Nedelja, 3. 12. 2017, 18.03
6 let, 4 mesece
Apokaliptični vojni stroj, ki so se ga na smrt bali tudi njegovi stvaritelji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,10
Največji ekstrem oboroževalne tekme med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo, ki je bila eden od pomembnejših elementov hladne vojne, je bil ob eksploziji nore sovjetske atomske bombe najverjetneje projekt Pluton. Šlo je za razvoj nove vrste orožja, ki so ga ameriški znanstveniki razvijali med letoma 1957 in 1964, a si ga nazadnje niso upali niti preizkusiti, saj je bilo preprosto prenevarno.
Raketa, ki so jo imenovali "leteči pajser", ni nikoli poletela. Znanstvenike in vojsko je bilo preveč strah, da bi že samo preizkus povzročil jedrsko katastrofo.
Kaj je bil projekt Pluton?
Ameriški znanstveniki so "letečo lomilko" oziroma "leteči pajser", kot so eksperimentalnemu orožju, ki je nastajalo v okviru projekta Pluton, kasneje ljubkovalno rekli, zasnovali podobno kot klasično vodeno raketo oziroma vodeni projektil z jedrsko bojno glavo, a s pomembno razliko.
Namesto trdega ali tekočega goriva bi raketo poganjal jedrski reaktor. Navadno gorivo bi bilo uporabljeno le za to, da bi raketo pospešilo do potovalne hitrosti. Naprej bi jo poganjal zrak, ki bi v raketo s sprednje strani vstopil skozi posebne šobe in ki bi ga jedrski reaktor segrel ter pod velikim tlakom iztisnil skozi zadek rakete.
Stroj iz pekla
Izpušna sled, ki bi jo za sabo puščal "leteči pajser", bi bila zaradi pogonskega sklopa, ki je bil praktično samo jedrski reaktor, zelo radioaktivna. Uradno ime rakete je bilo SLAM ali Supersonic Low-Altitude Missile oziroma nadzvočna nizkoleteča raketa, kar pomeni, da bi verjetno ves radioaktivni material tudi pristal na tleh. Raketa bi letela res zelo nizko, praktično tik nad drevesnimi krošnjami.
Raketa bi morala leteti nizko, da bi se izognila sovjetskim radarjem, so to njeno lastnost utemeljili ameriški inženirji. A ta tehnična odločitev je za sabo potegnila celo vrsto drugih nevarnosti in tveganj. To je simbolična upodobitev rakete SLAM med poletom, preizkusili ali uporabili je niso nikoli.
Zaradi jedrskega reaktorja bi raketa v zraku lahko ostala veliko dlje kot v času njenega razvoja druge najsodobnejše rakete - potencialno tedne in celo mesece. Tudi ko bi že dostavila svojo pošiljko, to je bilo 16 jedrskih bojnih glav, bi lahko še naprej dolgo letela po sovražnem ozemlju in ga zastrupljala z radioaktivnimi izpuhi.
Kot da to ne bi bilo dovolj, bi za dodatno zastraševanje poskrbela še izredna glasnost rakete, ki bi skoraj nad glavami ljudi radioaktivno hrumela z okrog 150 decibeli. To je trušč, primerljiv z ropotom največjih potniških letal ob vzletu, zaradi katerega lahko človeku počijo bobniči.
Zakaj je projekt Pluton strašil tudi znanstvenike, ki so ga zasnovali?
Ameriški znanstveniki so izdelali dva prototipa rakete SLAM, a je niso nikoli niti preizkusili, kaj šele, da bi jo uporabili v oboroženem spopadu. Razlog za to je bil preprost - ko bi raketo enkrat aktivirali, poti nazaj ne bi bilo, saj jo je bilo praktično nemogoče ugasniti, ko je bil njen cilj že določen.
Znanstvenike je najbolj od vsega skrbelo to, da rakete ne bi mogli nadzorovati. Preizkus na ameriški zemlji bi se lahko izjalovil in radioaktivna kontaminacija ali celo uničenje velikih mest, ki so bila v bližini poligonov vojske ZDA, kot sta Las Vegas ali Los Angeles, bi bila uresničljiv scenarij. Na fotografiji reaktor, ki bi poganjal raketo SLAM.
Če bi raketo dejansko poslali nad Sovjetsko zvezo, bi morala zaradi svoje zasnove najprej leteti bodisi nad ZDA bodisi nad njenimi zaveznicami v Evropi in Aziji ali pa nad nevtralnimi državami, pri čemer bi z radioaktivnim sevanjem zastrupljala civiliste.
Tehnični čudež
Če odmislimo njen morilski potencial, je bila raketa SLAM pravzaprav velik tehnični in znanstveni dosežek. Jedrski reaktor, ki jo je poganjal, je bil verjetno najmanjši, najlažji in eden najučinkovitejših, kar so jih naredili do takrat, je pa res, da pri sestavljanju reaktorja niso ravno upoštevali standardov za varno ravnanje z radioaktivnimi snovmi.
Ker je bil reaktor tako vroč, da bi se praktično vse kovinske zlitine, ki bi prišle v stik z njim, začele taliti, so znanstveniki razvili tudi komponente iz keramike, ki je kasneje postala industrijski standard na področju dela s stvarmi, ki so prevroče, da bi se jih dotikali s kovino.
Američani niso želeli, da bi Sovjeti ponavljali za njimi
Projekt Pluton je bil po dveh preizkusih reaktorjev leta 1964 preklican zaradi moralnih in predvsem taktičnih zadržkov.
V Pentagonu so namreč verjeli, da bi uporaba takšnega orožja, proti kateremu se je bilo praktično nemogoče braniti, Sovjetsko zvezo prisilila, da bi še sama naredila svoj peklenski stroj. Istočasno je bila tehnologija za proizvodnjo medcelinskih balističnih raket že dovolj napredna in poceni, da potrebe po dragih "letečih pajserjih" ni bilo več.
Viri: Fourmilab.ch, Merkle.com, Laboratorij Lawrence Livermore
