Računalniška strokovnjakinja: Programiranje je lahko kul tudi za ženske

Poklici na področju računalništva in programiranja v družbi na splošno veljajo za moške. Vendar je to čisti stereotip, pravi Vida Groznik, diplomirana informatičarka. K stereotipu je predvsem pripomoglo splošno mnenje, "da se z računalništvom ukvarjamo samo čudaki in piflarji, da to ni moderno in da to sploh ni za ženske".

Je res, da sta računalništvo in programiranje moški svet, ali gre zgolj za stereotip? Vsekakor gre za stereotip. Kot zanimivost naj povem, da je bila prva programerka na svetu prav ženska. In to že v 19. stoletju, ko računalniki, kot jih poznamo, še niso obstajali. To je bila gospa Ada Lovelace. A še zdaleč ni bila edina. Ženske so igrale pomembno vlogo tudi v 2. svetovni vojni, ko so z uporabo takratnih računalnikov razbijale skrivne šifre, ki so jih uporabljali njihovi vojni nasprotniki za medsebojno komunikacijo. Konec 40. let prejšnjega stoletja je Grace Hopper razvila prvi prevajalnik za programske jezike in enega prvih modernih programskih jezikov – COBOL. To so bile začetnice, po katerih se je zagotovo zgledovalo ogromno njenih naslednic.

Pravi razcvet žensk v računalništvu se je zgodil v 70. in 80. letih 20. stoletja. Ponekod je bilo razmerje celo v prid ženskam. Tega se spominjajo tudi starejši profesorji na naši fakulteti, ki vsakokrat povejo, da so imeli v svojih študentskih časih veliko sošolk. Potem pa se je pojavilo nekakšno mnenje, da se z računalništvom ukvarjamo samo čudaki in piflarji, da to ni moderno in da to nasploh ni za ženske. Zanimivo, kajne.

Kaj je vas motiviralo za študij na fakulteti za računalništvo in informatiko? To vprašanje mi velikokrat zastavijo. Od nekdaj so me zanimale bolj tehnične stvari. Verjetno je veliko vlogo pri tem imel oče, ki je elektrotehnik in sem ga velikokrat opazovala pri delu. Vedno sta mi bila všeč matematika in del fizike, ki se je nanašal na elektriko. Ko sem dobila prvi računalnik, je Mladega elektrotehnika (če se še kdo spominja te zakladnice tuljav, opilkov, baterij, žarnic itd., s katerimi smo lahko doma izvajali preproste fizikalne poskuse) zamenjal DOS in čaranje z njim.

S srednjo šolo je to zanimanje za nekaj časa splahnelo, saj računalništvo ni bilo kul, a vseeno nisem našla drugega, kar bi me res pritegnilo. S tremi sošolci smo v tretjem letniku prevzeli takrat propadajoči portal dijaski.net, ki smo ga prenovili, ponovno postavili na noge in je še danes prava zakladnica gradiv za srednješolce. Ker me biologija in kemija v splošnem nista preveč zanimali, prav tako ne družboslovje, je bil študij računalništva pravzaprav najbolj smiselna izbira. H končni odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da s takšno izobrazbo ne bom imela težav pri iskanju zaposlitve. Bila ste ena redkih študentk na FRI. Kako ste se pri 19 letih znašli med bolj ali manj samimi sošolci? V prvem letniku dodiplomskega študija nas je bilo približno 30 deklet med 170 fanti, v zadnjem, četrtem letniku sem imela na naši smeri le še eno sošolko, vsega skupaj nas je bilo 15. Naša generacija je bila sicer nekoliko posebna, saj jih običajno več napreduje v višje letnike in tudi razmerje med spoloma je nekoliko višje. Na doktorskem študiju smo bile v 1. letniku štiri študentke, študentov pa je bilo 21.

Nekakšen šok je bil le prvi teden, saj sem na gimnaziji okoli sebe imela večinoma sošolke. Ker sem na fakulteti imela kar nekaj sošolcev in prijateljev iz srednješolskih let, večjih težav ni bilo. Pravzaprav sem zelo hitro ugotovila, da so fantje veliko manj muhasti, nevoščljivi in zavistni kot dekleta, te ne obrekujejo in so nasploh super osebe. Predvsem s sošolci v višjih letnikih smo se odlično razumeli in se še zdaj pogosto srečujemo.

Študirali ste smer informatika, zdaj se kot asistentka na FRI ukvarjate z umetno inteligenco. Ste kot ženska imeli boljše ali slabše pogoje za zaposlitev? Nikoli nisem imela težav z iskanjem službe, tudi dekleta, ki jih poznam, so večinoma hitro dobila zaposlitev. Mislim, da nimamo slabših možnosti za delo, prej obratno. V zadnjem času veliko podjetij išče ženske, ki bi se priključile njihovemu kolektivu. Večinoma zato, da bi spremenili vzdušje v sicer predvsem moškem kolektivu. Zakaj je tako, bi morali vprašati njih.

In kaj lahko ženska doprinese temu poklicu? Urejenost, organiziranost in drugačen pogled na svet in težave. Zanimanje med srednješolkami za računalništvo in informatiko ni največje. Bi jih po vašem mnenju morali motivirati za te poklice in kako? Menim, da je v srednji šoli že prepozno. Takrat si želiš pripadati tisti kul družbi. Ne želiš izpasti čudak in ne želiš, da te drugi najstniki (fizično ali psihično) zlorabljajo. Kaj je kul, pa na žalost diktirajo predvsem mediji. Če bi namesto vsakodnevnih novic, kaj so nosile "zvezdnice", pisali o dosežkih npr. Marisse Mayer (prva inženirka na Googlu, zdaj glavna izvršna direktorica Yahooja), bi se tudi ta miselnost lahko spremenila.

Dekleta je treba pritegniti in "zasvojiti" že prej, torej v osnovni šoli. Takrat so otroci najbolj dojemljivi in odprti za vse. Če jim takrat vzgojiš ljubezen do nečesa, bodo s tem živeli vse življenje. Na naši fakulteti se zadnja leta trudimo, da bi se v osnovnih in srednjih šolah učilo računalništvo (in ne uporaba računalnika, torej ne učenje uporabe Worda in Excela). Žal je to, da se nekaj spravi v učni načrt, dolgotrajen proces. Zato tudi sami izvajamo poletne šole in delavnice računalništva za osnovnošolce in srednješolce. Vsako leto je teh delavnic več in vsako leto imamo več otrok, ki nadvse uživajo, ko se skozi igro učijo računalništva.