Kako uničiti nekaj, kar je namenjeno uničevanju

Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon je avgustovski incident v Siriji označil za najhujši potrjen napad s kemičnim orožjem zoper civiliste po katastrofalnem Husseinovem masakru v Halabdži leta 1988. Predsednik Bašar Al Asad je za njegovo uporabo sicer okrivil upornike, a obenem priznal, da z bojnimi strupi upravlja tudi vladajoči režim. Smrtonosnih kemikalij, med drugim sarina, ki obremeni centralni živčni sistem, iperita in nekaterih drugih plinov mehurjevcev, naj bi bilo približno tisoč ton, večina pa naj bi bila skladiščena v skrivnih podzemnih bunkerjih. Če Al Asad izpolni obljubo in dejansko res pristopi h konvenciji o kemičnem orožju, ki jo je sicer ratificiralo že 189 držav, sledi uničenje zalog. Konvencialne metode tu ne pomagajo dosti, saj je konstrukcija orožja zaradi svojevrstnega načina sejanja terorja bolj zapletena od eksplozivnih teles, s katerimi se ekipe pirotehnikov sicer srečujejo najpogosteje. Kako iz smrtonosnega orožja izvabiti "smrt" Prvi korak je ločevanje kemičnih snovi od trdnih komponent (pogonske enote, ohišja in v nekaterih primerih tudi detonatorja in eksploziva) vsakega kosa orožja. Postopek je običajno podoben sestavljanju v nasprotno smer, saj je tako možnost nepričakovanega uhajanja plina najmanjša. Tega iz posameznih enot orožja v večini primerov izločijo roboti – idealno je, da so za separacijo plina in trdnih delov uporabljena robotska orodja, ki so sodelovala pri proizvodnji. Ko so kemikalije nazadnje izolirane, je čas za uničenje, to pa glede na molekularno kompleksnost in primernost infrastrukture v grobem delimo na tri najpogosteje uporabljane metode – sežiganje, nevtralizacijo in razstreljevanje.

Sežiganje: je prvi potrjen dokumentiran način uničevanja kemičnega orožja, uporabo so leta 1990 v prototipnem objektu na atolu Johnston v Tihem oceanu začele Združene države Amerike. Osrednji del postopka predstavlja sežig kemikalij in pogonskega goriva v pečeh pri temperaturah, višjih od 1100 stopinj Celzija, preostale, praviloma kovinske, sestavne dele pa čaka še hujša usoda – 15-minutno taljenje pri 1500 stopinjah Celzija, s čimer je zagotovljena popolna odpravljenost kakršnegakoli kemičnega onesnaženja. Morebitna eksplozivna telesa so uničena v posebnih okrepljenih sežigalnicah, ki lahko prenesejo bum ali dva. Odpadne snovi v plinastem agregatnem stanju, ki se sproščajo med "toplotno obdelavo" nevarnih kemikalij, so prečiščene z mokrimi in suhimi filtri in nato prek visokih dimnikov spuščene v atmosfero.

Nevtralizacija: proces, ki ga poznamo tudi pod imenom hidroliza, najraje uporabljajo v Rusiji. Strupene snovi, ki morajo biti v tekoči obliki, se zmešajo z vročo vodo, močno bazo, kot je natrijev hidroksid, ali pa kar obema. Kemična reakcija praktično izniči smrtonosni faktor, tekočino, ki ostane, pa je nato mogoče uničiti s sežiganjem oziroma jo nevtralizirati z bioremediacijo – obdelavo z mikroorganizmi, ki spojino razgradijo v neškodljive končne produkte. Rusi so postopek nevtralizacije oziroma hidrolizo pogosto vršili v orožju samem, posebej v večjih projektilih, v katerih je bilo praviloma dovolj prostora tudi za bazične reagente.

Razstrelitev: ko preprosto ne gre drugače, se je treba ozreti po eksplozivnih rešitvah. Tovrstne metode so najboljši način za nevtralizacijo kemičnega orožja ob naključnih najdbah, ki bi lahko ogrozile življenja civilistov in povzročile ekološko katastrofo. Enote orožja – največkrat bombe in rakete – so v težkih prenosnih reaktorjih bodisi eksplozivno bodisi (sicer precej redkeje) s pomočjo kemijskih postopkov obravnavane posamično. Proces pogosto uporabljajo dežurne enote japonske vojske, ki predvsem po nekdaj okupiranemu vzhodnemu delu Kitajske iščejo in uničujejo na tisoče kosov kemičnega orožja, ostankov iz druge svetovne vojne. Podobne scene lahko vidimo tudi na evropskih tleh, ki so zelo gosto posejana tako s kemičnimi kot konvencionalnimi eksplozivnimi telesi, spominki na najbolj krvava spopada v zgodovini človeštva.

Varnost, varnost in še enkrat varnost Načinov za dokončno uničenje kemičnega orožja je poleg opisanih treh še nekaj, osrednja vodila vseh metod pa so varnost sodelujočih pri postopkih nevtralizacije, preprečevanje nenadzorovanih izpustov plinov in s tem ogrožanja zdravja civilistov, varovanje okolja in stroškovna učinkovitost. Čeprav je bilo pred nekaj leti pravzaprav vsakdanja praksa, je odlaganje kemičnega orožja v morja in oceane prepovedano, stroge sankcije pa sledijo tudi v primeru zakopavanja oziroma sežiganja na odprtem ognju.

Težko je napovedati, kako (in če) se bo kemičnega orožja znebila Sirija, saj ne poznamo specifičnih podrobnosti – kapacitet nevtralizacijske oziroma uničevalne infrastrukture, količine enot in vrst kemičnega orožja ter njihove ohranjenosti, pa tudi sredstev, ki jih lahko v ta namen pogreši sirski režim. Še dobro, da so pomoč ponudile države z ogromno izkušnjami – ZDA, Rusija, Nemčija in Japonska –, sicer bi lahko morda prav kmalu brali o še enem bližnjevzhodnem orožarskem fiasku, ki je zahteval na stotine nedolžnih življenj.