Nedelja, 31. 8. 2025, 4.00
2 tedna, 6 dni
Kolumna
Franci Kek: Sem pravi kristjan?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,83
Franci Kek
Duhovnik iz "Twitter župnije" mi je sredi poletja na tej družbeni platformi, ki vse bolj postaja poligon za obračunavanja, navrgel, da sem se samoizobčil iz katoliške vere. Da nisem več katolik, ker so moja stališča nekatoliška. Ne vem, ali sem dober kristjan, se pa trudim. Neko površno tuzemsko mnenje o tem se sicer da ustvariti, a končno sodbo bo izrekel nekdo, ki ni s tega sveta. Na kratko bom orisal kratek stik, ki sva ga imela z omenjenim duhovnikom, s katerim, mimogrede, zdaj ne gojiva nobenih zamer.
Na Twitterju sem problematiziral "katoliški vikend vojaških veščin", on pa je napisal, da nimam kaj pripominjati, saj so moja stališča nekatoliška.
Moj odziv: "Katera pa, ali me boš izobčil?" je bil lep predložek za njegove nekoliko prehitre prste, ko je zapisal, da sem se že sam izobčil in sem tako rekoč odpadnik zaradi podpore zakonu o evtanaziji. Razložil sem, da mora natančneje brati moje zapise, saj sem napisal, da imamo katoliki drugačen odnos do življenja od spočetja do smrti kot neverni. In ker v Sloveniji ne živimo le katoliki, je treba drugače mislečim omogočiti, da se odločajo po svoji vesti ter se v primeru neznosnih trajnih bolečin brez možnosti izboljšanja v skladu z ustrezno proceduro odločijo za evtanazijo, če to želijo. To moje stališče, omogočiti oziroma dopustiti drugim ravnati po svoji vesti, se mi zdi zelo krščansko. Tu se je najino izmenjavanje mnenj končalo, a čas kislih kumaric je prinesel senzacionalne, neresnične naslove – Franci Kek izobčen iz Cerkve. Za mnenje je bila naprošena tudi nadškofija in povedali so, da izobčenja niso tako lahkotna zadeva, da bi lahko bil na ta način nekdo (samo)izločen iz cerkvenega občestva.
Res se nisem dobro počutil, ko sem prebiral ugotavljanja, ali pripadam nečemu, kar je bilo del mene, odkar pomnim. Devet let ministriranja, mladostna leta v okviru mladinske veroučne skupine, celo življenje redno obiskovanje nedeljskih maš … če naštejem le nekaj formalnih dejstev, ki nakazujejo, da je nekdo kristjan. Nikoli v življenju mi ni bilo težko javno se opredeliti do tega. In tudi nobenih težav nisem imel zaradi vere. V času mlajših košarkarskih selekcij sem celo edini izmed mladih košarkarjev hodil k verouku. Nobena ovira ni bila, da sem v sedemdesetih kljub ministriranju bil del ožje šolske delegacije, ko smo šli ob občinskem prazniku na protokolarni obisk k takratnemu predsedniku občinske skupščine.
Ministrantska leta Francija Keka.
Dejstvo je, da so imeli nekateri duhovniki zelo resne težave v petdesetih letih in da je pot do pomembnih funkcij do sredine osemdesetih vodila le prek članstva v Zvezi komunistov. Jaz kot verujoči otrok sem bil v sedemdesetih vsak večer, ko sem šel k maši, deležen le zmerjanja prvega soseda ob cerkvi pri novomeških frančiškanih, ki je pijan slonel na oknu in nas pozdravljal s: "Kaj je, kurbe farške?" Nepomembno.
Mnogi duhovniki so nekoč odigrali izjemno vlogo v dobrobit slovenskega naroda. Od ohranjanje slovenskega jezika do karitativne dejavnosti. In še danes so takšni v večini in kot v vseh poklicih so tudi tu različni. Med 2. svetovno vojno jih je mnogo zaradi bojazni pred komunizmom, prišlo je tudi že do medvojnih pobojev tistih, ki ideološko niso bili povsem "primerni", žal stopilo na napačno stran.
Prav je, da je Cerkev del političnih tem, ko je narod ogrožen. Tako je bilo ob osamosvajanju. Danes ni ogrožen nihče, čeprav se radikalna desnica trudi prikazati situacijo, kot da smo na robu prepada. "Nad nami stegujejo kremplje begunci, istospolni, zastrupljali bodo bolne in starejše …" In potem zaradi prepričevanj, kot je zadnje, pride starejša soseda k mami mojega prijatelja: "Joži, a veš, da bodo začeli pobijati nas, starejše?" So ti manipulativni pozivi krščanski?
