Včasih je bolje tudi odtegniti pas

Prav vsi, ki se spoznajo na šport, praktično dnevno kot nekakšna stara lajna poudarjajo, da je izjemno pomembna koncentracija. Pri nogometu trenerji radi poudarjajo, da je treba igrati do zadnjega sodnikovega piska, pri košarki pa, denimo, vseh štirideset minut, če izvzamemo podaljške. A čas kot absolutna količina večkrat prehiti košarkarje Uniona Olimpije v tej sezoni oziroma se za njih prekmalu zaustavi. Tako se je v Kazanu pri Unicsu njihova ura pokvarila po vsega dvajsetih minutah igre, saj v drugem polčasu ni bilo ne duha ne sluha o evroligaški Olimpiji, ki je na koncu doživela pravo malo katastrofo, potem ko je izgubila z 51:81 (34:39 ob polčasu). Nazadnje je podoben šok občutila pred tremi leti, ko je pri baskovski Tau Ceramici izgubila z 69:101.

Če smo že pri času, je treba ob tem visokem porazu izpostaviti tudi čas za počitek oziroma spanje, ki "so" ga imeli košarkarji na voljo pred tekmo z Unicsom. V Kazan so prispeli šele ob dveh zjutraj in še isti dan igrali tekmo. Torej ponoči sploh niso spali. Verjetno pa tisti, ki potujete, dobro veste, da spanec na letalih – sploh za visoke košarkarje – in predvsem vlačenje po letališčih nista prav nič prijetna. Sta utrujajoča. Zategovanje finančnega pasu v takšnih primerih ni prav nič pridobitno za klub, temveč ima lahko celo nasprotni učinek, in ga je tudi imelo. Verjetno tudi pokrovitelji neradi gledajo tako nebogljene košarkarje. Verjetno bi na parketu raje videli sveže obraze kot pa povsem nezbrane košarkarje. Nespečnost namreč zmanjša sposobnost koncentracije, ni pa nobena skrivnost, da košarkarji po vseh naporih potrebujejo počitek, obenem pa se morajo še navaditi na nov časovni pas, ki prav tako nekoliko vpliva na bioritem. V Kazanu imajo namreč kazalce postavljene tri ure naprej. Bolje bi bilo, da bi košarkarji Olimpije prispeli v rusko mesto vsaj dan pred tekmo, in ne praktično kar z letala na parket. Sploh ker je bila ta tekma izjemno pomembna v boju za TOP 16. Pa to ni edini razlog za poraz, da ne bo pomote. Znova je bilo namreč veliko individualnih akcij. Olimpijina igra je kot odprta knjiga. Zapreti ji je treba raketo in ji pustiti, da njeni košarkarji mečejo od daleč, od koder niso pretirano natančni in nimajo prave ideje, kaj narediti z žogo. Vidi se, da moštvu manjka srčnost, ki je bila lani prisotna pri nekaterih igralcih. Že prisotnost Gorana Jagodnika kljub letom bi pomenila določeno prednost. Pravih rešitev pa ti košarkarji, ki so bili pripeljani, za zdaj še nimajo, kot sta jih imela lani, denimo, Vlado Ilievski in izkušeni Kenny Gregory. Zagotovo pa je težko delati trenerju, če ni povsem sam sestavljal moštva oziroma z omejenimi sredstvi, odgovornost pa mora nositi prav on.

Olimpija ima tako ob visokem porazu minimalne možnosti, da ponovi lanski uspeh. Edina teoretična možnost je še, da bi Galatasaray v drugi polovici skupinskega dela neslavno izgubljal in bi ga slovenski evroligaš, ki ima zmago manj, na gostovanju v Carigradu premagal za več kot devet točk – s takšno razliko so namreč Jaka Lakovič in soigralci slavili zmago v Stožicah.

Bosta pa za izbrance Saša Filipovskega ključna naslednja dva tedna, saj že v soboto gostujejo v okviru lige ABA v Tel-Avivu pri Maccabiju, nato prihodnji četrtek v Barceloni proti tamkajšnjemu gigantu ter še tri dni pozneje v Zagrebu pri Ciboni. Za ohranjanje in dvig morale bodo morali biti takšni porazi, kot se je zgodil v Kazanu, izključeni.