Jan Zobec: Masleša sploh nima te sposobnosti. Njegovo pojmovanje prava je avtoritarno.

Foto: Jan Lukanović Jan Zobec je diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1978. Kot sodnik je delal na Temeljnem sodišču v Kopru, na Višjem sodišču v Kopru in na Višjem sodišču v Ljubljani. Maja 2003 je postal sodnik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ves čas sodniške kariere je delal na pravdnih in civilnih oddelkih, na vrhovnem sodišču je občasno sodeloval tudi v senatu za gospodarske zadeve.

Konec marca leta 2008 je postal ustavni sodnik in po izteku devetletnega mandata je nadaljeval službo vrhovnega sodnika. Aktivno je s svojimi prispevki sodeloval na številnih domačih in tujih strokovnih konferencah, seminarjih in srečanjih ter predaval sodnikom in odvetnikom. Kot predavatelj je večkrat sodeloval na sodniških šolah, občasno predava na Novi univerzi. Je tudi član državne izpitne komisije za pravniški državni izpit za področje civilnega prava.

Njegova bibliografija zajema več kot 60 znanstvenih in strokovnih publikacij, največ s področja civilnega (procesnega) prava, prava človekovih pravic in ustavnega prava. Med drugim je tudi soavtor Pravdnega postopka (komentar zakona o pravdnem postopku) v štirih zvezkih in soavtor zadnjih dveh izdaj Komentarja Ustave Republike Slovenije. Od leta 2017 je stalni kolumnist pravnega portala IUS-INFO. Je tudi član Evropske mreže sodnikov (European Judicial Network), majhne skupine sodnikov evropskih ustavnih sodišč, Evropskega sodišča za človekove pravice in SEU, organizirane znotraj ameriškega združenja pravnikov The Federalist Society.

Z njim smo se pogovarjali o stanju slovenske pravne države in aktualnem dogajanju, ki pretresa slovensko pravosodje.

Mnenja Priznani slovenski pravnik Matej Avbelj: To je škandalozno

Gospod Zobec, Slovenija je na lestvici držav glede na stanje pravne države uvrščena na 29. mesto na svetu, takoj za Ciper in tik pred Malto. Prva na lestvici je Danska, zadnja pa Venezuela. Je položaj na tej lestvici glede na dejansko stanje pravne države pri nas realen?

Vladavina prava je zelo kompleksen pojem. Skeptičen sem glede natančnosti meril, ki bi lahko pokazala stopnjo vladavine prava. Ta ima sicer vedno dve ravni. Eno je formalna struktura, drugo pa je delovanje te formalne strukture v praksi. Jaz bi meril vladavino prava po razkoraku med enim in drugim oziroma po tem, v kolikšni meri so aspiracije, utelešene v formalnem okviru vladavine prava, uresničene v dejanskem življenju.

Spominjam se, da je že dolgo nazaj, ko sem še bil ustavni sodnik, takratni predsednik ustavnega sodišča prišel iz Strasbourga, z otvoritve sodnega leta. Vprašali smo ga, kaj so tam rekli o Sloveniji. Odgovoril je, da nas vsi neizmerno hvalijo zaradi Komisije za preprečevanje korupcije ter zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Toda vsi vemo, kako je bila ta komisija zlorabljena. To je en lep primer razkoraka med formalnim okvirom in dejanskim delovanjem v praksi.

Tisto, kar šteje, je delovanje v praksi, kar je pa seveda zelo težko meriti, zato sem nekoliko zadržan, ko gre za takšne lestvice. Slovenija bi lahko bila po formalnem okviru zelo visoko, gotovo med prvimi 15, ko pa gre za uresničevanje pravne države v praksi, imamo marsikje resne težave

Kje so razlogi za ta razkorak, ki ga omenjate?

Veste, formalni okvir je zelo lahko vzpostaviti. Lahko se ga tudi uvozi. To so tako imenovani pravni transplanti. Na drugi strani pa so za vzpostavitev polnokrvne ustavne kulture, potem ko je prebivalstvo države več desetletij živelo v totalitarnem režimu, kjer pravo ni bilo argument, ampak je bilo pravo moč, s katero se je vladalo, potrebna desetletja. Kulturni substrat, na katerem lahko gradimo vladavino prava in na katerem lahko formalni okvir, ki jo zagotavlja, uspešno deluje, se gradi več generacij.

