SiolNET. Novice Slovenija
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Analiza

Dajte mi plačo, dom in zdravje. Le tako bom lahko srečen!

10

termometer

Bled
Foto: Thinkstock

Nekoč smo v Sloveniji sanjali o "novi Švici". Danes, ko teh iluzij očitno nimamo več, nas vlada Mira Cerarja vidi kot oazo sreče. Zakaj njen dokument Vizija 2050 nima smisla?

Na južni strani Himalaje leži Butan. Država s slabimi 800 tisoč prebivalci v svetu ni najbolj znana po naravnih lepotah ali dejstvu, da je šele leta 1999 dovolila uporabo televizijskih sprejemnikov. Zaslovela je s tem, da svojega blagostanja ne meri na enak način kot druge države sveta. on

Tega namreč v Butanu ne počnejo z bruto družbenim proizvodom (BDP), ampak z indeksom bruto nacionalne sreče. Gre za pokazatelj, ki ga je tamkajšnji kralj uvedel davnega leta 1972. Cilj: na kolektivni ravni izmeriti, ali in v kolikšni meri so ljudje zadovoljni z življenjem v tej državi. 

Pred dnevi je slovenska vlada javnosti predstavila Vizijo Slovenije. Gre za povzetek dokumenta, ki odgovarja na vprašanje, kako bomo v Sloveniji živeli ob prelomu prve polovice 21. stoletja. Namenjena naj bi bila za pripravo na novo razvojno strategijo države. 

Podobnosti z Butanom, budistično državico na drugem koncu sveta, se ni mogoče izogniti. Tudi snovalci Vizije Slovenije 2050 najvišjo vrednoto in končni cilj vidijo v – sreči.


Preberite še:

Projekt TEŠ6 je bil laž. Višji računi za elektriko bodo resnica. 

Slovenija smučarska dežela? Že dolgo ne več. 

Prozorne fasade Cerarjeve pravljice o uspehu


Slovenci bomo srečni ljudje 

"Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje," obljublja dokument. Takrat se ne bomo več ukvarjali z delitvami iz preteklosti, torej kdo so bili partizani, kdo pa belogardisti. Zaupali bomo v javne ustanove, ki bodo delovale pregledno in odgovorno. Imeli bomo več časa, saj ga ne bomo zapravljali za "neproduktivne spore", čakanje na zdravnika, sojenje ali gradbeno dovoljenje. Tudi delovnih mest bo dovolj, saj "bosta gospodarsko rast poganjala digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva".

Ob branju Vizije 2050 se ni mogoče znebiti vtisa, da so avtorji navdih iskali v Butanu, majhni budistični državici na drugem koncu sveta. Ob branju Vizije 2050 se ni mogoče znebiti vtisa, da so avtorji navdih iskali v Butanu, majhni budistični državici na drugem koncu sveta. Foto: Reuters Podoba Slovenije iz Vizije 2050 je pravljična, idilična, na posameznih mestih idealistična, celo psihadelična. Gre za družbo, v kateri so vsi preskrbljeni, uspešni in zadovoljni. Vizija 2050 tako na več mestih krepko presega domet klasične razvojne strategije, saj se spušča na polje družbenega inženiringa. Obljublja namreč, da bomo Slovenci spoštovali vrednote solidarnosti, varnosti, strpnosti, medsebojnega sodelovanja in miru. Cilja, ki ga ljudem na sončni strani Alp tudi zaradi njihovih značajskih lastnosti v stoletjih ni uspelo doseči.

Nekoč smo v Sloveniji sanjali o "novi Švici". Danes, ko teh iluzij očitno nimamo več, nas vlada Mira Cerarja vidi kot oazo sreče. 

A to ni edina težava Vizije 2050, za katero je vlada plačala pol milijona evrov. Dokument, ki ga je leto in pol pomagalo pripravljati več kot sto ljudi, namreč poskuša osmisliti svet do leta 2050 – in to v času, ko zaradi tektonskih političnih, družbenih in tehnoloških sprememb postaja popolnoma nepredvidljiv. 

