Slovenka na Japonskem: V Sloveniji ne bi mogla več živeti

Marjano Nakamura je že od majhnega zanimal tuj in neznan svet. Kmalu je spoznala vso Italijo in si po dveh letih učenja angleščine v osnovni šoli začela dopisovati z ljudmi iz različnih koncev sveta, med njimi tudi z Japonci.

"V tistih letih mame nisem prosila za denar za slaščice ali kaj drugega, vedno le za znamke. Oče je najraje govoril o dogodkih v drugi svetovni vojni in vojni na Bližnjem vzhodu in zato sem se za to vse bolj zanimala tudi jaz." To temo si je izbrala tudi za maturantsko nalogo, pozneje se je kot praktikantka preizkušala v novinarskih vodah, zatem pa postala vodička za angleško govoreče goste v Kobilarni Lipica.

Snubitev v pismu, poroka v Ljubljani

A že po nekaj mesecih se ji je življenje povsem zasukalo, saj jo je obiskala najpomembnejša sreča v njenem življenju, pravi. "Takratni dopisovalec iz Japonske je v pismu predlagal, da se poročiva. Kmalu je prvič pričel na obisk in čez nekaj mesecev ponovno, nakar sva se v Ljubljani poročila in odšla v meni neznano deželo. Bila sem mlada, imela sem sanje in upanje, za to odločitev mi ni bilo nikoli žal."

Z možem že 45 let živita v nekajmilijonskem mestu Osaka, ki ga Marjana imenuje svoj pravi dom.

Imam dve domovini, a sem tujka v obeh, kar pa me ne moti. Všeč mi je mesto, rada imam ljudi in njihove običaje, hrano ... Edino, kar mi ni všeč, sta neznosno, zelo vlažno poletje in gneča na metrojih. Sicer pa sem zdaj večinoma doma, kjer nam klimatska naprava dela noč in dan vse poletje in, če je le mogoče, se izogibam času največje gneče. Iz Slovenije pogrešam le mamo in brata.

Njen mož je bil poslovnež in kemik, ki je užival v svojem delu, razlaga Marjana, a je pri 60. letu na veliko presenečenje vseh v podjetju oznanil upokojitev in začel uživati v potovanjih s svojo ženo.

Ima 43-letnega sina, ki je umetnik in glasbenik, izobraževal se je pri profesorju osaške glasbene akademije. Zdaj veliko komponira in riše, dela tudi s svetovno znanimi imeni, kot je na primer Paul McCartney. "Sin je vse poletne počitnice preživel v Sloveniji in takrat je govoril in razumel slovensko, zdaj pa vse manj, ker slovenščine ne uporablja. Rad ima Slovenijo in je ponosen, da je napol Slovenec."

Marjanin vnuk Jurij, ki je zdaj "magij Youri". Foto: Facebook

Čarovniški vnuk je ime dobil po Zelenem Juriju

Slovenija se izraža tudi v imenu njenega vnuka, saj je ime dobil po liku iz znane ljudske pesmi Zeleni Jurij. To ime so izbrali, ker prinaša veselje in pomlad. "Pomlad pomeni rojstvo narave, začetek in z njim upanje in sanje. Sin ima ime po gori Fudži, postal naj bi tak kot Fudži, močan, velik in priljubljen. Ko je Jurij zaprosil za potni list, je postal Yuri, ker z abecedo pisana japonščina nima črke J. Njegov učitelj in vzgojitelj pa mu je pred štirimi leti, pred nastopom v Magic Castlu v Los Angelesu, dal umetnisko ime Youri, da bi si ga zapomnili tudi Američani."

Youri je namreč čarovnik, natančneje mag, ki so ga čarovnije začele zanimati, ko je bil star tri leta. Vseh trikov se je prek interneta naučil sam, pravi Marjana. Kmalu so sledili prvi nastopi in vabilo znanega maga, da se pri njem nauči najbolj mojstrskih čarovnij.

"Ko je bil star 13 let, ga je k sebi povabil priznan čarodej, ki si je na spletu ogledoval njegove nastope. Povabil ga je k sebi v Saitamo (blizu Tokia) in mu vse ponudil zastonj. Jurij se je odločil, da uresniči svoje sanje in doseže cilj, da postane profesionalni mag. To je bil pomemben korak in čeprav smo ga prosili, da dobro premisli, se je odselil k magu Tadhiru. Zdaj ima 21 let in na prste rok bi lahko prešteli, kolikokrat je lahko prišel domov."

Življenje in učenje pri Tadhiru je namreč zahtevalo zelo strogo vzgojo, šolo, ure in ure učenja magije, angleščine, retorike, plesa in hoje.

Čeprav je imel pri učitelju zelo strogo vzgojo, kakršne si v Sloveniji ne morete niti predstavljati, se nikoli ni pritoževal, nikoli ni rekel niti besede čez svojega učitelja, odpovedal se je brezbrižni mladosti, otroštvu in svobodi, da bi uresničil svoje sanje.

"Skoraj z vseh tekmovanj je prinesel medalje, velikokrat tudi zlate. Letos se je osamosvojil in živi v Tokiu. Dobil je delo v gledališču Gear East Version in podpisal pogodbo z eno od najbolj gledanih televizij. Nastopal je že v več državah, najbolj pa je ponosen na nastop v Magic Castlu, o katerem sanja vsak mag, in na nastope z japonskim mojstrom Mr. Marikom na japonski in korejski televiziji."

Z možem in sinom Foto: Facebook

Včasih je iz Slovenije prinesla klobase, a je zdaj več ne mikajo

Slovenska hrana jima je z možem z leti postala pretežka, premstna in preslana, pravi. Zdaj ne jesta mesa, sta pa pred leti iz Slovenije rada prinesla klobase, vendar ju tudi te več ne mikajo.

Mislim, da so pomembni tudi okolje, zrak in voda: japonskih jedi ne bi jedla v Evropi, tukaj pa mi več ne prija slovenska hrana. Tako kot je zelenjava najboljša v svoji sezoni, je hrana najboljša v svoji domovini.

Od slovenskih jedi zna pripraviti golaž, polnjene paprike in slivove cmoke, a se drži vodila "When in Rome do as Romans do" (ko obiščete tuje mesto, živite po tamkajšnjih običajih, op. p.), živi po japonsko in tudi doma govorijo le japonsko.

Pri njih ne jedo mesa in tradicionalnih slovenskih jedi. Foto: Facebook

Ker ne čuti, da je Japonka, ni dobila državljanstva

Čeprav tam živi že skoraj pol stoletja, ima še vedno samo slovensko državljanstvo. "Pred leti sem zaprosila za japonsko državljanstvo in zbrala cel kup papirjev. Zapleteno je in številni tujci ne vzdržijo do konca. Neštetokrat sva morala z možem na intervju in ko so me po več kot pol leta vprašali, ali se po srcu čutim Japonko, sem zanikala, čeprav sem vedela, da bom s tem končala! In tako je bilo! Torej sem Slovenka. Imam svoj jaz in nikoli nisem šla z vetrom, ampak z lastnimi čustvi in pametjo, pa čeprav sem vedela, da se bo slabo končalo."

Na Japonskem ji je najbolj všeč, da ljudje ne zavidajo, ne ogovarjajo, so skromni in med seboj vzdržujejo določeno distanco. Tam se ne obiskujejo, odnosi so videti hladni, a če se zgodi nesreča, si tudi neznani ljudje med seboj pomagajo, pravi. "To se je posebno izkazalo pri potresu v Kobeju leta 1995 in ob katastrofi v Fukušimi leta 2011." Pri njih pa jo moti to, da ne znajo reči ne, ampak rajši: "Videti je zanimivo in bomo premislili."

Japonščino obvlada, a se ne more pohvaliti s pisanjem in branjem.

"Lahko rečem, da delamo tisto, kar nas veseli, in se trudimo, da bi dosegli svoj cilj. Nihče od nas ni sanjaril o hiši, avtu, počitniški hiši ... Temveč smo uživali ob hobijih, delu, potovanjih, koncertih, to nam prinaša srečo in zadovoljstvo." Foto: Facebook

Slovenijo Slovencem kritizira, Japoncem hvali

Med Slovenijo in Japonsko ne vidi podobnosti, a ju tudi nikoli ni primerjala. Ko se je prva leta družila s tujci in ugotovila, da so vsi kritizirali svojo domovino in jo primerjali z Japonsko, se jih je začela izogibati, zdaj so med njenimi prijatelji na Japonskem le Japonci.

Hvaležna sem, da so me sprejeli, spoštujejo me in me imajo za še bolj japonsko, kot so sami. Jasno je, da se bom jaz prilagajala njim, ne oni meni! To bi morali naučiti migrante, ki prihajajo v Evropo celo brez vsakršnih dokumentov!

Ko je med Slovenci, Slovenijo precej kritizira, priznava, a jo poskuša med Japonci čim več hvaliti. "Toda sem odkrita!"

Slovenijo je do zdaj obiskovala enkrat na leto, letos pa bo prvič, da ne bo prišla. Z možem sta veliko prepotovala in se jima ne ljubi več. Tudi zaradi zadnjih negativnih izkušenj, ki sta jih doživela.

"Zadnja leta sva na poti iz Italije v Slovenijo doživela nekaj neprijetnih pripetljajev, poleg tega je prevoz v Sloveniji prava tragedija in sva odvisna od sorodnikov, tudi odnosi med ljudmi so se spremenili. Edino, kar naju vleče v Slovenijo, so najbližji sorodniki, posebno mama in brat ter čudovito osebje hotela Slon. Za letos sva se odločila, da bova šla po Japonski, jaz bi pa najraje ostala doma in uživala ob lepljenju kolaža."

Marjana pravi, da ima dve domovini in da je v obeh tujka, a v Sloveniji ne bi mogla več živeti. "Na Japonskem bom ostala za večno," je še dodala.