Nedelja, 2. 4. 2017, 4.00
5 let, 3 mesece
Marjeta iz Ženeve: Vzela sem nekaj oblek in šla na vlak. Še tega nisem vedela, kje bom prespala.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,08
Njeno življenje je glasba, rada hodi v hribe, trenira zgodovinske borilne veščine. Med njenimi zanimanji se najdeta še ljubezen do gledališča in učenja tujih jezikov.
Marjeta Cerar prihaja iz Krtine, vasi v okolici Domžal. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala muzikologijo in francoščino, hkrati pa petje na konservatoriju za glasbo in balet. Zdaj četrto leto živi v Ženevi v Švici.
"Za petje sem se resneje začela zanimati v gimnaziji, ko sem pela v komornem mešanem zboru škofijske klasične gimnazije," pove Marjeta.
Prisluhnite Marjeti:
"Če bi še enkrat izbirala, bi znova tvegala"
Že proti koncu študija je Marjeta vedela, da želi študirati petje v tujini. Ker jo je že takrat zanimala stara glasba, v Sloveniji pa takrat specializiran študij še ni obstajal, se je pozanimala, kje bi lahko pridobila več znanja na tem področju. Najprej je razmišljala o Avstriji, potem pa se je odločila za Ženevo, ker je že znala jezik, kar je bila velika prednost.
"Sprejemni izpiti so bili neke vrste skok v prazno, nisem vedela, kaj naj pričakujem, vzela sem nekaj oblek in šla na vlak. Še tega nisem vedela, kje bom prespala," pojasni Marjeta in doda, se je potem hitro znašla v neznanem mestu in spoznala druge glasbenike.
"Res mi je všeč, da so študenti glasbe odprti za vse vrste projektov in sodelovanja. Z veseljem se odzovejo na predloge, če gre za koncerte ali pa samo za delo s profesorji na akademiji," pove Marjeta.
Ampak to je bil šele začetek in kot pravi danes, ni vedela, v kaj se spušča, če pa bi izbirala še enkrat, bi znova tvegala, saj je prepričana, da je bilo vredno.
Na akademiji v Ženevi je veliko tujcev z vseh koncev sveta. Predvsem je veliko Francozov, veliko je tudi Špancev, Južnih Američanov in drugih narodnosti, skratka multinacionalni mozaik. To prinaša nova poznanstva, nove ideje, včasih se sicer zgodi kakšen kulturni šok, ampak večinoma vsa ta raznolikost temperamentov in kultur prinaša nove barve v glasbo, ki jo ustvarjamo.
Marjeta obožuje tudi gledališče.
Po štirih letih bivanja v Ženevi …
Letos tako teče že četrto leto, odkar Marjeta živi v Ženevi. Predvsem je v Švici zaradi študija petja in izkušenj, ki jih to okolje ponuja. Vendar pa je življenje tam veliko dražje kot v Sloveniji, zato je bila že ob prihodu prisiljena poiskati delo za preživetje.
Kaj vse je delala? Na začetku vse: od čiščenja, varstva do statiranja v operi. Lani pa so jo zaposlili v trgovini s čaji, kar ji zdaj zagotavlja veliko večjo stabilnost, hkrati pa tudi veliko užitka, saj so ji čaji zelo blizu.
Marjeta živi v hiši na obrobju mesta, ki si jo deli z več najemniki, večinoma mladimi zaposlenimi. Ima podstrešno sobico, v kateri se, kot pove, dobro počuti.
Marjeta na koncertu z Borom Zuljanom, ki prav tako živi in dela v Ženevi.
Moji dnevi so zelo različni. Če imam predavanja in ure petja na akademiji, ponavadi ne začnem pred 9. uro, tako da imam zjutraj čas zase. Spijem čaj ali kavo, obvezno jem zajtrk, se
pripravim za glasbene vaje, ki me čakajo čez dan, in zelo sem zadovoljna, ker mi je v svoj jutranji ritual uspelo vključiti tudi od deset do 15 minut joge. Čez dan imam predavanja, letos na primer petje, korepeticije (petje s spremljavo klavirja), ansambelsko petje, priprava za sceno (neke vrste igralska tehnika), solmizacija (neke vrste teorija glasbe, kjer se ukvarjamo večinoma s srednjeveško glasbo) in razne vaje za različne komorne skupine.
Popoldne/zvečer, ko imam kaj več časa, rada kaj spečem, preberem, pogledam kakšno serijo, poskušam se naučiti italijanščine in norveščine. Včasih pa si narediva skupno večerjo s sostanovalcem, ki je tudi Slovenec.
Če delam v trgovini s čajem, potem je ta jutranji proces malo krajši, ker se mi bolj mudi. Potem ponavadi dan preživim v trgovini ali pa me zadolžijo, da pripravljam čaj za degustacijo na različnih dogodkih.
Konci tedna so pogosto tudi delovni, ker glasba zahteva tudi prosti čas. Včasih se sprehodim na Salève, to je hrib, nedaleč od tam, kjer stanujem.
Ko delam na kakšnem projektu, so pa to izredne razmere. Ko se pripravlja kakšen koncert, je najbolj razburljivo, včasih vzame do dva tedna intenzivnega dela pred koncertom, včasih tudi več. V tem primeru so vsi urniki prilagojeni vajam in pripravam. Veliko časa preživimo skupaj z glasbeniki, kar nas zelo poveže. Ko je projekt končan, pogosto potrebujem kar nekaj dni, da se spet navadim na normalno življenje.
Marjeta trenira tudi zgodovinske borilne veščine.
Je Švica res bogata in draga država?
Ženeva je precej majhno mesto, površinsko je skoraj primerljivo z velikostjo Ljubljane, le da je vse veliko bolj strnjeno, opisuje Marjeta. Če bi morala izpostaviti nekaj, kar jo je vedno presenečalo, je to zagotovo očiten kontrast med bogatimi in revnimi. "Stereotip Švice je, da je to bogata in draga država, Ženeva je eno pomembnejših svetovnih bančnih središč in tudi v vsakdanjem življenju se občuti, da v mestu živi veliko ljudi z visokim življenjskim standardom. Po drugi strani pa je ogromno ljudi, ki živijo na robu. Ko se znoči, se mesto pokaže v čisto drugačni luči, sploh določeni deli mesta ali predmestje," dodaja.
Ker je mesto stisnjeno med jezero in francosko mejo, nima veliko prostora za širjenje, zato so na francoski strani meje nastala večja spalna naselja. Tudi cene nepremičnin v mestu so razlog, da veliko ljudi živi v sosednji Franciji in se vsak dan vozi na delo čez mejo. Tudi Marjeta je prvo četo živela v Franciji in se ji je zdelo dejstvo, da vsako jutro prečka mejo na poti v mesto, precej zabavno.
Slovenija je res lepa, to ugotoviš šele takrat, ko jo pogrešaš. Poleg očitnih stvari, kot so družina in prijatelji, pogrešam kavo! V študentskih letih v Ljubljani je bila kava najboljša stvar med predavanji, najraje sem šla v eno izmed simpatičnih kavarn ob Ljubljanici ali v stari Ljubljani. Občutek imam, da si tu ljudje manj vzamejo čas za klepet ob skodelici kave. Kava za štiri franke pogosto niti ni tako dobra … Ko sem v Sloveniji na obisku, tako veliko časa preživim ob pitju kave in v hribih.
Na seznamu Marjetinih zanimanj se visoko najde tudi učenje tujih jezikov.
Glasba v Sloveniji in glasba v Švici
"V Sloveniji je obujanje stare glasbe šele v razvoju, sploh z odprtjem oddelka za staro glasbo na akademiji za glasbo. Nekaj glasbenikov se resno posveča iskanju virov in branju originalnih notnih zapisov, kar se mi je vedno zdelo fascinantno," opisuje Marjeta, ki ima na akademiji v Ženevi, predvsem na oddelku za staro glasbo, preprost dostop do vseh informacij in literature.
Edino, kar Marjeta pogreša, je dovolj prostora za vaje in predavanja. Hkrati dodaja, da je v Ljubljani verjetno ista težava s prostorsko stisko na akademiji za glasbo.
Omenila bi še raven zborovskega petja v Sloveniji. V Sloveniji je kultura zborovskega petja res dobro razvita, amaterski zbori so vrhunski, lahko se primerjajo s profesionalnimi zbori v Franciji. Res neverjetno. Ker sem odraščala v slovenskih zborih, mi je to samoumevno, ampak zdaj vidim, da je to res nekaj, za kar je treba biti hvaležen.
Ko ima čas in ko je v Sloveniji, se odpravi v hribe.
Brez gledališča ne gre
Marjeta obožuje tudi gledališče, ki je zelo povezano tudi s petjem. Že vsaj 16 let sodeluje pri domačih predstavah v Poletnem gledališču Studenec, na katerega je zelo navezana. Zakaj? "Odrske deske imajo poseben čar, gledališče je zame kot potovanje v drugo življenje," odgovarja.
Čuti pa tudi neko posebno privlačnost do učenja tujih jezikov. "Zdi se mi, da jezik ni samo neka koda za sporazumevanje, ampak tudi način izražanja. Ko govorimo tekoče neki jezik, je skoraj tako, kot če bi izhajali iz miselnosti govorcev tega jezika. Podobno je pri glasbi, če je napisana v nekem jeziku, bo neločljivo povezana tudi s stilom, ki se nanaša na prozodijo in melodijo jezika in tudi na način izražanja in značaj naroda," še pove.
Nekaj utrinkov iz predstave Charleyeva teta, ki so jo pripravili v Poletnem gledališču Studenec:
Pa prihodnost?
Marjeta: O dolgoročnih načrtih težko govorim, ker se pogosto odločam instinktivno. Čez eno leto bom končala študij, potem pa bom šla tja, kjer bo zame delo in kjer se bom počutila izpolnjeno. Zagotovo pa si želim vrniti v Slovenijo, ko bo prišel čas za to.
Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si.
