Nedelja, 2. 12. 2018, 16.17
6 let
Božja palica: orožje, ki bi ga ustavili težje kot atomsko bombo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,57
3
Vzdevek "božja palica" je sistem za kinetično bombardiranje dobil zato, ker je videti, kot da bi ga z neba poslala višja sila, njegovi uničujoči moči pa je skoraj nemogoče kljubovati.
Eden najbolj zanimivih in hkrati strašljivih načinov za uničevanje sovražnih položajev, o katerem znanstveniki, vojska in pisci znanstvene fantastike teorije razvijajo že desetletja, je tako imenovano kinetično bombardiranje. Rušilne sile do tarče pri takšnem bombardiranju ne bi dostavil konvencionalni eksploziv ali jedrska verižna reakcija, temveč velikanska hitrost, s katero bi projektil trčil vanjo. Najhitrejši bi bil seveda tako, da bi pot do tarče začel iz vesolja.
Ideja o kinetičnem bombardiranju se je podobno kot zamisli za druge vrste ekstremne oborožitve pojavila med hladno vojno, stanjem politične napetosti med Sovjetsko zvezo in ZDA, ki je zaznamovalo drugo polovico 20. stoletja.
Kinetično bombardiranje v grobem pomeni, da bi ena od nasprotujočih si strani taktični položaj sovražnika poskusila zadeti z izstrelkom brez eksplozivne bojne glave, ki pa bi potoval z zelo veliko hitrostjo in imel ogromno prebojno moč, zaradi česar bi bil idealen za ogrožanje težko dostopnih mest, kot so podzemni bunkerji.
Projekt Thor
Najbolj prepoznavna hipotetična oblika sistema za kinetično bombardiranje ima vzdevek Projekt Thor, sredi 50. let prejšnjega stoletja pa si jo je med delom za ameriško podjetje Boeing, ki izpolnjuje tudi naročila za vojaško letalstvo ZDA, zamislil kasnejši pisec znanstvene fantastike Jerry Pournelle.
To je najbolj prepoznavna upodobitev satelitskega sistema za izstreljevanje kinetičnih projektilov.
Projekt Thor je sistem dveh satelitov, ki krožita v Zemljini orbiti. Na enem od satelitov so nameščene kot ulične svetilke dolge palice volframa, razmeroma redke kovine, na drugem pa sistemi za določanje tarče.
Ko bi Thor prejel ukaz za strel, bi prvi satelit proti Zemlji potisnil eno ali več palic, ki bi nato z izredno veliko hitrostjo - sateliti v nizki Zemljini orbiti krožijo pri hitrosti okrog 29 tisoč kilometrov na uro - začel padati proti planetu.
Kinetični izstrelek bi lahko imel tudi lasten pogon, ki bi ga usmeril proti tarči na Zemlji:
Čeprav bi pred prihodom do tarče zaradi atmosferskega trenja palica izgubila večino hitrosti, bi po ocenah znanstvenikov vanjo še vedno trčila s hitrostjo okrog 12 tisoč kilometrov na uro. To je dovolj, da bi se več kot deset ton težka palica volframa zarila tudi v nekatere najgloblje bunkerje in jih razdejala. Ti lahko sicer vzdržijo tudi napad z jedrskim orožjem.
Volfram in ne kateri drug material bi za izdelavo projektila uporabili zato, ker ima najvišje tališče med vsemi znanimi kovinami, in sicer kar 3.422 stopinj Celzija. Volfram se je nekdaj uporabljal tudi za izdelavo žarilnih nitk v navadnih žarnicah.
Kinetično bombardiranje je že bilo uporabljeno v sodobnem vojskovanju, a na precej manj ekstremen način kot s kovinskimi palicami iz vesolja. Med drugo svetovno vojno so bile med bombardiranjem uporabljene tudi betonske bombe (na fotografiji desno), ki so s padanjem po zgradbah povzročale pravo razdejanje, obenem pa po stiku s tlemi niso več predstavljale takšnega tveganja kot neeksplodirane prave bombe. Med spopadoma v Koreji in v Vietnamu so bile medtem uporabljene nekaj centimetrov dolge tako imenovane "lene bombe", ki so jih Američani v velikem številu stresali z letal, njihov učinek pa je bil podoben streljanju z mitraljezom.
Kakšne bi bile prednosti in kakšne pomanjkljivosti kinetičnega bombardiranja
Največji prednosti napada s takšnim orožjem bi bila element presenečenja in dejstvo, da bi se ga bilo zelo težko ubraniti.
Sistemi za zaznavanje in klatenje medcelinskih balističnih raket bi najverjetneje odpovedali, saj bi bila izstrelitev projektila zanje tako rekoč nevidna, skoraj nemogoče pa bi bilo določiti tudi lokacijo izstrelitve, saj bi se zgodila v zemeljski orbiti med izredno hitrim premikanjem satelita.
Še ena prednost kinetičnega bombardiranja z volframovimi projektili je ta, da bi lahko imelo podobno rušilno moč kot manjša atomska bomba, a za sabo ne bi pustilo radioaktivnega onesnaženja.
Glavna pomanjkljivost kinetičnega bombardiranja iz vesolja je vsaj za zdaj ob nenatančnosti, kar zadeva premikajoče se tarče, previsoka cena.
Samo ena šest metrov dolga in malce manj kot 11 ton težka palica volframa bi ob trenutnih cenah kovine (do 300 evrov za kilogram) stala od milijona do treh milijonov evrov, ker pa bi jo bilo treba spraviti še v vesolje, bi se cena za vsako palico ob trenutnih povprečnih tarifah prevoza tovora v vesolje povečala tudi do 250 milijonov evrov.
Sistem za kinetično bombardiranje v teoriji ne bi kršil Pogodbe o vesolju iz leta 1967, ki državam podpisnicam prepoveduje, da bi v vesolju preizkušale orožja oziroma v Zemljino orbito nameščale jedrske bojne glave.
Trenutno ni znano, ali kdo razvija sistem za kinetično bombardiranje, je pa dejstvo, da je vojska ZDA o tako imenovanih božjih palicah kot orožju prihodnosti razmišljala še ne tako dolgo nazaj.
V okvirnem načrtu za prenovo in prihodnost ameriškega bojnega letalstva, ki je bil objavljen novembra 2003, je v razdelku, ki našteva ključne elemente dolgoročne prenove napadalnih in obrambnih sposobnosti, namreč posredno omenjeno tudi kinetično bombardiranje, in sicer z izrazom "hypervelocity rod bundles", kar v neposrednem prevodu pomeni sveženj superhitrih palic:
Preberite tudi:
3