SiolNET. Novice Slovenija
2,46

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Otroci so postali projekt staršev, ki želijo natančna navodila #intervju

2,46

termometer

mama šola otrok najstnik
Odsotnost celega spektra bolj ali manj neprijetnih izkušenj onemogoča otroku in tudi staršem, da bi se osamosvojili. Starši morajo otroku pustiti izkušnjo. Ne kar vseh, a takšno, ki nima nepopravljivih posledic. Foto: Thinkstock

Starši si želimo natančna navodila, ki bi nam omogočila varnost - tudi zato, ker želimo odgovornost za odločitve preložiti na nekoga drugega, pravi psiholog Aleksander Zadel.

Letos je pragove prvih razredov osnovne šole prestopilo 21 tisoč šolarjev in vsaj toliko staršev se bo kmalu spraševalo o tem, kdaj gredo otroci lahko sami v šolo in domov, kdaj v trgovino, kdaj in za koliko časa lahko sami ostanejo doma, kdaj so lahko sami na igrišču in podobno. Psiholog Aleksander Zadel opozarja, da so otroci partnerji v odnosu in aktivni člen v formuli odraščanja, zato morajo biti tudi njihove želje del odločitev.

Ali lahko določimo mejo, pri kateri gre otrok lahko sam iz šole oz. kdaj je lahko sam doma in podobno?

Kot strokovnjak vam nikoli ne bom mogel odgovoriti, pri katerih letih je otrok sposoben hoditi sam domov, ker je to popolnoma nemogoče, še posebej v današnjem času. Za kompleksna vedenja, še posebej tista, ki so povezana s tveganji, na primer s prometno nesrečo ali čim drugim, ne moremo napovedati, pri katerih letih bi jih lahko dovolili. To je ena od stvari, ki v priročniku ne morejo pisati.

Zakaj si tega tako želimo?

Starši so navajeni, da odgovornost za zahtevnejše družinske in življenjske odločitve sprejme nekdo drug, naj bo to šola, ki nekaj dovoljuje, zakon, ki tako določa, psiholog, ker je tako rekel, morda vi, ki ste napisali prispevek, ali statistika, ki pravi, da 70 odstotkov otrok pri določeni starosti že hodi samih domov. Nekaterih stvari v življenju preprosto ne moremo dobiti na recept. Veliko je dejavnikov, ki na to vplivajo, pomemben je odnos med starši in otrokom, odnos otroka do tveganja in podobno. Če bi mama za roko peljala 13-letnega otroka čez cesto, v šolo ali ven, bi verjetno rekli, da je s tem nekaj narobe, ko se to zgodi pri sedmih ali osmih letih, pa je nemogoče povedati, ali je prav ali ne.

"Ves čas se vrtimo le okoli tega, kdaj naj bi starši otroku nekaj dovolili. Otroci lahko tudi sami začutijo, kdaj jim nekaj ustreza," pravi psiholog Aleksander Zadel. "Ves čas se vrtimo le okoli tega, kdaj naj bi starši otroku nekaj dovolili. Otroci lahko tudi sami začutijo, kdaj jim nekaj ustreza," pravi psiholog Aleksander Zadel. Foto: Matej Leskovšek

Zakon pravi, da moramo v prvem razredu osnovne šole starši otroke pospremiti do vrat šole, v drugem razredu pa že lahko v šolo in iz nje pridejo sami. Poznam primer starša, katerega hči si je v drugem razredu želela sama domov po neprometni poti, starši so se s tem strinjali, a tega ni odobravala šola.

Šole so pri tem na neki način zelo modre, po drugi strani pa si pilatovsko operejo roke. Rečejo, da so presodili in odločili, da po njihovem pravilniku otroka do drugega ali tretjega razreda ne bodo spustili iz šole, če ponj ne bo prišel starejši brat ali sestra oziroma starš.

S tem naredijo dobro delo z vidika varnosti otrok in v to se nihče preveč ne vtika, ker gre za pravilo, nato pa se najde starš, ki se v to poglobi, ga zanima ali se mu to zdi čudno.

