Ali pornografija in videoigre povzročajo krizo moškosti?

Mladi moški, ki zaprti med štirimi stenami ure in ure preživljajo ob igranju iger in ogledovanju spletne pornografije, se pogosto znajdejo v čustveni krizi, ki je pravi duševni fenomen, je v intervjuju za Guardian povedal psiholog Phillip Zimbardo, sicer profesor na prestižni ameriški univerzi Stanford.

Kot meni Zimbardo, je vsesplošna dostopnost videoiger in spletne pornografije sprožila zasvojenost, ki vpliva na njihovo dojemanje okolice in akademsko uspešnost ter zmanjšuje raven družbene interakcije.

Težava ni v zapravljenem času, temveč spremenjenem mišljenju Zimbardo, ki je raziskavo opravil na vzorcu 20 tisoč srednješolcev in študentov, je za Guardian povedal, da mnogi mladeniči, ki se izgubijo med junaki iz videoiger in digitalno goloto, trpijo za osamljenostjo in krizo moškosti. "Med predavanji razmišljajo, kako bi raje igrali igre. Ko so z dekletom, ne morejo doseči erekcije, ker jih je pornografija razvadila. Nič več jih ne veseli," posledice zasvojenosti opisuje Zimbardo.

Po mnenju psihologa zasvojenost s pornografijo in igrami vpliva na možganski center, zadolžen za občutek nagrajevanja. Ker je ob poganjanju iger in ogledovanju golih deklet aktiviran ves čas, se mišljenje fantov in mladih moških začne spreminjati.

To je še posebej očitno pri posameznikih, ki so v preteklosti že pokazali, da so nagnjeni k zasvojenosti. Zimbardo zato meni, da čas, ki ga preživijo ob igrah in pornografiji, ni najpomembnejši dejavnik pri njihovem spreminjanju v čustvene razvaline.

Krivi tudi sodobni mediji in šolstvo Kot je še povedal Zimbardo, so k zasvojenosti z digitalno zabavo in pornografijo nagnjeni predvsem mladi, ki so odraščali samo z mamo in v življenju niso imeli moškega vzornika. Sodobni mediji, sploh filmi in televizijske oddaje, ki moške pogosto pokažejo kot nesposobne lenuhe, ki ne počnejo drugega kot letajo za krilci, pijejo pivo in živijo pri starših. Po Zimbardovem mnenju so krive tudi šole, ki mladino sicer izobražujejo o spolnosti, a se preveč osredotočajo na fizičen odnos med moškim in žensko, pozabijo pa omeniti čustveno komponento.

Phillip Zimbardo je sicer najbolj znan kot organizator tako imenovanega stanfordskega eksperimenta, pri katerem sta se leta 1971 dve ekipi prostovoljcev prelevili v zapornike in paznike. Družbeni poskus bi moral trajati dva tedna, a je bil prekinjen že po šestih dneh, saj so se prostovoljci v svoje vloge preveč vživeli. "Pazniki" so postali nasilni in sadistični, "zaporniki" pa podrejeni in depresivni.