Hujskanje k sovraštvu in potenciranje ogroženosti
Odveč je vsakršna politična angažiranost slovenske Cerkve v sedanjem času, ki ga kot hudo uro, ki se je zgrnila nad nas, predstavljajo in potencirajo nekateri, ki jim je to zgolj ena najpomembnejših političnih agend in že leta jahajo na spodbujanju sovraštva in občutka ogroženosti.
V zvezi s tem je zelo povedna anketa Valicona – med podporniki Gibanja Svoboda, osrednje koalicijske stranke, je zadovoljnih ali zelo zadovoljnih 63 odstotkov vprašanih. Sledijo podporniki Levice z 58 odstotki, Socialnih demokratov s 45 odstotki, NSi in Demokratov pa z 41 odstotki. V teh skupinah prevladuje občutek stabilnosti in pozitivne ocene kakovosti življenja. Povsem drugačna pa je slika pri podpornikih SDS (22 odstotkov) in Resni.ce (21 odstotkov), ki kažeta najnižjo raven zadovoljstva.
Nismo v situaciji, ko je nujno, da namesto oznanil pred koncem maše duhovnik reče: "Zdaj vam bo pa nekaj besed spregovoril še gospod Janez Janša," in ga povabi k ambonu ob oltarju.
Kot na žalost opažamo, da služita dva največja cerkvena praznika trgovcem predvsem za pospeševanje prodaje, tako gre pri veri za poskus uzurpacije le-te samo ene stranke: "Pravi kristjan je le tisti kristjan, ki je član stranke SDS." In potem oni, ki se jim je Jezus prikazal 1991 let po svojem rojstvu, in hodijo "na" mašo ter jim je velika noč šunka, božič pa potica, delijo etikete pravih kristjanov.
Poznam mnogo izjemnih duhovnikov in se jim velikokrat neupravičeno posplošeno pripisuje slabe lastnosti. Moti pa me, ko je duhovnik del radikalne politične propagande. Ko imaš občutek, da je v prvi vrsti član neke politične stranke in šele potem duhovnik. Pri tem izpostavljam Ivana Štuheca in Janeza Juhanta. Ne poznam ju osebno, lahko da sta dobrohotna in dobrosrčna človeka, poznam le njuna stališča, na katera občasno naletim. Štuhec se je pred leti celo odzval na stališče papeža Frančiška, ki da bolj slabo pozna slovenske razmere in bo treba v Sloveniji samostojno poskrbeti za to, kar je prav. Izjava je bila na nacionalni televiziji, mislim, da v Odmevih. Res sem takrat pomislil, ali je mogoče, da bi bil kot katolik vezan kar neposredno na Vatikan, mimo slovenske RKC. V veselje mi je, da gre novi papež po Frančiškovi poti.
Umiramo
Še najbolj se te vprašanja o veri dotaknejo ob misli na smrt. Pri petdesetih ugotoviš, da ni več vse pred teboj, pri šestdesetih, da obstajajo brezizhodne bolezni. Ko ti umre najbližji, se zaveš minljivosti tuzemskega življenja. Pred nekaj dnevi mi je umrla mama.
UMIRAMO
V noč polzijo leta večnosti na zemlji. V noč brez jutra.
Živeli smo. Le malo smo se starali ves ta čas. Dolga leta.
Bilo je življenje neskončnih tisočerih poti.
Bila so nova rojstva, tam v daljavi kakšna smrt starega človeka.
Zdaj smo tu. Z minevanjem za vratom.
UMIRAMO
Tako sem se poslovil od mame na pogrebu pred desetimi dnevi
Poslavljamo se od mame Francke, osebe, katere bistvo je bilo imeti rad ljudi, ki so bili okrog nje. In zanje tudi zelo veliko narediti. Več kot zase. In ker sem bil te ljubezni največ deležen prav jaz, bom poskušal kar sam povedati nekaj stavkov ob slovesu.
Rodila se je na Dolžu v Podgorju v časih, ko je bilo meso na mizi ne enkrat na teden, ampak enkrat na mesec in si je več otrok delilo ene čevlje. Pri Čučkovih, kot se je reklo po domače, jih je od desetih rojenih otrok odraslo osem. Šolanje ni bilo povsem redno, saj je to pri večini bratov in sester potekalo v času 2. svetovne vojne. Po njej so začeli drug za drugim odhajati od doma. Francka je pri 18 letih dobila gostilniško zaposlitev v mestu, v gostilni pri Vrhovnikovih. V zasebnih gostilnah je bil urnik tiste čase naporen. Delala je vse dni v tednu, od zgodaj zjutraj do pozno zvečer. Prosta pa je bila vsak tretji torek. Tako je bilo deset let. Potem je prišlo obdobje Ribje restavracije, do upokojitve.
