Največje napake, ki jih Slovenci delamo pri upravljanju svojih financ #intervju

Smo Slovenci zapravljivi oziroma kako uspešni smo pri upravljanju osebnih financ?

Če izhajam iz obstoječe statistike in lastnih raziskav, nismo nič kaj drugačni od drugih narodov. Okoli tri četrtine ljudi živi "od plače do plače". Ampak po naših izkušnjah ne z vidika, da v resnici težko preživijo, temveč predvsem zaradi negospodarnega ravnanja z denarjem. Ni nujno da gre samo za ljudi z minimalnimi prihodki, tudi osebe z višjimi dohodki imajo pogosto ta občutek. Če je za prve to morda samoumevno, za druge ne bi smelo biti. Le počutijo se tako. Njihova finančna slika bi morala biti popolnoma drugačna.

Od epidemije covida-19 dalje smo priče nenehni rasti cen, česar prej nismo bili vajeni. Z zvišanjem minimalne plače in napovedmi o rasti Euriborja, prve banke so že dvignile fiksne obrestne mere za stanovanjska posojila, kaže, da se bo ta trend nadaljeval. Kako se današnja draginja razlikuje od preteklih obdobij?

Razlika je v tem, da se v zadnjih letih draži več stvari hkrati. Tu mislim na dvig cen hrane, energentov, surovin, obrestnih mer, avtomobilov itd. Kljub temu da se nekaterim plače zvišujejo, pri njih prihaja do situacij, ko jim določeni stroški nenadzorovano uhajajo izpod nadzora in jim zato ne uspe ničesar privarčevati. Večkrat bi se morali vprašati, katere stroške je mogoče optimizirati. Nastale situacije ne bi pripisovala zgolj draginji, velika odgovornost je tudi na nas samih.

Kaj je tisto, kar povprečni potrošnik najpogosteje spregleda?

Ni kategorije, kjer ne bi bilo možno, da bi ravnali bolje. V praksi opažam, da se zelo radi vdamo ciklu. Ko se nekaj podraži, ne razmišljamo dovolj o tem, kako bi svoje navade spremenili ali prilagodili višjim cenam.

Navade je težko spreminjati.

Morda je takrat čas, da se vprašamo, ali je naš življenjski slog res prilagojen našim prihodkom ali morda živimo na preveliki nogi.

Ali pri svojem delu opažate, da Slovenci pogosto živijo prek svojih finančnih zmožnosti?

Zelo pogosto. Dejstvo je, da smo ljudje, ne samo Slovenci, nagnjeni k principu več, kot boš imel, več boš zapravil.

Zakaj so potem bogati ljudje običajno še bogatejši?

Ker ravnajo drugače. To je zanimivo, saj se jim ne bi bilo treba ukvarjati s plemenitenjem denarja, vendar točno to počnejo.

Morda s hitrim povečevanjem premoženja sprva res zapravljajo za "neumnosti", a ko izpolnijo svoje največje življenjske želje, se to ustavi. Imajo zelo jasen fokus in postanejo bistveno bolj preračunljivi kot osebe z običajnimi prihodki.

Foto: Liam Toni Šironjič Ekonomist in nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je v decembrskem intervjuju za TV Slovenija poudaril, da je Evropa postala bogata celina revnih ljudi. Po njegovih besedah kar štiri petine Evropejcev živi "iz rok v usta". Tudi Slovenci radi rečemo, da živimo "iz meseca v mesec".  Se strinjate z njim?

Ne popolnoma. Izjava, da živimo "iz meseca v mesec", se je nekako zasidrala med nami. Ne glede na to, ali je resnična ali ne. Zdi se mi, da smo postali apatični do področja osebnih financ, češ da ne morem nič narediti. Ogromno je na nas samih. Lahko bi živeli drugače, če bi si večina primarno to želela oziroma bi bila pripravljena za to tudi nekaj narediti. Najtežje je zapustiti cono udobja. Na mojih predavanjih slušatelji pogosto tarnajo, da vse to vedo, a kaj ko so za to potrebna odrekanja. To so glavni razlogi. Minimalno plačo lahko vsako leto zvišamo, ampak že čez dva meseca bodo ti ljudje dejali, da so še vedno na minimalni plači. Slab prizvok minimalne plače bo ostal, prejemniki pa bodo pri upravljanju svojih financ ravnali enako kot prej. Morda bi bilo bolj smiselno ljudi naučiti gospodarnega ravnanja z denarjem. Ne govorim o varčevanju z zategovanjem pasu, temveč o tem, kako za najnižjo ceno dobiti čim več. To pogrešam.