Kaj vse bi poleg tega izpostavili kot ključne težave slovenskega pravosodja?

Ključna težava, teh je sicer več, se mi zdi, da izhaja iz prve polovice devetdesetih let oziroma iz tranzicije v ožjem pomenu besede. Slovenija ni ravnala kot Nemčija, ki je tako rekoč v dveh letih do leta 1992 zamenjala več kot 90 odstotkov vseh sodnikov v vzhodnem delu države. Imela je seveda Zahodno Nemčijo, od koder je črpala sodniški kader. Podobno se je zgodilo s profesorji na pravnih fakultetah.

Slovenija tega seveda ni imela. Mi smo šli v formalno ustavno demokracijo in vladavino prava s takratnim sodniškim kadrom. Nekaj ga, kot zdaj ugotavljamo, ni prišlo z zahoda, ampak celo iz demokratično bolj deficitarnih republik nekdanje Jugoslavije. Druge tranzicijske države so bile v tem pogledu bolj modre oziroma bolj odgovorne do vladavine prava.

Češka je, na primer, pritegnila vse najboljše iz svoje diaspore. Tako je bila recimo predsednica njihovega vrhovnega sodišča Eliška Wagnerova, ki je izjemna intelektualka, "uvožena" iz Nemčije oziroma Kanade, kamor je prej emigrirala.

Ta potencial bi lahko izkoristili tudi Slovenci, pa ga žal nismo. Tranzicija je bila tako opravljena s kadrom, kakršen je pač bil. Tudi sam sem del te zgodbe. Družbene spremembe sta doživeli zakonodajna in izvršilna oblast, sodna pa ne. V njej se je ohranila stara avtoritarna miselnost, ki se obnavlja skozi kulturno reprodukcijo. Struktura se pač obnavlja s svojo strukturo. V zadnjem času to skozi afere prihaja na površje.

"Najprej bi povečal preglednost delovanja sodstva. Javne obravnave bi bilo treba prenašati prek spleta. Javnosti bi bilo treba dovoliti tudi navzočnost na občnih sejah vrhovnega sodišča." Foto: Jan Lukanović

Ali lahko, glede na to, kar ste povedali, povprečen državljan, ki se iz kakršnegakoli razloga znajde pred enim od slovenskih sodišč, računa na pošteno sojenje?

Zdaj sem se spomnil na rusko akademičarko Mario Popovo z univerze McGill iz Montreala, ki se ukvarja s proučevanjem ruskega sodstva. Za Rusijo je značilen avtoritarni legalizem, v katerem ni vladavine prava, ampak se vlada s pravom in trdo roko. Popova je rekla, in to v marsičem velja tudi za Slovenijo, da so v manj pomembnih, neobčutljivih zadevah, kjer niso vpleteni kakšni višji interesi, sodišča relativno v redu.

Lahko bi rekel, da tudi v Sloveniji, vsaj v civilnih zadevah, v katerih sam sodim, na vrhovnem sodišču po najboljših močeh in dobro opravljamo svoje delo. Nižja sodišča so včasih slabša, včasih boljša. Neko sivo povprečje. Ko pa pride do pomembnih, občutljivih, izpostavljenih zadev, se zgodijo tudi odločitve, zaradi katerih dvigneš obrvi.

Takšna je bila recimo nazadnje odločitev v zadevi Balkanski bojevnik, da ne omenjam zadeve Patria. Ali pa zadeva Novič. Celo na civilnem oddelku smo imeli en tak primer, ko sta dve novinarki TV Slovenija tožili takratnega vodjo opozicije, ki je danes predsednik vlade. V vseh teh primerih je prišlo do zanimivih, nekoliko nenavadnih odločitev, tudi do hudih kršitev človekovih pravic, kot v zadevi Patria in Novič, v omenjeni zadevi, ki smo jo obravnavali na civilnem oddelku, celo do dveh diametralno nasprotnih odločitev.

