Nedelja, 2. 11. 2025, 4.00
23 minut
Gospod Boris in kuža Tobi, maskoti podhoda na glavni železniški postaji v Ljubljani
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,09
Borisa, 63-letnega Kralja ulice, na videz mnogi dobro poznajo, a o njem pravzaprav vemo bolj malo.
Tokratno življenjsko zgodbo je v istoimenski rubriki z nami delil gospod, ki ga številni srečate vsak dan, a morda sploh ne veste, da ga. Morda pa ga opazite in pozdravite, mu namenite prijazen nasmeh, besedo, kovanček, od njega kupite časopis. Predstavljamo Borisa, Kralja ulice, ki vsak dan od ponedeljka do petka od jutra do popoldanskih ur skupaj s svojim kužkom Tobijem preživi na vogalu ob dvigalu v podhodu pod glavno železniško postajo v Ljubljani in prodaja časopis Kralji ulice. Obiskali smo ga na njegovi stalni lokaciji, izvedeli njegovo zgodbo in v dobri uri, preživeti z njim, videli kar nekaj zanimivih prizorov.
Vsak dan med tednom na isti lokaciji ob isti uri že 18 let
Številne prebivalce Slovenije, ki hitijo z vlaka na delo ali pa z dela na vlak, pot vsakodnevno pelje mimo Borisa, 63-letnega Brežičana, Kralja ulice, ki že 18 let vsak dan od ponedeljka do petka od 7. do 12. ure preživi pri dvigalu v podhodu pod glavno železniško postajo v Ljubljani in mimoidočim prodaja časopis Kralji ulice. Tudi pozimi.
"Na tej lokaciji lahko prodajam samo jaz in nihče drug. Jaz ne nadlegujem strank, mimoidočih tako kot nekateri drugi. Pred mano je tukaj časopis prodajal Marko, ki je žal umrl. On me je seznanil z delom. Ko je umrl, pa sem jaz prišel na njegovo mesto. Včasih sem bil tukaj do 15. ure, zdaj sem samo do 12. ure. Pozimi se ogrnem z odejo", nam pove, ko smo ga obiskali na torkovo jesensko jutro.
Boris časopis Kralji ulice na isti lokaciji prodaja že 18 let.
Rad priskoči tudi na pomoč. "Če dvigalo ne dela, ljudem po stopnicah pomagam odnesti kakšen kovček, pa varnostnika opozorim, ko je kaj narobe tukaj." Prav v tistem trenutku je mimoidoča gospa želela v dvigalo, Boris pa jo je prijazno opozoril: "Gospa, dvigalo ne dela."
Na videz dobro poznan, a kdo pravzaprav je in kakšna je njegova zgodba
63-letnega Kralja ulice mnogi na videz dobro poznajo, a o njem pravzaprav vejo prav malo. Ko smo ga povprašali, ali bi nam povedal kaj več o sebi in nas seznanil s svojo življenjsko zgodbo, ni dolgo okleval. "Sem Brežičan, vendar že dvajset let živim v Ljubljani. To je od leta 2005, ko sem se invalidsko upokojil. Po poklicu sem bil mizar in sem delal v tovarni pohištva v Brežicah. Sprva sem delal v tovarni, potem pa še deset let v invalidski delavnici, tako da imam skupaj 23 let delovne dobe. Tako moj oče kot brat sta bila v vojni, žal eden na eni, drugi na drugi strani. Tako da ni bilo ravno luštno," je začel svojo pripoved.
Spomnil se je tudi tragičnega dogodka, ki je močno zaznamoval njegovo življenje. Ko je imel 24 let, je v prometni nesreči umrla njegova 21-letna zaročenka. Bila je tudi noseča. Tega ni mogel preboleti, zato se v nadaljnjem življenju ni več odločil vezati. Vse dokler pri okoli 40 letih ni spoznal trenutne partnerke, zaradi katere je prišel v Ljubljano.
Življenje Borisu ni prizaneslo, pri 24 letih je umrla njegova noseča zaročenka.
"Invalidska pokojnina je prenizka, zato si pomagam na ta način"
"Ljubljana je pa druga zgodba. Sem me je potegnila partnerka. Spoznal sem jo v Novem mestu, kjer sem nekaj časa bil v stanovanjski skupini. Preden sem šel z njo v Ljubljano, sva se poznala že 13 let. Tako sem, že odkar sem v pokoju, pri njej v Ljubljani. Skupaj sva že 20 let," pove.
Partnerka ga je tudi spodbudila, da se priključi društvu Kralji ulice. "Da ne bom vsak dan doma za televizijo in računalnikom. Šel sem poskusit in bilo mi je všeč. Invalidska pokojnina je premajhna, zato si pomagam na ta način," nadaljuje Boris.