Kapitalizem kot aktualna družbeno-ekonomska ureditev zahteva neskončno rast. Nekateri mu očitajo, da nas sili k ustvarjanju nerealnih potreb.

Bolj kot potrebe bi izpostavila želje. Največjo težavo opažam v vplivu družbe, medijev, trgovcev, vplivnežev itd. na potrošnike. Dajejo nam občutek zadovoljevanja potreb, a v resnici gre za izpolnjevanje naših želja. Največji izziv se pojavi takrat, ko večino svojega denarja porabimo za izpolnjevanje svojih želja, ne primarnih potreb. To lahko ponazorim s konkretnim primerom. Obcestni plakati nas na primer bombardirajo z najnovejšim modelom mobilnega telefona. Ker gre za pomemben statusni simbol, ga kupimo, po možnosti na obroke, zmanjka pa nam za plačilo vrtca. Primarna potreba tako ostane neporavnana, želja pa izpolnjena. Točno to se nam danes dogaja, zato je življenje v današnji družbi postalo velik izziv.

Takšnih impulzov je ogromno, istočasno pa potrebujemo hitro zadovoljitev in občutek sreče. To se še kako pozna v naših osebnih financah.

Zakaj potrebujemo občutek sreče? Smo res tako nesrečni?

Izgubljamo se. Vse hitrejši življenjski tempo in zanemarjanje svojih bližnjih nas sili k iskanju navidezne hitre sreče. To se odraža v denarju, ki je na žalost vedno pomembnejši. Še posebej, če se dotaknemo zdravstva, kjer je treba imeti denar, da prideš prej na vrsto.

Trgovci so postali pravi mojstri prepričevanja kupcev, da ti zapravljajo po nepotrebnem. Katere so njihove najpogostejše prakse?

Današnja psihologija prodaje je vrhunska, vedno boljša in korak pred vsemi. Trgovci znajo iz potrošnikov izvabiti najšibkejši trenutek, da opravijo nakup, ki ga kasneje pogosto obžalujejo. Prodajne pritiske izvajajo z akcijami, ki nas spodbudijo, da nekaj nujno in takoj potrebujemo. Po možnosti ne le enega kosa, temveč dveh, treh ali celo več. Gre za t. i. impulzivne nakupe, ki jim le redki ne podležejo. Če gremo v trgovine brez seznama nujnih nakupov in jasnega fokusa, nas bo zagotovo "odneslo".

Osnova je, da si vnaprej določimo proračun. V nasprotnem primeru bo šel denar sam od sebe tja, kamor bo želel. A pozor, ni vseeno, ali denar najde svojo pot ali pa ga namensko usmerjamo.

Zakaj je tako težko obvladovati impulzivne nakupe in kako jih omejiti?

Ljudem svetujem, naj se pred nakupovanjem vedno vprašajo, ali izdelek nujno potrebujejo ali si ga le želijo. Če kupujejo na spletu, naj izdelke položijo v košarico, prespijo in nakup dokončajo naslednji dan. Prepričana sem, da 80 odstotkov artiklov na koncu ne bodo kupili.

Katere so največje napake, ki jih Slovenci po vaših opažanjih najpogosteje delajo pri upravljanju osebnih financ?

Na prvem mestu so zagotovo preveliki fiksni stroški za bivanje, avto in hrano. Strinjam se, da je danes težko kupiti nepremičnino, težko pa se strinjam z nakupom prve nepremičnine prek našega finančnega dosega.

