Sreda, 18. 5. 2011, 16.08
8 let, 7 mesecev
Čudežna zdravila ali slepo upanje?
Januarja 2007 je skupina znanstvenikov na Univerzi Alberta v Kanadi objavila članek o uporabi poceni molekule diklorocetne kisline pri zdravljenju nekaterih rakavih obolenj. Molekula te kisline naj bi poenostavljeno rečeno zavirala rast rakastih celic in pospeševala njihovo propadanje. Raziskave, ki so jih izvedli na podganah, nekatere ameriške klinike nadaljujejo na ljudeh. Molekula naj bi se tako izkazala za razmeroma uspešno pri zdravljenju nekaterih oblik raka, na primer pri raku na pljučih ali možganskem tumorju, medtem ko v nekaterih primerih zdravilo ni vplivalo na razvoj bolezni.
Vest o odkritju kanadskih znanstvenikov je hitro zakrožila po spletu, saj je bil v primerjavi z laično javnostjo odziv farmacevtske industrije na morebitno zdravilo za nekatere oblike raka mlačen. Diklorocetna kislina je namreč preprosta, znana spojina, ki je ni mogoče patentirati, kar pomeni, da bi bila za morebitne proizvajalce nedobičkonosna. Manjši raziskovalni centri po ZDA so začeli pozivati k zasebnemu financiranju raziskav, sloves kisline pa je na spletu verjetno presegel njeno resnično učinkovitost.
Oba dvomita o omenjenem "čudežnem zdravilu". "Tako imenovana čudežna zdravila proti raku so se v preteklosti in se bodo tudi v prihodnje nenehno pojavljala. Morda bo intenziteta tega pojava še nekoliko porasla, ker bo delež ogroženih zaradi podaljšane človeške dobe večji. Pojavljanje čudežnih zdravil je stalnica v človeški evoluciji, kar kaže tudi na to, da je rak verjetno precej drugačna bolezen, kot smo si pripravljeni priznati," meni Pečar.
Gre za organsko kislino, ki sama deluje korozivno, zato se praviloma pojavlja v obliki natrijeve soli, redkeje kalijeve. Spojina je po kislosti močnejša od ocetne kisline, njen fragment pa se pojavlja v antibiotiku kloramfenikolu, pri katerem so ugotovili, da je njegova toksičnost posledica vsebnosti diklorocetne kisline. "V procesu metabolizma se ta fragment pretvarja v kemično izredno reaktiven produkt," pravi Pečar. "Omenjena kislina zavira enega od encimov v mitohondrijih (piruvatno dehidrogenazno kinazo), zaradi česar se aktivira piruvatna dehidrogenaza." Po tej poti vpliva na metabolizem glukoze v mitohondrijih, kar je povezano z zmanjšanjem razmnoževanja tumorske celice in povečanjem propadanja takšnih celic.
V ZDA že obstajajo klinike, kjer bolnike zdravijo z novim zdravilom. Medicor Cancer Centres na svoji spletni strani sporoča, da so do danes tako zdravili 265 bolnikov, v 60−70 odstotkih primerov pa je bil odziv na zdravilo pozitiven. "Pozitiven odziv pomeni krčenje tumorja, nižjo vrednost markerjev, boljšo krvno sliko, zmanjšanje bolezenskih znakov in stabilizacijo bolezni. Od 30 do 40 odstotkov naših bolnikov se na zdravilo ni odzivalo." Pri Medicorju opozarjajo, da odstotki niso primerljivi z objavljenimi odstotki uspešnosti pri drugih načinih zdravljenja raka, saj gre pri njih za bistveno manjše število bolnikov.
Večje raziskave bi si lahko privoščila farmacevtska podjetja, ki pa so, kot rečeno, do diklorocetne kisline zadržana. "Ker je spojina enostavna, znana in ker je možnost patentiranja nična, menim, da bodo veliki proizvajalci ostali v tej zgodbi mlačni, še več, najbrž bodo opozorili na njeno toksičnost, če bi bila raba njihovih dragih bioloških zdravil motena," opozarja Pečar. Ko smo o tem povprašali v novomeško Krko, so nam sporočili, da takšne projekte sicer spremljajo, vendar pa jih ne morejo komentirati, saj ne poznajo vseh elementov.
Avgusta lani so v Kanadi na tri leta zapora obsodili študenta univerze v Alberti, ta je prek spleta prodajal snov, ki naj bi bila diklorocetna kislina. Na spletni strani, kjer je bilo lažno navedeno, da gre za univerzitetno stran, je zbiral tudi donacije za nadaljnje raziskave na področju zdravljenja raka s to snovjo. Stran so že umaknili s spleta.
"V odsotnosti 'velikih' raziskav, ki so nekakšna zaščitna ograja velikih proizvajalcev, bo diklorocetna kislina ostala na obrobju, ljudska raba, dostopnost in nenadzorovanost jemanja pa bodo slej ali prej pripeljale do resnih okvar jeter, zastrupitev, oziroma novotvorb, povzročenih sekundarno," dodaja Pečar.