"Prav je, da za določene stvari v življenju starši sami sprejmejo odločitve in nosijo za to odgovornost." "Prav je, da za določene stvari v življenju starši sami sprejmejo odločitve in nosijo za to odgovornost." Foto: Getty Images Prav je, da za določene stvari v življenju starši sami sprejmejo odločitve in nosijo za to odgovornost. Nekateri to naredijo malo prej, drugi kasneje - ko presodijo, da je to varno, da so mirni.

Nekateri so bolj plašni in naredijo to kasneje. Včasih to celo ovira razvoj otroka, ki je zato sicer bolj varen, a po drugi strani na ta način ne dobi dovolj izkušenj.

To je običajno. Ne moremo z nekakšno normo opredeliti obnašanja staršev do otrok s ciljem, da bi bilo vse v redu, v smislu, da bo, če bodo naredili tako in tako, vse v redu in bodo na varnem.

Življenje je nevarno, tvegano, prinaša takšne in drugačne izzive, ki jih različni starši rešujejo na različne načine.

Pred tremi desetletji smo prvošolci hodili domov sami ali s sošolci in sošolkami. Kaj se je v tem času tako spremenilo, da to ni več običajno?

Gre za kult zdravja in kult preživetja. Včasih je bilo življenje veliko bolj nevarno. Pri generaciji mojih staršev, torej seniorjev, je bilo še tako, da so imeli skoraj v vsaki družini že pri rojstvu smrt v družini, ko en otrok ni preživel ali ni dočakal petega ali šestega leta. Otroci so si zlomili roko, imeli so brazgotine po telesu, to je bil del življenja. Bili so navajeni, da je življenje nevarno, da se konča.

Mi pa zdaj vsemu svetu sporočamo, da smo prvi po preživetju novorojenčkov, da imamo varno okolje in tako naprej. Naredili smo kult tega, da otrok preživi, da je zdrav, uspešen, lep in tako naprej, in sledimo temu kultu. Na ta račun damo ogromno osebne svobode.

Otroci so bolj ali manj odgovorni pri določenih letih. Če so manj odgovorni, je tveganje za to, da se kaj zgodi, večje. To prenesejo starši v svojo kalkulacijo tega, kako odgovorni in varni se počutijo ob tem, ko otroka prepuščajo njegovim lastnim odločitvam, samostojnosti.

Vrtec. Stres. Uvajanje. Šolanje. Trendi Uvajanje v vrtec je večkrat drama staršev kot otrok

Kako to, da zdajšnja generacija staršev tako težko prevzema odgovornost? Če gledamo s tega vidika, bi lahko sem vključili tudi to, da so za šolske rezultate otrok krivi v šoli. Pozabljamo, da je pomembna tudi vzgoja. To je tudi del prevzemanja odgovornosti za nekaj.

Jaz temu rečem, da so starši kupili in posvojili idejo, da so otroci njihov projekt. To pomeni, da imajo ogromno informacij o tem, kakšni bi morali biti otroci. Da bi pri teh letih morali znati to in to, biti sposobni določenih stvari, govoriti tri jezike, imeti matematiko pet, če bi se malo bolj potrudili, in tako naprej. Postavljeni so vsi ti določeni standardi in starši želijo primerjati otroke, ali ustrezajo tem standardom. Če jim ne, izvajajo pritisk, zaradi katerega je potem šola stresna in je stresen vsakdanjik.

Nato pa se govori, da šola povzroča stres, a ni tako. Starši ga s svojimi pričakovanji, ne pa šola kot taka. Šola je tam, uči in od učenca nekaj pričakuje, ta pa nato zmore ali ne. Ob tem, ali zmoreš ali ne, pa je pomembno vprašanje, kakšne so povratne informacije, ki jih otrok dobi iz okolja glede na svoje rezultate. Sicer to ni edini dejavnik, a povzroča največ stresa in nezadovoljstva.

"Jaz temu rečem, da so starši kupili in posvojili idejo, da so otroci njihov projekt. To pomeni, da imajo ogromno informacij o tem, kakšni bi morali biti otroci." "Jaz temu rečem, da so starši kupili in posvojili idejo, da so otroci njihov projekt. To pomeni, da imajo ogromno informacij o tem, kakšni bi morali biti otroci." Foto: Thinkstock

Po eni strani bi tako radi, da bi bili otroci samostojni, po drugi strani pa si starši ne želijo tega, če se preveč vmešavajo v vse, kar otrok počne.

