Okoljski minister Simon Zajc predčasno odstavlja prvo okoljsko inšpektorico Dragico Hržica, namesto nje predlaga strankarskega kolega Dragana Matića. Gre za novo kadrovsko menjavo v resorju, ki je že leta tarča kritik zaradi pomanjkljivega nadzora velikih onesnaževalcev - od trboveljskega Lafarga do Kemisa in zadnjega primera Termita. Kot pravi ekolog in kmet Uroš Macerl, posledice nereda čutimo vsi. "Ker država ni znala nadzirati strupenih kač, se danes ljudje bojimo še slepca ali zvite vrvi."
Minister Simon Zajc je, kot smo napovedali, predčasno razrešil glavno okoljsko inšpektorico Dragico Hržica. Povod je bila zadeva Termit. V moravškem podjetju inšpektorat dolga leta ni ugotovil nepravilnosti, letos pa so analize pokazale onesnaženje okolja, na podlagi katerih je nato inšpektor odredil ustavitev naprave za predelavo odpadkov.
Zajčev predhodnik Jure Leben je pred pol leta podobno storil s šefom Agencije RS za okolje. Joško Knez je uradno odstopil sam, a razlog naj bi bile ugotovljene nepravilnosti v postopkih izdaje dovoljenj podjetju Ascent Resources, ki želi črpati plin v Petišovcih.
Kadrovanje ministra Zajca pa vzbuja sum, da ob vsej problematiki okoljskega resorja daje prednost strankarski izkaznici pred strokovnimi referencami. Na pomembna položaja namreč postavlja vidna kadra iz njegove SMC z bore malo referenc z okoljskega področja. Tako naj bi vodenje okoljskega inšpektorata, ki zaposluje 137 inšpektorjev, prevzel Dragan Matić. Ta je po izobrazbi doktor zgodovinskih znanosti, več let je vodil Arhiv Republike Slovenije, v prejšnjem mandatu je bil poslanec SMC.
Spomladi je Zajc na podoben način na čelo agencije za okolje postavil članico SMC Lilijano Kozlovič, v prejšnjem mandatu generalno sekretarko vlade Mira Cerarja. Pred vstopom v politiko je bila Kozlovičeva načelnica Upravne enote Koper, tudi ona nima referenc z okoljskega področja.
Dragan Matić ni nikoli delal v okoljskem resorju, zdaj se mu obeta mesto glavnega okoljskega inšpektorja.
Inšpektorat za okolje in Arso sta že leta deležna kritik, da sta neučinkovita, občasno celo, da delujeta v dobro kapitala, ne okolja. Za nazoren primer se vrnimo v jesen leta 2014 in spomnimo na primer Lafarge Cementa.
Čeprav je takrat upravno sodišče ugotovilo, da trboveljsko podjetje v francoski lasti ni imelo okoljevarstvenega dovoljenja za takšen obseg proizvodnje, kot ga je takrat izvajalo, niti ni imelo dovoljenja za uporabljeni energent petrolkoks, takratna glavna inšpektorica za kmetijstvo in okolje Saša Dragar Milanovič ob pregledu nekaj dni po sodbi ni ugotovila nepravilnosti in je pustila, da obrat dela dalje.
Na ministrstvu, pod okrilje katerega spada inšpekcija, so vztrajali, da sodba zanje ni relevantna. Vzporedno je takrat Agencija RS za okolje odločala o okoljevarstvenem dovoljenju - šele pravnomočna negativna odločitev agencije bi bila tudi podlaga za inšpekcijsko prepoved obratovanja naprave, so trdili.
Aktivisti Eko kroga so januarja 2015 inšpektorje, tudi Dragar Milanovičevo, ovadili zaradi suma nevestnega opravljanja dela in zlorabe uradnega položaja. Trdili so tudi, da se je inšpekcija postavila v vlogo zagovornice Lafargea. Med drugim naj bi se takrat Dragar Milanovičeva osebno sestala z dunajskim predstavnikom Lafargea za srednjo Evropo Haimom Primasom.
Prvi obraz Eko kroga Uroš Macerl, ovčerejec iz Ravenske vasi nad Zagorjem, zmagi in ustavitvi Lafargove naprave navkljub pravi, da prave kazni za vpletene ni bilo. "Podjetje je 13 let, kolikor so tekli postopki, obratovalo in ustvarjalo dobičke. Tudi po končni odločitvi ni nihče plačal kazni ali sprejel odgovornosti, ne v podjetju ne na ministrstvu ali Arsu."
