Ponedeljek, 10. 12. 2018, 4.07
5 let, 11 mesecev
Človekove pravice
"Če je družba gluha za stiske ljudi, smo žrtve neukrepanja mi vsi" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,96
4
"Ključno je, da skrbi, nezadovoljstva in jezo prelijemo v dejanja, ki bodo prispevala k spremembam."
Amnesty International (AI) s svojimi rezultati nenehno dokazuje, da je glas vsakega posameznika izredno pomemben. Desetega decembra, na svetovni dan človekovih pravic slovenska AI praznuje svojo 30-letnico. Direktorica Nataša Posel meni, da so si v vsem tem času v Sloveniji sicer izborili pomemben vpliv, a to velikokrat še vedno ni dovolj za spremembe. Skupaj s svojimi skoraj 11 tisoč člani bodo še naprej v ljudeh gradili moč, "da se ne bodo obračali stran, temveč dovolili, da se jih krivice dotaknejo, se razjezili, če je treba, in tudi ukrepali, ko je treba."
Delujejo neodvisno od vlad, političnih organizacij, verskih institucij in podjetij. Po svetu imajo že več kot dva milijona članov, njihovih akcij pa se vsakodnevno udeležuje okoli pet milijonov ljudi, leta 1977 so za svoje delovanje prejeli tudi Nobelovo nagrado za mir.
Amnesty International Slovenije svoje kampanje izvaja že od leta 1988. Za svoje aktivnosti, torej za raziskave, aktivizem, zagovorništvo, ne prejemajo denarja od države. S tem zagotavljajo svojo neodvisnost in nepristranskost, saj je njihova vloga tudi ta, da državi nastavljajo ogledalo, kot je dejala direktorica Nataša Posel. Izjemoma sprejmejo sredstva le za področje učenja človekovih pravic, pri čemer gre večinoma za sredstva Evropske unije. Okoli 80 odstotkov sredstev za svoje delovanje v Sloveniji torej zberejo sami.
Kakšno je bilo za AI letošnje leto? Katere aktivnosti so ga najbolj zaznamovale?
Ponosni smo na to, da smo presegli število deset tisoč članov in podpornikov, zdaj nas je že skoraj 11 tisoč. Sicer pa so poletje zaznamovala protipravna prisilna vračanja, ki smo jih prvič zaznali in tudi preiskali v tako velikem obsegu. Gre za osebe, ki so slovenski policiji izrazile namero zaprositi za azil, a jim presoja njihove prošnje ni bila omogočena in so bili vrnjeni na Hrvaško in nato v BiH.
V okviru naše Šole človekovih pravic smo letos začeli tudi nov projekt, kjer v sodelovanju s partnerji iz 12 držav pripravljamo nov pedagoški model aktivnega vključevanja mladih v reševanje planeta, preprečevanje revščine in zagotavljanje miru.
"Pomembno je, da sredstva za svoje aktivnosti zberemo sami, da smo neodvisni, saj moramo nastavljati ogledalo državi," pravi Nataša Posel, ki je članica AIS od 10. decembra 1993, direktorica pa od leta 1999.
Amnesty je verjetno edina organizacija, ki pokriva tako širok nabor tem. Se vam kdaj zdi, da je področij, kjer ste aktivni, še premalo?
Beležimo številna področja, kjer so človekove pravice kršene ali ogrožene in ki bi jim želeli nameniti več pozornosti: revščina na primer in položaj starejših - od premajhnih zmogljivosti v domovih za starejše do premajhnih negovalnih zmogljivosti in možnosti oskrbe na domu; nasilje nad starejšimi ostaja nezadostno raziskano in posledično nezadostno naslovljeno.
S težavami se spopadajo tudi osebe, ki želijo pravno potrditi spol, ki je drugačen od tistega, ki jim je bil dodeljen ob rojstvu - z vidika človekovih pravic bi država morala zagotoviti pravno priznanje spola na osnovi samoopredelitve, brez pogojevanja medicinskih diagnoz ali postopkov.
Pomembni so tako posamezniki, ki so jim pomagali, kot sistemske spremembe, na katere jim je uspelo vplivati.
Kako vidite vlogo AI v Sloveniji? Kje bi bile človekove pravice danes brez AI?
Stanje romske manjšine, ki v nekaterih naseljih že desetletja živi segregirano življenje, brez dostopa do vode in elektrike, bi brez naše angažiranosti zagotovo ostalo veliko bolj skrito in nenaslovljeno.
Pomagali smo številnim obupanim romskim družinam, ki jim je v teh letih grozilo rušenje njihovega doma. Zaradi nas je ustavno sodišče odločilo, da rušenje edinega doma ni dopustno. S tem varnost doma ni zagotovljena le za Rome, ampak za vse prebivalce.
Izpostavili smo izrazito slabo stanje na področju izobraževanja romskih otrok, predvsem v segregiranih naseljih, izboljšanje stanja so zahtevali člani z vsega sveta, samo iz nizozemske AI je država že pred več kot desetimi leti prejela več kot 90 tisoč apelov in peticij - stanje se kljub nekaterim ukrepom žal še vedno ne izboljšuje.
Naše delo pa je bilo uspešno tudi v zgodnejših letih delovanja: leta 1997 smo z mednarodno "nujno akcijo" ustavili vračanja bosanskih beguncev v razmere, ki zanje niso bile varne, pred desetletjem smo preprečili uvedbo električnega paralizatorja v policiji mimo zakonskih določb in pod bistveno premilimi pogoji uporabe, ob uvedbi paralizatorja lani so bile vse naše pripombe upoštevane.
Izpostavljali smo policijsko nasilje in prispevali, da se pritožbe zoper delo policije naslavljajo skozi neodvisne pritožbene postopke. Vseskozi pa smo delovali tudi v globalnih kampanjah gibanja, tako so tudi naši člani in podporniki na primer prispevali k vzpostavitvi mednarodne pogodbe za nadzor trgovine z orožjem in k izpustitvi številnih posameznikov, za katere se zavzemamo prek pisanja apelov ali podpisovanja peticij.
"Menim, da smo v Sloveniji upoštevani, da nas jemljejo resno, a žal velikokrat to ni dovolj, da bi se stvari tudi spremenile."
Bi rekli, da vas v Sloveniji jemljejo dovolj resno?
Menim, da smo v Sloveniji upoštevani, da nas jemljejo resno, a žal velikokrat to ni dovolj, da bi se stvari tudi spremenile. V vseh teh letih smo se uveljavili s svojim strokovnim delom, rezultati in vztrajanjem - delo za človekove pravice je namreč tek na dolge proge. Pomembni pa so tako posamezniki, ki smo jim pomagali, kot sistemske spremembe, na katere nem je uspelo vplivati.
V kakšni poziciji so danes aktivisti?
V številnih državah so zagovorniki človekovih pravic življenjsko ogroženi, številni v svojih prizadevanjih tudi izgubijo življenje. V akciji Pišem za pravice, ki ravno poteka po vsem svetu, zahtevamo kaznovanost za umor brazilske aktivistke za skupnost LGBT in borko proti policijskemu nasilju Marielle Franco ter pozivamo k podpori drugim zagovornicam človekovih pravic, letos se torej osredotočamo na ženske.
Velikokrat so ogroženi tudi aktivisti in zaposleni AI. V Turčiji sta bila več mesecev pridržana direktorica in predsednik turške AI. Oktobra so ugrabili raziskovalca Amnesty International, Olega Kozlovskyga na misiji v Ingušetiji, kjer je opazoval proteste. Pretepli so ga in mu grozili z usmrtitvijo in tudi umorom žene in otrok, če bo o tem poročal.
Mesečno servisirajo mrežo kar 1.100 učiteljev, ki vsebine človekovih pravic vključujejo v različne predmete in aktivnosti.
Številne sekcije so spoprijemajo s težavami pri svojem delu tudi do mere, da te ogrožajo njihov obstoj. Tudi v našem prostoru se prostor civilni družbi krči, tako na Madžarskem kot na Poljskem - še konec novembra so na Slovaškem 12aktivistov Greenpeacea pridržali za šest dni.
Tudi slovensko ministrstvo za notranje zadeve je že napadlo delo nevladne organizacije, ko je odhajajoča ministrica Györkös Žnidar javno očitala Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij, da ravna sporno in problematizirala njegovo popolnoma legalno in legitimno delo.
Kako je sprejeto Učenje človekovih pravic? Se vam zdi ta tema v slovenskem učnem programu dovolj zastopana?
Vsebine človekovih pravic so zastopane v kurikulu in predpisanem učbeniku v osnovni šoli, v srednji šoli pa po našem vedenju ne več. Obstoječi kurikulu predstavlja neki minimum, ki sam po sebi še ne zagotavlja, da bi mladi znali družbena dogajanja in tudi dogajanja in odnose med njimi samimi razumeti in interpretirati tudi skozi pravice - na primer medvrstniško nasilje ali diskriminacijo. Umanjka tudi obravnava aktualnih vsebin in celovita obravnava pri različnih predmetih.
Mlade generacije si zaslužijo priložnosti, da se izgradijo v aktivne državljane in državljanke, pripravljene na odgovorno soodločanje v družbi, za to pa je potrebno več angažiranja.
K sreči imamo v Sloveniji ogromno učiteljic in učiteljev, ki iščejo dodatne vsebine, metodologije, aktivnosti. Mesečno tako v okviru naše Šole človekovih pravic servisiramo mrežo kar 1.100 učiteljev, ki vsebine človekovih pravic vključujejo v različne predmete in aktivnosti.
"Mlade generacije si zaslužijo priložnosti, da se izgradijo v aktivne državljane in državljanke, pripravljene na odgovorno soodločanje v družbi, za to pa je potrebno več angažiranja."
Apeli in peticije so eno od vaših orožij, kako močno je to orožje?
V AI vseskozi gradimo kulturo aktivizma in zavedanja, da vsak posameznik šteje, da ima glas, ki je lahko slišan in ki lahko prispeva k spremembam. Že če izhajamo iz tega, da ima danes AI po vsem svetu več kot sedem milijonov članov, aktivistov in podpornikov, ki se vsakodnevno udeležujejo akcij, do tega, da je tudi pri nas gibanje pred 30 leti začela srednješolka Suzana Dewa.
Včasih je treba vložiti v aktivnosti veliko energije, kadar pa gre za podpise, pa se ti glasovi združijo, v tistoče in desettisoče in sprožijo ogromen pritisk. Veliko sprememb na bolje se je zgodilo prav zaradi pisanja apelov: torej neposrednega osebnega poziva velikega števila ljudi oblastem, naj nehajo nekomu kršiti pravice. Res pa je, da je tak aktivizem velikokrat le del celotne kampanje, ki vključuje tudi zagovorništvo, medijsko delo, včasih tudi sodne postopke.
Trenutno je v svetu največ beguncev po koncu druge svetovne vojne, 25,4 milijona, a to je le 0,3 odstotka svetovnega prebivalstva.
Iz begunske krize v begunsko katastrofo. Kaj se bo po vašem mnenju izcimilo iz begunske oziroma migrantske krize? Kako do rešitev?
Resnično je trenutno v svetu največ beguncev po koncu druge svetovne vojne, 25,4 milijona. A vedeti moramo, da kar 84 odstotkov begunske populacije gostijo gospodarsko manj razvite države. In še, da je tudi to ogromno in tragično število beguncev vsekakor rešljivo, saj predstavlja manj kot 0,3 odstotka svetovnega prebivalstva.
Gre torej predvsem za krizo neukrepanja in pomanjkanja odgovornosti držav. Vlade bi morale prevzeti svoje dele skrbi in odgovornosti za ljudi, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem; k odpravi vzrokov za krize, ki ljudi pahnejo v beg, nujno spada tudi prekinitev dobave orožja za države, kjer orožje napaja konflikte.
Sistem mednarodne zaščite je treba prenoviti, da bo pravičnejši tako za begunce kot za države: zelo različne trenutne razmere vodijo do tega, da ljudje v nekaterih državah raje zaprosijo za mednarodno zaščito kot v drugih. Ne samo zato, ker nekateri že imajo v določeni državi svoje sorodnike ali pa vsaj člane širše skupnosti, zaradi česar bi jim bilo tam življenje lažje, ampak tudi zato, ker možnosti pridobitve mednarodne zaščite za osebo iz iste države niti približno niso v vseh državah enake.
To recimo dobro ponazarja primer državljanov Afganistana: Hrvaška je leta 2017 priznala status mednarodne zaščite le v šestih odstotkih primerov prošenj Afganistancev, Slovenija le v 16 odstotkih, medtem pa Francija v 84 odstotkih, Italija v 91 odstotkih in Švica v 97.
"V AIS smo le redko delali vsebine, ki ne bi sprožale močnih sovražnih odzivov, tudi groženj. Tako je bilo že v devetdesetih, ko smo delali za begunce iz BiH, in leta kasneje, ko smo začeli intenzivneje delati z izbrisanimi in Romi."
Kako človek, kot ste vi, deluje v družbi, polni sovražne nastrojenosti proti migrantom, proti manjšinam, proti drugače mislečim, torej za vas verjetno tudi proti srce parajočim človeškim zgodbam, ki jih poznate osebno?
V AIS smo le redko delali vsebine, ki ne bi sprožale močnih sovražnih odzivov, tudi groženj. Tako je bilo že v devetdesetih, ko smo delali za begunce iz BiH, in leta kasneje, ko smo začeli intenzivneje delati z izbrisanimi in Romi.
Danes so telefone in pisma nadomestila družbena omrežja in nižji prag truda, ki ga je treba vložiti v neki verbalni napad, je količino tega le še povečal.
Sama tega nikoli ne jemljem osebno in mislim, da so tudi sodelavke in sodelavci tega že dodobra navajeni. Ampak tudi, če na to gledamo kot na kazalnik stanja duha v družbi, nas seveda ne pušča ravnodušne. Je pa za nas ta realnost tudi čisto profesionalni izziv in veliko pozornosti namenjamo temu, kako to sovražnost razbijati.
Vir našega zagona in optimizma pa je tudi dejstvo, da nas toliko ljudi podpira in pri našem delu in skozi druge nevladne organizacije sodeluje, kar pomeni, da ta glas sovražnosti vendar ni reprezentativen, je samo zelo glasen.
"Zdi se mi ključno, da skrbi, nezadovoljstva in jezo prelijemo v dejanja, ki bodo prispevala k spremembam."
A vse zgodbe, s katerimi se spoprijemate, se vas kljub vsemu dotaknejo.
Zagotovo se me. A menim, da nič kaj drugače in nič manj, kot vse druge ali vsaj številne, ki jim je mar. Težko, da kdo ne pozna osebno koga, ki se mu je zgodila huda krivica ali se skozi življenje ne spopada s hudimi izzivi. Če že ne pozna vsakdo osebno romske družine, ki je po izgradnji kopalnice dobila odločbo za rušenje, izbrisanega, ki mu je zaradi vseh stisk razpadla družine, geja ali lezbijke, ki je bil fizično napaden ali ozmerjan na ulici, pa vsakdo pozna ljudi, ki jih pesti revščina, ki za ostarelo in bolno babico ne najde mesta v domu za ostarele ali negovalni bolnišnici, ali ki ga skrbi, kaj bo z bolnimi starši.
Če je družba gluha za stiske Romov, manjšin, revnih, smo žrtve tega neukrepanja mi vsi, tako ali drugače ima to posledice za nas, doživljajo jih naši otroci. Če sedaj ni poskrbljeno za starejše, tudi za nas ne bo, ko bomo to skrb potrebovali.
Zato se mi zdi tako zame kot za celo družbo ključno, da skrbi, nezadovoljstva in jezo prelijemo v dejanja, ki bodo prispevala k spremembam. S tega vidika je meni kvečjemu lažje, saj je celo moja služba, da temu, kar se mi zdi najbolj smiselno - prispevati k izboljšanju naše družbe - posvetim znanje, čas in energijo. In verjamem, da v AI ravno to moč gradimo: da se ne bomo obračali stran, temveč dovolili, da se nas krivice dotaknejo, se razjezili, če je treba, in tudi ukrepali, ko je treba.
"Če je družba gluha za stiske Romov, manjšin, revnih, smo žrtve tega neukrepanja mi vsi, tako ali drugače ima to posledice za nas, doživljajo jih naši otroci. Če sedaj ni poskrbljeno za starejše, tudi za nas ne bo, ko bomo to skrb potrebovali."
4