Ko je Rusija iskala prijatelje, smo bili nerazumljivo previdni

O tem in stanju današnjih odnosov med državama pred obiskom Alenke Bratušek v Moskvi smo se pogovarjali s Sašem Geržino, predsednikom Društva Slovenija – Rusija in prvim veleposlanikom Slovenije v Rusiji po osamosvojitvi.

Pred našim pogovorom ste obiskali zunanjega ministra Karla Erjavca. Sta govorila tudi o obisku Alenke Bratušek v Moskvi? S Karlom Erjavcem sva kolega tudi po strankarski plati, tako da se imava tudi s tega vidika kaj za pogovoriti (smeh). Seveda pa sem kot predsednik Društva Slovenija – Rusija pred vsakim tako visokim obiskom zelo zainteresiran, da predstavimo naša stališča in poglede na odnose in sodelovanje s to veliko in pomembno državo.

Kako torej ocenjujete odnose med državama? Od začetne previdnosti, ker so bile naše oči pač uprte na zahod, je danes sodelovanje v razcvetu na vseh področjih. O tem priča tudi vsakoletno srečanje pri Ruski kapelici na Vršiču, kjer so bili že skoraj vsi najvišji ruski politiki, tam pa smo gostili tudi kompletno sinodo ruske Pravoslavne cerkve na čelu s patriarhom Kirilom.

Kot predsednik uprave nekdanje Kovinotehne ste veliko poslovali z nekdanjo Sovjetsko zvezo. Kako bi primerjali tedanje okoliščine poslovanja z današnjimi? Že takrat je bila Rusija zelo naklonjena Sloveniji. Še pred Kovinotehno sem veliko sodeloval s takratno Sovjetsko zvezo, ko sem delal na Dunaju v mešanem podjetju zamejskih Slovencev, katerega solastnik je bil tudi Petrol. V času osamosvajanja, ko je bilo treba spremeniti nabavne poti in ko se ni bilo več mogoče naslanjati samo na hrvaške rafinerije, so Rusi pokazali veliko razumevanja. Še v času kliringa so nam zagotovili tri tankerje nafte, ki nam jih ni bilo treba plačati prek Beograda, ampak je Petrol s tem lahko poravnal dolgove ruskih kupcev do slovenskih izvoznikov, na primer Krki. To sodelovanje se je potem samo še razvijalo, za kar sem se kot takratni veleposlanik zelo zavzemal.

Kako pa danes ocenjujete raven gospodarskega sodelovanja med državama? Glede tega moramo biti zelo realni. Večino, 95 odstotkov, izvoza v Rusko federacijo ustvari deset podjetij. Gre za tista podjetja, ki so tam prisotna že 40 let, ki so preživela vzpone in padce ruskega gospodarstva in jim je z vztrajnostjo in stabilnostjo uspelo ohraniti ta trg. Ocenjujem, da je naš izvoz v Rusijo uspešen, predvsem z vidika dodane vrednosti, ki je v Sloveniji zelo nizka, v Rusiji pa mnogo večja po zaslugi Krke, Gorenja in njihovih končnih izdelkov. Če k temu dodamo lastno blagovno znamko, ki je zelo prisotna pri izvozu na preostala evropska tržišča, vidimo, da je ta izvoz za Slovenijo izredno koristen.

Bili ste prvi veleposlanik samostojne Slovenije v Rusiji. Kako ste doživljali preobrazbo te ogromne države iz nekdanje komunistične velesile z velikimi gospodarskimi težavami v dinamično kapitalistično državo? Po padcu Gorbačova in prihodu Jelcina je bila Rusija v globoki finančni in gospodarski krizi. Gorbačovu so v Londonu odklonili 500 milijonov dolarjev posojil, ko je poslal svojega odposlanca, s katerimi bi takrat lahko ohranil svojo oblast. Pozneje pa so morali Jelcinu dati težke milijarde, da so ohranili Rusijo stabilno. Ampak to ni slovenska zgodba. Vedeti moramo, da je Sovjetska zveza izgubila hladno vojno in hladen mir. In takrat si je Ruska federacija želela prijateljev.

Mi pa smo bili, kot ste že omenili, pri tem zelo zadržani in previdni. Zakaj? Mnoge evropske države so takrat z Rusijo podpisale tako imenovano deklaracijo o prijateljstvu. V Sloveniji smo to nerazumljivo odklanjali in smo se skoraj postavili v vrsto držav nekdanjega varšavskega pakta, kjer seveda razumljivo ni bilo največje ljubezni do Moskve. Tega nam takrat ni bilo treba, ampak vladajoča politika se je tako odločila. Šele po desetih letih, ko se je Drnovšek srečal s Putinom, je to nekako uredil. Ampak pustimo preteklost in glejmo raje naprej. Pred nami je veliko stvari za postoriti, predvsem v našem gospodarstvu, kjer je za nas Rusija zelo pomembna, kot kupec in kot investitor.