Druga največja napaka je, da ne spremljamo poti našega denarja. Izgovarjamo se, da nam tega ni treba delati, saj vemo, kje trošimo, nimamo časa, imamo tako in tako premajhno plačo …

Foto: Liam Toni Šironjič Tretja velika napaka je življenje brez denarne rezerve. To se je najhuje odrazilo v času epidemije covida-19, ko so mnogi zaradi izpada prihodkov panično iskali denarne rezerve, ker niso imeli ustvarjene primarne denarne rezerve. Ta se giblje od tri- do 12-kratnika povprečnih mesečnih stroškov oziroma odhodkov. Odvisna je od statusa. Če ima posameznik zanesljivo redno zaposlitev, je trikratnik dovolj. Če ima družino, potrebuje šestkratnik, 12-kratnik pa velja za vse podjetnike z različnimi oblikami, kot so d. o. o., s. p., delavec v kulturi. Pri njih je namreč tveganje zaradi morebitne bolezni ali upada prihodkov veliko večje kot pri redno zaposlenih. Pogosto se finančne slike podjetnikov zlomijo prav zaradi neustvarjenih denarnih rezerv.

Četrta napaka, ki jo Slovenci radi ponavljajo, je, da vsa privarčevana sredstva vložijo v nakup nepremičnin. Ni dovolj ena, morajo imeti dve, tri. Po možnosti jih niti ne oddajajo. Gre za nelikvidna sredstva, mrtev kapital.

Peta napaka je varčevanje na banki, kjer inflacija najeda prihranke.

Veliko ljudi meni, da za varčevanje "nimajo dovolj visokih prihodkov". Je to dejanska ovira ali predvsem izgovor?

To je zelo močan izgovor in hkrati tolažba, da jim ni treba kaj dosti narediti za spremembo na bolje.

Zakaj zmorejo nekateri ljudje z enakimi prihodki privarčevati več kot drugi? Kaj delajo drugače?

Njihov primarni življenjski fokus je drugačen. Eni razmišljajo v smeri, če bo kaj ostalo od plače, jo bo dal na stran, drugi pa v smeri, da jo bo dal najprej na stran, nato pa preostanek razporedil do naslednje plače. To je edino pravilno.

Kaj vpliva na tako diametralno razmišljanje?

Gre za različna prepričanja, vrednote, želje …

Nekateri ga opravičujejo s pregovorom "živi se samo enkrat" ali "živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji".

To je zelo drzno razmišljanje. Če imajo otroke, celo malce neodgovorno. Danes je težko najti partnerja, s katerim v naslednjih 20–30 letih ne bi prišlo do kakšnega nepričakovanega dogodka. Ta lahko precej zamaje finančno sliko posameznika. Prav tako se mi ne zdi korektno, da te osebe v primeru nepričakovanega dogodka pričakujejo od vseh okoli sebe, vključno z državo, da jim priskočijo na pomoč.

Je takšnega načina razmišljanja vedno več?

Morda ga je več pri mladih, ki ne želijo ničesar zamuditi. Problematično je predvsem pri večjih skupnih investicijah partnerjev, kot je na primer nakup nepremičnin z zadolževanjem. S takšnim razmišljanjem nepremičnin sploh ne bi smeli kupiti, ker je preveč tvegano za preostale družinske člane.

Ali Slovenci radi živijo preko svojih finančnih zmožnosti, torej na kredit ali lizing? Koliko kreditov ima povprečni Slovenec?

Podatka o številu kreditov ne poznam, iz izkušenj pa lahko povem, da če ima oseba izredni limit na transakcijskem računu, ima najverjetneje sklenjen tudi lizing za avto in kredit za nepremičnino. Gre za kulturo posameznika, ki je zanj povsem normalna in sprejemljiva.

Je to racionalno ravnanje? Je nakup avtomobila na lizing smiseln?

Lizing za avtomobil je druga najdražja oblika financiranja, takoj za izrednim limitom na transakcijskem računu, kjer so visoke obresti, stroški odobritve in zavarovanja. V Sloveniji vlada zelo močno prepričanje, da je smiselno imeti avto na lizing zato, da center za socialno delo tega ne ve. S tem se na primer izognejo višjemu plačilu vrtca, prejemajo višji otroški dodatek in še kaj. Zagotovo pa gre pri lizingu avtomobila za drag nakup. Nakup z namenskim kreditom, če že moramo kupiti na obroke, je cenejši.