Pa še bi lahko našteval. V zadevi Kangler so nižje instance sprejemale dokaj nenavadne odločitve. Pa potem odločitev vrhovnega sodišča glede nošenja mask, da ne omenjam primera enega od sinov ljubljanskega župana, kjer je šlo za protizakonit odvzem zadeve sodnici, potem ko je bilo pravno sredstvo sina ljubljanskega župana že zavrnjeno, nato pa je bila zadeva dodeljena drugim sodnikom, ki so nato pravnemu sredstvu županovega sina ugodili.

Še dlje nazaj je bil zoper vidnega, vplivnega funkcionarja nekdanje Jugoslavije predlagan začetek postopka zaradi množičnih pobojev, pa se je nekako zelo čudno vse končalo, še preden bi se preiskava sploh začela, saj je sodišče sploh ni dovolilo, češ da ni utemeljenega suma, čeprav so obstajali dokazi, ki so tak sum potrjevali.

Vse to kaže na nekakšno podobnost z ugotovitvami Popove za Rusijo. Navaden, povprečen državljan, če ne trči ob neke višje interese, lahko tudi pri nas računa na še kar solidno pravno varstvo, vprašanje pa je, koliko časa bo moral na to varstvo čakati.

Novice Pogačnik s prestavitvijo sodnice ustavil preiskovanje Jankovića

Pogosto se zgodi, da pred odmevnim sojenjem pred sodno dvorano ostane množica ljudi, ki bi ga želela spremljati. To je bilo še posebej očitno v času epidemije, ko so v dvorane zaradi ukrepov spuščali le peščico ljudi. Zakaj v 21. stoletju, sredi digitalne dobe, sodnih obravnav še vedno ni mogoče spremljati prek spleta?

To vprašanje, zakaj načelo javnosti sojenja, ki je ustavno zagotovljeno in eden od nosilnih elementov poštenega postopka, v času digitalizacije ni uresničeno v skladu z današnjim časom, ki ponuja vse te tehnološke rešitve, si zastavljam tudi sam.

Tudi sicer je eden od problemov slovenskega sodstva pomanjkanje javnosti in preglednosti. Še posebej v teh odmevnih, občutljivih zadevah bi morale obravnave potekati v največjih sodnih dvoranah in biti zaradi zanimanja javnosti prenašane prek spleta.

Prav tako bi moralo biti sodstvo odprto glede podatkov o sodnikih, o njihovi izobrazbi, strokovnih dosežkih, publicistični dejavnosti, konec koncev tudi glede števila citatov njihovih strokovnih publikacij.

Prav tako bi morale biti za javnost odprte seje sodnega sveta. Zadnja afera je še bolj izostrila potrebo po javnosti dela tega organa. Tudi seje sodnega sveta bi lahko bile predvajane prek spleta. Nekaj drugega je, ko se glasuje o povsem osebnih zadevah, ampak argumentacija bi morala biti javna, tako kot je javna argumentacija podpornikov in nasprotnikov nekega kandidata za sodnika v državnem zboru, ko se odloča o njegovi kandidaturi.

Javnost je upravičena do tega, da ve, kdo so sodniki, ki odločajo o usodah ljudi.

Sodniki, katerih legitimnost temelji na njihovem visokem strokovnem znanju in osebni integriteti, ne pa na ljudski volji, morajo biti toliko bolj na prepihu oziroma morajo biti toliko bolj pod nadzorom javnosti, saj jih ta ni izvolila. Sodniki uživajo privilegij oblasti zaradi svojih strokovnih dosežkov, svojega pravnega znanja ter poklicne in osebne integritete, neodvisnosti in nepristranskosti.

Javnost ima vso pravico in tudi državljansko dolžnost, da sodnikom kritično gleda pod prste. Bolj ko jih bo nadzorovala, bolj se bodo prej omenjena merila upoštevala in spoštovala. In seveda manj bo rezultatskega sojenja.

Sodni svet, ki ste ga omenili, je še posebej v zadnjih tednih v središču pozornosti zaradi poziva vrhovnemu sodniku Branku Masleši, naj razjasni vse dvome okoli svoje diplome in pravosodnega izpita. Je Masleša dejansko upošteval ta poziv in razblinil vse dvome ali obstajajo še kakšna odprta vprašanja?