Pri osemindvajsetih je spoznala čevljarja Franca Keka, mojega očeta. Njuna skupna sreča je trajala le nekaj let. Ko so ga polagali v ta grob, ji ni bilo dano, da bi bila ob njem.
Sredi januarja, v nedeljo popoldne, šest dni pred mojim rojstvom, ko sta šla skupaj ob cesti proti mestu, ga je v Gotni vasi do smrti povozil neprevidni voznik. Oče je po 30-metrskem letu udaril z glavo ob tla. Po petih urah je v bolnišnici umrl. Mami so zdravniki prepovedali oditi na pogreb, rekoč: "Izgubili ste moža, izgubite lahko še otroka. Zanj ostanite doma."
Nikoli več se ni poročila. Zakaj ne, sem jo kdaj vprašal. "Moral bi poznati svojega očeta. Takšnega ni moglo biti več."
Namesto Franca je prišel Franci. Življenje je posvetila meni. "Samo, da te spravim do kruha, potem lahko umrem." Spravila me je do kruha in še do penzije. Prav ji je bilo, da sem igral košarko, "da ne bom v kakšno slabo družbo padel". Prav ji je bilo, da je bila moja osnovna mladostna družba vezana na člane mladinskega verouka in pevskega zbora pri bližnjih frančiškanih. Ko sva se v 1. razredu stepla s sošolcem, ki je trdil, da ni Boga, jaz pa, da je, je bila klicana v šolo in učiteljica ji je priporočila, da naj doma razčistimo glede Boga. Odgovorila ji je, da ona ve, kaj je prav, in da bo tako tudi ostalo. In tudi je. Ko je bilo treba, je bila odločna. Glede vere najbolj.
Njena skrb zame je bila neizmerna. V mladostnih letih sem ob koncih tedna mnogokrat prišel domov proti jutru. In dokler me ni bilo, ni zaspala. Zgodilo se je, da ko sem potiho vstopil v stanovanje, je sedela na postelji in molila. Ne enkrat.
Pred nekaj dnevi me je p. Niko vprašal: "A je kdaj povzdignila glas nadte?" Nikoli. Ne le, da me ni udarila. Nikoli. S svojo milo in dobrosrčno naravo se je razdajala vsem, s katerimi se je kadarkoli srečala v življenju, pa naj si bodo to sorodniki, sodelavci, prijatelji, znanci, tujci … Veliko pričevanj sem slišal te dni o tem. Hvala vsem.
Decembra je zbolela. Gripa, pljučnica, žolč.
Ko leži in ne more iz sobe, ti je žal, da ne moreta naokrog. Ko se ne more več skoncentrirano pogovarjati, ti je žal, za vsakič, ko si ob obisku pri njej doma le na hitro – pozdravil, nekaj pojedel in odbrzel dalje. Ko te le še gleda, ti je žal, da ti ne more reči česarkoli. Prepozno se zaveš.
Bolezni so šle mimo, a njeno življenje je postalo drugačno. Ni mogla več na noge. Ni bilo več njene poti do kloštra k maši vsak večer.
Po bolezni je bila v domu starejših dobre pol leta. Ob obiskih, hvala vsem, ki ste jo obiskovali ali mislili nanjo, je na moje vprašanje: "Boš pila?" odgovorila z "Daj ti." Ko sem rekel: "Kosilo bo," je dejala, "Daj, boš ti pojedel." Nikogar ni želela obremenjevati s svojimi potrebami. Nikoli ni rekla, da kaj potrebuje ali si česa želi.
Oslabela je, a ne toliko, da ne bi bil njen vsakokratni objem, ko sem se poslavljal, izjemno močan.
V soboto zvečer je še mirno zaspala in zjutraj se ni zbudila. Ko sem se zatem še zadnjič poslovil od nje, se mi je zdelo, da še vedno diha. Njene oči so bile zaprte, a me je gledala. Gledala s skrbjo in – zdi se mi – obenem s pomirjenostjo, da bo vse v redu z mano. Njena ljubezen je bila neizmerna in brezpogojna.
Odšla je h Gospodu, kot vsi dobri ljudje, in zdaj je že pri svojem možu. Na ponovno srečanje z njim je čakala 61 let.
Khalil Gibran: Misel je ptica prostora, ki v besedni kletki lahko le razprostre krila, a vzleteti ne more. Svetova sta dva. Dejanski in svet vtisov, spodbujen z različnimi interesi.