In če gledamo naprej, seveda ne moremo mimo projekta Južni tok, ki bo zagotovo tudi v središču pogovorov Bratuškove v Rusiji. Gre za pomemben in zanimiv projekt za slovensko gospodarstvo, vendar to ni samo bilateralna zadeva, ampak je vpeta v evropsko zakonodajo. Nobena zakonodaja sicer ni takšna, da ne bi mogla doživeti dopolnila ali izjeme, vendar pa je z ruskim nasprotovanjem pridružitvenemu sporazumu Ukrajine z EU dvignjena temperatura. Kar pa se bo po mojem mneju pomirilo, saj nihče, ne Rusija ne EU, nima interesa destabilizirati Ukrajine. V Sloveniji moramo biti v tem trenutku zelo pametni v svojih stališčih. Južni tok za nas kot tranzitno državo predstavlja možnost, da kaj "pokasiramo", lahko je tista milijarda za zagon gradbeništva. Saj vidimo, kako težko je dobiti tuje investitorje. Druga stvar pa je realno stanje. V tem trenutku je takšna politična klima, da od Bruslja pričakujemo sodelovanje in podporo pri izvajanju naših reform. Po drugi strani pa ne moremo priti in zahtevati neke izjeme, dokler se ne uredijo razmerja med Evropo in Rusijo.

Druga velika tema obiska Bratuškove v Rusiji pa bo privabljanje ruskih investitorjev, da sodelujejo v privatizaciji slovenskih podjetij. Kakšno zanimanje z ruske strani je mogoče pričakovati? Njihove naložbe v naše gospodarstvo so dokaz, da so pristopili resno, so tudi veliko investirali in vložili v modernizacijo. Če pogledamo Sberbank, počasi in temeljito pridobivajo stranke in prek njih spremljajo svoje potencialne komitente in sporočajo, kje je kaj zanimivega in kakšna je kondicija teh podjetij. Klasika njihovega zanimanja so takšna podjetja, kot so Telekom Slovenije, Petrol itn. Tako kot so nam povedali v Nemčiji, pa tudi pri Rusih velja, da nam ne sme biti cilj dobiti kupnino in jo uporabiti za plačilo dolgov ali socialne transferje, ampak da dobimo partnerje, ki nam bodo s svojim kapitalom prinesli določena tržišča. S tega vidika vidim potencial ruskih investitorjev v tem, da v sodelovanju z njimi znova postanemo močnejši na nekdanjem jugoslovanskem trgu. Predvsem kar zadeva izvoz storitev, kjer je Slovenija slaba, saj storitve znašajo samo 25 odstotkov slovenskega izvoza.

Na kaj ste najbolj osredotočeni pri delovanju Društva Slovenija – Rusija? Leta 1996, po moji vrnitvi iz Moskve, smo z Ljubom Sircem, Sašem Slavcem, Sašem Skazo, Jurijem Gustinčičem in pokojnim Sergejem Bubnovim ustanovili civilno iniciativo, kot predhodnico društva, da bi se naši politiki bolj ukvarjali z Rusi. Na to nam danes ni treba več opozarjati, zato se lahko posvečamo krepitvi odnosov med državama in narodoma. Naš glavni projekt je sicer vsakoletna slovesnost ob Ruski kapelici na Vršiču. Zelo pa se posvečamo tudi širitvi učenja ruščine v osnovnih in srednjih šolah in v okviru tega smo tudi ustanovili sklad Toneta Pavčka. Menimo, da Slovenija ne potrebuje le profesorjev ruščine, temveč tudi receptorje, trgovce in komercialiste, ki bodo znali rusko, in ne nazadnje tudi intelektualce, ki bodo lahko brali rusko literaturo v originalu.

Koliko članov imate v društvu, so med njimi tudi Rusi? Imamo okrog 500 članov, ki so zelo zvesti. V društvu so v glavnem Slovenci. Rusi, ki pridejo v Slovenijo, se ne vključujejo v te stvari. Bolj se držijo svojega ozkega kroga.

Tisto vandalistično dejanje na Ruski kapelici pred letom je sicer že sanirano – ali je tudi že pozabljeno? Je kaj vplivalo na odnose? Vsi so vedeli, tako slovenska kot ruska stran, da je bila to skupina, ki ji je šlo za posel. Pobrala je baker s Kučanove hiše in kapelice in ga potem preprodala za majhen denar v Italijo nekim posrednikom. Ocenili smo, da so iz tega bakra dobili 300 evrov, škode pa je bilo za deset tisoč evrov. Sicer pa nima smisla izgubljati besed, takšni ljudje so bili in vedno bodo v družbi. To smo sanirali in tudi pozabili.