Na poziv sodnega sveta se je odzval tako, da je šel na neko komercialno televizijo, ki o tem problemu nikoli ni poročala in ki v tem sploh ni videla problema. Tam je razgrnil dokumente in v spremljajočem monologu pojasnil, kar se mu je zdelo vredno pojasniti. O tem, ali je s tem zadostil svoji dolžnosti ali ne, se ne bi izrekel, vendar ostaja dejstvo, da dva meseca teh dokumentov ni predložil, čeprav je na televiziji povedal, da jih skrbno hrani.

Vsak razumen opazovalec se ob tem najbrž sprašuje, zakaj tega ni storil že prej in odstranil vseh dvomov. V teh dveh mesecih je namreč nastala velika škoda njegovemu ugledu, ugledu vrhovnega sodišča in celotnega sodstva. Ti dvomi se vlečejo še naprej, saj enega papirja ni pokazal, in sicer potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu po zakonu o pravosodnem izpitu Republike Slovenije. Ta papir bi moral predložiti, pa ga ni.

Potrdilo o pravosodnem izpitu v Bosni in Hercegovini je pomembno za opravljanje sodniške službe in za nastopanje pred sodišči v Bosni in Hercegovini. V Sloveniji pa, kot je tudi vrhovno sodišče jasno povedalo v dveh judikatih, je treba imeti opravljen pravosodni izpit v skladu s predpisi, ki so takrat veljali v Republiki Sloveniji, to pa so zakon o pravosodnem izpitu, kasneje zakon o pripravništvu in strokovnem usposabljanju iz leta 1980 in danes zakon o pravniškem državnem izpitu.

Brez te kvalifikacije kandidat ne more biti izvoljen za sodnika. In vrhovno sodišče je jasno povedalo, da so s pravniškim državnim izpitom, ki je pogoj za izvolitev na sodniško funkcijo, izenačeni samo pravosodni izpiti, opravljeni po republiških predpisih. Zakaj je tako odločilo, je povsem logično. Prvič, ne zakon o pravosodnem izpitu, ne kasnejši iz leta 1980, niti zakon o pravniškem državnem izpitu nikjer ne izenačujejo pravosodnega izpita, opravljenega v kateri od nekdanjih republik, s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji.

Torej je vrhovno sodišče za svojo odločitev imelo vso zakonsko podlago. Če bi razlagalo drugače, bi "prebilo" to besedilo.

Hkrati pa je dodalo še namensko razlago, da mora sodnik ali odvetnik, ki opravlja sodniško funkcijo ali odvetniško službo v Sloveniji, poznati ustroj slovenske pravne ureditve. V času Jugoslavije so bila namreč številna pravna področja v republiški pristojnosti, od dednega in družinskega prava do nepravnih postopkov, večjega dela stvarnega prava, zemljiške knjige, ki je bila ponekod urejena po tapijskem oziroma turškem sistemu, stanovanjskega prava in posebnega dela kazenskega prava.

Poleg tega je moral kandidat poznati tudi sodno prakso vrhovnega sodišča Slovenije, ki je bilo takrat najvišje sodišče v Republiki Sloveniji.

Zaradi vsega tega je vrhovno sodišče po mojem mnenju zelo prepričljivo odločilo tako, da pravosodni izpiti iz nekdanjih republik pač niso izenačeni s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji. To ugotovitev je treba samo prenesti na pogoje, ki jih mora izpolnjevati sodnik, in takoj vidimo, da ta pogoj, ki je isti tako za sodnike kot za odvetnike, pri gospodu Masleši manjka.

In poglejte, zakaj bi bila drugačna razlaga pravno nevzdržna in bi vodila do nerazumnih rezultatov. Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem. Njemu so kot stranki celo v lastni zadevi vrata na vrhovno sodišče zaprta. On, ki niti v svojem imenu ne bi mogel vložiti pravnega sredstva na vrhovno sodišče, je hkrati vrhovni sodnik, ki odloča o teh pravnih sredstvih. Vsakemu, tudi nepravniku, mora biti jasno, da je to diskrepanca, ki bode v oči.