Časopise zjutraj dvigne na sedežu društva. Prodaja jih po dva evra, dnevno proda od deset do 12 izvodov, od tega mu ostane polovica zasluženega denarja. Seveda pa mu številni dobri ljudje pustijo tudi kakšen kovanec več ali pa mu prinesejo hrano za kužka Tobija, zvestega prijatelja, ki ga spremlja že 12 let. "Zadnjič mi je neki gospod prinesel 12-kilogramsko vrečo briketov zanj," se spomni Boris.
Brez zvestega prijatelja, kužka Tobija, ne gre.
Brez zvestega prijatelja Tobija ne gre
Tobija je dobil, ko je imel eno leto. "Nehote sem ga speljal prijateljici. Prosila me je, da ga pazim 14 dni in peljem k veterinarju. Veterinar me je vprašal po lastniku in dokumentih za psa. Ker jih še ni imel, sem se podpisal jaz in plačal, kar je bilo potrebno. Čez 14 dni, ko bi moral psa vrniti, sem prijateljici rekel: "Kako naj ti ga dam, če je zdaj moj?" In je ostal pri meni," je opisal Boris in dodal, da se je v tistem kratkem času zelo navezal nanj, zdaj pa sta nerazdružljiva.
Kuža ga tako spremlja vsak dan, kamorkoli gre. Mimoidoči so se nanj navadili. "To je moj mali izdajalček. Vsakemu se pusti božati. Rad ima ljudi, ne mara pa drugih psov," še pove Boris.
Mimoidoči Tobija radi pobožajo.
Tobija so lepo sprejeli tudi zaposleni na železniški postaji, ki Borisu dovolijo, da ležišče in druge stvari zanj spravi v prostor v podhodu in mu jih ni treba vsak dan znova nositi domov. Prav tako sta dobra znanca strojevodij, saj se z vlakom občasno odpeljeta na obisk k Borisovemu bratu in staršem v Novo mesto ali pa k sorodnikom v Srbijo.
Tobi ima na lokaciji vso potrebno opremo.
"Tisti, ki nimajo, radi dajo, tisti, ki imajo, pa gledajo stran, kot da jim boš kaj iz žepa vzel"
Zanimalo nas je, ali se Slovenci, ko vidimo Kralje ulice, obrnemo stran ali pomagamo. "Najprej opazijo psa, šele potem mene (smeh, op. p.). Sicer pa kakor kdo. Najpogosteje se ustavijo upokojenci. Tisti, ki nimajo, radi dajo, tisti, ki imajo, pa gledajo stran, kot da jim boš kaj iz žepa vzel. Včasih koga pozdravim z dobro jutro in me gleda kot tele v nova vrata. Kot da ne zna govoriti, kot da nima jezika," pove.
Niso pa vsi takšni. "Velikokrat se ustavi neki odvetnik. Nekoč sem mislil, da mi je dal petdeset evrov, in sem se začudil. Ko sem bankovec odvil, pa sem videl, da mi je dal sto evrov. To je bilo za novo leto," se spominja Boris.
"Tisti, ki nimajo, radi dajo, tisti, ki imajo, pa gledajo stran, kot da jim boš kaj iz žepa vzel. Včasih koga pozdravim z dobro jutro in me gleda kot tele v nova vrata. Kot da ne zna govoriti, kot da nima jezika," pove Boris.
Mimoidoči, Borisov znanec: Če kdaj pridem in ga ni, je prav čudno
Kaj pa mladi? "Mladi mi velikokrat prinesejo kakšno hrano. Zadnjič je prišla mimo neka študentka in mi je dala burek," še pove in doda, da se nekateri tudi ustavijo in z njim poklepetajo. Tako je stkal že številna prijateljstva: z gospo, ki je v času našega obiska prišla mimo in rekla "O, Boris, koga pa imaš ti danes tukaj," in gospodom, ki se je ustavil, ga vprašal, ali bi spil kavo, in kupil časopis.
"Že leta se ustavljam pri gospodu Borisu, ko pridem v Ljubljano. Fino je, ker je tukaj na železniški postaji, kakšno rečeva, malo pobožam psa in kupim časopis. To je še edini časopis, ki je umirjen. Tu notri najdeš lepe vsebine, so pa tudi takšne zgodbe, zaradi katerih te stisne. Če kdaj pridem in ga ni, je prav čudno," je dejal gospod.
Prijazen gospod je Borisu ponudil kavo in od njega kupil časopis.
Jugonostalgik
Popoldne pa Boris preživi doma ob gledanju televizije. Najraje ima indijske nadaljevanke, novic pa ne spremlja že od razpada Jugoslavije.
Glede na to, da več kot pol dneva preživi na najbolj prehodnem delu Ljubljane, smo ga povprašali tudi o varnosti v naši prestolnici. "Ljubljana je še varna, ampak ne toliko kot prej. V Jugoslaviji je bilo varneje, kot je zdaj. Rdeči potni list je bil zakon," je sklenil nostalgični Boris, nas prijazno pozdravil in nadaljeval svoj ustaljeni vsakdanjik.
Boris je velik jugonostalgik.