"Kazenski postopek v tej zadevi se sicer nikoli ni začel, prijavo so zavrgli, je pa po mojem mnenju prinesla simbolični preobrat. Po tej prijavi so se inšpektorji začeli izločati v zadevi Lafarge, kmalu so se zadeve začele premikati v pravo smer," danes pravi Janez Stušek, odvetnik Eko kroga.
Na začetku leta 2015 se je inšpektorat razdelil na dva dela: Dragar Milanovičeva je ostala glavna kmetijska inšpektorica, inšpektorat za okolje pa je prevzela Dragica Hržica. Okoljski inšpektorat je nato marca 2015 zaustavil delovanje sporne Lafargeeve naprave, šele tri mesece za tem je Arso nato zavrgel vlogo za izdajo dovoljenja za sporno napravo. Čeprav so prej zatrjevali, da čakajo na odločitev Arsa, so torej na koncu inšpektorji vendarle že prej ustavili napravo.
Prvi obraz Eko kroga Uroš Macerl, ovčerejec iz Ravenske vasi nad Zagorjem, pa zmagi in ustavitvi naprave navkljub pravi, da prave kazni za vpletene ni bilo. "Podjetje je 13 let, kolikor so tekli postopki, obratovalo in ustvarjalo dobičke. Tudi po končni odločitvi ni nihče plačal kazni ali sprejel odgovornosti, ne v podjetju ne na ministrstvu ali Arsu."
Sumov neustreznega dela služb okoljskega ministrstva je še več, naštevamo le nekaj odmevnih primerov:
V požaru v Kemisu je leta 2017 zgorel 871 ton odpadkov, več kot polovica nevarnih. Kasneje je inšpektorat ugotovil, da je podjetja vsa leta kršilo okoljevarstveno dovoljenje. Odločba je sicer še nepravnomočna.
Macerl meni, da je skupna točka vseh afer v okoljskem resorja premočen vpliv kapitala na omenjene državne službe, katerih delo morajo zato prevzetimajo razne civilne iniciative.
"Najprej poslušamo obljube, zavite v celofan, na koncu pa moramo prebivalci dati svoj čas in denar za plačilo odvetnikov ter dragih analiz po tujih laboratorijih, navsezadnje pisati kazenske ovadbe, da kaj dosežemo. Leta se borimo, da opravimo delo, ki bi ga morale pristojne državne institucije, financirane iz davkoplačevalskega denarja."
"Kapital ima tolikšno moč, da posega v izdajo okoljskih dovoljenj. Ta bi morali dajati izključno na podlagi strokovnih poglobljenih analiz, kaj je možno delati in pod katerimi pogoji. V Sloveniji pa se najprej politika dogovori, kaj bomo delali, pristojni pa potem po njihovih usmeritvah izdajajo dovoljenja," meni zasavski kmetovalec in aktivist Uroš Macerl.
Posledice izgubljenega zaupanja v institucije pa po njegovem občuti tudi država. "Država je ob vsej okoljski škodi naredila še večjo škodo sama sebi, ker je izgubila zaupanje. Objekt, kot je Kemis, potrebujemo - seveda na ustrezni lokaciji in z dobrim nadzorom -, tudi kompostarne bi bile dobrodošle, a jih zaradi dogajanja nihče ne želi blizu svojega doma. Problem je že pri odlaganju pepela iz ljubljanske toplarne. Še tako preprost objekt je praktično nemogoče umestiti. Ker država ni znala nadzirati strupenih kač, se danes ljudje bojimo še slepca ali zvite vrvi," pove sogovornik.
Treba bo spremeniti sistem nadzora in komunikacijo z lokalno skupnostjo, meni. "Vlagatelj bi moral že v času projektiranja obvestiti lokalno skupnost, občine, o tem, kaj bo delal, na kakšen način. Potem bi moral pod stalnim nadzorom države to maksimalno kakovostno izvesti. Pomemben je tudi strog nadzor v času obratovanj in sankcije v primeru, da gre kaj narobe. Če bi uvedli visoke sankcije za požare na deponijah, bi se lastniki še kako potrudili, da bi jih preprečili."
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.