Vrhovno sodišče je v omenjenih judikatih jasno povedalo, zakaj je za dostop do vrhovnega sodišča potreben pravosodni izpit oziroma pravniški državni izpit. Zato ker mora imeti vrhovno sodišče enakovrednega, strokovno kompetentnega sogovornika, takega pa ima samo, če ima pravosodni izpit, opravljen v skladu s slovensko zakonodajo, dokazilo torej, da dobro pozna ustroj in delovanje slovenske pravne ureditve.

"Ključna težava, teh je sicer več, se mi zdi, da izhaja iz prve polovice devetdesetih let oziroma iz tranzicije v ožjem pomenu besede. Slovenija ni ravnala kot Nemčija, ki je tako rekoč v dveh letih do leta 1992 zamenjala več kot 90 odstotkov vseh sodnikov v vzhodnem delu države. Imela je seveda Zahodno Nemčijo, od koder je črpala sodniški kader. Podobno se je zgodilo s profesorji na pravnih fakultetah." Foto: Jan Lukanović

Decembra smo na Siol.net najprej s pravne fakultete v Sarajevu dobili Masleševo diplomo brez podpisov rektorja in dekana ter brez pečata. Nato nam je vrhovno sodišče poslalo diplomo s podpisi, a brez pečata, zdaj pa je Masleša pokazal diplomo, ki ima tako podpise kot tudi pečat.

Žal je ta zaplet nastal zaradi, po mojem mnenju, nepotrebnega ali pa celo nedoumljivega odlašanja tega sodnika, da v uri ali dveh odpravi vse dvome. Če vse te dokumente, kot pravi, skrbno hrani, zakaj jih ni pokazal in v trenutku vsega razčistil? Zakaj je bilo treba čakati, poizvedovati, raziskovati in izgubljati čas? Menda je v Bosni zadevo preiskovala celo neka inšpekcija, pri tem pa so se z vsakim dnem in nekimi novimi izvodi dvomi o pristnosti teh dokumentov in njegovi izobrazbi le še krepili, kar je uničujoče vplivalo na ugled sodstva.

Ne smemo pozabiti, da je ta človek vrhovni sodnik, vodja kazenskega oddelka, nekdanji predsednik vrhovnega sodišča in sodnega sveta, izpraševalec ali celo podpredsednik ali predsednik izpitne komisije za pravniški državni izpit. 

Upam, da bo celotna afera, za katero je po mojem mnenju odgovoren on sam, ovržena z argumenti, ne z grožnjami. Zakuhal pa jo je on sam, zato seveda nosi tudi vso odgovornost za tak upad ugleda sodstva.

Pravi, da dokumentov ni takoj predložil zaradi svojega ponosa in visokega dostojanstva. Sodnik seveda ima dostojanstvo, ki pa se gradi s kvalitetnimi sodbami, ločenimi mnenji, članki, številnimi citati njegovih publikacij, nastopi na mednarodnih konferencah ter izpričano osebno in strokovno integriteto. Ko takega človeka povprašajo po diplomi, jo novinarjem, ki ste samo predstavniki javnosti, ki mora izvajati nadzor nad nami sodniki, takoj vljudno in spoštljivo pokaže, še posebej če ima papirje skrbno spravljene. To je stvar nekaj minut.

Masleša je novinarjem, ki smo spraševali po njegovi diplomi, v začetku decembra namesto odgovorov poslal grožnjo s tožbo v primeru objave neresnic in dodal, da bo znesek odškodnine nakazal v dobrodelne namene. Poleg grožnje gre tukaj torej tudi za prejudiciranje razsodbe vrhovnega sodnika. Vaš komentar?

Da, šlo je seveda prejudiciranje, vendar sodnik seveda ne more soditi v lastni zadevi, zato ni on prejudiciral. Napaka je bila, da je to napisalo vrhovno sodišče na svojem profilu na Twitterju, kot da je to stališče vrhovnega sodišča. To kaže na ugrabitev službe za odnose z javnostjo, na njeno privatizacijo in služenje zasebnim interesom enega samega sodnika, s tem pa spravlja v hudo zadrego institucijo, ki jo predstavlja. Ker vrhovno sodišče prejudicira neko prihodnjo odškodninsko zadevo vplivnega vrhovnega sodnika, pade slaba luč na vse sodnike.

