Če v vesolju nismo sami, kje so potem vsi Nezemljani?

Sto tisoč zibelk civilizacij samo v naši galaksiji? Kot pravijo nekateri astronomi, dejstvo, da se je na Zemlji razvilo življenje, ne bi smelo biti posebnost. Rumene pritlikavke, vrsta zvezd, med katerimi je tudi naše Sonce, v vidnem vesolju (vesolje, ki ga lahko zaznajo naši instrumenti) po nekaterih ocenah predstavljajo med petimi in 20 odstotki vseh zvezd. Teh je, če predpostavimo, da jih naša galaksija Rimska cesta šteje med 100 in 400 milijardami, v vidnem vesolju pa je galaksij približno toliko kot zvezd v Rimski cesti, med 10²² in 10²⁴.

To pomeni, da je v vidnem vesolju, če upoštevamo zadržan delež Soncu podobnih zvezd (pet odstotkov) in nižji približek števila vseh zvezd, ki obstajajo (10²²), približno 500 milijard milijard zvezd, kot je naše Sonce. Po oceni Narodne akademije za znanost ZDA (PNAS) naj bi jih kar 22 odstotkov v orbiti gostilo Zemlji podobne planete, ti pa naj bi okrog njih krožili na pravšnji razdalji, ki omogoča površinske pogoje za nastanek življenjskih oblik.

Zaokrožimo – študija PNAS torej predvideva, da je v vesolju vsaj sto milijard milijard Zemlji podobnih planetov. Če bi se na enem odstotku teh planetov razvilo življenje, samo en odstotek vseh nastalih življenjskih oblik pa bi z evolucijo nato napredoval do inteligentne civilizacije, bi bilo teh v vidnem vesolju kar deset milijonov milijard. To bi pomenilo tudi, da bi jih bilo v naši galaksiji (upoštevajoč najnižjo oceno števila zvezd) približno sto tisoč. Nekatere bi verjetno obstajale dlje kot človeška, morda bi našle tudi način za hitrejše potovanje med zvezdami. Pa vendar se nismo videli ali slišali še z nobeno.

"Kje so vsi?" To vprašanje je kot odziv na zgoraj opisano oceno pogostosti inteligentnih življenjskih oblik v vesolju postavil italijanski fizik Enrico Fermi (1901–1954). Znano je tudi kot Fermijev paradoks. "Če je res, da je inteligentno življenje v vesolju nekaj povsem normalnega, zakaj še nimamo dokazov, da obstaja tudi drugje, ne le na Zemlji?" se je vprašal Fermi, ki je sicer znan tudi kot oče jedrskega reaktorja in atomske bombe.

Enrico Fermi je predpostavil, da ni nujno zgolj, da bi človeštvo našlo drugo inteligentno civilizacijo, ona bi lahko našla nas. Ker je samo v Rimski cesti precej zvezd, ki so starejše od Sonca, bi se lahko civilizacije na njihovih planetih razvijale milijone, morda celo milijarde let dlje kot na Zemlji. Če bi imele podobne težnje kot človeštvo – raziskovanje in nazadnje tudi kolonizacijo svojega solarnega sistema, pozneje morda celo galaksije –, bi jim to že s tehnologijo, podobno današnji človeški, lahko uspelo v nekaj deset milijonih let. Ogromno časa z vidika človeka na Zemlji, ne pa tudi iz kozmične perspektive.

Cela vrsta razlag, zakaj še ni bilo prvega stika Iz Fermijevega paradoksa izhaja cela vrsta znanstvenih teorij, ki poskušajo pojasniti, zakaj še ni bilo stika med človeško in morebitno nezemeljsko inteligentno civilizacijo. Poglejmo nekaj najzanimivejših.

– Stika z inteligentnim življenjem še nismo navezali zato, ker ne obstaja oziroma je zelo redko. Razlaga, ki temelji na Velikem filtru – nekje v evoluciji življenja, ki je odvisna od več zelo pomembnih dejavnikov (umestitev v ustrezen solarni sistem in na ustrezen planet, prisotnost organskih molekul, stadija prokariotov in eukariotov, nastanek večceličnih organizmov, razvoj inteligence), se pojavi zid, ki ga je skoraj nemogoče preplezati. Mogoči scenariji, ki zadevajo ljudi, naj bi bili trije: 1. človeštvo je Veliki filter že obšlo kot prva življenjska vrsta v vesolju; 2. človeštvo je ena od zelo redkih civilizacij v vesolju, ki se ji je uspelo preriniti skozi Veliki filter; 3. Veliki filter ljudi še čaka.

– Višja civilizacija je Zemljo obiskala pred dobo sodobnega človeka. Prazgodovinski lovci so morda doživeli obisk Nezemljanov, a niso poznali načina, da bi ohranili zgodbo o druženju z njimi.

– Osončje je v odmaknjenem delu Rimske ceste, ki ga ne nihče ne obišče. Galaktična kolonizacija se morda dogaja v drugih delih Rimske ceste, morebitne napredne nezemeljske civilizacije pa nimajo razloga, da bi zatavale v naš del galaktične spirale.

– Inteligentne življenjske oblike iztreblja plenilska civilizacija, ki se svojim žrtvam ne izda, dokler jih ne napade. Če drži, bi ta teorija pojasnila, zakaj projekti iskanja signalov nezemeljskega izvora, kot je SETI (Search for Extraterrestial Intelligence), ne obrodijo sadov. Hkrati bi bilo naše pošiljanje radijskih signalov v vesolje v upanju, da jih bo kdo prestregel (kot je predlagani projekt METI), precej nespametno.

– Iščemo napačne signale ali pa je naša tehnologija preveč primitivna, da bi jih zaznali. Astronom in popularizator znanosti Carl Sagan je nekoč dejal, da naša inteligenca in inteligenca Nezemljanov morda delujeta z različnimi hitrostmi. Oni morda potrebujejo več let, da sporočijo preprost "Zdravo!", ki ga naše antene posledično slišijo kot vesoljski šum.

– Visoko razvite civilizacije vedo za nas in nas opazujejo. Tako imenovana teorija živalskega vrta predpostavlja, da tehnološko precej naprednejše civilizacije z Zemljo brez naše vednosti ravnajo kot z živalskim vrtom ali zaščitenim naravnim rezervatom.

– Inteligentno življenje nezemeljskega izvora nas obkroža na vsakem koraku, kognitivne sposobnosti ljudi pa so preveč primitivne, da bi dojeli njihov obstoj. Hipotezo je s primerom dobro ponazoril ameriški teoretični fizik japonskih korenin Michio Kaku – če ob mravljišču zgradijo avtocesto, ali mravlje razumejo, kaj se dogaja ob njihovem domovanju in zakaj?

– Nezemljani so nas že obiskali, svetovne vlade pa to skrivajo pred nami. To bi pomenilo, da so pričevanja številnih domnevnih očividcev neznanih letečih predmetov, tudi najbolj znanega slovenskega (videoposnetek spodaj), morda resnična.