Foto: Liam Toni Šironjič Če bi morali izpostaviti en praktičen ukrep, ki ga lahko človek uvede že danes in mu bo dolgoročno prinesel največji prihranek, kateri bi bil to?

Nujno je treba ugotoviti, kam odteka naš denar, preveriti vsak najmanjši nakup posebej in se vprašati, ali bi danes ravnali enako. Prepričana sem, da je najmanj 20 odstotkov teh izdatkov nepotrebnih. Morda govorimo le o 200 evrih mesečno (že tukaj se razlikujemo – nekomu 200 evrov pomeni ogromno, drugemu nič), a gre za prvi korak k začetku racionalnega upravljanja osebnih financ.

Katera področja potrošnje so danes v slovenskih gospodinjstvih "najbolj napihnjena", kaj nas največ stane?

Hrana se je v zadnjem času zelo podražila. Tu ne govorim le o njenem nakupu, temveč tudi o količini zavržene hrane. Avtomobili in njihovo vzdrževanje je postalo bistveno dražje kot pred 20 leti. Dva avtomobila v gospodinjstvu pogosto predstavljata kar četrtino izdatkov gospodinjstva. Nepremičnine ljudje pogosto kupujejo preko praga svojih zmožnosti. Tu so še nakupi prekomernih količin oblačil, kozmetike, lepotne storitve, redni izleti ob koncih tedna z obiskom gostiln, (pre)draga darila … Prav je, da si privoščimo, a to mora biti v mejah naših finančnih zmožnosti.

Ali je smiselno rezati stroške pri majhnih stvareh (npr. kava, dostave hrane), ali je pomembnejše obvladovanje velikih življenjskih odločitev (avto, krediti, življenjski slog)?

Ko se odpovemo majhnim razvadam, pogosto občutimo grenak priokus, velikega učinka pa ni. Z vidika gospodarnosti je sicer vseeno smiselno preveriti, za katere majhne izdatke, ki jih morda ne potrebujemo, odteka naš denar. Pomembnejše je obvladovanje velikih stroškov oziroma sprejemanje racionalnih odločitev pri velikih investicijah.

Kako pomembna pa je partnerska finančna komunikacija? Varčevati skupaj ali ločeno?

Finančna komunikacija med partnerjema je osnova za skupno pot. Če se finančno sporečeta, je lahko to celo prvi razlog za ločitev. Zagovarjam skupne finance, a to ne pomeni, da imata partnerja skupen račun. Še vedno imata vsak svojega, se pa o vseh finančnih izdatkih pogovarjata in jih načrtujeta skupaj. Vsak mora imeti tudi proračun zase, ki ga brez slabe vesti porabi.

Če imata partnerje ločene finance, kjer se dogovorita, katere stroške bo kdo pokrival, se pogosto izkaže, da izdatki niso enakomerno porazdeljeni. Dogaja se, da en partner veliko privarčuje, drugi pa tone navzdol. Začnejo se obtoževanja, konflikti in slaba volja, ki v najslabšem primeru vodi v ločitev.

Foto: Liam Toni Šironjič Skupne finance so pomembne tudi zato, da partnerja ugotovita, ali imata sploh skupne cilje. Soočamo se s primeri, ko partnerja po dveh desetletjih skupne zveze ugotovita, da so njuni cilji popolnoma drugačni. Začneta se spraševati, ali se sploh poznata. Nič ni narobe z različnimi cilji, morata pa se znati dogovoriti, na kakšen način jih bosta skušala doseči. Kakšne kompromise bosta sklenila. Če tega ni, bo slej kot prej prišlo do razhoda.

Skupne finance so ključne tudi v primeru nepričakovane nezgode. Najhuje je, ko eden od partnerjev umre in v težkem položaju pusti partnerja z otroki. Pogosto beremo o dolgovih pokojnika, za katere družina sploh ni vedela. Partner mora biti seznanjen z družinskimi financami, da ve kako bo nadomestil manko in vsaj približno enako živel dalje, ne da se mora ob boleči izgubi partnerja ukvarjati še z morebitno prodajo skupnega premoženja.

Omenili ste že denarno rezervo. Jo lahko preskočimo z varčevanjem in investiranjem?

Nikakor, denarna rezerva je nujna, saj jo lahko potrebujemo že jutri. Je pa res iz psihološkega vidika težko gledati denar na nekem računu z minimalnimi obrestmi, če bi ga lahko investirali v kaj donosnejšega ali morda raje celo zapravili.

Kako naj naložbe začne nekdo, ki o investiranju nima pojma, a bi rad naredil prvi korak? Je sledenje navodilom prijateljev, ki že investirajo, prava pot?

Največkrat ne. Slika prijatelja namreč skoraj nikoli ni enaka naši. Prav tako prijateljeva pripravljenost na tveganja najverjetneje ni enaka naši. Po naših izkušnjah se kar veliko Slovencev zanaša na finančne nasvete "izkušenih" prijateljev. Ko vrednost njihovih naložb raste, se vsi zelo radi pohvalijo, ko padejo, pa o tem neradi govorijo.

Prvi korak posameznika je, da se nauči osnov investiranja. Znanje je osnova. Le tako se bo znal odločiti za zanj primeren način investiranja, koliko denarja lahko vloži in kakšno tveganje je pripravljen sprejeti

Novice Predčasna upokojitev in pokojnine: to so pogoji, če bi želeli nehati delati bistveno prej

Iz naših več kot 20-letnih izkušenj finančnega svetovanja vam lahko povem, da v veliko primerih ljudje zaradi pohlepa večino denarja izgubijo. Pohlep, ki je v različnih merah prisoten v vsakem izmed nas, je ogromna težava. Ko gre vlagateljem super, si želijo še več, nikoli jim ni dovolj. Namesto da bi si ob investiranju desetih tisoč evrov, ki so jih oplemeniti na 20 tisočakov, začetni vložek izplačali, preostanek pa naprej plemenitili, tega ne naredijo. Zaslužek je lahko že zelo velik, a hočejo še več. Ko pride do padca naložbe, pa sledi izjemno razočaranje. V večini primerov se takšni vlagatelji za vedno umaknejo iz tega sveta. Izzivi in nevarnosti se ogromne. Nekateri vplivneži celo čez noč obljubljajo bajne zaslužke in luksuzno življenje.

Ključno je tudi, da se, ko na borznih trgih zavlada panika, ne ujamemo v čredni nagon in ohranimo trezno glavo.

Veliko vlagateljev v kriptovalute osnov delovanja sistema sploh ne pozna. Ali torej odsvetujete tovrstne naložbe?

Absolutno. Dokler vlagatelji ne usvojijo znanj o terminologiji, digitalnih denarnicah in varnostnih tveganjih kriptosveta, jim odsvetujem tovrstne naložbe. Nemalokrat smo prejeli vprašanja upokojenk, ki so nam poslale spletno povezavo do kriptodenarnice in nas spraševale, kam je izginil njihov denar. To je grozljiv primer nekoga, ki želi biti na vsak način del kriptosveta in potencialnih bajnih zaslužkov.

Dejstvo je, da lahko v kriptosvetu zaslužiš zelo veliko, hkrati pa lahko tudi vse izgubiš. Zato znova poudarjam, da morajo ljudje najprej urediti osnove osebnih financ. Če ugotovijo, da lahko manjši del svojih prihrankov pogrešajo in jih vložijo v kriptovalute, se morajo zavedati tudi tveganja.

Kaj bi svetovali mladi generaciji, ki vstopa na trg dela v obdobju visokih cen in velike negotovosti?

Svetujem jim predvsem investiranje v svoje znanje, veščine in varčevanje. Mladi se premalokrat zavedajo, da imajo največji kapital v času. Če od prvih zaslužkov le majhen del denarja namenijo varčevanju, si lahko v prihodnosti ustvarijo zelo veliko. Ne smejo stremeti le k višjim prihodkom, temveč naj z denarjem ravnajo gospodarno, da jim ostane čim več.

Če bi morali v eni povedi strniti ključno sporočilo Slovencem glede osebnih financ – kako bi se glasilo?

Ključ do življenja brez finančnega stresa ni v tem, koliko zaslužimo, temveč v tem, koliko denarja znamo zadržati in kako modro ga usmerimo v svojo prihodnost.