Prejudiciranje zadeve je tudi disciplinska kršitev. Seveda nihče, to vam že zdaj povem, tukaj ne bo sprožil disciplinskega postopka. Stvari v slovenskem sodstvu so pač take, da zoper kogarkoli iz vodstvene strukture nikoli ne bo disciplinskega postopka. To je pač slovenska sodniška realnost.

Še nekaj moram dodati. V svojem nastopu na komercialni televiziji je omenjeni gospod pravno stališče, da njegov bosanski pravosodni izpit v Sloveniji ne velja, označil za vrhunec natolcevanj ter po spodbujanju novinarke dopustil celo možnost vlaganja tožb zoper novinarje in druge, ki mislijo drugače. Tak odziv kaže avtoritarno pojmovanje prava, ki je obtičalo pri prvi od Radbruchovih Petih minut filozofije prava, namreč pri minuti, ki pravi, da je pravo tam, kjer je moč.

Obžalujem, da je v slovenski javni prostor s tem vnesel sporočilo, ki je v diametralnem nasprotju z demokratičnim, predvsem pa z diskurzivnim pojmovanjem prava. Ne, pravo ni tam, kjer je moč. Pravo je tam, kjer je argument. Zato se na argumentirano pravno stališče ne odgovarja z diskvalifikacijami, češ da je to natolcevanje, in z možnostjo vlaganja tožb, pač pa z argumenti, pravnimi argumenti. Teh pa mož žal ni navedel, zgolj diskvalifikacije in polprikrite grožnje. 

Zakaj predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič dopušča, da se afera z Masleševo izobrazbo vleče že od začetka decembra. Kaj bi lahko oziroma moral storiti on, da bi se zadeva kar se da hitro razrešila in da bi jo pravosodje odneslo s čim manj škode?

On pravnih možnosti, da bi sprožil kakšen postopek, nima. Niti zakon o sodniški službi niti zakon o sodnem svetu ne predvidevata položaja, v kakršnem smo se znašli, in načina njegove rešitve. Gotovo pa bi lahko pokazal več odločnosti in ga pozval, naj dokumente nemudoma predloži. Če pozvani ne bi ravnal v skladu s tem, bi morda lahko šlo za disciplinsko kršitev, namreč za krnitev ugleda sodstva in zaupanja vanj. Zato bi predsednik na ta način morda lahko dosegel, da bi se zadeva razčistila prej kot v dveh mesecih.

Problem slovenske ureditve je, da takega položaja pač ne ureja, tudi z analogijo ne. To praznino je težko rešiti, ker imamo na eni strani problem sporno imenovanega sodnika, na drugi strani pa problem nepremakljivosti sodnika in njegove neodvisnosti.

Tukaj gre torej za dve ustavni vrednoti, ki sta v koliziji, zato bi moral obstajati poseben postopek, ki bi predvidel takšen položaj, kot ga imamo zdaj, in postopek za njegovo razrešitev – se pravi postopek za ugotovitev, ali je bil določeni sodnik imenovan nezakonito in ali ima to za posledico kršitev pravice do sojenja pred sodiščem, ustanovljenim z zakonom. V tem postopku bi uporabljali test, ki ga je pred kratkim razvilo ESČP v zadevi Ástráðsson zoper Islandijo.

Novice Predsednik vrhovnega sodišča: Diploma Branka Masleše je zaupne narave

Generalni državni tožilec Drago Šketa je na drugi strani na praznovanju ob 300-letnici ruskega tožilstva s šefom ruskih tožilcev Igorjem Krasnovom, ki je znan kot velik kršitelj človekovih pravic, podpisal sporazum o sodelovanju. Šketov obisk in podpis sporazuma sta se zgodila ravno v času, ko Rusija Ukrajini grozi z vojaško invazijo. Je bila to pametna poteza?

To je zagotovo hud zdrs. V tem času obiskati tako avtoritarno državo, kot je Rusija, notorično kršiteljico človekovih pravic, državo, ki ne spoštuje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer ima celo njihovo ustavno sodišče pooblastilo, da vsako sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice preizkusi, ali je v skladu z njihovo ustavo, zagotovo pomeni velik, povsem nepotreben zdrs. Še posebej, če upoštevamo, da je avtoritarni legalizem tam izpiljen do popolnosti. Poglejte samo delež obsodb v primerih, ki jih preganja njihovo tožilstvo. Delež uspešnosti tožilcev je 99,75-odstoten. To je nepojmljivo. To je celo več kot v nekdanji Sovjetski zvezi, ki je bila policijska država.

V ZDA znaša ta delež okoli 80 odstotkov, v Izraelu okoli 90, v Kanadi pa celo pod 70 odstotkov. To so pravno urejene države, kjer človekove pravice in vladavina prava v praksi nekaj pomenijo.

No, upam, da Šketa tja ni šel po znanje in izkušnje, kako se približati temu avtoritarnemu idealu.

Šketa je prav tako glavno evropsko tožilko Lauro Kövesi obvestil o spremembah kazenskega zakonika, s katerimi bi se skrajšali roki za pregon gospodarskega kriminala, pri čemer Janša trdi, da je Šketa tožilko zavajal, češ da je vedel, da koalicija teh sprememb ne bo podprla. Lahko na potezo Škete gledamo tudi z vidika bližajočih se parlamentarnih volitev?

Težko komentiram politične dimenzije njegovega ravnanja v Luksemburgu, ker za to nisem poklican. Je pa tožilstvo avtonomna in neodvisna institucija, kar tudi pomeni, da mora ostati znotraj meja svojih pristojnosti. Ta meja pristojnosti, do koder sežeta avtonomija in neodvisnost, je seveda pregon storilcev kaznivih dejanj oziroma oseb, ki so utemeljeno osumljene, da naj bi storile ta dejanja.

Ko stopiš onkraj meja, znotraj katerih imaš zagotovljeno neodvisnost, v sfero politike, moraš pač računati tudi na kritike tistih, v katerih sfero si zakorakal. To so pa politiki. Zato je najbrž težko govoriti, da bi v tem primeru šlo za napad na neodvisnost. Ko enkrat stopiš v politični prostor in te ta, ki mu ta teritorij pripada ter ga ustavno pooblaščeno obvladuje, napade, kritizira, ti žuga ali svetuje, da se vrni v svoje meje, se ne sklicuj na neodvisnost, pa če si sodnik ali tožilec.

"Še kako koristna bi bila ponovna uvedba psiholoških testov, kot jih je za nekaj časa na pravni fakulteti uvedel profesor Boštjan M. Zupančič in s katerimi so preverjali pravniško inteligenco kandidatov za pravni študij. Ta test bi naredil pomembno selekcijo." Foto: Jan Lukanović

Tako tožilstvo kot tudi sodstvo sta v predvolilnem času vedno imela pomembno vlogo, saj so se odvijali najrazličnejši postopki zoper politike. Spomnimo se samo zadeve Patria, ko je predsednik SDS Janez Janša šel pred volitvami 2014 v zapor, ustavno sodišče pa je kasneje zadevo razveljavilo in med drugim odločilo, da bi se moral Masleša zaradi konflikta z Janšo iz zadeve izločiti. Poleg tega so nekateri sodniki pred zadnjimi volitvami celo sodelovali na predvolilnih dogodkih posameznih strank. Je to v demokratičnih državah nekaj običajnega? Lahko pričakujemo kaj podobnega tudi letos?

Demokratični običaji so različni. V Sloveniji v času politično prenapetega vzdušja in afer, zlasti mislim na zadnjo sodno afero, zagotovo ni primerno, da se sodniki udeležujejo političnih zborovanj te ali one stranke, še posebej če pri tem nosijo strankarske simbole. Po drugi strani pa ni slabo, da sodniki pokažejo svoje prave barve – s tem prispevajo k preglednosti, ljudje vedo, kdo jim sodi, posledično je lahko olajšano tudi uresničevanje pravice do nepristranskega sodnika.

Sodniki so sicer lahko člani političnih strank, zakon to izrecno dopušča, zato ne vidim kakšne hude napake, če se v tem primeru sodnik udeleži strankarskega zborovanja, ne sme pa imeti vodilnih funkcij v tej stranki. Toda za splošen videz neodvisnosti in varovanje dokaj omajanega ugleda sodstva je bolje, da se sodnik takim dogodkom izogiba.

Zakonsko določilo, da je sodnik lahko član stranke, je treba postaviti v aktualen politični kontekst Slovenije. Ta pa je tak, da v Sloveniji ugled sodstva pada in da ga prevladujoča percepcija ljudi povezuje z ostanki nekdanjega režima, s tem pa s tako imenovanimi levo usmerjenimi strankami. Sodniki morajo biti zato zadržani, ko gre za udeležbo na različnih političnih, s pravno stroko nepovezanih prireditvah pod strankarskim patronatom.

Kje vidite rešitve za vse, kar ste povedali v najinem pogovoru? Katere so tri ključne spremembe, ki bi jih vi uvedli v slovenskem pravosodju?

Najprej bi povečal preglednost delovanja sodstva. Javne obravnave bi bilo treba prenašati prek spleta. Javnosti bi bilo treba dovoliti tudi navzočnost na občnih sejah vrhovnega sodišča. Razmišljal bi celo, da bi, tako kot recimo Gruzija ali pa že dlje časa Brazilija, prenašali seje vrhovnega sodišča, na katerih lahko vsak državljan vidi, kako sodniki argumentirajo zadeve, kateri argumenti zmagujejo in kako se krešejo različna mnenja. Hkrati bi to sodnike prisililo, da bi v diskusije vstopali samo s kakovostnimi, dobrimi, koherentnimi, poštenimi argumenti.

Drugič, prav bi bilo uvesti kabinetni sistem, zlasti na vrhovnem sodišču, kar pomeni, da bi sodnik imel določeno število svetovalcev, ki bi si jih sam izbral in s katerimi bi pripravljal poročila in osnutke odločb. Ekipo bi si sam oblikoval, kar pomeni, da bi se moral potruditi, da bi dobil dobre svetovalce, ker samo k dobremu sodniku bodo šli najboljši svetovalci, saj bo to referenca za nadaljnjo kariero. To bi pomenilo tudi zmanjšanje števila sodnikov.

Nujno bi bilo treba okrepiti položaj posameznega sodnika, zlasti njegovo notranjo, mikro neodvisnost ter zmanjšati vpliv in pristojnosti predsednikov sodišč. Koristno bi bilo, če bi bile med člani sodnega sveta tudi ugledne tuje pravne avtoritete, odvetnikom pa bi morala med opravljanjem funkcije člana sodnega sveta odvetniška služba mirovati. Koristna bi bila tudi uvedba širšega, zahtevnejšega in bolj poglobljenega načina preverjanja znanja, kot je zdajšnji pravniški državni izpit.

Tudi izobraževanje sodnikov bi moralo biti urejeno drugače, in sicer po sistemu sodne akademije. Morda bi bil umesten tudi sistem vavčerjev, po katerem bi si sodnik sam izbiral izobraževanje in ne bi vse potekalo po istem kopitu, kot ga predlaga center za izobraževanje v pravosodju. To bi dalo sodnikom tudi neko večjo širino in možnost izpopolnjevanja v tujini.

Nadalje bi kazalo odpreti vrata diplomantom tujih univerz in tujcem, seveda ob opravljenem pravniškem državnem izpitu, s katerim bi dokazovali poznavanje ustroja slovenske pravne ureditve. Zaželena bi bila namreč večja pretočnost kadrov, predvsem z zahodno Evropo in pravniki, izšolanimi na uglednih zahodnih univerzah demokratičnega sveta.

Še kako koristna bi bila ponovna uvedba psiholoških testov, kot jih je za nekaj časa na pravni fakulteti uvedel profesor Boštjan M. Zupančič in s katerimi so preverjali pravniško inteligenco kandidatov za pravni študij. Ta test bi naredil pomembno selekcijo.