Svet se obrača na glavo

Gre za početje, ki je obsojeno na neuspeh. Če bi se v Sloveniji na primer sredi osemdesetih let spravili k pisanju razvojne strategije za prihodnja tri desetletja, bi jo do danes že nekajkrat povozil čas. V dobrih 30 letih se je namreč v svetu in Sloveniji spremenilo vse. Padel je Berlinski zid, razpadla je Jugoslavija, dobili smo demokracijo in državo, ki je vstopila v EU in Nato. Zamenjali smo štiri valute. 

Nekoč smo v Sloveniji sanjali o »novi Švici«. Danes, ko teh iluzij očitno nimamo več, nas vlada Mira Cerarja vidi kot oazo sreče. Nekoč smo v Sloveniji sanjali o »novi Švici«. Danes, ko teh iluzij očitno nimamo več, nas vlada Mira Cerarja vidi kot oazo sreče. Foto: STA Vstopili smo v tranzicijski kapitalizem, ki je karte v družbi premešal na novo. Ni ga (bilo) vizionarja, ki bi lahko leta 1985 predvidel vse njegove stranpoti. 

Samo v zadnjem letu dni smo dobili občutek, da se je svet, najprej z brexitom in nato z Donaldom Trumpom, obrnil na glavo. Po desetletjih globalizacije se krepi protekcionizem. Sveta, ki bi mu kot policist vladale ZDA, ni več. Nič več ni samoumevno. Še najmanj demokracija, ki že zdavnaj ni več pogoj za dobro delovanje kapitalizma, kar že nekaj časa uspešno dokazujejo na Kitajskem. 

"Dokument Vizija 2050 jemljem bolj kot simpatično pravljico za lahko noč. Tako ali tako je iluzorno pričakovati, da se bo zgodilo vse, kar tam piše, ker se kaj takega še nikoli ni zgodilo nikjer na svetu. Vseeno se prijetno počutim, ko vidim, da še obstaja tak optimizem vsaj v nekaterih ljudeh," meni Mark Pleško, soustanovitelj in direktor mednarodnega podjetja Cosylab

Kje se sploh vidimo v EU?

Že razprave o prihodnosti EU gredo le za desetletje naprej, saj je neznank preveč. Na eni strani je tako imenovana skupina petih predsednikov (Jean-Claude Juncker, Donald Tusk, Jeroen Dijsselbloem, Mario Draghi in Martin Schulz), ki se zavzema za krepitev gospodarske in denarne unije do leta 2025. Na drugi strani sta nemška kanclerka Angela Merkel in italijanski predsednik vlade Paolo Gentiloni, ki želita na prihajajočem srečanju voditeljev držav EU v Rimu dokončno začeti cementiranje Evrope dveh hitrosti. 

Slovenija postaja država, v kateri je vedno težje preživeti z lastnim delom. Ima gospodarstvo, v katerem so plače v povprečju precej nižje od tistih v javnem sektorju. Stagnacija plač in njihovo zaostajanje za rastjo produktivnosti je v pomembni meri pripomoglo k osipu srednjega sloja. Slovenija postaja država, v kateri je vedno težje preživeti z lastnim delom. Ima gospodarstvo, v katerem so plače v povprečju precej nižje od tistih v javnem sektorju. Stagnacija plač in njihovo zaostajanje za rastjo produktivnosti je v pomembni meri pripomoglo k osipu srednjega sloja. Foto: Thinkstock Na to, kateri Evropi bo pripadala Slovenija, Vizija 2050 seveda nima odgovora. Vprašanja, ki je ključnega pomena za prihodnost naše države, niti ne načenja. Če so si torej vse politike skoraj desetletje in pol prizadevale za vstop v EU, danes nihče ne ve, kaj želi Slovenija v tej Evropi početi. Samoumevno je le slepo sledenje direktivam, ki prihajajo od tam.

Zakaj se je vlada Mira Cerarja sploh lotila dokumenta, ki bo ali že kmalu zrel za smetišče zgodovine ali pa tako "brezbarven" in nedoločen v ciljih, da bo zgolj sam sebi namen?

Kot so pojasnili v vladni službi za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ki jo vodi Alenka Smrkolj, je "aktualna vlada odprla vprašanje, kakšno prihodnost si želimo v Sloveniji v času nenehnih sprememb, političnih in ekonomskih pretresov, globalne povezanosti in v želji po utrjevanju lastne identitete". 

Vizija – odgovor na vodenje brez vizije

Toda v ozadju so tudi politični motivi. Cerarjevi vladi namreč kritiki domala ves čas mandata očitajo isto – da jezdi na valu ugodnih gospodarskih razmer, ki jih izkorišča le za dvige plač in druge politično unovčljive priboljške, za sabo pa ne bo pustila nobene trajne zapuščine. Če je Vizija 2050 res odgovor na te kritike, ne bi mogel biti bolj nespreten. 

Zadnja vlada, ki je ugriznila v jabolko dolgoročne vizije države, je bila vlada Antona Ropa. V njeni strategiji je mogoče prebrati, da bo Slovenija v devetih letih postala ena od najbolj uspešnih članic EU. Leta 2013, ko naj bi se to zgodilo, je na vrata naše države trkala trojka. Pred tem je Slovenija padla v dve recesiji. 

Finančne krize, ki je v Sloveniji sprožila pok delniških in nepremičninskih balonov, leta 2004 seveda ni mogel napovedati nihče. Takrat je naša država šele postala članica EU. Ob evforiji, ki je zavladala, se nihče ni zavedal, da smo z izpolnitvijo najpomembnejšega strateškega cilja po osamosvojitvi padli tudi v dilemo, kam in kako naj gremo. Te do danes nismo rešili.

Bili smo svetilnik 21. stoletja 

Nanotehnologija Foto: STA Vse naslednje vlade so tavale med različnimi koncepti. Smeri razvoja, če parafraziramo Edvarda Kardelja, ni bilo. Prva vlada Janeza Janše je Slovenijo najprej videla kot "neoliberalno", deregulirano državo, nato pa kot "svetilnik 21. stoletja", kjer bi gradili umetne otoke in velikanske zabaviščne parke. 

Vlada Boruta Pahorja je bolj ali manj krpala posledice krize, ki jo je prehitevala po vseh straneh. Druga Janševa vlada je rezala po javnem sektorju in naivno upala, da bodo delodajalci prihranek pri davku od dobička prelili v naložbe. Vlada Alenke Bratušek je večino energije usmerjala le v reševanje bank. 

Kakovostna strategija mora izpolnjevati dva kriterija. Najprej mora dobro analizirati stanje, nato pa ponuditi rešitve in cilje. Recimo, da bo imela velika večina državljanov prejemke, ki jim bodo brez subvencij države omogočali spodobno življenje. Ali da bo imela dostop do kakovostnega brezplačnega šolstva in zdravstva, živela pa v energetsko saniranih stavbah, ki bodo porabljale elektriko iz obnovljivih virov. 

V Viziji 2050 ni mogoče najti ne enega ne drugega.

 

Kje je torej Slovenija danes? 

Od Švice je približno enako daleč kot ob osamosvojitvi. Nekoč daleč najuspešnejši državi z desne strani železne zavese za vrat vse bolj dihajo preostale. Ne le Estonija, ampak tudi Češka in Slovaška, nekoč pojem za zaostalost in povod za slovensko posmehljivost. To je razvidno tudi iz grafikonov. Res je, da je naša država trenutno v navidezno udobnem območju precej solidne gospodarske rasti. Toda hkrati ima vedno večje strukturne težave. 

Postaja država, v kateri je vedno težje preživeti z lastnim delom. Ima gospodarstvo, v katerem so plače v povprečju precej nižje od tistih v javnem sektorju. Stagnacija plač in njihovo zaostajanje za rastjo produktivnosti je v pomembno pripomoglo k sesutju srednjega sloja. 

Javni sistemi v državi, najbolj zdravstvo, so pred zlomom. Razlogi so številni: od pomanjkanja denarja do zgrešenih politik in številnih drugih zasebnih interesov. Zgodbe iz številnih podsistemov so podobne. Bolj kot sistemsko v resnici delujejo na pogon dobre volje preobremenjenih zaposlenih. 

Nezaupanje v državo vedno večje

Medtem ko Vizija 2050 na meji (ne)iskrene naivnosti govori o družbi zaupanja, je danes obratno. Nezaupanje v institucije države, njene podsisteme in avtoritete raste – tako kot v vseh evropskih državah, ki jih je hudo prizadela zadnja kriza. Po decembrski raziskavi Valicona sta kar dve tretjini ljudi nezadovoljni ali povsem nezadovoljni s splošnim stanjem v Sloveniji. Upadlo je zaupanje v zdravstvo, šolstvo, sodišča, sindikate, domača in tuja podjetja.

Slovenija je za zdravstvo leta 2015 porabila 2440 evrov na prebivalca, kar je polovico manj kot sosednja Avstrija. Hkrati se med članicami OECD uvršča na osmo mesto po uživanju alkohola na prebivalca. Letno ga slovenski državljan, starejši od petnajst let, zaužije 10,9 litra. Slovenija je za zdravstvo leta 2015 porabila 2440 evrov na prebivalca, kar je polovico manj kot sosednja Avstrija. Hkrati se med članicami OECD uvršča na osmo mesto po uživanju alkohola na prebivalca. Letno ga slovenski državljan, starejši od petnajst let, zaužije 10,9 litra. Foto: Reuters Bo Slovenija leta 2050 res oaza sreče? Težko, saj je bilo še lani s stanjem v državi zelo zadovoljnih le pol odstotka ljudi. V zadnjih desetih letih se je poraba antidepresivov pri nas podvojila. Število receptov za anksiolitike, zdravila proti tesnobi, se je pri mlajših od 19 let v prvi polovici tega desetletja povečalo za sto odstotkov. 

Slovenija se kot družba stara, kar povečuje pritisk na pokojninsko in zdravstveno blagajno. Še leta 2006 je bilo v Sloveniji "le" 510 tisoč upokojencev, devet let pozneje pa že 100 tisoč več. Število delovno aktivnih oseb je v teh desetih letih ostalo na približno isti ravni – okrog 830 tisoč.  

Po ocenah vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) bo proces staranja v Sloveniji intenzivnejši kot v drugih državah. Do leta 2060 se bodo pri nas najbolj med vsemi članicami EU povečali izdatki za starost. To bi moralo prinesti velike spremembe na področju stanovanjske, prostorske, regionalne in seveda zdravstvene politike, a si pred tem vsi v državi zatiskajo oči.

Prihaja nova revolucija

Zdi se, da je nervoza, povezana s trganjem družbenega tkiva, negotovostjo in socialnimi stiskami, največja grožnja stabilnosti družbe. Življenjski standard generacij, ki prihajajo, je prvič v novejši evropski zgodovini slabši od standarda njihovih staršev. 

Življenjski standard generacij, ki prihajajo, je prvič v novejši evropski zgodovini slabši od njihovih staršev. Življenjski standard generacij, ki prihajajo, je prvič v novejši evropski zgodovini slabši od njihovih staršev. Foto: Bor Slana Tega občutka ne more rešiti nobena reforma ali "vizija", ampak le nova "družbena pogodba" – širši dogovor o tem, po kateri poti naj Slovenija stopi v prihodnost. 

Težava je, ker ga bomo v Sloveniji morali doseči v času, ki je popolnoma nepredvidljiv. Po prvi industrijski revoluciji, ki je prinesla parni stroj, kapitalizmu pa dokončno zmago nad fevdalizmom, drugi, ki je v tovarne uvedla tekoči trak, in tretji, ki je vpeljala računalniško krmiljene stroje, zdaj prihaja še četrta. 

Poslovne informacijske sisteme bo povezala s stroji, napravami, procesi, računalniki, pametnimi telefoni, svetovnim spletom, oblakom … Hkrati bo radikalno spremenila družbene navade in koncepte, ki smo jih poznali. Med drugim pojmovanje dela.


Preberite še:

Balkanski tajkuni, ki osvajajo tudi Slovenijo 

Nikoli končana tranzicija in vse njene žrtve

Slovenski direktorji – kdo jih sploh (še) posluša? 

Dve leti SMC: stranka, ki se spopada že znotraj premierjevega kabineta


Konec mezdnega dela?

Že do leta 2030 bodo pomemben del naših življenj usmerjali ali vodili roboti in algoritmi. Vozili bodo električne avtomobile, ki si jih bomo delili z drugimi uporabniki. Vodili bodo proizvodne obrate, sestavljali dele, pomagali sodiščem pri odločanju v sodnih procesih, prevajali, pisali recepte in svetovali pri nakupih v trgovinah. 

Že do leta 2030 bodo pomemben del naših življenj usmerjali ali vodili roboti in algoritmi. Na milijone obstoječih delovnih mest bo zaradi avtomatizacije, robotov in digitalizacije postalo odveč. Že do leta 2030 bodo pomemben del naših življenj usmerjali ali vodili roboti in algoritmi. Na milijone obstoječih delovnih mest bo zaradi avtomatizacije, robotov in digitalizacije postalo odveč. Foto: Thinkstock Na milijone obstoječih delovnih mest bo zaradi avtomatizacije, robotov in digitalizacije postalo odveč, samo v ZDA po nekaterih raziskavah kar šest odstotkov že do leta 2021. Nekateri analitiki govorijo celo o koncu mezdnega dela. V vsakem primeru se bo produktivnost povečevala, obseg človeškega dela pa zmanjševal.

Gre za procese, ki bi se jim morala družba že danes začeti prilagajati. A v Sloveniji pri tem zaostajamo. Še več, politike, ki bi morale spremljati četrto industrijsko revolucijo, gredo na posameznih področjih celo v nasprotno smer. 

Poglejmo nekaj primerov. 

  • Delo

Če bo dela na voljo manj, večjega števila brezposelnih pa si država zaradi naraščajočega števila upokojencev ne more privoščiti, je ena od rešitev skrajšani delovni čas. V severni Evropi poskušajo že danes blaginjo ljudi povečevati s 36-urnim delovnikom. Že leta 2000 je Francija kot prva država na svetu sprejela zakon o 35-urnem delovniku v večjih in srednjih podjetjih, zaposleni pa so bili plačani za 39 ur. 

Kljub kritikam, da zmanjšujejo konkurenčnost svojega gospodarstva, se to ni zgodilo. Tako so namreč ustvarili 250 tisoč novih delovnih mest.

V Sloveniji se, ko gre za delo, pogovarjamo o povsem drugih stvareh – dvigu minimalne plače, zniževanju pravic delojemalcev in regulaciji vedno večjega števila nezaščitenih oblik dela. V povprečju dva od treh zaposlenih v Sloveniji nimata pogodbe za nedoločen čas.

  • Izobraževanje in razvoj

V četrti revoluciji bodo države industrijo privabljale z znanjem. V Sloveniji radi govorimo o tem, da smo družba znanja. Leta 2004 smo si zadali cilj, da bomo v prihodnjem desetletju za raziskave in razvoj namenjali tri odstotke BDP. Danes bi to pomenilo dobro milijardo evrov. 

Danes zanje še vedno namenjamo le dobra dva odstotka. Davčna reforma, ki jo je leta 2015 sprejela vlada Mira Cerarja, je olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj znižala s 100 na 50 odstotkov. Izobraževalni sistem se že dlje časa poskuša spremeniti v tovarno diplom oziroma proizvodnjo funkcionalno in tudi sicer slabo pismenega kadra. Pri tem država prehoda diplomantov na trg dela ne spremlja sistematično.

  • Energetika

Energetika se nepovratno spreminja, z njo pa tudi položaj energetske industrije. Velika Britanija, nekoč zibelka rudarstva, je lani prvič v zgodovini več električne energije proizvedla z vetrnimi elektrarnami kot s premogom. Skupna svetovna inštalirana moč elektrarn na obnovljive vire že presega skupno moč termoelektrarn. 

Celo v naftni multinacionalki British Petroleum napovedujejo, da bodo obnovljivi viri skupaj z jedrskimi in hidroelektrarnami v prihodnjih 20 letih pokrili približno polovico novih svetovnih potreb po energiji.

V Sloveniji gredo smernice v nasprotno smer. Ministrstvo za infrastrukturo je v začetku meseca predlagalo dodatek za pokrivanje izgub Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ), ki bi ga plačevali vsi porabniki električne energije. Vetrne elektrarne je v Sloveniji mogoče prešteti na prste ene roke. Že pred leti so zaradi spremenjenih predpisov zastale tudi naložbe v male hidroelektrarne.

  • Okolje in turizem

V 21. stoletju gre turizem, ki ga je država opredelila za eno od svojih paradnih panog, z roko v roki z ekologijo. Turisti vedno bolj iščejo varnost, mir, kakovostno prehrano, čist zrak in neokrnjeno naravo. Gre za adute, ki jih Slovenija poudarja tudi pri svoji turistični promociji.

Slovenija se kot družba stara, kar povečuje pritisk na pokojninsko in zdravstveno blagajno. Še leta 2006 je bilo v Sloveniji »le« 510.000 upokojencev, devet let kasneje pa že 100.000 več. Slovenija se kot družba stara, kar povečuje pritisk na pokojninsko in zdravstveno blagajno. Še leta 2006 je bilo v Sloveniji »le« 510.000 upokojencev, devet let kasneje pa že 100.000 več. Toda Slovenija okoljske in prostorske politike v resnici nima. 

Zrak v slovenskih mestih je daleč od čistega. Onesnaženost z delci PM10 je vsako zimo težava. Najbolj v Ljubljani, Mariboru, Celju in Zagorju ob Savi, kjer je umrljivost zaradi onesnaženega zraka po podatkih Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) iz leta 2015 najvišja. Ljubljana, ponosna zaradi naziva zelena prestolnica Evrope, se ogreva na indonezijski premog. 

Zakonodaja v evropskih državah se intenzivno spreminja v smeri zmanjševanja izpustov CO2 in drugih plinov. Medtem ko več držav razmišlja celo o prepovedi vožnje avtomobilov na dizelski pogon v mestih, je v slovenskih mestih iluzorno pričakovati, da bi lahko šibek javni potniški promet nase prevzel del tega bremena. Edina izjema je Ljubljana. 

Primer Magna je dokazal, da je ekološko sporno industrijo na prvovrstna kmetijska zemljišča mogoče precej lažje umestiti kot vetrno elektrarno. Tudi sicer z viri pitne vode ravnamo malomarno.

  • Zdravstvena in socialna politika

V Sloveniji očitno nihče več ne bere dokumentov, ki jih pripravljajo vladni ekonomski analitiki (Umar). 

Ti že več let opozarjajo, da bo za večjo stabilnost in dolgoročno vzdržnost zdravstvenega sistema treba zmanjšati odvisnost javnega financiranja od prispevkov zaposlenih. Zakaj? Ker se bo v prihodnjih desetih letih struktura zavarovancev zaradi upadanja delovno sposobne populacije močno spremenila, navajajo na Umarju. 

Kljub temu aktualna zdravstvena reforma teh dilem ne razrešuje. Ne dotika se tudi upravljanja bolnišnic in čakalnih vrst v luči tehnoloških sprememb. Slovenija za povprečjem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) krepko zaostaja tudi pri vlaganjih v dolgotrajno oskrbo za starejše.

  • Priseljevanje

dron Foto: STA Ob staranju prebivalstva je mogoče pričakovati, da bo število prebivalcev Slovenije v prihodnjih desetletjih upadlo. Gre za težavo, ki bi jo lahko rešila pametna politika priseljevanja, z njo pa bi Slovenijo z različnih držav sveta privabila tudi kader, ki ga trenutno nima na voljo. Domet razprave o priseljevanju pri nas ne presega opozarjanja pred "begunsko nevarnostjo" in prosilci za azil, ki jim je novi zakon o tujcih krepko oklestil pravice. 

Duši nas kriza odločanja

Tu morda pridemo do bistva težave. Ne le, da v Sloveniji ne znamo prepoznati svojih ključnih težav in izzivov. Njihovo reševanje v prihodnost odlaga kriza odločanja, ki že dlje časa duši slovensko politiko in upravljanje države. 

Te krize žal ni mogoče omejiti le na politiko samo, saj je v sistemu, ki ga imamo v Sloveniji, politika vpeta dobesedno v vse pore delovanja države – od kadrovanja v največjih podjetjih do izbire ravnatelja podružnične šole v vasi z nekaj deset prebivalci. 

Kako se je to lahko zgodilo? V razvitem svetu so temelj demokratičnega odločanja politične stranke, ki so skozi zgodovino oblikovale trdne ideološke, materialne in kadrovske temelje. V Sloveniji ni tako. Stranke pri nas so finančno šibke in tako lobistično ranljive. Pri posameznih temah, projektih in kadrovanjih so zato na voljo "najboljšim ponudnikom". 

Posledično je v Sloveniji, kot je uspešno dokazal Miro Cerar, mogoče na oblast priti dobesedno čez noč – s stranko, ki ima nekaj sto članov, brez političnih izkušenj in pravega načrta, kaj s to državo početi. V državnem zboru sedijo poslanci, ki jih zanima le lastni volilni okraj, pri preostalih vprašanjih pa ne glasujejo po lastni pameti. 

samomor Foto: Thinkstock "Podpiram spremembe volilnega sistema, ki bi v državnem zboru zmanjšale število političnih strank. To bi po mojem mnenju okrepilo zaupanje vanje, vključno z ukrepi za povečanje njihove notranje demokratičnosti pa tudi omogočilo lažje sklepanje koalicij. V naslednjem koraku bi morali razmisliti o vzpodbujanju zmanjševanja enot lokalne samouprave in vzpostavitvi njene finančne vzdržnosti," na vprašanje o reformah političnega sistema odgovarja ustavni pravnik dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete. 

Recept za prvi korak je torej jasen. Politika bi si morala pred pisanjem sanj o Sloveniji, v kateri se bomo vsi ves čas smejali, povrniti zaupanje volivcev. Iti bi morala med ljudi, poslušati njihove želje, potrebe in vrednote. Nato bi morala na list papirja napisati peščico konkretnih ciljev, za katere bi vedel vsak polnoletni prebivalec te države.

To zaupanje je prvi pogoj za – upanje. 

Kadroviki, ali veste, kaj vse čaka Petrol in Triglav? 

Tehnološke in druge spremembe so pomembne tudi za upravljanje državnega premoženja. Na njihovem udaru se bo namreč znašlo več paradnih slovenskih podjetij, ki so v solastništvu države – v energetskem, finančnem in drugih sektorjih. Mnenje o tem bi moralo imeti pri kriterijih za izbiro novih članov nadzornih svetov teh podjetij prednost pred strankarskimi izkaznicami ali drugimi prijateljskimi zvezami. 

V Petrolu, največji slovenski naftni družbi, "verjamejo, da bo prihodnje desetletje z vsem tehnološkim napredkom odločilno vplivalo na poslovanje in smer razvoja družbe". 

Med tremi ključnimi gonilniki sprememb za poslovanje v prihodnosti so našteli digitalizacijo, novo energetsko paradigmo in geopolitiko. Pri tem poudarjajo, da "Petrol že dolgo ni več le ponudnik pogonskih goriv": "Energetsko-plinsko-okoljski steber na letni ravni pomeni okoli eno petino denarnega toka (EBITDA) Petrola in vsako leto, skladno s strategijo, narašča."

Več posameznikov so pritegnili v notranje pobude start-up, kjer jim omogočamo razvijanje poslovnih idej. V Petrolu so še dodali, da vlagajo v projekte energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. Aktivni so na področjih čistilnih naprav, proizvodnji zelene elektrike v bioplinarnah, daljinskega ogrevanja in energetske izrabe odpadkov. 

Od države si v Petrolu želijo sprejetja ukrepov, prijaznih do gospodarstva in potencialnih vlagateljev, celovite davčne reforme, spodbud, subvencij, znižanja obdavčitve plač in prenehanja razlikovanja med domačimi in tujimi naložbami.

Skupina Zavarovalnica Triglav samo z obveznimi avtomobilskimi zavarovanji letno ustvari dobrih 150 milijonov evrov prihodkov. Delitvena ekonomija pri avtomobilih jim lahko v kombinaciji s pametnimi cestami, ki bodo avtomobilom brez voznika še olajšale vožnjo, odnese pomemben del posla. 

V Triglavu priznavajo, da "spremembe prinašajo nekatere novosti, ki so že ali še bodo kmalu naša resničnost". "To so spletne stvari, svet aplikacij, vozila brez voznika, umetna inteligenca in virtualna resničnost. Vse to vpliva na navade in način življenja ljudi, zagotovo pa tudi na odnos do zavarovanja, poslovanja zavarovalnic, potrebna znanja in kompetence kadra," poudarjajo na Triglavu.

Med novimi storitvami, ki jih ponujajo, so opozorili na mobilno aplikacijo DRAJV. Gre za poslovni model, ki po njihovem združuje zavarovalni produkt, vozne navade uporabnikov, mobilne aplikacije in inovativno telematsko rešitev.

Komentarji

36

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • nisemhlapec / 18.02.2017. ob 07:41 +14 - 1

    Že naslov je bedast. Bolje bi bilo, ustvarite mi pogoje, da si bom lahko s poštenim delom zaslužil dobro plačo, s katero si bom potem lahko privoščil vsaj stanovanje, normalno zdravstveno oskrbo, počitnice in potomce. Potem bom srečen.

    +14 - 1
  • peru / 18.02.2017. ob 08:30 +12 - 1

    Verjetno se nam bliža kakšen mednarodni dan pravljic. Ob sposobnosti aktualne vlade mi gre preprosto na bruhanje. Pokazali so zelo, zelo nizek intelektualni nivo. Začeti moramo pri spremembi volilnega sistema, sicer se bomo še dolgo vrteli v prazno.

    +12 - 1
  • MBSQ / 18.02.2017. ob 08:09 +12 - 2

    Ali ta vlada res nima početi drugega, kot je pisanje pravljic? Je res, da je za pisanje pravljice 'Vizija 2015' porabila pol milijona evrov? Je res, da je za to najela zunanje svetovalce, ker javni uslužbenci niso usposobljeni? Saj ne morem verjeti. Ali se lahko prosim prenehate igrati z davkoplačevalskim denarjem?

    +12 - 2
delitve: 116
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin