Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
25. 9. 2013,
12.28

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

otroci sodišče Vlasta Nussdorfer

Sreda, 25. 9. 2013, 12.28

8 let

Polovična tarifa pooblaščencev otrok kaže odnos družbe do najbolj ranljivih

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Otrokove pravice bodo spoštovane, ko bodo na sodiščih zanje poskrbeli tako specializirani odvetniki kot specializirani tožilci in sodniki, je prepričana varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.

Bliža se teden otroka, v sredo je bil posvet o problematiki zlorab otrok na spletu, ravno danes poteka posvet na temo otrokove pravice do zasebnosti, mi pa se v intervjuju dotikamo predvsem problematike otrok, ki se v postopkih na sodišču znajdejo v vseh vlogah, torej kot storilci kaznivih dejanj, žrtve kaznivih dejanj in kot priče v postopku. Ne glede na to, v kakšni vlogi otrok nastopa, je bistveno, da se mu pomaga, poudarja varuhinja.

Da bi mu lahko pomagali, tudi če je prekršil zakon ali družbene norme, pa mora imeti ob sebi odvetnika, ki mu ne bo posredoval sporočila, da se lahko z iskanjem napačnih pik in vejic v zakonu izogne odgovornosti, čuječega tožilca, ki bo predlagal primerno kazen, ki bo otroka usmerila na pravo pot, in seveda sodnika, ki bo znal presoditi, ali je namestitev v nek zavod za otroka res najboljša rešitev.

Koliko otrok se znajde v različnih postopkih na sodiščih? Če vzamemo otroke kot storilce kaznivih dejanj, evidence vodi kvečjemu CSD, saj so otroci do 14. leta kazensko neodgovorni, kar pomeni, da ne pridejo pred organe pregona, tožilec pa vsa poročila pošlje na CSD. Center potem pokliče starše in jih seznani, da je otrok storil neko kaznivo dejanje in da bo po 14. letu kazensko odgovoren. Zato mu je treba v tem obdobju pomagati, da ne bi ponavljal kaznivih dejanj. Med 14. in 18. letom pa tožilstvo dobi ovadbo in z njo ravna v okviru zakonskih pooblastil. Veliko je alternativnih možnosti, recimo poravnava ali odlog pregona, ali pa gredo v postopek na sodišče, kjer je vse usmerjeno v to, da se temu otroku in družini pomaga. Vedno je vključen CSD, vsi, tudi odvetniki in tožilci, pa morajo najti rešitev, ki bo mladoletniku pomagala, da bo v polnoletnost vstopil boljši.

Kakšni so lahko ti ukrepi? Išče se možnosti, da se odpravi škoda, lahko se opraviči, vključi v socialni trening, sodeluje s CSD, se šola. Ukrepi, kot so zavodi, prevzgojni dom ali zapor, so skrajno sredstvo.

Pa so naši pravni strokovnjaki usposobljeni za delo z otroki? Kar zadeva mladoletne storilce kaznivih dejanj, sem kot tožilka opažala velik primanjkljaj na področju odvetnikov, ki se ukvarjajo z mladoletnimi storilci. Ti so večinoma premalo izobraženi za delo z otroki – seveda so tudi izjeme ,– ker ni enako, če braniš polnoletnega storilca ali pa mladoletnega otroka. Menim, da mora odvetnik delati v korist otroka, vendar ne v smislu, da bi ga učil, kako zaobiti zakon oziroma iskati izhode, stranpoti, pike in vejice postopka. Če je storil kaznivo dejanje, naj se pokesa, opraviči, odpravi posledice, če ni storil kaznivega dejanja, se seveda mora boriti in dokazati nasprotno. Prednost odvetnika v tem primeru ni iskanje lukenj v zakonodaji.

Kako pa je s pooblaščenci, ki zastopajo mladoletne žrtve? Tako na področju mladoletnih storilcev kot žrtev je premalo specializiranih odvetnikov, ki bi se na tem področju dodatno izobraževali. Osebno mi ni bilo všeč, ko se je ukinil oddelek za mladoletniški kriminal, ki se je na okrožnem sodišču v Ljubljani stopil s klasičnim. To je tako pomembno področje, da bi zahtevalo strogo specializacijo, poseben oddelek, posebne sodnike, posebne tožilce in tudi posebne odvetnike.

Zdaj je tako, da se s seznama odvetnikov za brezplačno pravno pomoč postavljajo odvetniki po vrsti, kar je pravično za odvetnike, ni pa pravično za mlade. Zato sem se kot varuhinja z odvetniško zbornico dogovorila, da bomo za odvetnike novembra na pravni fakulteti izpeljali dodatna izobraževanja, da bi se specializirali. S tem bi odvetnikom dali dodatna znanja s področja psihologije otrok, njihovih potreb, uveljavljanja premoženjskopravnih zahtevkov. Ti odvetniki morajo biti bolj senzibilni, saj lahko napačne poteze verjetno povzročijo veliko škodo. Odvetniki so navajeni zastopati storilce kaznivih dejanj in ne žrtev, zato je izobraževanje pomembno. Ko pride na stran žrtve, se včasih ne znajde. Zato morajo biti posebni, želeti si morajo delati z otroki, kjer moraš imeti več empatije, saj je škoda, kot ugotavljate, lahko večja. Z izobraževanjem bodo odvetniki dobili potrdilo oziroma certifikat, sestavili bomo tudi seznam teh odvetnikov, s katerega naj potem sodišče izbira.

Dejstvo je, da se to področje podcenjuje. Pooblaščenci otrok v sodnih postopkih imajo celo nižjo, polovično tarifo, kar je nesprejemljivo in zelo krivično, saj to pomeni, da postopke, v katerih so vpleteni otroci, jemljemo z lahkoto. Češ, z otroki vsak zna, če jih imaš sam, toliko bolje. V tem vidim veliko hibo, ki jo je treba odpraviti z dodatno specializacijo. Polovična tarifa teh pooblaščencev kaže tudi na podcenjevalni odnos družbe do otroka; drži, da je pooblaščenec v postopku zraven kot nek subsidiarni subjekt, ki sodeluje s tožilcem.

A lahko veliko naredi, ima stik z otrokom, ta mu zaupa, predvsem pa, nekateri odvetniki to že počnejo, uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek. Pa ne samo v postopku, oni morajo zelo paziti na to, da še med postopkom zavarujejo premoženje, sicer se lahko zgodi, da je bil nekdo obsojen in je v tistem času prodal ali podaril premoženje samo zato, da ne bi nič plačal žrtvi. Potem pa je še dejstvo, da imajo prednost pred premoženjskopravnim zahtevkom žrtve sodne takse, stroški postopka. Sodišča včasih tega zahtevka niso dosojala, zdaj pa ga, 20, 30 tisoč evrov, kar sicer ni realna škoda, je pa neko zadoščenje.

Prizadevate si tudi, da bi bil otrok v nekem postopku zaslišan le enkrat, pa še to ne na sodišču, temveč v prijaznih sobah, ki jih je Beli obroč odprl po vsej Sloveniji. Najprej bi si želela družinske oddelke, ki bi združevali pravdne in kazenske zadeve, ker že leta opažam, da so te zadeve zelo prepletene. Neka družina se na pravdnem oddelku razvezuje, odloča se, komu od staršev bodo otroka dali v vzgojo in oskrbo, na kazenskem pa se recimo obravnava tožba za nasilje, recimo spolno. Lahko je res, lahko da ni. Potrebujemo hitre postopke, manj izvedencev, vse otroke pa bi morali zaslišati v prijaznih sobah. Ministrstvo za pravosodje je postavilo piko na i, ko je v te prostore po Sloveniji, tam, kjer Beli obroč ni uspel, namestilo snemalne naprave. Te sobe so povezane z videokonferenčnim snemanjem na sodiščih, torej so dane čisto vse možnosti, da se otrok nikoli več ne vabi na sodišča, da se jih da v prijazne sobe, poveže s sodišči, če je treba, da se jih zasliši samo enkrat in se jih posname.

Na sodišču – recimo, da je v prijazni sobi sodnik ali kakšen strokovnjak, ki otroka sprašuje – se tak razgovor vidi in sliši, medtem ko otrok ne ve, da se ga snema. Vprašaš, kar želiš, in razčistiš. In to samo enkrat in v prijaznem okolju. Ker če otroka vabiš večkrat, ga trpinčiš, in to otroku škodi. V hudih primerih pa sem absolutno za konzilarno mnenje. Ko sodišče vidi, da je zadeva zelo problematična, postavi enega izvedenca, nato še kliničnega psihologa pa recimo še enega, torej tri strokovnjake, ki nato podajo skupno mnenje.

Trije se težko zmotijo, saj so manipulacije staršev precej močne, mnenje izvedenca pa ne more biti všeč obema, sicer bi se lahko dogovorila. Ko izvedenec poda določeno mnenje recimo o spolni zlorabi, ni všeč enemu od staršev, in v takem primeru se zahteva postavitev novega izvedenca. Če nov izvedenec poda karkoli drugačnega, se lahko zgodi, da se postavi tretjega. To je mučenje otroka, postopki se zavlečejo.

Kako bi vi časovno zamejili te postopke? Tako kot je omejen pripor. V pripornih zadevah se te končajo v šestih, osmih mesecih, najpozneje v enem letu, ker obstajajo roki. In če kje, bi morali pri postopkih, v katere so vpleteni otroci, obstajati roki. Seveda je lahko zadeva tudi zelo komplicirana, a to ne sme vplivati na postopke, ki se ne smejo vleči od otroštva do polnoletnosti in še čez. Problem je tudi, da otrok, ki je bil žrtev, izgubi pooblaščenca, ko dopolni 18 let. Kdo mu ga bo potem plačeval? Ko pride pa nov odvetnik, mora preštudirati celotno zadevo, ljudje pa nimajo sredstev. Tisti odvetnik, ki je v času mladoletnosti otroka njegov pooblaščenec, mora postopek dokončati, ker ga pozna, in država tukaj ne sme popustiti, ker je to uničevanje otrok. Slaba so tudi vračanja postopkov, razveljavitve, mora se doseči, da na višjih instancah pregledajo gradivo, ki je že zbrano. Zaradi mene lahko pet izvedencev spremlja njegovo obnašanje, podobo, govor, pogovor, uskladitve, nasprotovanja, lahko se tudi skregajo, a brez otroka. Pomembno je, da se ga čim prej zasliši v prijaznem okolju, potem pa se postopek spelje brez njega, brez vpletanja, predvsem pa, da bi se mnenja uporabila tudi pri dodelitvi otrok.

Če je dejanje hitro dokazano, ali pa tudi ne, je pomembno, da imata oba od staršev hitro stike naprej z otrokom, sicer gre za hudo manipulacijo. Postopek lahko traja več let, stiki v teh sobah pa so omejeni, pod nadzorom. Če nekdo zmanipulira otroka, da recimo noče na stik v tem času, se odtuji in izgubi enega od staršev. To pa ni namen postopkov.

Pa vendar so postopki zoper mladoletne storilce precej hitri. So, saj je namen, da se mu čim prej pomaga. Zavlečejo pa se razvezni postopki, ko gre za dodelitev ali predodelitev otroka in hkrati obstaja ovadba. Če gre za spolno kaznivo dejanje, se lahko postopek zavleče tudi tri leta, in v tem času se otrok odtuji. Sama vidim v tem veliko prostora za manipulacijo. Eden od staršev, ki se je odločil, da bo odtujil otroka, običajno so to ženske, naredi vse, da ta postopek teče dolgo, da otrok drugega od staršev ne vidi. A gorje, če ta ni storilec kaznivega dejanja.

Naredi se mu nepopravljiva škoda in krivica, ki lahko traja in tako starša kot otroka zaznamuje za vse življenje. Na to opozarjajo predvsem očetje in opozorila so upravičena. Seveda pa opozarjajo tudi krivi, nikoli ne vemo, s kom imamo opraviti. Otroka ne moreš prepustiti nekomu, ki je obsojen spolne zlorabe. Tudi če bi bil stik pod nadzorom, otroka ne moreš postaviti v položaj, da se mora "družiti" z nekom, ki mu je povzročil tako gorje.

Sodelovali ste tudi pri projektu Zagovornik glas otroka. Imamo 90 usposobljenih zagovornikov, ki niso nujno pravniki, odvetniki, in grejo skozi dveletni program. Zagovornik vse ve in je tisti, ki zadevo preda odvetniku. Zagovornik, ki je nevtralen, ni ne na mamini ne na očetovi strani, lahko je postavljen tudi pri prizadetih otrocih, je ves čas prisoten tudi v postopku. Ko bo vse našteto urejeno, bomo rekli, da smo naredili veliko za spoštovanje pravic otrok, ki so najšibkejši člen v tej verigi.

Ne spreglejte