Želijo si že, to ni težava, niso pa sposobni iti po poti, da bi otroku dovolili izkušnje, kar je drugi ključni razlog. Zaradi tega občutka varnosti in zato, da se otroku ne bi nič zgodilo, so starši povsod prisotni – na igrišču, v šoli, povsod. Zato, da bi bilo vse v redu, da bi otrok imel idealne pogoje za razvoj, da bi optimalno izkoristil svoje potenciale in da ga ne bi ogrožali tisti, ki so manj inteligentni, bolj divji, bolj nevarni. Pazijo nanj in s tem otroku odvzamejo marsikatero neprijetno, tudi življenjsko izkušnjo, na podlagi katere bi bil bolj trpežen, se bolje znašel v okolju, bil bolj samozavesten.

"Odsotnost celega spektra bolj ali manj neprijetnih izkušenj onemogoča otroku in tudi staršem, da bi se osamosvojili." "Odsotnost celega spektra bolj ali manj neprijetnih izkušenj onemogoča otroku in tudi staršem, da bi se osamosvojili." In da, takšen otrok bi kdaj tudi jokal in bil v stiski, a zdaj je tako, da v stiski ne sme biti. Ne sme biti nesrečen, nezadovoljen, ne sme ga biti strah, vse to moramo odstraniti, ker si otrok zasluži lepo otroštvo. To je noro. Vsi se na deklarativni ravni strinjamo s tem, da se otroci med seboj ne smejo dražiti in da je to grozno. A ta otrok bo nekoč prišel v poslovno okolje, kjer temu ne rečemo več draženje, temveč kaj drugega, pa ne bo opremljen za vedenje, da bi lahko prenesel, če bo kdo nanj pritisnil. Ne zna, ker nima izkušnje.

Odsotnost celega spektra bolj ali manj neprijetnih izkušenj onemogoča otroku in tudi staršem, da bi se osamosvojili. Starši morajo otroku pustiti izkušnjo. Ne kar vseh, a takšno, ki nima nepopravljivih posledic. Starši sprašujejo, ali naj se otrok speče. Prej ali slej se bo kje spekel in zelo dobro je, da se speče, ni pa dobro, da pade cel v krop ali da objame peč. Če se peči dotakne s prstom in se naredi mehurček, pa bo vedel, da je to boleče, znal se bo izogniti tem stvarem. To je življenje.

otroci šola Novice Juhant: Starši, razjahajte svoje otroke #video

Bi lahko, na primer, določili starost otroka, pri kateri razume naša navodila v tolikšni meri, da bi vedel, kako ravnati, ko bi bil doma sam in bi se zgodilo nekaj, zaradi česar bi potreboval pomoč?

To je preveč kompleksno vprašanje, ki nima preprostega odgovora. To, kako se bo odzval, je povsem odvisno od tega, kakšne vrste bo ta čustveni šok. Če me vprašate, ali je človek sposoben pri 30 letih v stiski poklicati 112, vam povem, da obstaja tretjina prebivalcev, ki se takrat ne spomnijo, ali je to 112 ali 113.

So otroci, ki pri šestih letih pokličejo reševalce, jim povejo, da je mama nezavestna, reševalci pa pridejo in jo rešijo. So pa tudi otroci, ki sedijo na kavču in se igrajo s tablico, medtem ko okoli njih "vse gori".

Ti odgovori o primerni starosti so popolnoma nerealni, boste pa v vsaki knjigi o razvojni psihologiji našli podatek, da bo, če rečete triletnemu otroku, da naj da kocko v škatlo, to storil. Če mu naročite več stvari zapored, pa bo naredil le eno in to bo vse. Točno piše, pri katerih letih bo lahko izpolnil več stvari zaporedoma.

Tam vmes ni primera, kako ravna otrok, ko kipi mleko. To namreč lahko ustvari tako paniko pri otroku, da ga blokira tudi pri desetih ali petnajstih letih, kadarkoli. Nekateri otroci gredo v šolo in ne morejo dihati, ko stopijo v razred, a zaradi tega ne moremo reči, da vsi otroci pri 14 letih zaradi strahu doživijo panični napad.

Starostne meje, pri kateri je otrok lahko sam doma, ni mogoče natančno določiti. Starostne meje, pri kateri je otrok lahko sam doma, ni mogoče natančno določiti.

