Moja naloga bo, da bom potem na teh podlagah in ko bomo v sile Slovenske vojske ta sredstva tudi dobili, izgradil določene vojaške zmogljivosti.

"To, da je v Afganistanu ostalo veliko orožja, streliva in opreme, je zelo slaba novica." "To, da je v Afganistanu ostalo veliko orožja, streliva in opreme, je zelo slaba novica." Foto: Bojan Puhek

Kakšno pa je vaše stališče do morebitne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka, ki smo ga nekoč v Sloveniji že imeli?

Če izhajam iz stališča o pravilnem dojemanju aktualne globalne varnostne situacije in trendov ter sodobnih vojaških groženj, o čemer sem govoril, ko sem omenjal proces izdelave vojaške strategije, potem je za nas zelo pomembno vzpostaviti nek dolgoročno vzdržen sistem zagotavljanja usposobljenih vojaških obveznikov, se pravi vojaških rezervistov. Slovenija bi po naših trenutnih ocenah potrebovala do 25 tisoč takšnih fantov in deklet, ki bi v primeru vojne, kar je sicer še vedno manj verjetno, a po drugi strani vedno bolj možno, lahko z orožjem branili domovino. 

Osebno sem optimist in menim, da bi nov koncept enovitega vstopa v Slovensko vojsko lahko bil ustrezna rešitev. Tudi v samo petih tednih se da posameznika naučiti osnovnih vojaških veščin. Morda se kdo s tem ne bo strinjal, ampak veliko se jih ni strinjalo tudi leta 91, ko smo v Sloveniji precej inovativno uvedli takrat najkrajše služenje vojaškega roka v Evropi. Pa smo potem zmagali v vojni. Ponovno aktiviranje obveznega služenja vojaškega roka bo seveda politična odločitev, poudariti pa velja, da smo takšen način služenja že imeli, pri tem pa se morali soočiti s številnimi težavami, kot je ugovor vesti, ki ga je leta 2002 uveljavljalo veliko vojaških obveznikov.

Letos mineva 30 let od slovenske osamosvojitve. Kako močno se je v tem času spremenila Slovenska vojska in kateri koraki jo čakajo v prihodnosti?

Na eni strani gre seveda za ogromno razliko med današnjo Slovensko vojsko in takratno Teritorialno obrambo. Na koncu koncev je vmes 30 let razvoja. Po drugi strani, in to se mi ponovno zdi bistveno, pa sem prepričan, da je Slovenska vojska ohranila zmagoviti karakter in vse tiste temeljne slovenske značilnosti, ki so vedno oblikovale slovenske vojake in vojsko.

Marsikdo se je čudil, kako smo Slovenci leta 91 lahko zmagali v vojni proti takšni vojski, kot je bila takrat JLA. A marsikdo se čudi tudi danes, ko recimo spremlja slovenske športne uspehe. Slovenci smo uspešen narod. To imamo ukoreninjeno v genih. In takšen narod ne more imeti drugačne kot uspešne vojske. Tudi na izkušnjah iz vojne za samostojno Slovenijo bi se lahko kdo drug kaj naučil od nas, kot se bo sedaj ves svet učil na izkušnjah iz Afganistana.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin