"Slovenija potrebuje resetiranje na vseh ravneh"

Šarec se še zdaleč ne zdi utrujen ali naveličan intervjujev. V pogovoru deluje precej bolj odločno kot v nekaterih televizijskih soočenjih. O tem, kakšna bo njegova politična pot po nedelji, ne želi ugibati. "Moja iskrena želja je zmagati," pravi.

Gospod Šarec, smo v ciljni ravnini volilne kampanje. Kako bi jo ocenili?
To je bila že moja tretja kampanja. V njej vidim veliko podobnosti s prvo župansko kampanjo. Občutki so podobni in stvari se ponavljajo. Razlika je le, da moramo pokriti večji teren. 

Napovedali ste, da boste sprožili javno razpravo o delovanju vseh vej oblasti in političnega sistema. Ste za spremembo volilnega sistema?
Seveda.

Zakaj?
Ker jo nujno potrebujemo. Zdajšnji sistem se je izpel in ljudem ne daje možnosti, da volijo človeka, ampak stranko. Tudi sistem okrajev je zgrešen, saj en kandidat za poslanca tekmuje z drugim kandidatom iz svoje stranke. Sam se zavzemam za enak sistem, kot ga poznamo na evropskih volitvah.

Torej listo kandidatov brez okrajev z možnostjo preferenčnega glasu. To seveda ne bo ustrezalo strankam, ker zmanjšuje njihovo moč. Druga možnost je kombinacija večinskega in proporcionalnega sistema. Želim, da bi ljudje lahko volili človeka, ki ga vidijo na plakatu.

Kaj pa vloga predsednika republike? Bi jo morali reformirati?
Tudi. Tej funkciji bi dodal pooblastilo zadržanja zakona, ki bi ga lahko predsednik poslal v ustavno presojo. Prisega pravi, da mora predsednik ravnati po svoji vesti in si z vsemi močmi prizadevati za blaginjo Slovenije. Pri kakšnem zakonu ti lahko vest nalaga, da dvomiš o njegovi pravilnosti. To bi bilo nujno.

Preberite še:

-> Kučan je Pahorja napadel, ker osebno ne bi prenesel, da še kdo drug zmaga v prvem krogu
-> Pahor je ranljiv, a tudi Šarec ima več težav #foto #video

Je bil v zadnjih letih sprejet kakšen zakon, pri katerem bi podpis kot predsednik republike zavrnili?
Eden od takšnih je bila zadnja sprememba zakona o tujcih (ki zaostruje kriterije za pridobitev azila v Sloveniji, op. a.). Pri tem sta prišla v navzkriž predsednik vlade Miro Cerar in predsednik državnega zbora Milan Brglez, kar bi jima lahko bilo prihranjeno, če bi lahko predsednik zakon zaustavil in ga dal v ustavno presojo. 

Bi podpisali lustracijski zakon, ki pomeni dolgoletne sanje SDS in nekaterih njenih politikov?
Po toliko letih zagotovo ne. Po 26 letih je to nesmiselno. Gre za zahajanje v teme, ki niso za današnji čas. 

Funkciji predsednika republike bi dodal pooblastilo zadržanja zakona, ki bi ga lahko predsednik poslal v ustavno presojo. Foto: Bojan Puhek

Ena od pomembnejših pristojnosti predsednika republike je tudi predlaganje mandatarja za sestavo vlade. Bi Janezu Janši, ki kazenskopravno velja za nedolžnega, saj je postopek proti njemu zastaral, podelili mandat za sestavo vlade?
Če bi bil relativni zmagovalec volitev, zagotovo. S tem bi tudi preizkusil načelnost določenih političnih veljakov, ki so rekli, da z njim nikoli več ne bi šli v koalicijo. Zelo bi me zanimalo, ali bi to držalo.

Ali dvomite o njihovi načelnosti?
Seveda dvomim.

Imate pri tem v mislih svojega koalicijskega partnerja iz Kamnika (Novo Slovenijo in njenega podpredsednika Mateja Tonina, občinskega svetnika v Kamniku, op. a.)?
Ne le njega, ampak še koga drugega. Najmanj trije so. Tudi Karl Erjavec je govoril, da ne želi več v koalicijo z Janšo.

Kaj pa pristojnosti predsednika v povezavi z ustavnim sodiščem?
Pri ustavnih sodnikih bi dal predsedniku v sodelovanju s sodnim svetom možnost ustavne sodnike imenovati, ne le predlagati. S tem bi se izognili uravnoteževanju v državnem zboru. Imenovati bi jih morala neka druga institucija, ne državni zbor. Ustavno sodišče je namreč neki nadzorni organ te iste politike, ki sprejema zakone, zato je pametneje to urediti drugače.

Gre za najvišjo instanco pravnega sistema, ki mora sodbe pisati s tresočo roko, saj odloča o usodah številnih ljudi. Vsako odločitev je treba spoštovati. Bili pa so primeri, ki so bili zelo slabo znamenje. Na primer pri odločanju o občini Ankaran. V zakonu je jasno pisalo, da mora imeti občina najmanj pet tisoč prebivalcev.

Toda v Sloveniji imamo pri občinah vrsto izjem.
Ne le na tem področju. Prav zato je treba doseči "reset": kot pri telefonu, ki zablokira, zato ga je treba ugasniti in prižgati na novo.

Tudi sodstvo je v teh letih prišlo do točke, kjer se sooča z izgubo zaupanja. Odpreti bi bilo treba tudi vprašanje trajnega mandata sodnikov. Foto: Bojan Puhek

Slovenijo je torej treba resetirati?
Po 26 letih je normalno, da smo tam, kjer smo. Smo država, ki se je rodila čez noč, prestala lažja in težja obdobja v tranziciji, zdaj pa lahko ugotovimo, da nekatere stvari ne delujejo. To je treba popraviti. Pri nas se tega vsi bojijo. 

Praviloma se sodb ustavnega sodišča ne komentira. Ne glede na to naju zanima, ali je prav, da je ustavno sodišče dovolilo referenduma o družinskem zakoniku in izbrisanih, ki posegata v človekove pravice?
Sam bi ravnal drugače, če bi bil ustavni sodnik. Referenduma ne bi dovolil, saj gre za občutljive teme. Moti me, ker se na referendum, ki bi morali biti institut civilne družbe, lepijo stranke. 

Koliko je za to kriva civilna družba, ki je za dosego ciljev v nekaterih primerih zlezla v posteljo s posameznimi političnimi opcijami?
Precej. To tudi mene moti. Ko na primer občine kaj zahtevamo, imamo vedno na svoji strani opozicijo, ki naše težave izkoristi za boj proti vladi. Pretvori te v orodje in to se dogaja na referendumih. Hkrati se ljudje počutijo izigrane, ko ni upoštevana njihova volja. To se je zgodilo pri referendumu o nedeljskem delu trgovin.

Ljudi ne zanima, ali je bil referendum posvetovalen ali ne. Gre za institut, ki je zelo plahe narave in lahko hitro izgubi kredibilnost.

Če postanete predsednik, bo v vaši pristojnosti predlaganje petih članov sodnega sveta. Kaj je največja težava sodstva?
Ta hip izguba kredibilnosti v javnosti. Takoj zatem pa zastaranje postopkov. Nekdo, ki ve, da bo zadeva zastarala v dveh letih, mora storiti vse, da se to ne bi zgodilo. Pri tem ne namigujem, kakšna mora biti sodba, torej obsodilna ali ne. Zastaranje je najslabša možnost.

Je izguba kredibilnosti posledica "uporabniške izkušnje" ljudi s sodišči ali intenzivnih napadov na sodstvo tudi iz vrst dela politike v zadnjih letih?
Vsega po malem. Zadeve se predolgo vlečejo. Včeraj sem govoril s podjetnikom, ki mu nekdo dolguje 100 tisoč evrov, želi pa jih izterjati po sodni poti. Že zdaj ve, da nikoli ne bo videl tega denarja, in pričakuje, da bo po sodiščih preživel pet let ali več. 

Ko se obravnava politične veljake, je kredibilnost še manjša. Zjutraj se izvedejo hišne preiskave, ki jih posnamejo kamere, nato pa se pet let ne zgodi nič. Za političnega veljaka bi moralo biti hitro jasno, ali je kriv ali ne. Če ni, bi lahko nadaljeval svoje delo. Pri nas pa imamo Twin Peaks (znano serijo Davida Lyncha iz devetdesetih let, op. a.). Nikoli nič ne dobi epiloga. Tudi od drugih poklicev zahtevamo hitro in učinkovito delo, najprej od pleskarja v stanovanju, ki ga pri vas ne boste gledali 14 dni.

"V soočenju z Borutom Pahorjem ne zmrznem, vendar ne želim iz nekoga delati žrtve." Foto: Bojan Puhek

Na tej točki naj vas prekinemo. Pred (pravo)sodno vejo oblasti moramo biti vsi enaki. Odmevni primeri, ki jih omenjate, so zelo zahtevni, najodmevnejši so pogosto povezani z najzahtevnejšimi oblikami gospodarskega kriminala in korupcije. To zahteva čas, hkrati pa je zakonodaja jasna glede postopkov …
… saj zato vam govorim, da potrebujemo "reset".

Tudi v sodstvu?
Na ravni vse države. Tudi sodstvo je v teh letih prišlo do točke, kjer se spopada z izgubo zaupanja. Treba ga je povrniti in to je treba storiti, če je volja za to.

Bi bilo treba odpreti vprašanje trajnega mandata sodnikov?
Tudi.

Bi to izboljšalo kakovost sojenja ali bi povečalo politični vpliv na sodnike?
Opraviti bi bilo treba vsaj razpravo o tem. Odgovora na vaše vprašanje nimam. Treba pa je omejiti moč politikom pri imenovanju ljudi na funkcije v institucijah. 

Toda pri Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) podpirate možnost, da bi lahko predsednik, ki senat imenuje, tega tudi razrešil.
Če ugotovi, da senat KPK ne dela dobro, bi moral imeti to moč. Nikakor ne gre za vmešavanje v neodvisno telo, saj je predsednik, ki je sicer nepristranski, zadolžen poskrbeti za to, da ta institucija deluje.

Nujno potrebujemo spremembo volilnega sistema. Zdajšnji se je izpel in ljudem ne daje možnosti, da volijo človeka, ampak stranko. Foto: Bojan Puhek

Sta bila odstopa dveh članov senata ob imenovanju gospoda Borisa Štefaneca za predsednika KPK leta 2014 že prvi znak za alarm?
Da. Že takrat sem bil kot župan slabe volje. S KPK v prejšnji sestavi smo naredili pilotni projekt pregleda tveganj pri občini in javnih zavodov. To bi morali nadaljevati.

Večkrat omenjate besedo "reset". To bolj zveni kot kampanja za državnozborske volitve. Od predsednikov republike nismo vajeni pozivanja k "resetu" …
… nismo, zato pa smo tam, kjer smo. Če bi kdo že pred mano pozival k "resetu", bi se ukvarjali z resnimi temami in kaj naredili. Medije pa danes v kampanji bolj zanima, kakšno številko čevljev ima žena, koliko imamo otrok, kaj skuhamo, kaj radi jemo, koliko kilometrov smo naredili v kampanji in kdo je večkrat stisnil roko ljudem. 

Bo "reset" glavna tema Liste Marjana Šarca, ko bo šla prihodnjo pomlad na volitve v državni zbor?
Ne vemo še, ali bo šla. Moja iskrena želja je zmagati v nedeljo. Želim pokazati, da je funkcija predsednika republike pomembna. Če ne bi izgubila pomena v zadnjih letih, sam ne bi kandidiral.

V to bitko sem šel, ker so mi ljudje govorili, da me je škoda za predsednika, saj se bom le fotografiral. Želim dokazati, da lahko uspešno opravljam to funkcijo, in če zmagam, verjamem, da bo tudi kampanja po petih letih drugačna kot danes.

Koliko je negativna kadrovska selekcija v Sloveniji kriva za politično stanje v državi? Ljudje, ki jih zanimajo družbena vprašanja, pravijo, da si ne želijo mazati rok in imena z odhodom v politiki.
Nihče si ne želi iti v politiko, ker ve, da bo prvi dan tarča blatenja in napadov. Resnih podjetnikov politika že zaradi razmeroma nizkih plač ne zanima. Ko so šli leta 2010 nekega lokalnega podjetnika v Kamniku vprašat, ali bi kandidiral za župana, je najprej vprašal, kakšna je plača. Ko je izvedel, da bi dobil dva tisoč evrov neto, je rekel, da mesečno odplačuje za tisoč evrov več posojila. 

Vaša trenutna plača torej znaša dobrih dva tisoč evrov neto. Od kod vam potem približno 90 tisoč evrov prihrankov?
Že leta 2000 sem začel precej nastopati v otroških predstavah in Cafe teatru. Snemal sem filme še v času, ko sem lahko s petimi snemalnimi dnevi že za kakšno manjšo vlogico zaslužil 200 tisoč takratnih tolarjev (835 evrov, op. a.). 

"Sam kot gasilec bi šel na mejo razdeljevat hrano, oblačila in obutev. To je bila humanitarna katastrofa, ki so jo preprečili župani in civilna zaščita." Foto: Bojan Puhek

Ste torej primer kulturnika, ki je lahko še dobro živel?
Da. Ostalo sem podedoval. Moji starši so imeli kmetijo. Mama je prodala domačo hišo in veliko posestvo v Senožetih. Tudi vse nepremičnine, torej hišo in zemljo, sem skupaj s traktorjem podedoval.

Koliko pa bo stala vaša kampanja?
Pričakujemo, da okrog 50 tisoč evrov.

Kdo bo pokril te stroške?
Stranka, ki dobi denar iz občinskega proračuna. Ta ureditev je v veljavi še iz časov, ko še nisem bil župan, res pa je, da nobena od strank še ni imela toliko sedežev v občinskem svetu.

Je med vašimi financerji tudi Komunalno podjetje Kamnik?
Ne. Drugih financerjev nimam, saj jih nočem. Če ti kdo financira kampanjo, takoj postaneš njegov dolžnik.

Iz preteklih poročil političnih strank smo videli, da znajo narediti vrsto obvodov za pridobitev denarja?
Pri Listi Marjana Šarca tega ni. Komunalno podjetje Kamnik pa je zasebno podjetje z občinsko koncesijo, zato bi šlo za hudo nasprotje interesov. Morda ne veste, da hčeri obiskujeta šolo v Domžalah, saj bi v Kamniku takoj govorili, da ima njihova šola protekcijo župana.

Tudi žena, ki je učiteljica, ni zaposlena na nobeni od šol v Kamniku. Računsko sodišče je že opravilo revizijo naše stranke za leto 2016. V dobrodelne namene, organizaciji Hospic, smo zaradi napačno izdanega računa nakazali 145 evrov. 

Zelo natančno sem preučil arbitražno sodbo, se tudi podučil in ni najboljša. Foto: Bojan Puhek

Zakaj je voda v Kamniku dražja kot na primer v Celju ali Murski Soboti? Je za to krivo dejstvo, da Kamnik z vodo oskrbuje Komunalno podjetje Kamnik v zasebni lasti?
Tako je že vrsto let. Komunalno podjetje Kamnik je dobilo koncesijo leta 2007, torej tri leta pred mojih prihodom, privatiziralo pa se je pred 20 ali več leti. Po letu 2023 bo to po novi zakonodaji moralo delati javno podjetje. Tudi sam bi to raje videl, saj imajo takšno ureditev le tri občine. 

V Komunalnem podjetju Kamnik so se maja letos zgodile lastniške spremembe. Večinska lastnica je postala kamniška družina Cvirn. Kakšna je bila vaša vloga pri tem?
S tem nisem imel nič, ker občina v tem podjetju nima nobenega deleža.

Še v začetku maja ste zaposlenim na občini poslali dopis, v katerem izražate veliko nezadovoljstvo nad delom komunalnega podjetja.
Že sedem let sem izražal nezadovoljstvo z delom na terenu. Nazadnje sem obiskal gradbišče, ker so delali deset dni namesto treh. 

Ampak takoj po tem je komunalno podjetje dobilo novega direktorja. To je postal Gregor Cvirn, ki je skupaj s preostalimi člani družine isti mesec postal tudi večinski lastnik podjetja. Ko se je to zgodilo, ste poslali nov dopis, da se je sodelovanje občine s podjetjem izboljšalo.
Zamenjavo direktorja sem pozdravil. Nad razmerami v podjetju sem bil šokiran. Družina, ki jo omenjate, je imela pred tem 20 odstotkov delnic, nato pa so jih odkupili od delavcev. Izdal sem navodilo, ki se ni nanašalo na koncesijo, ampak na naložbe na trgu. Takoj ko se je vodstvo zamenjalo, so prišli na sestanek in obljubili, da se bodo zadeve uredile.

Ve se, kdo je vojno začel. To je bil Adolf Hitler, ki je skupaj z Italijani in Madžari okupiral ozemlje Slovenije. Foto: Bojan Puhek

Vse to se je zgodilo v dveh tednih? Prvi dopis ste poslali 9. maja, drugega 25. maja letos?
Da. Do mene so že pred tem prišli tudi zaskrbljeni delavci in potožili nad razmerami v podjetju. Dejali so mi, da imam prav. Šele takrat sem začel raziskovati, kdo so sploh lastniki tega podjetja. Če lastniških sprememb ne bi bilo, bi podjetje po mojem potonilo.

Ste delavcem komunalnega podjetja svetovali ali jih nagovarjali, naj delnice prodajo?
Nikakor ne. Celo rekel sem jim, naj – če so delničarji – skličejo shod na dvorišču in se uprejo slabim pogojem dela. Zdaj so kupili lastne stroje, prej so jih najemali. Zgodba ni, kdo je lastnik podjetja zdaj, ampak kaj se je v podjetju, ki ima 80 zaposlenih, dogajalo prej. Plačati je moralo osem tisoč evrov kazni, ker ni poskrbelo za inšpekcijski pregled vodnega vira. Tega je bilo veliko.

Težko verjameva, da ste šele letos začeli ugotavljati, kdo je lastnik komunalnega podjetja.
Vedel sem le, da ima družina Cvirn v lasti nek delež. Za preostale pa nisem vedel.

Gregorja Cvirna in zdajšnjo direktorico podjetja Ančo Cvirn poznate. Ste tudi prijatelji? Se obiskujete?
Ne bi rekel, da smo prijatelji. Prav tako se ne obiskujemo. V njihovo delavnico peljem le avtomobil na vsakoletni tehnični pregled.

Ali je resnična informacija, da ste imeli v hiši Anče Cvirn zabavo ob zmagi na prvih volitvah v Kamniku?
Ah, kje pa! Zabavo smo imeli v pubu Pod Skalo, tam pri bazenu. To so natolcevanja. 

Opazili smo, da večkrat javno izražate nezadovoljstvo z izvajalci del …
… seveda, če jih pa občina kot naročnik plačuje, jaz pa sem njen predstavnik. Delati je treba korektno.

To prakso ste pripravljeni obdržati tudi na državni ravni?
Normalno. Že tako je težko sestaviti proračun občine, saj to zahteva veliko napora, potem pa izvajalec dela, ki jih občina plača, izvede slabo. Tudi vas bi verjetno doma motila slaba prenova kopalnice.

"Džamijska ulica se grdo sliši. Jaz bi jo poimenoval Pot ob džamiji, ker je to tudi lepše, slovensko." Foto: Bojan Puhek

Ampak doma nismo zavezani javnim razpisom. Ali torej vi z grajo izvajalca temu tudi onemogočite ali otežite delo v občini?
Ne. Vsak ima možnost. Imeli smo težave z več podjetji, ki so nato dobro opravila svoje delo. 

Ostanimo pri Kamniku. Zakaj ste nasprotovali poimenovanju knjižnice po Francetu Balantiču, pesniku in domobranskem vojaku?
Najprej sem bil temu naklonjen. Šlo je za predlog Nove Slovenije, ki sem ga podprl. Po preimenovanju se je zgodil vik in krik. Vse skupaj je začelo mejiti na sovražni govor, zato sem dal zadevo na ponovno glasovanje. Nato je vik in krik zagnala druga stran.

Imate jasen odnos do polpretekle zgodovine. Poudarjate pomen Narodno-osvobodilnega boja (NOB) in nimate nobenega razumevanja za kolaboracijo domobrancev med vojno. Zakaj je bil sporen Balantič?
Vedno je bil v Kamniku dojet kot pesnik. Pregledal sem dokumentacijo še iz obdobja prejšnjega režima, tudi od Službe državne varnosti (SDV), ki ni ugotovila, da bi Balantič moril ali storil druga kazniva dejanja.

Knjižnico sem želel preimenovati nazaj zaradi neverjetnega pritiska z obeh strani. Ravnal sem kot oče, ki je videl, da otroci niso prišli skupaj. Nikomur nisem ukazal, kako mora glasovati.

To je bila torej vaša praktična izkušnja s spravo. Jo je mogoče odrediti, celo vsiliti od zgoraj?
Ah, kje pa! Kdor to misli, je naiven. Če dva sprta človeka v srcu nista dojela, da se morata pobotati, se bosta rokovala pred kamerami, potem pa bo spet vse isto. Zagotovo pa kolaboracija ni bila državotvorno dejanje. Kot je domobrancem rekel italijanski general Robotti (poveljnik italijanskih enot na območju Ljubljanske pokrajine, op. a.), hvaležni smo vam za pomoč, ampak svoj narod pa ste sprli še za 70 let.

Tudi med domobranci je bilo veliko ljudi, ki so po spletu nekih okoliščin prišli v njihove vrste. Ne smemo pozabiti tudi na prisilne internirance v nemško vojsko, ki so bili po vojni prav tako šikanirani in obravnavani v dahavskih procesih. Vojna vedno rodi novo nasilje. Ve pa se, kdo je vojno začel. To je bil Adolf Hitler, ki je skupaj z Italijani in Madžari okupiral ozemlje Slovenije.

Vsi so želeli potujčiti Slovence in jih vodili v taborišča. Govoriti, da so bile vaške straže obramba pred komunisti, ki da so začeli nasilje, je zgodovinsko netočno. Sam kot pristni NOB dojemam leto 1941, ko so šli v boj vsi: tudi tisti, ki so bili verni. Pozneje so se dogajale različne stvari, a navadni partizani zagotovo za marsikaj niso vedeli.

Kako si razlagate pojem politične strpnosti, ki ga ves čas poudarja vaš protikandidat?
To je politika v slogu Nevilla Chamberlaina, ki je leta 1938 sklenil sporazum v Münchnu, s katerim je Hitlerju podaril Češkoslovaško in ob prihodu domov trdil, da je sklenil mir za sto let. Vsi si želimo strpnosti, a ravno pretirana strpnost včasih pomeni tudi pogled stran. Zaradi take strpnosti so vzniknili vsi totalitarizmi tega sveta. 

"Španija danes ni Jugoslavija leta 1989. Tudi Kataloncem v resnici ne gre slabo." Foto: Bojan Puhek

Naštejte nam nekaj primerov, ki po vaših merilih veljajo za sovražni govor, na porast katerega ste v kampanji večkrat opozorili.
Najbolj drastična je bila izjava (Sebastjana Erlaha, op. a.), da "je begunce treba streljati, ker bog že pozna svoje". Sovražni govor je vse, kar ljudi prizadene osebno in poziva k obračunavanju, na primer lutke mestnih svetnikov, ki so v Mariboru visele z mostov. Sam imam na srečo visok prag tolerance, zato me namigovanja o mojem izvoru ne prizadenejo.

Ste kot posvojenec raziskovali svoje korenine, ki očitno motijo poslanca SDS Žana Mahniča in posamezne spletne portale?
Ne. Tega ne vidim kot težavo. Starši so tisti, ki ti dajo zaupanje in podporo. Ne zanima me, kdo so moji pravi starši. To so zame le tisti, ki so me spravili do tam, kjer sem.

V zadnjih tednih ste nekoliko spremenili stališče do Katalonije. Niste več naklonjeni temu, da bi Slovenija priznala njeno samostojnost. Zakaj ne?
Zgodilo se je veliko novega. 

Pred letom dni si ne bi mogla misliti, da bo razpisana tiralica za vodilnimi katalonskimi politiki.
To je norost. Španska vlada bi ravnala najbolj modro, če bi pustila izvedbo referenduma. Vprašanje je, ali bi bila neodvisnost sploh izglasovana. Španija danes ni Jugoslavija leta 1989. Tudi Kataloncem v resnici ne gre slabo.

Vse bi bilo mogoče rešiti brez nasilja. Morda bi bilo s stališča katalonskega premierja Carlesa Puigdemonta pametneje, če bi se pustil aretirati in odigrati na karto žrtve. Dvomim, da bi si Španci leta 2017 dovolili zapreti demokratično izvoljenega politika.

Ali pač. Živimo v čudnih časih, ko demokratične države nad ljudi, ki želijo glasovati na referendumu, pošljejo policiste z gumijevkami.
V vsakem primeru je Puigdemont napačno ocenil položaj in slabo pripravil vse skupaj, saj je vedel, kakšno je razmerje sil znotraj Katalonije. 

"Vsi si želimo strpnosti, a ravno pretirana strpnost včasih pomeni tudi pogled stran. Zaradi take strpnosti so vzniknili vsi totalitarizmi tega sveta." Foto: Bojan Puhek

Bi morala Slovenija ratificirati Avstrijsko državno pogodbo (ADP), mednarodni sporazum, ki so ga po vojni podpisale ZDA, Sovjetska zveza, Velika Britanija, Francija in takratna vlada, določal pa je temelje povojne in denacificirane Avstrije, med drugim tudi pravice manjšin?
Da. Smo nasledniki Jugoslavije, s tem pa bi utrdili svojo državnost. Tudi Češka je to storila. Sam sem podpisal pobudo, naj Slovenija to stori. 

Vas dejstvo, da bodo v novi avstrijski vladi tudi Svobodnjaki, skrbi?
To je odraz stanja. Do sem so nas pripeljali "chamberlaini". Svobodnjaki imajo danes domovinsko pravico zaradi neodločnežev v avstrijski politiki. To se dogaja tudi drugje. Če bo Emmanuel Macron v Franciji zavozil, ima Marine Le Pen na naslednjih volitvah zelo velike možnosti.

Kdo so bili "chamberlaini" evropske politike?
Veliko jih je bilo. Francois Hollande v Franciji, Tony Blair v Veliki Britaniji, Ferenc Gyurcsány na Madžarskem … Tudi slovenski politiki so bili labilni v nekaterih trenutkih, tudi gospod Pahor.

Leta 2015 je šlo čez Slovenijo pol milijona beguncev. Bi se takrat predsednik republike moral oglasiti?
Da.

Kaj bi vi takrat povedali, če bi bili na Pahorjevem mestu?
Da je stanje resno, da prihajajo na našo mejo ljudje, ki so pribežali s kriznih žarišč, da moramo napeti sile, da ne izbruhnejo nasilna dejanja … Posebno spodbudo bi dal humanitarcem in delavcem civilne zaščite, ki so bili takrat na meji.

Sam kot gasilec bi šel na mejo razdeljevat hrano, oblačila in obutev. To je bila humanitarna katastrofa, ki so jo preprečili župani in civilna zaščita. 

Od leta 2015 raste ksenofobija, odpor do tujcev, zapiramo se.
Seveda se, ker je v etru ogromno tako imenovanega fake newsa, ki zelo vpliva na razpoloženje ljudi. V Sloveniji še nismo bili soočeni s tako maso ljudi, ki bi prihajala na naše meje. Šlo je za epske razsežnosti. Navadne ljudi zagotovo postane strah v takih razmerah. A z zaskrbljenostjo gledam tudi na to, kako Evropa ne zna integrirati teh ljudi in ima zaradi tega tretja generacija večje težave kot tista prva, ki je prišla v neko državo.

Res pa je, da bi morali priseljenci včasih drugače ravnati in se prilagoditi življenju v državi, ki jih je sprejela. Od teh držav ne morejo na primer pričakovati takih ekstremnih odločitev, kot je na primer, da bi v vrtcih prepovedovali svinjino. Pri vprašanju prisiljevanja je treba imeti zdravo mero.

"Politični del naše diplomacije je preveč glasen. Diplomacija mora biti tiha, ne more biti hrupna." Foto: Bojan Puhek

Džamijska ulica: da ali ne?
Džamijska ulica se grdo sliši. Jaz bi jo poimenoval Pot ob džamiji, ker je to tudi lepše, slovensko.

Po vašem mnenju Romi ne morejo imeti svojega predstavnika v državnem zboru. Zakaj ne?
Zato, ker niso manjšina in nimajo istega statusa kot madžarska in italijanska skupnost.

Je po vašem mnenju Slovenija naredila dovolj za asimilacijo te skupnosti?
Vprašanje je, ali se oni želijo asimilirati. V preteklosti sem govoril z nekaj strokovnjaki, ki so precej nepristranski, razložili so mi, da imajo svojo kulturo, svoj način življenja, ki ga želijo do določene mere ohranjati.

Dejali ste, da bi po izvolitvi najprej odpotovali v Zagreb, saj da je težava s Hrvaško trenutno najbolj resna. Kaj bi rešili na tem sestanku? Bi predlagali dvostransko reševanje odprtih vprašanj, bi vztrajali pri uveljavljanju arbitraže?
To bi bil predvsem spoznavni sestanek. To je tako, kot ko pride v podjetje nov direktor, se spozna s partnerji. Mejno vprašanje s Hrvaško bi reševal podobno kot v primeru, ko Kitajska ni priznala arbitražne sodbe o mejnem sporu na morju, torej daleč od kamer, javnosti, s tiho diplomacijo.

Sicer pa sem zelo natančno proučil arbitražno sodbo, se tudi podučil in ni najboljša. Mejnega spora na kopnem ni rešila, temveč je mejo le določila tam, kjer je že bila. Meja je določena zelo neživljenjsko in ljudje imajo zaradi tega velike težave. Vprašanje je tudi, ali je Sloveniji res dala stik s teritorialnim morjem. Izplen skratka ni tako velik, kot se želi prikazati. Seveda je sodbo treba spoštovati.

Torej je treba pri njeni uveljavitvi vztrajati zgolj zaradi argumenta, da je treba sodbe mednarodnega sodišča spoštovati, pa čeprav ni dobra za Slovenijo?
Če smo zagovorniki prava, potem da. Vedno pa je seveda dopuščeno, da se to vprašanje reši dvostransko. Meja na kopnem se bo morala določiti na bolj življenjski način. Zdaj imamo primer, ko je hiša v Sloveniji, hlev na Hrvaškem, dovozna pot spet na Hrvaškem, ne ve se, kdo bo zdaj plačeval vzdrževanje katere obnove cest in poti.

Zdaj se sicer lahko tolažimo, saj smo vsi v EU. Vendar je vprašanje, kako bo v prihodnosti. Meje v Evropi so se v zadnjih dveh stoletjih velikokrat spreminjale. 

Ima Slovenija več zunanjih politik?
Seveda, kolikor je akterjev, toliko je zunanjih politik. Prva naloga bi morala biti poenotenje teh stališč.

"Pri nas kar vnaprej žugamo z ukrepi proti na primer sosednji Hrvaški. Kot bi gledali risanko Hrabri mišek, v kateri grozi: ne bom ti povedal, da je na koncu luknja." Foto: Bojan Puhek

Bi se kot predsednik države umaknili vladi pri določanju zunanje politike?
Vlada ima že po zakonu pristojnost kreiranja zunanje politike, predsednik države mora svoja stališča pred obiski v tujini z njo usklajevati. Naloga predsednika države je, da skliče gospodarstvenike in jih vpraša, kam bi radi šli, kje želite, da vam država pomaga odpirati vrata, in nato diplomaciji naroči, da mu pripravi podlage za tak obisk.

Ne pa, da si organiziraš obisk, potem pa gospodarstvenike kličeš, da le napolnijo letalo za obisk, od katerega nimajo skoraj nič. Rad bi opozoril še na nekaj. Politični del naše diplomacije je preveč glasen. Diplomacija mora biti tiha, ne more biti hrupna. Pri nas pa kar vnaprej žugamo z ukrepi proti na primer sosednji Hrvaški. Kot bi gledali risanko Hrabri mišek, v kateri grozi: ne bom ti povedal, da je na koncu luknja.

Ste kritični do Karla Erjavca?
Saj se ve, kdo je zunanji minister.

V prvih izjavah ste poudarjali, da prodaji NLB in privatizaciji nasploh nasprotujete. Zdaj menite, da banke nima smisla prodajati za manj, kot smo vanjo vložili, a da se zavedate grožnje plačila kazni. Kaj torej storiti z NLB?
Pripeljali so nas v pat položaj, tako kot vsa leta doslej, zdaj pa reši, kar se rešiti da. 

Ali je bančni sistem ekonomska hrbtenica suverene države?
Osebno menim, da država mora imeti kakšno banko v svoji lasti, ki pa jo morajo voditi pravi ljudje.

Prihodnje leto se izteče mandat sedanjemu guvernerju Banke Slovenije Boštjanu Jazbecu. Če boste izvoljeni, bo predlaganje kandidata ena od vaših prvih nalog. V enem od pogovorov ste napovedali prevetritev centralne banke.
Kakšen reformator pa bi bil, če bi pustil, da je vse isto, kot je zdaj. Glede na vlogo sedanjih vodilnih v banki in slovensko trojko (Boštjan Jazbec, Uroš Čufer in Alenka Bratušek, op. p.) v času sanacije bank je čas, da v tej instituciji zaveje svež veter.

Banka Slovenije je nedavno vložila ustavno pritožbo, ker je računsko sodišče s spremembami zakona o Banki Slovenije dobilo pooblastila za pregled njenega poslovanja in njenih ukrepov v času sanacije bank. Kako ocenjujete to ravnanje?
V tej državi bi moral biti vsak revidiranec, in to brez izjeme. Samo boga se ne revidira. Zakaj pa se nekdo upira revidiranju, če je vse tako čisto. To bi bilo tudi pomembno sporočilo ljudem: naredili smo revizijo in vse je zakonito.

Bi za sebe rekli, da ste avtoritaren človek?
Dejstvo je, da nisem mencač in mečkač. Nisem avtoritaren v slabem pomenu besede, da torej mora vedno obveljati moja. Poslušam mnenja, ne maram pa tega, že na občini, da me pokličejo na sestanek in potem na tem sestanku šele razpravljajo o tistem, kar bi se morali že zdavnaj dogovoriti, katere so mogoče rešitve. Ko pridete do glavnega odločevalca, pridite s scenariji, to je moj moto dela.

Je to slog vodenja, ki ga imajo radi slovenski volivci? V nedavnem pogovoru za naš medij je soustanovitelj agencije Valicon Andraž Zorko dejal, da na volitvah odloča tista skupina ljudi, ki v resnici ne želi sprememb.
Zato pa imamo volitve. Če je večini všeč trenutno stanje, bodo pač tako odločili. 

Če bi bil Janez Janša relativni zmagovalec volitev, bi mu zagotovo podelil mandat za sestavo vlade. Foto: Bojan Puhek

Zakaj ta vaša odločnost ni velikokrat vidna na predvolilnih soočenjih? Vtis je, da občasno pred Borutom Pahorjem preprosto zmrznete.
Ne zmrznem, vendar ne želim iz nekoga delati žrtve. V Sloveniji je žal tako, da takoj, ko nekaj bolj odločno poveš, nasprotna stran postane žrtev. Sicer pa imajo napačen vtis, da potek soočenj določata tekmeca. Določata jih voditelj oddaje in koncept soočenja. Tega pa sem se do zdaj že naučil.

Je Borut Pahor pokroviteljski do vas?
Bil je, pa ni več.

Boste na volitvah zmagali?
Nimam občutka, niti pod mizo ne merimo javnega mnenja, to bodo odločili volivci. Želim si zmagati, želim si, da bi naredili spremembe v tej državi. Na soočenjih se človek težko dokaže. To lahko naredi le s svojim delom. Upam, da mi bodo ljudje dali to možnost.

Danes smo se izognili temi o stricih iz ozadja. Pa vendarle, živimo po vašem mnenju v državi, ki jo v resnici vodijo udbomafija oziroma tranzicijska levica oziroma strici iz ozadja?
Verjamem, da obstajajo ljudje, ki bi bili radi strici iz ozadja. Tudi ko sem postal kamniški župan, je bilo nekaj takih, ki bi mi radi svetovali. Vendar ti, ki si v ospredju, moraš biti tako močan, da se ve, kam lahko kdo pride.

Verjamem, da mi nekateri ne verjamejo, vendar pa je to zato, ker preveč enostavno razmišljajo in verjamejo vsemu, kar nekdo napiše. Kandidiram zato, ker bi sam rad o nečem odločal v tej državi, ne pa zato, da bi v ozadju poteze vlekli strici iz ozadja.