Vse je torej popolnoma odvisno od situacije in posameznika, tega naj torej ne določajo neke zunanje meje.

Poglejmo vožnjo kolesa. Koliko staršev da danes otroku kolo v roke in mu reče, naj se pelje? Velika večina staršev gre z otrokom, prime za sedež, hodi z otrokom nekaj časa, ga spet prime, ga spremlja. Verjetno bi se ravno tako naučil, če staršev ne bi bilo ob njem – padel bi v prvem in drugem primeru. Starši smo različni. Nekateri ga držijo, drugi ne. Nekateri pri poganjalčku komentiramo, kaj se bo zgodilo, drugi ga damo gor in ne komentiramo ničesar.

Prav je, da smo različni in da tukaj ne postavljamo nekih standardov, to je lepota življenja in lepota različnosti. S tem informiranjem o povprečju, ki ga potem dvigujemo, izvajamo velike pritiske na posameznike in hkrati na družbo. Ko dajemo priporočila, kdaj naj se kaj zgodi, delamo s tem več škode kot koristi.

Takšno oceno bi torej strokovnjak lahko naredil le za posameznega otroka.

Že pri fizioloških značilnostih, ki so tipične in se jih dejansko pričakuje ob določeni starosti, je potrebna izjemna previdnost, kaj šele pri kognitivnih lastnostih, kjer so med otroki velike razlike.

Ko pregledujemo otroke in mladostnike, poskušamo imeti pri tem take teste in preiskave, pri katerih dejansko izločimo vplive okolja, da vidimo, ali je razvoj normalen, v skladu z nekimi nevrološkimi, fiziološkimi, seveda tudi kognitivnimi, emocionalnimi pričakovanji in tako naprej. A to so stvari, ki so izrazito strokovne.

Strokovnjaki namreč znamo tudi strokovno razložiti, zakaj je odstopanje pričakovano, zakaj nas lahko skrbi, pogosto rečemo tudi, da gre le za razvojno motnjo, ki bo izzvenela. Posplošene sodbe o tem, kdaj bi otrok "moral" nekaj in kdaj bi "bil že čas, da bi", naredijo veliko več škode kot koristi oziroma od tega ni praktično nobene koristi, zato se temu zelo izogibamo.

"Že pri fizioloških značilnostih, ki so tipične in se jih dejansko pričakuje ob določeni starosti, je potrebna izjemna previdnost, kaj šele pri kognitivnih lastnostih, kjer so med otroki velike razlike." "Že pri fizioloških značilnostih, ki so tipične in se jih dejansko pričakuje ob določeni starosti, je potrebna izjemna previdnost, kaj šele pri kognitivnih lastnostih, kjer so med otroki velike razlike."

Verjetno se lahko zgodi, da zaradi teh mejnikov starši otroka ne izpostavljajo izkušnjam, ki bi jih nekateri zmogli že prej.

Ves čas se vrtimo le okoli tega, kdaj naj bi starši otroku nekaj dovolili. Otroci lahko tudi sami začutijo, kdaj jim nekaj ustreza. To se vidi na primer pri odločanju o tem, kaj bodo otrokom starši pustili ob valeti – ali bodo lahko šli po valeti z vrstniki ven ali ne. Poznam starše, ki so jim otroci dejali, naj rečejo, da jim ne pustijo, da jim ne bi bilo treba iti. Čutili so velik družbeni pritisk, hkrati pa so sami čutili tudi, da jim to ne ustreza, a jim je bilo nerodno reči, da ne gredo. Da se ne bi norčevali iz njih, so se raje izgovorili na prepoved staršev.

V formuli je namreč ves čas samo starš in njegova odločitev – kdaj je torej otrok sposoben, da ga starš lahko spusti. Tudi otrok se lahko odloči, ali bi šel iz šole domov peš, saj je partner v odnosu, aktivni člen v formuli odraščanja.

"Pazijo nanj in s tem otroku odvzamejo marsikatero neprijetno, tudi življenjsko izkušnjo, na podlagi katere bi bil bolj trpežen, se bolje znašel v okolju, bil bolj samozavesten." "Pazijo nanj in s tem otroku odvzamejo marsikatero neprijetno, tudi življenjsko izkušnjo, na podlagi katere bi bil bolj trpežen, se bolje znašel v okolju, bil bolj samozavesten." Foto: Thinkstock Verjetno smo tudi kot družba nagnjeni k temu določanju standardov in ukalupljanju, tako da jim pogosto ne pustimo dihati.

Vsi ti standardi. Tu je tudi paradoks, ki ga velikokrat opazim. Ves čas ti družba oziroma korporacije sporočajo, da bodi individualen, enkraten, samosvoj, da se najdi, uresniči svoje sanje in tako naprej, ko se to zgodi, pa je vse narobe. Ljudje se še vedno najboljše počutijo, če tega ne storijo. Čeprav si vsak starš želi imeti individualnega otroka, imajo hkrati takoj, ko ugotovijo kaj posebnega, že težave in je vse narobe. Tu so velike stiske tako staršev kot tudi otrok. Ne vedo, komu slediti – naj sledijo notranjemu občutku, družbenemu pritisku, pritisku družbenih omrežij.

Če otroku večkrat ne damo priložnosti, da bi izrazil sebe, da bi na primer sploh imel možnost, da bi šel sam domov, če si tega želi, in če ga že v začetku preveč omejujemo, ali je mogoče, da se na to navadi in kasneje sploh ne izrazi več svoje želje ali da pobudo, da bi pokazal, da bi nekaj že lahko?

Nekateri postanejo pasivni, nekateri se uprejo. Če, na primer, rečemo, da do 17. leta ne sme ven ali mora biti ob osmi uri doma, nekateri postanejo popolnoma pasivni in ne gredo niti po 17. letu nikamor, drugi pa gredo, ko so stari 17 let in en dan, ven, jih ni do zjutraj domov in jih domov prinesejo močno opite. To je zelo odvisno od otroka. Sam sem privrženec cepljenja oziroma tega, da ljudje izkušnje dobivajo postopoma. Tudi pri denarju, zelo hitro namreč ugotovijo, da z lastnim denarjem v trgovini ne bi kupili vsega, kar bi sicer želeli, če bi plačali starši. In če si hčerka želi rumene škornje, čeprav rumene barve sicer ne nosi, nato ji stojijo v omari, ona pa si zaželi nove, ji pojasnimo, da bo nove dobila šele, ko te ponosi. To je izkušnja, ki ji bo pri nakupih pomagala naslednjih dvajset let.

Tako kot večkrat pojasnite, da naj občuti posledice in da so te najučinkovitejše, ne kazni.

Nikakor kazen. Ko bo spet morala obuti škornje, ne bo druge možnosti, kot da obuje te. A to ni mučenje, otroka je treba le naučiti, da imajo njegove odločitve posledice, nič več in nič manj kot to.

S tem, da jim dovolimo, da se odločajo zase, vzgajamo samostojne otroke.

Povsod tam, kjer ne more biti prehudih posledic. Ne more se on odločati, ali bomo zamenjali stanovanje ali ne, a če lahko pogrešamo neko vsoto za čevlje, ki si jih želi, čeprav vemo, da jih ne bo nosil, je lahko to, da kasneje nosi posledice svoje odločitve, izjemna izkušnja.

Komentarji

5

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • izbrisani / 07.09.2019. ob 13:45 +2 0

    PREDSEDNIK5 / 07.09.2019 - taki kot si ti, rabijo navodila čisto za vsako malenkost: za začetek, naprimer da veš, da je pošteno najprej prebrati, če bi rad kaj komentiral. Sicer pa eden redkih dobrih intervjujev na siolu. Psiholog se razume v svoje delo, le malokdo ga dojame oz. večina gre mimo. Prejšnji komentator je dokaz. Ni

    +2 0
  • Astrolog / 07.09.2019. ob 19:22 +1 0

    Dober članek, predvsem bi mnogi starši potrebovali navodila, kako naj sami ravnajo v življenju. Ko bodo "pošlihtali" sebe, se bodo urejenemu stanju prilagodili tudi otroci. Bom zloben in bom napisal, da Ludvik Poljanec alias Predsednik5 spet na veliko pametuje, verjetno otrokom (ki naj bi glede na njegova leta že bili odrasli) pred spanjem bere Ustavo.

    +1 0
  • Banca / 08.09.2019. ob 21:02 0 0

    Tudi mi smo bili projekt staršev. Sužnji.

    0 0
delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin