Carpacciova slika: zgodba diplomacije, dediščine in zaupanja

V ospredju dogodka ni zgolj umetnina, temveč tudi simbolika – sporočilo o zaupanju, sodelovanju in skupnem prostoru, ki ga oba sogovornika poudarjata vsak s svoje diplomatske izkušnje in vloge.

Volk: Vojna je končana in slike je treba vrniti

Vojko Volk se dobro spominja začetkov zgodbe, ki jo danes končuje vrnitev pale v Piran. Leta 2004 so po zaupnih virih izvedeli, da so v tajnih depojih italijanskega arhiva hranjene slike in umetnine, odpeljane iz Kopra in Pirana leta 1940. "Niso bile ukradene, niso bile zaplenjene, preprosto so jih shranili in izdali reverze," pravi.

"Vsi reverzi so bili objavljeni v knjigi Sonje Ane Hoyer, ene največjih poznavalk teh slik. Knjigo mi je prinesla v Trst, ko sem bil še konzul, pa je rekla, da je ne sme objaviti, ker za to nima dovoljenja, saj bi marsikomu to lahko povzročilo težave."

Vojko Volk je spomnil, da se je zgodba vračanja začela že leta 2004 – danes pa se po desetletjih čakanja piše njen epilog. Foto: Vid Ponikvar

Ko je Sgarbi zaprl vrata, jih je Volk odprl

Prelomni trenutek se je zgodil, ko je Vittorio Sgarbi, znani italijanski umetnostni zgodovinar, javno odprl zaboje s temi umetninami in dejal, da ne bodo vrnjene, ker so jih Italijani rešili pred vojno. Volk mu je tedaj, pred slovenskimi novinarji, javno odgovoril: "Vojna je končana in slike je treba vrniti." Tako se je začel "boj", kot ga sam imenuje, ki je trajal od leta 2004 naprej.

Novice Italija vrnila Sloveniji zaklad: umetnina, ki piše novo zgodovino

"Z vmesnimi vzponi in padci smo na koncu prišli do ideje, ki se je rodila 13. julija 2020," nadaljuje. To je bil dan, ko je bil v Trstu velik dogodek z vrnitvijo Narodnega doma slovenski skupnosti, ob katerem sta predsednika Borut Pahor in Sergio Mattarella obiskala Bazoviško fojbo in spomenik bazoviških junakov. "Ko smo se poslavljali z italijansko delegacijo, smo rekli, da mora biti naslednji korak vrnitev umetnin, ki morajo domov," se spominja.

Od skrivnih depojev do evropske prestolnice

Z Novo Gorico kot evropsko prestolnico kulture pa je dobil proces dodatno spodbudo: "S prijateljem Tomažem Kunstljem in kolegi smo se odločili, da poskusimo vrniti eno ali tri slike prav v času evropske prestolnice kulture. Zavedali smo se, da nekaj dobiš samo, če nekaj daš. Mi bomo pomagali italijanskim ezulom, njihovim organizacijam in normalnemu vključevanju v čezmejno življenje. Oni pa naj dobijo mesto, ki jim pripada – ker zgodovina je bila do nas kruta, prihodnost pa bo veliko boljša." 

"Meja se mora še bolj zbrisati, kot je že. To, kar imamo danes Slovenci in Italijani – po dveh tako brutalnih vojnah in izkušnjah s fašizmom –, je dokaz, da znamo sodelovati. Naše vojske danes odlično sodelujejo. To nima primerjave in tega nima veliko narodov."

Volk: Moje srce je popolnoma srečno

Nekdanji veleposlanik v Italiji in trenutni državni sekretar Vojko Volk je bil med prvimi, ki so opozorili, da je čas, da se umetnine vrnejo domov. Foto: Vid Ponikvar Ob vrnitvi pale v Piran Volk sklene misel osebno: "Z vrnitvijo Carpacciove pale vračamo v Piran del naše kulturne dediščine, ki pripada vsakemu občanu. To je trenutek, ki ga je bilo vredno čakati – zaradi zgodovinskega spomina, identitete in diplomatskega dialoga. Moje srce je popolnoma srečno."

Pri tem se Volk ni pozabil zahvaliti vsem, ki so sodelovali, posebej pa je poudaril strast Tomaža Kunstlja, ki ga je, kot pravi, vedno navduševala. "Tudi ko so mi rekli, da sem zmešan, je on stal ob meni in rekel, da ni tako, da mi bo pomagal. To je bilo zelo diskretno diplomatsko delo. Sem hvaležen, da se je to zgodilo, a tukaj se ne smemo ustaviti – te slike moramo pripeljati domov," je sklenil Volk.

Kunstelj: Vrnitev pale dokazuje, da lahko presegamo zgodovinske travme

Tomaž Kunstelj, pooblaščenec ministrstva za zunanje zadeve za vračanje umetnin in arhivov iz Italije, je bil v zadnjih letih intenzivno vpet v proces vračanja umetnin, ki se je odvijal tako na strokovni kot na diplomatski ravni. Spominja se, da so bile umetnine iz Kopra, Izole in Pirana odpeljane v Italijo leta 1940 zaradi preteče vojne nevarnosti – da bi jih zaščitili in da bi jim bilo prizaneseno v morebitnih vojaških napadih. Takrat so jih zbrali v celih zabojih, kot del širšega prenosa umetnin iz Julijske krajine, območja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. "Teh umetnin je bilo zelo veliko," pravi, "odpeljane so bile s celotnega območja, ki je tedaj pripadalo Italiji."

Ob tem spominja, da so bila ta mesta pred prvo svetovno vojno in še med njo izrazito večinsko italijanska: "Po drugi svetovni vojni, pariški mirovni pogodbi in poznejših ozemeljskih sporazumih, ki so dokončno utrdili mejo med državama, pa so postala del Jugoslavije in pozneje Republike Slovenije," pravi Kunstelj. Zato vračanje po njegovih besedah ne priča le o slovenski, temveč tudi o italijanski kulturni navzočnosti na tem prostoru ter o sobivanju obeh kultur, jezikov in identitet.

Novice V Kopru predstavili restavrirano Carpaccievo oltarno palo

"Vračanje umetnin in arhivskega gradiva iz Italije je del odnosov med Slovenijo in Italijo, ki traja že več kot osemdeset let. Pri tem je bilo veliko sodelovanja strokovnjakov – od arhivarjev do umetnostnih zgodovinarjev in restavratorjev –, medtem ko je na politični ravni dolgo obstajala ovira glede dovoljenja za vračilo teh umetnin na mesto izvora," pojasnjuje. Dodaja, da se je z intenzivnim delom diplomacije, ki se je začelo že desetletja nazaj, ter z okrepljenimi pogovori v zadnjem letu in pol ustvaril preboj, ki ga danes simbolizira vrnitev pale.

"Vrnitev te dragocene renesančne umetnine potrjuje naše skupne vrednote – spoštovanje umetnosti, medsebojno sodelovanje in odgovornost do skupnega prostora."

Vračanje ni triumfalizem, ampak zmaga zaupanja

Kunstelj poudarja, da vračanje ni triumfalizem, ampak zmaga za obe strani. Posebej poudari pomen slovenske konservatorske stroke: "Ko se je končal projekt obnove Carpacciove slike iz koprske stolnice, so tako italijanski kot drugi evropski strokovnjaki priznali vrhunsko usposobljenost slovenske stroke. Prav to zaupanje je odprlo vrata za vračanje."

Veleposlanik Tomaž Kunstelj je poudaril, da vračanje umetnin ni triumfalizem, temveč dokaz zaupanja med državama. Foto: Eva Jakomin

Ezuli: od glasnih nasprotnikov do tihih zaveznikov

Spomni še na vlogo italijanskih ezulov, ki so bili v preteklosti glasno proti vračanju umetnin: "Danes pa je položaj drugačen. Ezuli so v Italiji našli svoj prostor, v Sloveniji pa niso več stigmatizirani, ampak so vabljeni na prireditve in se počutijo kot del skupnega prostora."

V zadnjih letih je bil Tomaž Kunstelj eden ključnih akterjev pri pogajanjih, ki so omogočila vrnitev pala v Piran. Foto: Posnetek zaslona Ob tem poudarja, da so prav ezuli ob zadnjih polemikah javno povedali, da podpirajo vračanje umetnin. "To je velik premik, ki kaže, kako so se odnosi med državama normalizirali," pravi Kunstelj.

Od zgodovinskih travm k sobivanju

Ob koncu se navezuje tudi na Volka, ki je dejal, da je vojne konec in da so bile umetnine takrat odpeljane zaradi vojne nevarnosti. Sam pa dodaja, da vračanje umetnin kaže pot naprej: "Če imaš zaupanje, če je sodelovanja veliko, potem tudi težke zgodovinske travme na obeh straneh postanejo manjše. Mlajše generacije danes vidijo, da je v Evropi 21. stoletja mogoče sobivati v miru. Različni jeziki in kulture se lahko prepletajo in obogatijo skupni prostor."

"Pomembno je, da je to prva izmed umetnin, ki se vrača. To ni konec poti, ampak začetek. To bo zmaga tako za italijansko kot za slovensko stran, predvsem pa za naš skupni prostor."